Lepo pozdravljeni!

Kar nekaj časa se že nisem oglasila, čeprav forum kolikor toliko še pogledam in se najdem v kakšnem odgovoru. Tokrat se obračam na vas s temo, ki “leži” med marsikaterima bivšima partnerja in zajema preživljanje časa otroka vsakokrat z enim od staršev. Menim, da bi pravila moral postavljati tisti starš, pri katerem otrok trenutno je. Kar je zelo v redu, dokler tisti od staršev, pri katerem je otrok nima obveznosti in otrok med tem časom ostane sam, mladostnik sam, tudi sam mladostnik tik pred 18 letom. Tu ne mislim na samoto, kot varstvo, pač pa na samoto kot poligon med staršema, ki ne komunicirata in ta skoraj 18 letnik to veselo izkorišča. Konkretno se to nanaša na večerne izhode (jaz ne vem, kaj hči dela takrat, ko je pri očetu oz. kaj ji dovoli), niti se oče ne pozanima kakšne omejitve ima hči pri meni. Če že kdaj pride do pogovarjanja to zgleda v stilu: jaz nič ne morem, saj je od 20.00 naprej pri tebi, ja kaj pa ni naredila. Hči ima sobo v razsulu, ne morem reči, da nič ne pomaga doma, tudi z menoj še gre k neki skupni dejavnosti, ki sva jo pričeli v njenih prvih najstniških letih. Kar mi je pa najhuje pa je to, da je hči, ko naj bi bila z očetom pri njemu sama doma, on pa (tako je bilo tudi v hčerinih mlajših letih) ima obveznosti pri KS, društvu, skratka osebne obveznosti, jaz pa dobim očitek, ko pride do nekih menjav, ki ustrezajo njemu, da mu “hčere ne dovolim”. Kaj da ne? Čeprav se zavedam, da to zveni zelo popredmeteno, seveda dovolim, da se včasih stiki izvajajo izven reda, tudi spodbujam, da kliče njegove starše, da vzdržuje stik tudi z njegovo žlahto. Kaj me torej še moti? Moti me, da me bivši mož ni obvestil, da ima planiran dopust, da je bilo kar samoumevno, da bo hči pri meni oz. da mu ni treba nič povedati, da ima cel teden dopust in da ne bo mogel takrat biti s hčero. Kaj sem torej jaz tukaj? Hči bi mi lahko tudi ne povedala, da očeta ni, jaz bi mislila, da je pri njemu, ona pa bi to veselo izigrala. Tukaj je moj glavni strah. Nadalje jih dobim pod nos, da je tudi pri meni hči sama. Ja, je sama, ker sem v službi, bi pa, če bi imela izredno možnost imeti dopust njega seveda obvestila, da nekaj planiram in ali bo v tem času on doma, da bo lahko prevzel skrb za hčero. Torej ne, ali bi prevzel, ampak da bo prevzel, v nasprotnem, če ne more, jaz pač prilagodim dejavnost. Nadaljnja stvar, ki se lomi med nama v komunikaciji je skrb za šolo. Oba preko e asistenta dobiva obvestila iz šole. Tako je naneslo, da je bil roditeljski sestanek, na katerega sva prišla oba (ironično, kako je na videz vse prav), vendar pred tem nisva komunicirala, kako vidiva hčerino delo, niti kaj bova pri razredničarki, pod nos sem dobila samo, da jaz nisem napisala opravičila in to tako, da sem se počutila totalno krivo. Tu je haklc, ki se vsaj zame imenuje zavajanje. Zakaj? Ker, ko dobim od strani, kaj bi jaz morala, pa nisem, se počutim totalno krivo, zagrabim in začnem grdo gledati, on pa izpade kot “saj sem vendar samo rekel”. Sedaj sem se sicer strenirala, da na takšne provokacije ne reagiram vsakič, pa vendar. … Zopet je tu hči, o kateri se ne pogovarjava, iz razreda greva vsak zase, jaz začnem kaj bi bilo dobro, sredi stavka pa me prekine, saj sem rekel in tako je najin pogovor končan. Nič se ne zmeniva. Nazadnje greva ven kot sovražnika, čeprav sva še pred nekaj minutami skupaj sedela v razredu. Težko mi je, ker čutim tu neko igro, ki je ne znam presekati, želim si da bi hči imela pravila, meje, da bi jih uspela postaviti skupaj z njenim očetom. Naj povem še to, da kljub opisanemu, štejem, da on kot oče ni slab, “sfali” tako čustveno, kot fizično le takrat, kadar njegov hedonizem prevlada pred tem, da bi bilo pa morda dobro kdaj kakšno zadevo v hčerino dobro tudi spustiti. Nič nisem brala za seboj, zanima me samo, ali je še smiselno vztrajati pri skupnem dogovarjanju, ali bo čas naredil svoje in bo hči pač odrasla.

