Pozdravljeni,
pišem vam v upanju, da mi boste, kot strokovnjaki lahko odprli pogled in svetovali kaj narediti v tej situaciji.
Stara sem 33 let, mož 31. Imava dva majhna otroka.
Zgodba se začenja že približno 9 let nazaj, toliko časa sva skupaj z možem. Ne bi se spuščala v podrobnosti, ampak na grobo opisala preteklost. Že od vsega začetka me njegovi starši niso sprejeli, pred menoj so se sicer obnašali kot se spodobi, za mojim hrbtom pa se je dogajalo marsikaj. Pa recimo, da sem te stvari predelala se sprijaznila in nekako prerasla, pa se je pred približno pred letom dni zapletlo do te mere, da z tastom nimamo več stikov, z taščo pa se slišimo vsake toliko.
Kje se je zapletlo?
Z možem sva se znašla v težkem finančno-stanovanjskem položaju. Namreč po rojstvu drugega otroka in po končani porodniški sem ostala brez službe. Pa sva se navadila tudi na ta finančni primanjkljaj in nekako vozila skozi življenje. Lani pa je mojega očeta doletela nenadna bolezen in je iz danes na jutri pristal priklenjen na invalidski voziček. Ker sva do takrat z možem živela v stanovanju mojih staršev v pritličju, je glede na stanje bilo pričakovati, da se bosta oče in mati preselila v naše stanovanje, mi pa naj bi se v njihovo še skupaj z mojim bratom. Ker nama to nekako ni bilo izvedljivo glede na to, da imava dva otroka in je že samo po sebi težko deliti gospodinjstvo, sva njegova starša prosila za nasvet. Odgovor moževe mame je bil, da on pa nje tega ne more spraševati.
Ker je mož že v preteklosti večkrat spraševal starše, če bi lahko tudi njemu pomagali (moževima bratoma so – en je dobil zemljo za hišo, drugi stanovanje v zgornjem nadstropju), se mu je začelo podajati nerazumne izgovore zakaj ne, kot so: tudi midva sva začela z nule, ne moreva dopustiti, da starejši sin izvisi, starejši sin rabi, ker le tako bo pridobil na samozavesti in pripeljal punco domov in si ustvaril družino, starejši sin je pa že prej pulil plevel okoli hiše in s tem kazal zanimanje za nekaj svojega (mož je 7 let mlajši), vidva itak nimata denarja (sva ga imela), sta neperspektivna, a mislita, da bosta tu živela zastonj, … V glavnem neutemeljeni razlogi, brez pomena. Ko se je želel mož pogovoriti o možnostih, na kakšen način bi nam pa lahko pomagali, je tast vzrojil in rekel, da ga molzemo in da on zaradi tega, ker nimava pravih služb ne spi in da, ker je porok pri kreditu ga je strah kdaj bo moral plačevati zanj (naj povem, da ni nikoli dal niti centa za ta kredit in da najprej plačava kredit, potem ostalo), začel se je ukvarjati z predpreteklimi stvarmi. Omenil mu je še, da on ga je vzdrževal skozi šolo in je svoje opravil.

