MISLIM, TOREJ SEM : VEM, DA NIČ NE VEM

Za začetek nekaj vprašanj: Ali opažate, da vaši bližnji, pa tudi kolegi v službi, bolj ali manj stalno ponavljajo določene fraze in vzorce obnašanja? Ali kaj takega opažate tudi pri sebi? Ali ste bili kdaj za kakšno stvar tako prepričani, da je takšna in nič drugačna, da bi dali zanjo “roko v ogenj”? Potem pa se vam je zaradi poteka dogodkov zgodilo, da ste bili prisiljeni priznati pomoto in spremeniti svoje mnenje? – Dovolite, da odgovorim za vas: verjetno.

Moja stara mama, na primer, je bila kuharica, zato je bila prepričana, da najbolje ve, kako je treba kaj skuhati ali speči. Res je bila njena orehova potica zame najboljša na svetu. Zdaj, ko je stara mama že veliko let pokojna, pa moram priznati, da zame celo boljše potice speče njena snaha. Ne vem, kako bi stara mama danes to sprejela, ali bi bila ponosna ali bi se ji zdelo “za malo”.

Moj stari ata pa je rad modroval o politikih in njegovo stališče glede tega je bilo, če izvzamemo podrobnosti, popolnoma premočrtno: politiki so pokvarjeni, vsi po vrsti. Če si mu pritegnil, je bil mir v hiši. Kakršna koli diskusija, da so “takšni in drugačni” politiki, pa je bila vnaprej obsojena na propad. Podobno, kot če bi staro mamo poskušala prepričati, da se da kaj drugače skuhati.

Tudi moj oče je imel svoja neovrgljiva prepričanja. Ne za prav veliko stvari, če dobro pomislim. Ampak to, da sta Glenn Miller in Louis Armstrong “zakon”, je bilo nepreklicno. Edino iz domačih logov so jima konkurenco delali Avseniki. Tudi moja mama ima svoja fiksna prepričanja. Ker pa bi bila rada z njo v dobrih odnosih, jih tukaj ne bom izpostavljala. Seveda tudi moja malenkost ni brez trdnih prepričanj glede marsičesa v življenju. Čeprav opažam, da se z vsakim letom rahljajo, podobno kot kosti pri osteoporozi. Za kosti to ni najbolj priporočljivo, kako pa je s prepričanji?

Mojzes: Bistvo je v zakonih.
Jezus: Bistvo je ljubezen.
Marx: Bistvo je v ekonomiji.
Freud: Bistvo je v spolnosti.
Einstein: Vse je relativno.

Kako nam miselni vzorci krojijo življenje?

Predstave, skozi katere “gledamo” v svet, se imenujejo miselni vzorci. Vsi jih imamo, takšne in drugačne. Tako kot se ljudje razlikujemo po fizičnem izgledu in smo mlajši ali starejši, večji ali manjši, bolj suhi ali debeli, različnih barv oči, polti in las, spola … ali kot se ločimo po načinu čustvenega odzivanja oziroma temperamenta, tako se razlikujejo naši miselni vzorci.

Tehnično rečeno, so miselni vzorci smiselno organizirani mentalni modeli. Gre za različne predstave, ki jih imamo o sebi, drugih, svetu. Gre tudi za prepričanja, kaj je res in kaj ne, kaj se spodobi ali ne, za navade in verovanja. Stereotipi, ki posplošujejo, v stilu “vsi Gorenjci so skopi” ali “blondinke so neumne” sodijo zraven. Miselni vzorci so tudi druga prepričanja, na primer taka, povezana s spolnostjo (ki jih opevajo tudi razne popevke v stilu “žena naj bo doma, čaka naj na moža” ali “bodi ‘mačo’ in me zagrabi”), z religioznostjo (“moj bog ali moje verovanje je več vredno od tvojega, še več, je edino pravo”), narodnostjo ali marginalnimi skupinami (“cigani in čefurji so umazani, tatovi, ogrožajo nas”). Pravzaprav so slednje že predsodki, ki tudi lahko predstavljajo velik del naših miselnih vzorcev. Lahko se sprevržejo celo v prave fobije, na primer: “Potencialni terorist je za vsakim vogalom, gre za zaroto.”

Verjetno dobivate občutek, za kaj pri miselnih vzorcih gre. To so namreč precej konkretne miselne fiksacije, ki jih spremljajo utečene življenjske navade. Velikokrat smo jih podedovali z vzgojo in čeprav si marsikdo reče, da “tega, kar sta govorila ali delala moj oče in mama, jaz že ne bom”, kot odrasel nekega dne z grozo zasliši, kako izgovarja besede svojih staršev! Ker je v njih dosti energije, utečenih življenjskih navad ni lahko spreminjati. Posebej zato, ker miselni vzorci utrjujejo neko prepričanje, ki ga imamo o sebi ali drugih.

