V življenju si vedno sam
Razočarana sem, vse prevečkrat razočarana nad obnašanjem mojega moža. Ugotavljam, da živim z nekom ki mi je po duši oddaljen svetlobna leta. In vztrajam, na trenutke razmišljam, da sem preobčutljiva in zahtevna. Ampak dejstvo je, da je tak odnos prazen. Vsaj zame. Nimam poguma za velike korake. Smo v življenju res večinoma sami?
Ne bi smeli biti sami. Dobro je, če se lahko zaneseš nase in če znaš samostojno razmišljati, sprejemati odločitve, ukrepati. To je seveda dobro. Ni pa dobro in mislim, da tudi ne bi smelo biti tako, da si vedno sam za vse, sploh če imaš družino in si prisiljen v samoto, ker se je partner odmaknil.
Zakonski partner bi moral biti oseba, ki ti v odraslem življenju nadomesti starše in sorojence, vendar s še globljo povezanostjo in še večjim medsebojnim razumevanjem, ker gre tukaj za človeka, ki ga prostovoljno izberemo, ne za nekoga, ki nam je dan ob rojstvu. To bi morala biti oseba, ki nam je v vsem življenju najbliže, saj bi nas tudi spremljala dlje kot starši in intenzivnejše kot sorojenci. A čeprav gre za prostovoljno izbiro, bi ta vez morala biti globoka, iskrena, polna ljubezni in spoštovanja. Kaj se zgodi, da se ta vez prekine? Zakaj jo nehamo negovati, zakaj obupamo nadnjo? Zakaj se partner od nas odmakne tako zelo, da nas skoraj zaničuje, namesto da bi nas ljubil bolj kot vse druge ljudi na svetu?
Se strinjam, da je tak odnos, kot ga imata vidva, prazen, hladen, površinski. Vendar moraš pobrskati po sebi. Kaj sem jaz naredila, da je odnos postal tak? Sem upravičeno razočarana nad možem ali sem pretiravala v svojih pričakovanjih? Je moj mož dobra oseba, le razmišlja na drugačen način kot jaz, vendar še vedno pravilno, čustveno inteligentno in z občutkom za sočloveka? Je moj mož vreden spoštovanja, čeprav je drugačen od mene? Ga spoštujem, imam rada, mu to kažem vsak dan od jutra do večera z vsako besedo in vsakim dejanjem? Mu zmorem kdaj reči oprosti?
Da je življenje v dvoje lahko lepo in izpolnjeno ali pa prazno in prežeto z nezadovoljstvom, vedo mnogi med nami. Večina tistih, ki živijo v dalj časa trajajoči zvezi, pozna svetlo in temno plat odnosa. Zakaj prihaja do tega, da človeka, ki sta si bila nekoč blizu, danes komaj še izmenjata nekaj besed na dan? In kakšen čarobni napoj poznajo pari, ki še po mnogih skupnih letih uživajo v medsebojni družbi? Je njihova skrivnost v prilagodljivosti, sorodnih dušah ali sreči?
Najbrž povsem zadovoljivega odgovora ne moremo dati, saj tako, kot je vsak posameznik edinstven in drugačen, ima tudi vsak partnerski odnos svoje posebne značilnosti, ki ga razlikujejo od drugih parov. Toda nekatere značilnosti so prisotne v taki ali drugačni obliki skoraj v vseh partnerskih zvezah. Poznavanje teh nam pomaga na poti rasti v dvoje. Preden se posvetimo tem ‘stopnicam’ v razvoju odnosa, pa si osvetlimo smisel skupnega življenja, kot ga lahko razumemo v današnjem času.
Poslanstvo partnerstva
Mnoge starodavne resnice uporabljajo za razumevanje partnerstva prispodobo ‘zakona treh’. Z drugimi besedami to pomeni, da je vsak odnos sestavljen iz trojice: dveh polov, moža in žene, ter smisla, ki oba pola povezuje. Nekoč je bil ta smisel bolj izražen v lažjem fizičnem in ekonomskem preživetju posameznika. Danes, v času večje ekonomske neodvisnosti partnerjev in družbene enakosti med spoloma, se morda zdi, da partnerski odnos izgublja smisel, vsaj z zornega kota preteklosti. Zato so motivi za stopanje v odnose v današnjem času predvsem vezani na čustva, saj se večina parov odloči za skupno življenje zato, ker partnerja drug v drugemu iščeta lastno zadovoljstvo, užitek in srečo. Vendar je izkušnja mnogih parov, da tovrstni motivi niso dovolj za ohranjanje in tudi ne za poglabljanje partnerskega odnosa. Pričakovanja se hitro sesujejo, nemalokrat razpade tudi odnos. Če želimo razumeti smisel in poslanstvo (za)veze med žensko in moškim, moramo misel usmeriti izza znanih motivov ter se poglobiti vase in v odnos, ki ga soustvarjamo. Spoznanje, ki nam ga tako poglabljanje lahko prinese, je, da imamo v odnosu s partnerjem možnost naučiti se živeti samostojno, a tudi drug z drugim.
