Poročena sem 9 let, z možem sva skupaj že iz srednje šole. Je zelo dober po srcu, prijazen do najinih otrok, ustrežljiv. Nastopi problem, ko je pride tema sex, takrat se potegne vstran, mu je nerodno, se ne zna spraviti zraven, ne vidi kaj si želim. Pišem mu poredna sporočila, on pa žal vse to ignorira. problem imava že od vsega začetka, nekako sem to potem sprejela, sprejla sem ga takšnega kot je. Z leti pa potem začne vse skupaj še bolj bledeti, pri meni pa ostajjo le nepotešene želje. Prbolem je tudi v komunikaciji, saj se ne zna iskreno pogovoriti, ne zna povedati kaj si misli, kaj si želi. Vseskozi sem jaz tista, ki odloča. že nekaj časa, se ne pogovarjava niti vsakdanjih stvari, on mi ne zaupa, jaz ne njemu. Če ga vprašam kako je, je vse v najlepšem redu in, da on me bo povedal kaj si misli, ker se potem samo skregava. Tudi najin odnos je bolj hladen, ne izraža čustev, ne zna dajati objemov oz. redko. Veliko mi pomeni bežen pogledat, da ti da vedeti zaželjena si, želim si te. Rada bi, da bi me pohvalil, da bi vedela, da ga privlačim. Trudila sem se in se ga veliko dotikala, povedala kaj si želim, on pa žal hladnokrven. Takšen je in takšen bo ostal. Vem, da me ima rad. Nekako sem sprejela, da tako je in v ospredju sem postavljala njegove dobre lastnosti. Žal pa hrepenjenje po izkazovanju ljubezni je še vedno ostajalo. Tako je po naklučju prišel mimo moški, sprva bilo kramljanje, potem pa sem čez čas ugtovoila, da me zmeraj bolj privlači. Začela sem se brzdati, a nikakor ga nisem morala spraviti iz glave. Tudi on je v vezi, vendar nima otrok. Vem, da je to le zaljubljenost, samo on mi daje to kar pri možu nikoli in res nikoli nisem dobila tudi v samem začetku. V mislih imam raznorazne predstave, želim da bi vsaj enkrat v življenju občutila kako je, če moški zna s tabo, da te zna zadovoljiti, zna prisluhniti, zna izkazati ljubezen. Brzdam se, da ne pride do prevare, saj vem, da to ne bi bilo prav. Zadržujem se zaradi otrok, ker jim ne privoščim razdrte družine. Moški, ki je prišel na proti bo verjetno kmalu odšel, ker dolgo ne bova morala tako živeti, težko je. Hrepeniva en po drugem, nikoli v življenju še nisem čutila to kar čutim zdaj, vem da tudi z njim ne bi bilo briljantno, ampak razume me posluša me, ve kaj si želim. Mož pa tega nikoli ni znal in nikoli ne bo znal. Po pravici povedano, če ne bi imela otrok, bi šla pa tudi, če bi se opekla, ampka vsaj enkrat v življenju bi čutila to, kar iščem že celo svojo mladost. Ni lahko, misli mi vsak trenutek uhajajo k njem, poskušam se zadržati pa ne gre. čakam, da bo minilo, vendar, da menim, da bo moški prisotek ves preostanek življenja in vedno obstajala misel kako bi bilo z njim ali bi bila bolj srečna, bolj ljubljena. Ostala bo nedokončana zgodba, zaradi mojih otrok, ki jih imam njaraje na svetu. Drugače pa mi kot družina izgledamo kot, da smo najbolj srečni, gvoorijo, da se ne zavedam kakšnega fajnega moža imam…Jaz pa ob njem ne zadovoljim niti osnovnih potreb. Prevelika razlika v potrebah, on zadržan jaz pa nenasitna. Vem, da bo čas zacelil rane, ostal bo le spomin, čeprav se še vedno bojim, da bom prestopila dovoljeno mejo, saj s tem moškim se še vedno videvama. Odkar se z njim dobivam, sem se veliko naučila in osebnenostno zrasla, pomirja me in naučila sem se kako je v življenju veliko lažje, če si pomirjen in delaš s trezno glavo. To žal v moji družini ni prisotno, saj je mož večinoma zelo nervozen, obremenjen z okolico in s tem kaj si drugi mislijo. Upam, da ko otroci odrastejo, me bo čakala nekje sreča ali pa se bom sprijaznila s tem kar imam. Če pozna kdo podobno zgodbo, bom vesela vsakega nasveta, vem pa da me bo večina obsojala.

Spoštovana lovro1980!

Hvala za vaše sporočilo, v katerem ste zapisali zares bolečo zgodbo. Vse vaše telo je preplavila stiska in razpetost, ob tem pa so se odprle najgloblje rane. Le vi veste, kaj preživljate v teh tednih, ko se sprašujete, kaj storiti, koliko si dovoliti in ali vam bo dano izkusiti nekaj tako naravnega, kot je ljubeč stik z moškim, v katerem se boste počutili do konca sprejeto, začuteno, lepo, vredno občudovanja, zaželeno. Potrebe, ki so zapisane v vsako vlakno našega telesa, nekaj najbolj naravnega, kar nosimo v sebi.