Nekateri omejujoči miselni vzorci

– Primerjanje z drugimi: Sem lepši, bogatejši, bolj pameten, slabši, manj vreden .
– Tekmovanje z drugimi: Moram biti boljši kot drugi, sicer sem manj vreden.
– Odvisnost od mnenja drugih: Kaj neki si bodo mislili o meni (moji družini .)?
– Če se ne bo zgodilo po moje, bo narobe, bo grozno, bom jezen.
– Kar ni idealno, je slabo.
– Če imajo drugi težave, se je treba vznemirjati. Če se vznemirjam, je to znak, da mi je mar.
– Razlog za moje trpljenje je zunaj mene. Kaj vse mi drugi delajo! Drugi me ogrožajo!
– Preteklost določa sedanjost, nič se ne da spremeniti. Ne morem vplivati na dogajanje v mojem življenju.
– Negativne predstave o sebi: Nihče me ne mara. Nikoli mi ne bo uspelo. Slab sem. Grd sem. Vedno naredim vse narobe.
– Neustrezne pozitivne predstave o sebi – samovšečnost: Ne glede na to, kaj delam, sem super. – Avtoritete imajo vedno prav (učitelj, moj mož, predsednik vlade, znanstveniki .).
– Slabe, pokvarjene ljudi je treba grajati in kaznovati.
– Čustva je potrebno skrivati. Neprijetna čustva so nekaj slabega, kar je potrebno potlačiti in izriniti iz zavesti.
– Treba je delati.

Če niste na seznamu našli ali prepoznali nobenega svojega miselnega vzorca ste ali svetnik ali pa ste mrtvi. Če ste ga našli ali prepoznali in bi ga radi odpravili, je lahko dober začetek ozaveščanje, da obstaja, in odločitev, da ga ne boste več gojili.

Dobra stran miselnih vzorcev

Seveda naše predstave in prepričanja niso vsi po vrsti neprimerni in negativni. Takšni so, ko nas vkalupljajo v določen način mišljenja, govorjenja in delovanja, kot neke vrste prisila, zaradi katere ne moremo delovati drugače. Vendar imajo določeni fiksni vzorci in navade tudi svojo svetlo, pozitivno plat. Omogočajo nam namreč, da lažje delujemo. V družini, službi, s prijatelji smo se določene stvari dogovorili, kar nam olajša komunikacijo in delovanje. Koristni so tudi, ko se učimo, in to ne samo v šoli, temveč tudi kasneje v življenju. V tem primeru jih lahko primerjamo s prečkami na lestvi, ki nam pomagajo pri vzpenjanju in novih spoznanjih. Zato miselnih vzorcev ne velja odmetavati, temveč jih je bolje presegati, ko jih prepoznamo za preživele in za nas zastarele. Podobno kot otroci z leti gradijo in spreminjajo svoje miselne vzorce o sebi in svetu, nadaljujmo s tem tudi, ko odrastemo. Osebni razvoj se ne konča s sedenjem v šolskih klopeh.

Neka moja prijateljica je imela, na primer, predsodek do preživljanja dopusta v toplicah. Potem je naneslo, da je tam preživela konec tedna in na njeno veliko presenečenje ji je bilo všeč. Neka znanka pa je bila prepričana, da so ljudje, rojeni v znamenju rib, obupni. “Tako so neprizemljeni! Ne prenašam jih!” Potem se je zgodilo – si lahko mislite, da je srečala človeka, ki ji je bil všeč, kasneje pa je izvedela, da je po zodiakalnem znamenju riba. Zdaj gleda na “ribice” bolj prizanesljivo kot prej.

Miselni vzorci in tisto, kar jih presega

Življenje je, pravijo nekateri, najboljši učitelj. Res se lahko iz izkušenj veliko naučimo. Veliko ljudi pravi, da se je zanje največ spremenilo v smislu dojemanja stvari, ko se je kaj v življenju porušilo. Zdravje, partnersko razmerje, materialno stanje … Pravijo, da so takrat najbolj spremenili svoje predstave in vzorce, da jih je stiska odprla drugačnemu načinu razmišljanja, kot so ga imeli običajno, bolj strpnemu, tolerantnemu.

Drugo, kar lahko izzove naše ustaljene predstave, so izkušnje, ki jih lahko doživimo med globoko meditacijo. Nič “posebnega”, nobenih ognjemetov, fanfar, luna parkov in podobnega. Samo mirna spokojnost, tih občutek radosti, povezanosti in zlitosti z vsem stvarstvom. In da je vse dobro in prav. In da bo tako tudi ostalo. In da bi radi, da bi večno trajalo. Podoben občutek lahko kdaj doživimo tudi kje v naravi, ko sedimo na obali morja, na vrhu gore .