Prav partnerski odnos omogoča dvema, da spoznata in razvijata sebe, pomagata drug drugemu in s tem razvijata tudi sam odnos. V tem je bistvo odnosa. Iz vsakdanjih izkušenj vemo, da za domačimi vrati popustijo zavore, padejo maske in se pokažejo tudi skriti ali prikriti deli naše osebnosti. Vidi in spoznava jih naš partner in mi sami. Življenje s partnerjem si lahko predstavljamo kot dogajanje v zakulisju, kamor se vrnemo po vsaki predstavi. Odložimo vloge, obleke, maske in se pogledamo v zrcalo (v partnerja in v odnos) ter uzremo, kar zmoremo videti.
Šest razvojnih obdobij partnerskega odnosa*
Kot se naša osebnost nenehno razvija in spreminja, se razvija in spreminja tudi odnos. Pravzaprav gre v partnerstvu za nenehno prepletanje razvoja osebnosti in razvoja odnosa. Vsako spreminjanje in rast posameznika prinaša pred oba partnerja nove naloge in preizkušnje, ki kličejo po rešitvi.
1. Zaljubljenost
Še najmanj je z nalogami založeno prvo obdobje v odnosu, to je obdobje zaljubljenosti. Le kdo ne pozna opoja močnih čustev, ki nudijo občutek sreče in izpolnjenosti? Iz tega stanja vzniknejo mnoga pričakovanja, tudi neizgovorjena, ki so kasneje na preizkušnji in jih razvoj odnosa boleče spreminja. Zaljubljena človeka sta drug drugemu dovolj. Opaja ju sama zaljubljenost. Nemalokrat je to predvsem zaljubljenost v svojo podobo, ki se zrcali v drugemu. Našla sta svoja manjkajoča pola in občutki ju zavedejo v misel, da bo vselej tako. Rodi se iluzija popolnega sprejemanja in neminljive sreče. Dobra plat tega obdobja je, da partnerja lahko razvijeta zaupnost in odprtost, ki je opora tudi v kasnejših obdobjih skupnega življenja. Njuni komunikacijski kanali so odprti, izmenjava misli pogosto teče že kar samodejno, ker jo omogoča aurična povezanost. Naučiti se zaupati, sprejemati zaupnost drugega, nuditi oporo in se osamosvojiti, tako psihološko kot energijsko, od prvotne družine, so naloge v tem prvem, vznesenem času zveze.
2. Sestop v resničnost
Ker nobena zaljubljenost ne more trajati v nedogled, se prej ali slej prične soočenje z resničnostjo, kot lahko poimenujemo drugi del partnerske poti. Soočanje z njo je največkrat boleče. Pričakovanja se ne uresničujejo, partnerjeve napake so vidne, vznesenost zaljubljenosti se je izgubila nekje v vsakdanji rutini. Želja biti brezpogojno ljubljen in sprejet se ni uresničila. Kaj sedaj? Lahko se pretvarjamo, da je vse v redu, lahko zadržimo v sebi vso razočaranje in jezo, lahko gremo v konflikte in očitke. Vse to temeljito pretresa odnos. Bolj ko smo partnerja videli v luči popolnosti, več jeze bomo čutili ob spoznanju, da ni popoln. Poleg jeze pa so lahko prisotni tudi občutki razočaranja, obžalovanja in tudi opeharjene se nekateri počutijo. Nekaj časa se vse te občutke še da zadrževati, a sčasoma pridejo na dan, največkrat usmerjeni v partnerja. Razdalja med partnerjema se začne večati. Spori in nesoglasja postanejo del vsakdanjika. Marsikdaj so povsem nepomembne stvari povod za izražanje globlje prizadetosti in razočaranja.
Kaj so izzivi tega obdobja? Pričela se je trgati čustvena odvisnost od partnerja in s tem tudi druge oblike odvisnosti, če so bile prisotne. Začne se pot samostojnosti v odnosu. To za razmerje pomeni, da se ima možnost razvijati. Partner se ni spremenil, kot največkrat mislimo, temveč ga vidimo takšnega, kot je. Več ko je komunikacije v tem obdobju, boljše je za odnos. Tišina ali pretvarjanje otežujeta položaj in ohranjata odnos na mrtvi točki. V tem času se partnerja učita prilagajanja, odpovedi, kompromisov in razumevanja drugačnosti. Pomembno je, da znamo pravilno ravnati s svojimi občutki in tudi s čustvi partnerja.
Tudi vprašanje, kako reševati medsebojne razlike in konflikte, je aktualno. Največkrat se že v tem obdobju odnosa zavemo, kako neustrezni so mnogi vzorci in prepričanja, ki smo jih prinesli v zakon. A kaj več od podedovanih neustreznih vzorcev nimamo. Novi vzorci in spoznanja šele brstijo. Od tod nemoč, ki jo nekateri čutijo ob sestopanju v realnost. Staro se ruši, novega pa še ne znamo graditi. Partnerski odnos naj bi se v tem obdobju odprl iz samozadostnosti v druga področja življenja. Zabava, delo, interesi posameznika, otroci, sorodniki, prijatelji, družbena skupnost, vsaj nekaj od tega postane pomembno za partnerja. To, da se partnerja obračata v zunanji svet, pomeni, da se krepijo njuni interesi, ki so lahko povsem različni. Pomeni pa tudi, da je prepričanje o tem, da nam bo partner potešil vse potrebe, že preteklost. Želja po samostojnosti se prebuja in raste. Vse to ju na tej stopnji ločuje in daje vtis, da sta vsak na svojem bregu reke.
