Spoštovani!

Stara sem malo pod 40 let. Pri 2 letih sta se starša ločila, odselila, sama pa sem do svojega 15 leta živela pri starih starših (po mamini strani). Dedek, s katerim sem se zelo razumela, je umrl, jaz pa sem se od babi, s katero nikoli nisva našli pravega odnosa, odselila k mami in njenemu možu. Očim je zame sicer finančno skrbel, a je zelo posesiven, ukazovalen. Prisoten je bil alkohol. Zahteval je popolno uklanjenje svojim zahtevam in želel imeti popoln nadzor. Veliko je bilo verbalnega nasilja. Bila sem pridna dijakinja, študentka, v primerjavi z današnjo mladino – samostojna, ponočevanja nisem poznala, družbe skoraj nisem imela, saj je bil ogenj v strehi kakor hitro bi naredila kaj v nasprotju z njegovimi predstavami (šla na pijačo s fantom naprimer). Mami je vedno poudarjala, kako je vesela, da me je kot pastorko sprejel, pa mu zato ni nikoli nasprotovala. Storili sva vse kar je želel, pa še včasih ni bilo dovolj. Ko sta oba ostala brez dela, sem jima tudi finačno pomagala s svojimi prihodki (štipendijo, študentskim zaslužkom, pokojnino po očetu,…). Ker tudi mami ni nikamor hodila, je v meni našla zaupnico, prijateljico, včasih sva bili bolj sestri kot mati in hči.
Pri 30 sem se odselila na svoje( predvsem zato, ker sem težko prenašala podrejenost očimu), a sem jima finančno še vedno pomagala z visokimi zneski. Domov sem prihajala na kosila, samo, da sva lahko še malo počvekali, da ji ni bilo dolgčas in da si je spihala dušo. Bolje smo se razumeli, ker sem bila sama bolj sproščena, ker sem vedela, da imam na svojem svoje zatočišče. Zadnja leta sva obe skrbeli za onemoglo babico, ki je živela na svojem, a je potrebovala pomoč in predvsem družbo. Prvo, skrivno zvezo, sem imela pri 28 letih in taka je ostala še celih 10 let. Tako sva se s partnerjem odločila zaradi starostne razlike, njegovih obveznosti in mojega očima.
Dobro leto nazaj pa sem spoznala fanta, ob katerem mi je zaigralo srce. Kaj hujšega! Od takrat očim sploh ni spregovoril z menoj. Z mami se se druživa, a se obnašava kot da moj fant ne obstaja. Očim naju ni smel videti skupaj s fantom, znorel je vsakič. Pa ne da bi meni kaj rekel, verbalno je napadal mami. Kot bi se podrl svet, zato ker moj fant ni ustrezal njunim kriterijem po videzu, izobrazbi, obnašanju, finančnem stanju… Mami je z njim govorila dvakrat, še preden sva bila par, očim nikoli, vse kar vesta o njem so vaške govorice. Ne trdim, da je idealen, tudi sama nisem popolna, ampak sploh mu nista dala možnosti, da bi ga spoznala kot osebo. Naj povem, da ne pije, ni bil kaznovan, ima službo, ni nasilen, ima sicer nizek, a reden dohodek in predvsem me sprejema takšno kot sem. V meni je zbudil tisto otroško igrivost, ki je do sedaj nisem poznala, saj je nekaj let mlajši od mene. Sicer se sama ugotavljala ali sva pripravljena na skupno življenje ali ne. Ampak to morava ugotoviti sama. Trenutno je del mojega življenja.

Teden nazaj je umrla babi in sedaj se bojim, da z mami ne bova imeli nobene skupne točke več. Ker nje očitno del življenja, ki ga preživim s fantom, ne zanima. Ker ima sama dolgoletne zdravstvene težave, ji želim pomagati, a odklanja pomoč. Raje se naslanja na gospodovalnega moža. Bojim se, da se bo zaprla med 4 stene. Od sebe odriva edino svetlo točko v svojem življenju, samo zato, ker prijateljujem z nekom, ki ni po njenih kriterijih. Počutim se izdano. Če že ne od očima, od nje sem pričakovala razumevanje, ne glede na to, kakšne bodo moje življenjske odločitve.
Kako naj se znebim občutka krivde, da jo zapuščam, da sem jo izdala? Kako naj sprejmem dejstvo, da nikoli ne bo nasprotovala možu, tudi za ceno odnosa z menoj? Kako naj se znebim bremena preteklosti in zaživim kot partnerica? Kako naj se komu v popolnosti zaupam, če se počutim prevarana in izdana od osebe, ki mi je bila najbližje? V glavi imam zmešnjavo čustev.