Spoštovana,

v vašem razmišljanju je čutiti strah, pa tudi pritajeno jezo, zamero in tisto najbolj jedko sestavino, samokritičnost; in vendar ste se skozi svoje miselne in čustvene procese med pisanjem pripeljali do dokaj realnega in pomirljivega konca, da bo namreč čas naredil svoje in bo hči pač odrasla.

Če bi bila v vaši situaciji, bi najprej razmejila tri sklope problemov: skrb za hčerko; jeza na bivšega moža; jeza nase, ker se ukvarjate s stvarmi, ki presegajo vašo odgovornost, ali pa pristojnost, ali pa zmožnosti.

Najprej skrb in strah za hčerko: vse, o čemer pišete, zveni trdno v mejah normalne skoraj 18-letnice in njene normalne mame. Soba v razsulu je na moč širok pojem, od heroinskega brloga do razmetane sobe dekleta, ki se s tem morda upira mamini (in vseh avtoritet, ki ji krojijo življenje) potrebi po redu, predvsem pa jo zanima toliko drugih, privlačnejših stvari. Če ne ustvarja razsula po preostalem stanovanju, ki si ga deli z vami, obstajajo vrata, ki jih lahko zaprete in se privlačnejšim vidikom življenja posvetite še sami 🙂 Ne vem pa, zakaj jo vi spodbujate k stikom s sorodniki po očetovi strani. Morda se motim, ampak ali je to spet nabiranje točk pri sami sebi, točk, ki pa jih nihče ne opazi, vam jih nihče ne prizna, in ostaneta vam tiha jeza in zagrenjenost? Če nad sorodniki bivšega moža sami niste navdušeni in z njimi nimate toplih, prisrčnih odnosov, zakaj bi k stikom spodbujali hčerko? Ne gre za vaš odnos, ampak za hčerkinega in tistih ljudi; prepustite jim ga. Dekle je v resnici že skoraj polnoletno. In tu smo pri glavnem strahu: uradno polnoletna, vi pa ji ne zaupate, da vas ne bo izigrala in brez očetove kontrole šla po svoje. Pa vas ni izigrala, ko je šel na neobjavljen dopust, povedala vam je. Od kod tolikšno nezaupanje, je res vzrok v hčerkinem ravnanju? Če je tako, bi bil na mestu iskren pogovor z njo; pa ne samo eden. Če pa se vam globoko v srcu zdi, da je dekle v bistvu vredno zaupanja, bi bilo bolje graditi na tem, da ji začnete predajati več odgovornosti za njeno ravnanje (obvestila ocenah, ki jih pri otrokovih 18 letih dobivata oba starša – ali je v šoli problematična, ali laže o ocenah, ali ima šola tak sistem?) in se lotite drugega sklopa.

Jezni ste na bivšega moža, zamerite mu še stvari iz preteklosti. Predelava teh bolečih čustev je pač proces, ki zahteva svoj čas (pa tudi vaše sodelovanje). Škoda le, ker se vriva, kot ste tako lepo opisali, v vajino starševstvo. Morda pa le ne gre za to, da je vse v redu samo na zunaj, če sta oba na roditeljskem sestanku? Sami (sicer kritično) pravite, da ni slab oče. Toda bistveno vprašanje tu je: Ali bi on ravnal kako drugače, če bi bila še vedno skupaj in v dovolj kvalitetnem odnosu? Da bi se starša o vsem vzgojnem strinjala, je iluzija, saj nista klona. Vedno bo eden bolj popustil, drugi bolj zategnil, odkrito ali prikrito. Morda mi manjka podatek, da je vaša najstnica problematična in nevredna zaupanja, če pa ni, potem vam želim, da se raje veselite, ker ima hči očeta, ki mu je mar zanjo – in ki ima na nekatere stvari drugačen pogled kot vi. In komunicira drugače kot vi. In ki je – navsezadnje – med drugim tudi hedonist, kot ste, upam, da malce hudomušno, napisali. Saj si gotovo želite, da hči zraste v široko, prožno osebnost z raznolikimi izkušnjami, kar ji bo omogočilo neutesnjen pogled na življenje.

In še zadnje: koliko ste jezni nase, koliko se počutite neslišani, neupoštevani, krivi, in potem tudi v njegovem najbolj brezbrižnem, nepremišljenem »saj sem samo rekel« padete v defenzivnost. Pa vse to ni spet nič groznega, saj se vsega zavedate in delate na tem; hudo je to, da postanete kritični in neprizanesljivi do sebe. V resnici pa sta samo dva navadna, nepopolna posameznika, ki se trudita po najboljših močeh in ne delata posebne škode. Tako močno si želite, da bi malce sprostili svoj kritični pogled (predvsem nase), pa je to včasih tako težko. Ljubeznivo in prizanesljivo do sebe, vam želim: zrno miline do sebe do zrna »neodgovornosti« do problemov vsega sveta … pa boste zamesili slastno, rahlo pogačo vsakdanjika, ki vam bo v veselje.

Kajti prazno gnezdo se počasi bliža … in želim vam, da bi bil to res čas za vas, bogat, sproščen čas.

Lepo vas pozdravljam,