Zdravo…

Veliko je bilo že napisano o odnosu z starši partnerja pa vseeno bom napisala svojo zgodbo.
Stara sem 28, fant 26 in skupaj sva že 6-to leto, pri njegovih starših živiva že vsaj 5 let… Po nekaj mescih, ko sem se preselila k njemu sva začela načrtovati skupno življenje vstran od staršev pri njegovi babici, ki živi sama, da bi si uredila stanovanje v zgornjem nadstropju in nekoč bi tudi on to podedoval… Vendar po vseh teh letih še vedno ne živiva tam ampak se stiskava v njegovi mali sobici pri njegovih starših… In tu je seveda problem… Kar nekaj časa sem si zatiskala oči in zdaj komaj vidim, da je mamin sinček in nima želje iti na svoje… Na stanovanju še manjka kar nekaj stvari, ki jih je treba narediti ampak ne vidim napredka z njegove strani niti volje, da bi hotel to narediti do konca… zaposlen je pa pri očetu in plača ni redna oz dobi dnar ko ga potrebuje…
No in čez leta sem ugotavljala kak odnos ima z starši… svojo mamo kliče kar mamica, ona njega “mali”, čeprav bi se ga marsikdo vstrašil, ko bi ga videl… Da ne omenjam ko sma bla eno leto na dopustu daleč vstran, da je vsak večer pisal domov, do tega ko je bil v bolnišnici 3 dni ga je zvečer mogla zadnja klicati in mu rečti lahko noč, in taki ter drugačni primeri… Ko smo sami v kuhnji ali kje pač je ona glavna v pogovoru z njim in komaj da pridem do besede in rečem kaj… Seveda se polek njega do mene obnaša drugače, kot pa da sma sami, takrat čutim to sovražnost do mene in prezir, ljubosumje z njene strani itd… Potem pa je še tukaj njegov oče, ki pa mu mora ustrečti za vsako malenkost… Zvečer skoraj nimava več zasebnosti,jaz sicer vedno zaklepam vrata sobe ampak vedno dosežejo, da odpre vrata in gre gledat kaj hočejo… Ja, verjetno si mislite kaj še delam z njim… tudi jaz se…
In tu nastane problem spet…. sem nezaposlena, ne morem ne v stanovanje niti k staršem, saj so v teh letih mislili, da me več ne bo domov in so renovirali hišo tako, da ni možnosti, da bi živela doma saj nimam kje spati…no se še renovira in je pravo gradbišče, starši in sestra še bodo spali v isti sobi vsaj 2 mesca, dokler se ne uredijo druge sobe, vendar je še tu brat z punco, ki pa pričajujeta naraščaj in se bosta preselila k mojim staršem, trenutno sta pri njej…
Tako, da praktično nimam kam iti, ne glede na to kako obrnem stvar…
Da ne govorim o tem, da si pa tako ne predstavljam biti brez njega in ga pustiti, saj ga zelo ljubim, ampak tako pa tudi ne morem več živeti.
Prosim za kak nasvet, spodbudno besedo, saj sem čisto izmučena od razmišljenja kaj narediti v tej situaciji…pogovorov z njim na to temo je bilo nešteto ampak odgovor z njegove strani je vedno isti: da si vse domišljam in da on hoče iti čimprej na svoje…

Aja, pa še to… ves material, pohištvo itd imava tam in je vse kupljeno, zdaj je treba še samo skupaj se spraviti in narediti… tako, da kupiti ni treba več nič….

Hvala za vse odgovore, tudi tiste, ki bodo kritizirali moj post, vendar bom takšne spregledala…
LP

Ja punca, odgovor je samo eden.
Najprej se postavi na lastne noge, menda pri 28-tih znaš dobiti delo in denar?
Zaenkrat samo gruntaš, kdo bi te živel tako , da bi tebi pasalo….tako ne gre.
Za pogoje postavljat moraš najprej kaj od sebe dat, veš?
Torej. Služba, potem najem prostora, ki ga s SVOJO plačo zmoreš (magari soba)
šele potem boš odrejala kako se bodo ljudje PRI TEBI DOMA obnašali in kaj bodo
govorili in s kom…ker v tuji hiši pač ne moreš….

Podčrtano sicer vzbuja dvom v koristnost odgovarjanja, a zadeve so jasne. Pri 28 letih je človek odrasel in naj bi začel prevzemati odgovornost za svoje življenje. Dokler nisi na svojem, se je treba prilagajati. A to ne pomeni, da pričakuješ prilagajanje prvenstveno od tistih, h katerim si se preselila. Oni so svoj korak storili že s tem, ko so te vzeli pod svojo streho in delijo s teboj skupne prostore, saj si partnerka njihovega sina.