Hvala za odgovor in lp

Spoštovana Tibetanka!

Hvala za vašo iskrenost in tveganje. Verjamem, da je za vas izjemno boleče, da se morate pri teh letih spraševati, ali naj boste hči (mami in očimu) ali partnerka (svojemu fantu). Kar je tudi izjemno krivično do vas, saj sta to vlogi, ki se po naravi ne izključujeta, ampak v nas sobivata. Obe sta naravni »potrebi« in naravni »pravici«. Vendar očitno tega vaša starša (mama in očim) nista nikoli razumela oz. še danes ne razumeta. Tako sta vas prisilila, da ste nehote postala njun čustveni partner, saj ste se dolga leta trudili poskrbeti za dobro počutje obeh in se jima prilagajati (vsaj na videz). Z mamo je ta »simbioza« preživela do sedanjega trenutka, ko se je ob babičini smrti in končno malo več vašega poguma, da zaživite svoje sanje, boleče pokazalo, na čem je vajin odnos v resnici temeljil. Na vaši skrbi za njeno dobro počutje (ja, zato ste tudi njej dolga leta prikrivali marsikaj), na vaši odpovedi življenju po svoji izbiri. Ko ste končno zaživeli in dopustili, da je »otrok v vas« končno dobil priložnost za življenje (ob novem partnerju), pa sta vas tako očim (to ste pričakovali) kot mama (kar pa izredno boli) zavrgla, ker več ne igrate stare igre prilagajanja in upoštevanja njunih pravil.

Hkrati pa vas skeli občutek krivde, da ste vi njo izdali. Ne, niste vi nje izdali!! Ona je izdala vas s tem, ko vas je ne nezdrav način priklepala nase oz. ker vam nikoli ni dala jasnega dovoljenja, da smete in morate zaživeti svoje življenje, ne glede na pričakovanja njenega partnerja (vašega očima) do vas. Ker si ni upala nikoli zastaviti jasne besede za vas in vaše normalne potrebe in razvojne pravice (socialni stiki z vrstniki, partnerstvo…). Ker ni nikoli upala oz. se naučila sama poskrbeti zase (strah vas je, da se bo zaprla med 4 stene – konec koncev je to njeno življenje in njena odločitev – mislim, da ste vi naredili zanjo še preveč, zdaj je na njej …). Otrokom nam je včasih najtežje gledati, da starši ne poskrbijo zase – vendar če nočejo (ali ne znajo, pa ne želijo pomoči oz. ne sprejmejo dobronamernega nasveta) – potem ne vidim, da bi bili vi dolžni biti njena družabnica in skrbnica, dokler ona ni onemogla. Vaša dolžnost je, da pri teh letih končno poskrbite zase, za svojo čustveno osamosvojitev izpod njenega/njenega patronata. Da morda še kdaj ustvarite lastno družino. Da sebi in njima rečete: taka sem, to je moje življenje in moje izbire. Če me sprejmeta, krasno. Če me pa ne, pa bom kljub temu znala sama poskrbeti zase in poiskati oporo drugje. Žal mi je, da se ne zmoreta veseli z mano, vendar ostajam zvesta sebi. In če se bodo nadaljevali njuni psihični pritiski – lahko tudi prekinete stike (vsaj začasno, da se vi okrepite).

Ja, vem, da je ta pot (ko se morate dobesedno strgati z verige vaših staršev) veliko bolj naporna, kot bi bilo, če bi imeli njuno podporo. Vendar se splača tvegati in poiskati oporo kje drugje (partner je tu zagotovo prva velika opora, morda pa jo najdete še pri kaki prijateljici ali v kakem drugem podobnem krogu). Je res, da boste zato verjetno še kdaj doživeli krizo, težke občutke, samospraševanje, zakaj vam je tega treba – vendar je to pot, ki pelje v življenje. Končno vaše življenje, ki si ga vi krojite, ne vaši starši. Če bo kdaj pretežko (ali pa morda že zdaj, če želite dodatno oporo v tem procesu osamosvajanja), pa ne oklevajte in poiščite tudi strokovno pomoč.