Čudno ali ne?
Pozdravljeni,
pred pol leta se mi je pojavil strah pred moškimi. Seveda je bil oče celo moje otroštvo psihofizično nasilen do mame. Brutalno pretepal in poniževal jo je pred mojimi očmi. Zadnjih 10 let ni bil fizično nasilen, vsaj ne, da bi vedela, ker sem se preselila in tudi moja mama vse to skriva pred menoj, ker ve, da je to pustilo globoke posledice na moji duševnosti. Nasilen je bil tudi do mene, a bistveno manj in nikoli me ni pretepel toliko, da bi to pustilo vidne znake na mojem telesu.
Danes se mi je denimo v nekem hipermarketu zgodil tale, vsaj zame, neprijeten dogodek.
Med kramljanjem s trgovko in nakupovanjem peciva stoji cca. 2m metra stran moški srednjih let in me opazuje, kot da sva na svetu samo midva (ko bi bil vsaj diskreten in vešč t.i. spogledovanja, potem se najbrž ne bi počutila neprijetno)! oz. kot da nima kaj drugega v hipermarketu početi- in se mi nasmehne. Ker mi je to bilo nenavadno,(pa tudi privlačen mi ni bil), seveda nasmeha nisem vrnila, poleg tega se pa še bolj počutim ogroženo tudi s tega vidika, ker sem na invalidskem vozičku in če bi bila dejansko ogrožena se ne bi mogla braniti v tolikšni meri, kot ženska, ki ni gibalno ovirana…Moški bi mi lahko sledil…. itd. Ne spominjam se, da bi tega moškega že kje srečala, pa imam dober spomin za obraze in podobe.
Pred nekaj meseci sem pisala tudi o tem:
http://med.over.net/forum5/read.php?151,9693155
Seveda sem tudi hodila na zmenke in s strani teh moških nisem imela nobenih neprijetnih izkušenj, niti občutkov “za prazen nič”. Ker sem rada urejena, (a ne izzivalna) tu in tam pritegnem pozornost tudi po tej plati, a me pri tem od časa do časa begajo moji odzivi, kot da ne bi nikoli imela stikov z moškimi ( sicer v ljubezenskem razmerju res še nisem bila, si ga pa želim, čeprav nekako domnevam,da bo to težko doseči zaradi vseh dejavnikov) in kot da nikoli ni bilo ničesar pozitivnega v interakciji z njimi.
Prosim za interpretacijo današnjega dogodka in mene ter za nasvete.
Iskrena hvala vnaprej.
Spoštovana ga. Silverija,
najprej hvala za vaše ranljivo vprašanje. Verjamem, da vas vaši občutki, ki niso vedno usklajeni s tem, kar bi si vi zavedno želeli, ali ki se prebudijo, ko jih najmanj pričakujete, begajo in spravljajo v stisko. Zato ste se odločili poiskati rešitev, za kar vam čestitam.
Vaš odziv na vsiljiv in spogledljiv moški pogled v trgovini je normalen odziv ogrožene ženske. Kar pove, da je vaše telo v tisti situaciji prepoznalo ogroženost in se tako tudi odzvalo. Kaj se vam je prebudilo, ali ste se ustrašili res zgolj “nedolžnega spogledovanja” , ali ste prepoznali v tem moškem nasilne impulze, ki ste se jih glede na vašo preteklost upravičeno zbali, ali je bilo še kaj drugega, kar ste začutili… Sami pravite, da je bilo za vas vsiljivo – in ob vsiljivosti se večina čuti ogroženo do neke mere, zato vsiljivca zavrnemo, pobegnemo ali odbijemo, vi pa ste se na vozičku normalno počutili še dodatno ogroženo – strah pred nasilnimi vsiljivci je zdrav!! Velja, da kar čutimo, je prav, ker telo ne laže – pač čuti, kar čuti. Čustva in občutki imajo vedno svojo logiko, ki je “pravilna”. Sporočajo nam nekaj bistvenega o nas, našem doživljanju in odnosih do drugih. V sebi nosijo sledi preteklih izkušenj – saj se iz preteklosti učimo za sedanjost in prihodnost – ko enkrat vidimo kačo in se je ustrašimo, se je načeloma v prihodnje izogibamo ali pa smo izjemno previdni… Samo včasih pa je bila preteklost toliko travmatična in odstopajoča od “normalnega” in “pričakovanega”, da občutki, ki so povezani z njo, v realnosti tukaj in zdaj delujejo popačeno in moteče, saj nas lahko vodijo v take odzive, ki niso vedno niti usklajeni s tem, kar si mi želimo, niti ne ustrezajo realnosti.
Pravite, da tisto, kar vas bega, je vaš strah pred moškimi, ki se je prebudil pol leta nazaj, ob bolj intimnih trenutkih s (povečini vam všečnimi) moškimi.