Verjamem, da obstaja mnogo načinov na katere bi se lahko povedalo te stvari in se pogovorili. Vendar je žal na tem področju komunikacija zelo enosmerna. Ko poizkuša mož razrešiti nastalo situacijo, tast vzame nazaj nekaj kar je rekel, doda pa par novih. Ni pripravljen na odraslo komunikacijo in iskanje rešitev.
Tašča, moževa mama je v tem primeru, tiho in samo joka zraven. Pred možem ima eno mnenje pred tastom pa drugo. Nekako se počuti žrtev in pravi, da smo se mi zarotili proti njej.
Naj povem še to, da je mama absolutno preveč navezana na sinove. Z njimi si ustvarja partnersko razmerje,ki ga nima s svojim možem, govori in daje občutek, da je za njeno srečo pomembno samo to kolikokrat pridejo vnuki na obisk. To da ima možnost priti sama na obisk pozabi. Bolj, ko ji poizkušamo dopovedati, da se problemov ne pometa pod preprogo in da se jih rešuje z konstruktivnim pogovorom, bolj nas ne posluša in dela stvari po svoje in še bolj ohlaja naše odnose. Govori kako varčuje za nas, naslednjič na obisku pa reče, da še dobro da je varčevala, ker je lahko z tistim denarjem plačala starejšemu sinu njegova gradbena dela (že 8 let dela stanovanje v zgornjem nadstropju). Celo možu pošilja čudna sporočila, kot so: ali ti kupim čokolešnik? Če ji reče ne ne rabimo, dobi še klic in mora po telefonu razlagat zakaj ne….
Pred kratkim sva jo že parkrat prosila, če nas lahko pusti malo na miru, ker se želiva osredotočiti na najino družinico, ker na tak način ne moremo ne trezno razmišljati in reševati nerešljivih problemov, je začela klicarit na okoli, tudi moje starše. Ne glede na okoliščine in prošnje si ona dopušča pravico, da vidi vnuke in jih obremenjuje z problemi (odpira to temo pred njimi, da naju potem hčera sprašuje zakaj se kregamo in o čem govorimo, joka pred njimi, jokat hodi k mojim staršem). Ker želiva situacijo razrešiti se z njo pogovarjava in ji postavljava različna vprašanja na katera ona noče odgovoriti ali pa se samo živčno zasmeji in zamenja temo in govori o tem kako je ona žrtev.
Je namreč mnenja, da nas ima ona dovolj rada za oba s tastom in kljub temu, da se on ne zanima ne za vnuke ne za lastne otroke (kadar smo tam na obisku izgine in igra igrice na računalniku ali pa je nekje v kleti), ga zagovarja, da tako že mora bit in da ona sta dobra človeka. Pravi, da naj omehčava srce in da bo čas pokazal kako narobe sva se odločila.

V glavnem mislim, da bi lahko napisala kar celo knjigo, pa vseeno ravno toliko, da dobite vpogled v situacijo. To je le peščica tega, kar se dogaja, se je dogajalo. Do trenutka, ko so vmešali v vso situacijo tudi moja starša, sem bila le opazovalec, od takrat naprej pa mi ne da miru ta stvar. Moja starša imata že sama dovolj dela s prilagajanjem življenja potrebam invalida in ne potrebujeta še njihovih problemov ( sta pa tašča in tast pred mojimi starši se na veliko hvalila kako bomo skupaj stopili in si pomagali).

Da ne bo pomote, po njihovo sem jaz kriva za nastalo situacijo 🙂

Hvala za odgovor in lep pozdrav

Spoštovani,

iz vaše zgodbe nedvomno izhaja jasno sporočilo, da vama tast in tašča več kot toliko nista pripravljena pomagati ali priti nasproti, čeprav si vi(dva) to želite in morda zaradi bremena težav celo nevede pričakujete. Vajina stiska je večja kot njuno razumevanje le-te. Njuno nestrinjanje z vama, neodobravanje, zavračanje trditev in umikanje vse bolj kaže, da tast in tašča ostajata pri svojih prepričanjih, željah in nista pripravljena na spremembe. To ne pomeni, da je njuno razmišljanje pravilno ali napačno, saj se vsak lahko svobodno odloča glede svojih dejanj, čuti pa se, da v to smer ne gre in da se na silo ne bo dalo nič doseči. Razumljivo je, da se v finančni stiski počutita povsem nemočna, obupana in negotova ter iščeta zatočišče pri svojih najbližjih, vendar bo na podlagi večih izkušenj z njima za vaju morda veliko bolje, da se s trenutnim stanjem soočita in ga sprejmeta ter dovolita življenju, da vaju popelje naprej po drugi poti, po tisti, kjer ne boste čutili več pritiskov, ovir in nenehnega spotikanja, kar vse jemlje ogromno energije. Ko se bosta sprijaznila z njunim razmišljanjem, bosta veliko bolj jasno lahko videla situacijo za naprej ter poiskala rešitve zase drugje. Že to, da sta v vseh težavam z možem povezana, je velika prednost pri premagovanju težav. Uredite si življenje tako, da boste kot mlada družinica lahko sledili svojim vrednotam in sanjam in ne dovolite tašči, da vam vsiljuje svoja mnenja. Ko se bosta še bolj samostojno podala na svojo pot, bosta veliko bolj osvobojena in tudi ponosna na nekaj, kar bosta dosegla, zmogla in premagala. Zaupajta si, bodita si v oporo, imejta upanje za naprej, saj se za zaprtimi vrati vedno odprejo druga.