Kaj storiti? Če trenutno nisi zaposlena, v dopoldanskem času pomagaš v gospodinjstvu oz. pri tistih delih, ki so del vsakdanje rutine. Popoldne pa fantu, saj še kako prav pride par pridnih rok – da čimhitreje usposobita vajino grezdo za samostojno bivanje.

Seveda ob predpogoju, da imaš namen živeti z njim tudi vnaprej.

Čeprav se strinjam s predhodnikoma, bi v dvomu, da si se odločila, da boš takšne poste spregledala … :/… dodala še tole: če si nezaposlena, otrok očitno nimaš, kaj ti onemogoča, da bi si zavihala rokave in vse kupljeno skupaj spravila in naredila? Na internetu dobiš vsa navodila za vse, kar je potrebno tam postoriti. Morda če začneš “delati”, ne pa samo “pričakovati, da bo fant naredil”, potem ko očitno dela že v službi pri svojem očetu, se ti bo nekje sredi dela pridružil. Ko bosta na svojem, bo zadeva drugačna. Bo lahko tudi odnose s starši postavil v drugačen okvir, če bo seveda želel. Ti pa boš vedela, pri čem si.

Zdaj si gost v tuji hiši, in, mimogrede, še nič ne prispevaš.

Hvala za odgovore…
Naj še pojasnim nekaj stvari…
Bila sem zaposlena in prispevala vsak mesec tako v stanovanje, kot v stroške pri njegovih in ker imam minimalno socialno še prispevam zdaj… tako da mi zase ne ostane kaj dovolj dnarja, mogoče kaka kavica, dve na mesec, za stanovanje ni nič več za kupiti… Obupno iščem zaposlitev dalje vendar kot večina Slovencev neuspešno…
Ko sem imela zaposlitev, sem skoraj ves prosti čas izkoristila za delo na stanovanju tudi ko njemu ni bilo za iti tja pa čeprav z očetom nista šla delat po nekaj dni… Preostali prosti čas kaj mi je še ostal sem pa pomagala po hišnih opravilih, saj noben pri tej hiši nič ne dela, ne tašča ne njegova sestra in potem jim jaz lepo pospravljam, pucam itd… ker je vse narobe če kaj ni narejeno, pa raje naredim, ker se mi ni za kregati… Tako je tudi zdaj, ko nimam službe… le da imam naenkrat več dela tukaj ali pa se mi včasih zdi da mi ga nekdo več nastavlja… Tako da ja meni ni problem v stanovanju delati nič… trenutno so za narediti neke stvari, ki jih mora moški narediti, saj se jaz ne spoznam na to, da lahko začnem s pleskanjem itd… še pohištvo sem gledala navodila že parkrat da ga bom sestavila da ne bom v temi ko bo prišel čas…
Tako da je v njemu problem, da noče ali se mu ne da… Ko se včasih mislim ali je sploh smiselno da se trudim in delam medtem ko se on doma z mamico druži… Tako, da ne da on rabi mojo pomoč…. jaz rabim NJEGOVO… in je ne dobim že leto dni, da bi lahko končala stanovanje…
Čeprav sem gost v njihovi hiši ne razumem zakaj me potem imajo tako in je toliko sovražnosti do mene, ko pa vse naredim po hiši, redno plačujem zraven za položnice itd… delam vse da se ne bi več kregali in prilagajam vsemu… Na koncu pa niti toliko zasebnosti ne dobima oz je niti jaz ne in se kregama…
Aja, če grema kam je (da nem pretiravala), vsaj 5 klicev iz očetove ali materine strani, kje sma, kaj delama in kdaj pridema… Da ne rečem kolikokrat sva imela načrte pokvarjene, čeprav sma mela pranirano že nekaj časa, ker si je kdo pred najinim odhodom omislil kako stvar, ki jo je blo treba narediti ampak vedno na koncu smo sedeli par ur in to kaj je blo za narediti bi komot lahko sami naredli v eni uri….
Tako da… tako vse to poteka…

Ne glede na vse…

Tvoje počutje je tvoja odgovornost.

Dokler boš iskala krivce za tvoje počutje v drugih, se ne bo kaj dosti spremenilo. Ko si boš pa rekla, ali še bolje čutila: “jaz sem odgovorna za svoj lajf, jaz sem odgovorna za svoje počutje, jaz sem izbrala to življensko pot in jaz držim krmilo lastnega življenja v svojih rokah”, se pa lahko kaj spremeni.