Tudi tako imenovani nenavadni, inspirativni fenomeni in čudeži so nekaj, kar je razumu težko, če ne nemogoče, razumeti. Ti fenomeni so poseben pojav zaradi najmanj dveh razlogov. Prvič, ker se zadnja desetletja množično dogajajo čisto normalnim ljudem po celem svetu. Da se o tem relativno malo ve in piše, je druga stvar, o kateri mogoče ob drugi priložnosti. Drugič pa zato, ker nas ti pojavi zaradi svoje nevsakdanjosti “bezajo” iz naših vsakdanjih miselnih vzorcev. Lahko vzamemo za primer številna srečanja z dobrohotno, ljubečo in plemenito osebo moškega ali ženskega spola, urejeno ali razcapano oblečeno, kakor kdaj, ki se pojavi v trenutku, ko rabimo pomoč, potem pa dobesedno izpuhti v zrak. Kaj naj si mislimo o tem? Da obstajajo angeli? V resnici? Ali pa čudežne ozdravitve, ko nekdo po nekaj desetletjih na invalidskem vozičku, množici neuspešnih operacij in številnih terapijah nekega dne na zdravilni “seansi” znova shodi. To tudi ne sodi v naš seznam običajnih predstav o možnem. Ali pa karizmatični posamezniki, kot so in so bili razni svetniki in modreci, Sai Baba, Babadži, Zlatko Sudac, Mati Tereza in drugi – v kateri predalček razuma naj jih vtaknemo? Ali razni nenavadni pojavi – od svetlobnih križev, svetlobnih krogov, nabožnih predmetov s posebno energijo? Naj zamahnemo ob vse tem z roko, češ da gre za izmišljotine, pravljice? Ali hitro ustvarimo nov mentalni predalček, kamor uvrstimo te pojave, da imamo spet (mentalni) mir?

Obstaja realnost bivanja in pojavi, ki so povezani z njo, ki presegajo običajne razumske predstave. Prevzetno in ozkogledno bi bilo zgolj zamahniti z roko, češ da gre za neumnost. Če nič drugega, številčnost teh pojavov to zanika. Omenjeni inspirativni fenomeni presegajo zgolj razumsko dojemanje stvari in invocirajo, kličejo razumevanje srca – intuicijo. Čeprav so za razum uganka, lahko ob njih v srcu nekaj nežno vztrepeta. Glas intuicije je vselej nežen.

Končno je za preseganje miselnih vzorcev pomembno pravo znanje. Informacije, podatki, znanje so namreč lahko bolj ali manj usklajeni z večjo resnico. Vzhodna modrost primerja razum z luno, ki sama po sebi nima luči in samo odseva svetlobo, ki prihaja s sonca. V tej prispodobi je tisto, kar bi ustrezalo svetlobi sonca, zavest, ki izhaja iz človekovega nesmrtnega, duhovnega bistva, duše. Kot da skozi nekatere predstave lahko “poje” duša, skozi druge pa ne. To je vedno takrat, ko miselne predstave prevajajo luč in ljubezen duše ter nam približajo njen svet.

Torej: določene življenjske izkušnje, odprta razum in srce ter znanje, v katerem je duhovna luč, nas osvobajajo ujetosti v omejene in preživele razumske predstave. Tako lahko počasi uskladimo in razumemo tudi na videz nasprotni misli dveh velikih filozofov: “Mislim, torej sem!” (Descart) in “Vem, da nič ne vem!” (Sokrat).

Barbara Škoberne

…Tako lahko počasi uskladimo in razumemo tudi na videz nasprotni misli dveh velikih filozofov: “Mislim, torej sem!” (Descart) in “Vem, da nič ne vem!” (Sokrat).

Vprašanje:
kako razumete vi misel Descartesa: “Mislim, torej sem!”
in
kako misel Sokrata “Vem, da nič ne vem!”, ter v čem sta si obe misli enaki ?

Hvala lepa vnaprej za odgovor.

Socrat je po moje želel povedat, da veliko tega, kar misli, da človek ve, ni nujno resnično oziroma je le pogled posameznika. Če jaz vidim tako, drugi pa drugače, kaj je torej resnično? Oziroma velikokrat se razmišljajočemu človeku zgodi, da ovrže določeno prepričanje, ki ga je nek čas zaznamovalo. Torej se ni dobro preveč tesno oklepati določenih prepričanj, kar daje človeku en občutek podoben temu, da v resnici nič ne ve. Kar pa je v resnici lahko zelo osvobajajoč občutek.

“Mislim, torej sem” je zavedanje, da obstajaš (in svet okoli tebe tudi) samo skozi razumsko dojemanje.
Če razuma nimaš, se tudi svojega obstoja ne zavedaš.

“Vem, da nič ne vem” ..je pa skromnost nekoga, ki se je v znanju in zavedanju toliko povzpel nad
običajne “sprejete” resnice, da se zaveda, koliko je še neodkritega in koliko “resnic” se bo izkazalo
za neresnične, kako zelo smo omejeni v dojemanju vesolja…

Še moje vprašanje:
če si omejen z miselnimi vzorci, avtomatično zbiraš take informacije, ki tem vzorcem ustrezajo, z
zbiranjem le-teh ne presežeš veliko?

Ostajaš na isti stopnji dojemanja in nekateri zato lažje živijo, saj jim ni treba spreminjati utečenega.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Mislim,_torej_sem

Kot je omenjeno, je misel izpeljava od “Tudi če se motim, obstajam”.
Gre se za razlago o samozavedanju, ki nam ga ustvarjajo naše misli. Med drugim…
Če mislim, pomeni, da obstajam.

Vem, da nič ne vem, pa izraža zavedanje lastne majhnosti, nevednosti in s tem ustvarja željo, da se ta praznina z znanjem zapolni.