Prihod drugega moškega vas je do konca vznemiril in ponudil obet, da bi se te vaše potrebe v odnosu lahko tudi izpolnile. V vas se je ob tem zgodil močan telesni odziv, ki ga opisujete kot močno hrepenenje, da bi končno doživela nekaj tiste pripadnosti in stika, ki ju vsa ta leta iščete. Na nek način ste znova začutili življenje v sebi, moški, ki ste ga spoznali, je v vas vzbudil vse tiste zakopane občutke, ko nekdo globoko čuti s teboj, te ima rad, te posluša, občuduje, hrepeni po srečanju, pogovoru … Ob tem ste še globlje začutili, tisto, kar ste nekje v (pod)zavesti vseskozi čutili, da živite v puščavi, se odrekate zadovoljevanju svojih najbolj osnovnih potreb po čustveni in telesni bližini v partnerskem odnosu. Strah vas je, da bi prestopila rubikon in tvegala spremembe, ki bi jih takšna odločitev prinesla za družino. Hkrati pa vas je tudi strah, da bi znova ostala praznih rok, se odpovedala temu, da bi vsaj izkusila bližino in stik. Biti v tej razpetosti je resnično grozljivo!

Meni se ob vašem zapisu poraja nekaj misli, ki jih želim deliti z vami in upam, da vam bo kaj v oporo. Prvo, kar se mi zdi pomembno za vašo “mirno vest” in tudi prihodnost, je vprašanje, ali ste pripravljeni tvegati in se o svojem doživljanju in stiski pogovoriti z možem. Verjamem, da se vam ob tem poraja kup dvomov in strahov pred njegovim odzivom. Vem tudi, da ste že marsikaj poskušali in ste vedno znova naleteli na zaprta vrata in da se vam “zdi neumno” znova tvegati zavrnitev, z njo pa tudi globoko ponižanje. Vendar, če kaj lahko prebudi vašega moža, je prav to, da mu do konca iskreno poveste, kaj doživljate in ponudite priložnost, da se odloči, ali želi vstopiti v odnos in ga rešiti. Mislim, da ste v sedanji situaciji do konca prečutili, kaj potrebujete in kako globoko vam primanjkuje bližina, stik, povezanost in pripadnost. Dvomim, da boste lahko živeli v tej puščavi še naprej, če se mož ne bo odločil nekaj spremeniti.

Druga tema, ki nikakor ni enostavna, so odhodi z aferami. Ob z moškim, ki ste ga spoznali, sta v zvezi, kar precej zaplete začetek nekega novega odnosa. Drug drugemu predstavljata beg iz puščave, drug v drugem vidita “oazo”, tistega, ki bo prinesel nekakšno razrešitev, izpolnitev in pomiritev. Drug drugega vidita kot rešitelja. Saj ta odziv je zelo naraven, toda, ali vas ni strah, da boste vse svoje neizpolnjene potrebe preprosto prenesli v nek drug odnos, ne da bi sploh nekaj zaključili, predelali, si ovrednotili in pustili za seboj. Nenazadnje niti ne veste, kaj v resnici prinaša s seboj ta moški, ki se tudi dnevno vrača k drugi osebi, a hkrati beži iz odnosa. Koliko vas je strah, da bi se opekli, ko se poleže začetna kemija? Kaj bi za vas pomenilo zaključiti odnos in vstopati v drug odnos z zaključeno zgodbo? Ste bili kdaj v resnici sami, začutili sebe, se pogovorili s seboj?
V tem smislu začutim določen strah, da boste preprosto vse skupaj prenesli v nov odnos in bi lahko bili razočarani, ker bo pomiritev težko prišla od zunaj, od nekoga, če ne bo šlo za vaš notranji proces, pa naj ta “nekdo” obeta ne vem, kaj.

Še eno vprašanje se mi poraja, in sicer, ali res mislite, da so otroci lahko razlog za to, da ostajate v odnosu z možem. Seveda občutki in doživljanje otrok niso zanemarljivi, toda ti otroci bodo po drugi strani lahko čutili tudi zagrenjeno mamo, ki se nikoli ni odločila poskrbeti zase in svojo ženskost. Čutili bodo praznino med očetom in mamo in se spraševali, kaj pomeni, marsikaj bodo tudi na različne načine “odigrali”, če bodo čutili, da je tam med vama prepad, vse z namenom, da bi vaju povezali, združili. Ne vem, razmislite.

Še en vidik: kaj vse to, kar se vam dogaja v zakonu in tudi osebno, pomeni z vidika tega, kar ste vi in vaš mož prinesla s seboj, v vajin zakon? Katero dramo podoživljata? Katero puščavo sta poustvarila? Mislim, da sta si (vsak sebi) dolžna kar nekaj odgovorov, preden sprejmeta kakšno temeljno odločitev …

Svetujem vam torej, da tvegate kar se da iskren pogovor z možem in da po potrebi poiščeta tudi terapevtsko pomoč, preden vas kemija odpelje predaleč. Po drugi strani pa vam ravno to doživljanje ob drugem moškem daje informacijo o tem, kaj potrebujete in čemu se doživljenjsko ne želite odpovedati. Zato se mi zdi pomembno, da jo vzamete zares in naredite, kar je v vaši moči, da to puščavo ozelenite v zakonu. Če je mož do konca obupal nad sabo, poiščite terapevtko, ki vam bo pomagala poiskati sebe, da boste lahko šla naprej varno, tudi v intimni odnos.

V želji, da se bo vse skupaj dobro odvilo, vas lepo pozdravljam!