Lep pozdrav,
iskala sem takšno temo a je na žalost nisem našla, zato sem zbrala pogum in se registrirala da bi napisala svoj problem, na katerega ne najdem prave pomoči…
Sem stara 17 let in živim z obema staršema, babico ter 12 letno sestro.
Od zunaj zgledamo kot normalna družina samo vsako jutro preden vstanem imam strah do mame, ki je precej agresivne narave. Prej sem iskala napake pri sebi, saj sem v preteklosti imela veliko težav s pedofilom, posilstvom, bulingom, samopoškodovanjem ter anoreksijo, zaradi tega sem bila tudi zaprta na psihiatriji.
Stalno sem mislila da sem jaz kriva za kar se dogaja, čes čas pa so se mi odprle oči in sem videla še drugi problem, oče veliko pije in postane zelo tečen na čase agresiven. Sicer preden sem šla v bolnico (leta 2011/2012) je tudi pil in nato prenehal, zdaj se pa spet ponovno dogaja. Pred nekaj leti je izginil tudi moj dedek (mamin oče) v švico, saj je imel dovolj tiraniziranja is vseh strani, držal je stik samo z mano (zaradi mene se je tudi vrnil in zdaj živi za sebe).
Sem se pogovarjala tudi z mojo psihiatrinjo kaj nardit a je rekla da mi preostane dom in/ali krizni center. Nočem pa doma pustit sestrice, saj sva res navezani. Saj opažam tudi to da je mama začela z napadi maltretirati tudi njo. Žaljenje, dvom, groznje, zanemarjanje čustvenih potreb, čustvene topline, neodzivanje na stiske. Mene osebno je pa ”izolirala” is življenja, ko sem prišla is bolnice je vzela vse kar mi je bilo ljubo, še svoje sobe nisem smela imet, na računalnik nisem smela oz nisem mogla it, stalno pregledovanje ipd.
Ker sem pa še trenutno oseba z zelo opaznimi spremembami čustev (nihanjami) pa me večkrat napada da sem skos slabe volje in da sploh ni moja stiska realna. Sicer imam pa srečo da imam že leto pa pol resnega fanta, ki mi pomaga it skozi to, je sicer 9 let starejši ampak mi zna bolje pomagat kot kdorkoli drug. Strah pa me je ker je v poklicni vojski in velikokrat gre za več tednov, takrat pa sem sama z vsem in me je strah da se bom psihično zlomla spet prišla na antidepresive (imela sem jih že2x) in spet padla v stare vode (samopoškodovanje, anoreksija)…
Nočem iskat pozornosti, to je najmanj kaj si želim. Rada bi samo vedela kaj naj storim, ker sama s tem na ramenih ne zdržim. Šola, skrb za sestro (je nagaive sorte in skos nekaj všpiči), domača opravila ter skoraj samostojno zdravljenje psihe. Prej sem se izogibala staršev, zdaj pa je to misija nemogoče, in ne vem kaj naj še nardim da bo boljše.

NobodysFool,

hvala za zaupanje stiske in pozdravljam da si se odločila poiskati pomoč, za to je potrebno imeti pogum in si na to lahko ponosna. Hudo in krivično je kar si morala prestati doma, kjer naj bi bila sreča in ljubezen, najverjetneje pa s tem odraščaš v osebo, ki bo svojo bolečino v nekaj letih predelala in se razvila v močno, samostojno in odločno žensko, saj nekje v tebi je moč, da lahko zdržiš te napore. Morda pa tudi kakšno plemenito poslanstvo. Drži, ti veš za kakšno ceno in to se spoštuje. Polnoletnost je pred vrati in boš lahko polno odločala o tem kako, s kom in kje boš živela življenje, upam da se tega veseliš in zavedaš. Misija nemogoče bo postala mogoče.

Glede na vse ti priporočam, da si poiščeš dodatno strokovno pomoč pri bližnjem zakonskem in družinskem terapevtu, ki ti bo pomagal, da si najprej urediš duševno stanje in razbremeniš krivde ter občutkov, ki si jih ponotranjila skozi zlorabljajoče odnose. Splača se. Zdravila naj bodo izključno izhod v sili oz. kot pripomoček ob psihoterapevtskem predelovanju. Življenje je tvoje, upravljaj z njim v skladu s tem kar čutiš, da je dobro in varno zate. Ne pozabi, za razliko od alternativ – »dom ali krizni center« obstaja tudi tretja pot, vedno – to je tvoja pot. Prični si zaupati, ker imaš ves potencial, da se zaneseš nase in izvlečeš!

Kar opisuješ so seveda hude zlorabe, pri katerih ste otroci še kar nemočne žrtve, s sestro vaju tudi v preteklosti nihče ni zaščitil pred agresivnima staršema in duševno bolečino. Po eni strani se čudim, da si ni družina še poiskala strokovne pomoči oz. da še ni prišlo do prijave nasilja v družini glede na to, da ste v stiku s strokovnjaki, ki vas poznajo in so seznanjeni z družinsko situacijo. Po drugi strani pa se ne, kajti v spirali ponavljajočih se zlorab (sploh če je to s strani staršev), je težko upati na klik čez noč in prenehanje z zlorabami, saj sta oba v stiskah, ko bi potrebovala pomoč, hkrati pa bi morala odgovarjati za povzročeno škodo in ukrepati za zaščito celotne družine.

Upam da se boste odpravili tudi na Center za socialno delo in predstavili svojo zgodbo, tam imajo tudi kar nekaj zakonskih pristojnosti, da ukrepajo v zaščito otrok in družine, ko si ta ne more pomagati sama. V hudi stiski ali osamljenosti, pa se lahko obrneš tudi na SOS telefon 080 11 55.

Ohrani trdnost, pokončnost in pogumno naprej, pred teboj je še svetla prihodnost. Zase prični zahtevati več, ker to je, kar si zaslužiš. Za sprotno spodbudo ostani v stiku z uspešnimi zgodbami posameznikov s podobno izkušnjo (knjige, forumi, dogodki, delavnice, predavanja). NobodysFool, srečno!