Ko vam nekdo pride “preblizu”, ko nekdo hoče prodreti v vašo dušo in srce, pa naj bo vam tudi všeč ali ne, se ustrašite in zaprete kot školjka. Kar iz prebranega opisa vaših izkušenj niti ne zveni čudno, pač pa logično. Psihofizično nasilni oče, maltretiranje sošolca, spolno nadlegovanje … To so travmatični dogodki, ki puščajo sledove. Največjo moč imajo izjemno travmatični dogodki in/ali ponavljajoči. Vsaj za očetovo nasilje je razumeti, da vas je spremljalo praktično vse življenje, ki ste ga preživeli pod domačo streho. Pri tem velja omeniti, da otrok lahko čuti kot napad nase tudi vsak napad enega starša na drugega – in vi kot deklica ste se verjetno identificirala z materjo in brutalnim nasiljem, ki ga je doživljala ona. Če torej živiš ob takem brutalnem očetu, pač imaš izjemno težko pozitivno podobo moškega. In je normalno, da v sebi nosiš strah pred moškimi. In predvsem strah pred moškimi, s katerimi se čustveno zbližaš. Ob vašem do zdaj “najbližjem moškem” – očetu – je bilo verjetno vaše temeljno občutje strah, ogroženost, gnus, pa verjetno še jeza, zamera, sovraštvo … Nasilje nad vami in mamo je izvajal oče, ne kateri koli tujec. In to, da te rani in zlorabi bližnji, nekdo, ki naj bi bil vir ljubezni, miru, stabilnosti, lepega in dobrega, je najhujša zloraba zaupanja, saj je tako zaupanje najtežje pridobiti nazaj. Posebno za otroka, ki nima izbire – vaša mama jo je vsaj na načelni ravni imela. Zato verjamem, da se v vas ob čustvenem zbliževanju z moškimi, ki bi moralo voditi v ljubezen in varnost, prebuja strah – saj so v vaši glavi in doživljanju (v preteklosti pač je tako bilo) pač te stvari se izkustveno povezale. Druge pozitivne, čustvene enako močne in dovolj časa trajajoče ter globoke izkušnje (resen partnerski odnos) še niste imeli, če sem prav razumela. Zdrav, varen in sočuten ter globok partnerski odnos ima potencial da “prepiše” stare izkušnje in vzorce z novimi. Vendar ne čez noč in iti mora čez vso grozo, ki jo nosite vi in ki jo nosi vaš partner (tudi on ni nepopisan list!). Zato je pomembno o teh občutkih v resni zvezi spregovoriti in tvegati. Za vas “tapravi” bo razumel in ostal ter vas ne zlorabil.
Morda to reakcija sovpada tudi z vašo selitvijo od doma, “na varno”, brez očetovega nasilja, ko se je vaše telo končno umirilo in lahko začelo normalno reagirati na nasilje in ogroženost – saj domnevam, da ste prej živeli v stanju stalne pripravljenosti na beg ali boj ali pa v brezizhodni otrplosti. V takem stanju niti ne moreš zares začutiti svojega telesa in vsega, kar ti sporoča, ker ni za to zunanjih pogojev. Neredko take travme v obliki prebujajočih se težkih občutkov se prebudijo v dolgih obdobjih zunanje umirjenosti (ko je za našo psiho dovolj varno in ima čas in moč za to) ali pa ko naletimo na podoben dogodek ali samo čustveno vzdušje ali kak drug detajl, ki sovpada s preteklo travmo (npr. podoben vsiljiv pogled, podoben vonj, glas ..). In to se očitno zadnjega pol leta dogaja tudi vam.
Kar je pozitivnega v tem, je to, da očitno se je vaše življenje toliko umirilo, da lahko te stvari (dogodke in ljudi) tako globoko začutite. Pa ne zato, da bi se vse življenje travmirali, ampak da bi se z njimi soočili in jih predelali. Očitno se kaže potreba po tem, da svoje travmatične izkušnje in posledice umestite tja, kamor pašejo (v preteklost), pogledate, kateri od starih čustvenih vzorcev je popačen in kaj bi bil za vas boljši odziv, kateri pa še vendarle uporaben v sedanjosti. Pa seveda učenje novih vzorcev v novih situacijah….
Verjetno se sprašujete, kako se to naredi? Najprej z odkritim spoznavanjem sebe, lastnih občutkov do očeta, matere in sebe ob preživelih travmah … Nato s sočutnim pogovorom (vaša mreža zdravih odnosov) in tudi terapevtsko pomočjo, kjer vas bo strokovnjak lahko vodil skozi ta proces.
Veliko poguma in vse dobro!