3. Tekmovanje
Katera resnica je prava, moja ali tvoja? Ne, ne bom storil po tvoje! Jaz imam prav, ti se motiš! Taki in podobni stavki nakazujejo, da se je odnos premaknil v tretje obdobje, ki ga najbolje opišemo kot spopad nasprotij in tekmovanje za premoč v odnosu. Tekma za prevlado se je torej začela, bi lahko rekli. In dodali: Vso srečo! Ko partnerja najdeta nekatere svoje interese zunaj razmerja, se razlika med njima veča in nesoglasja postanejo bolj odkrita. Pogosti so očitki, da drug drugemu dušita osebno rast in kratita svobodo. Izstopajoča vloga posameznika in nasprotje njunih vlog razkrivata mnoge podzavestne motive, zaradi katerih sta se pred leti privlačila, sedaj pa predstavljajo oviro med njima. V medsebojni odnos pa se vpletejo še mnoge nerešene zadeve, ki jih kot dediščino prvotne družine vsakdo prinese s seboj. Veliko ‘izletov iz partnerskega razmerja’ in zaljubljenosti je prav v obdobju, ko je ‘spopad’ med partnerjema na višku. Tudi to je lahko način potrjevanja sebe in svoje svobode ali pa iskanje potešitve in pridobivanje občutka sprejetosti.
Prepiri med partnerjema povzročajo tudi čustveno ohlajanje in odpirajo vprašanje smisla skupnega življenja. Trmasto vztrajanje pri prepirih lahko omrtvi odnos. Če pa sta partnerja sposobna razumeti, kaj se z njima dogaja in kaj so tisti prikriti motivi za dejansko stanje, je ta stopnja lahko zelo koristna za skupno rast. Včasih pomaga pogovor z bolj izkušenim prijateljem ali terapevtska pomoč, saj prepiri in močni občutki zameglijo presojo in bistvo problema. Partnerja se morata naučiti drug drugega razumeti in se medsebojno sprejeti. To je mogoče le, če jima je za skupen odnos še mar. Postopno se skozi pogovore in sposobnost razumevanja drugega tekmovalni duh umika. Še vedno ranjena in razočarana pa tudi utrujena vendarle dajeta nekaj možnosti skupni prihodnosti.
4. Kdo sem jaz?
In tako prijadramo v zrelejša leta. Otroci odraščajo, pozicije v družini in partnerskemu odnosu so jasne, prvi viharji previharjeni in glej čudo: človek odkriva vse več nezavednega o sebi. Neka neznana sila ga vleče v spoznavanje samega sebe, odpira se mu nov svet in drugačno življenje. Kriza identitete stopa v življenje človeka pa tudi para. To obdobje je za vsakega človeka zelo pomembno in nastopi ne glede na to, ali smo v zvezi ali ne. Toda znotraj partnerskega razmerja kriza odmeva glasneje in vpliva na več udeležencev oz. družinskih članov. Zgovorne so besede Carla G. Junga, ki je naloge srednjih let opredelil takole:
” Prenesti čim več nezavednih vsebin in senčnih strani človekove osebnosti v zavest, da se lahko razvijejo tudi skriti potenciali človeka.
” V središče življenja postaviti nove vrednote.
” Preusmeriti energijo, ki je bila doslej potrebna za spopadanje z življenjem, v voljo po notranji rasti.
Ni več toliko pomembno dokazovanje pred partnerjem, pomemben sem jaz sam: kdo sem, kakšen sem v resnici, kaj zmorem, kaj sem v preteklosti zamudil ali zgrešil, kaj lahko v življenju še spremenim? Začenja se obdobje v odnosu, v katerem iščemo sami sebe. Čas sprememb, brez dvoma. To je eden pomembnejših preobratov v odnosu, ki pa včasih potegne za seboj tudi razpad zveze. Mnogi imajo v tem obdobju željo, da bi ‘zbežali iz zveze’, saj se poleg njihovih lastnih senc kopičijo tudi novi problemi, ostareli starši, odraščajoči otroci, težave z zdravjem ali pa bližina upokojitve. K temu pa velja dodati še hrepenenje, ki ga globoko v sebi nosi vsak človek, le da ga zaradi aktivnega in preveč pozunanjenega življenja ne zaznavamo prav pogosto. To je hrepenenje po globljem zavedanju sebe, hrepenenje po trdnejšem odnosu z lastnim notranjim jazom, ki edini zares pozna smer in smisel našega življenja. Četudi se vsega tega ne zavedamo, pa nas prav ti vzgibi potiskajo na pot iskanja samega sebe. Ta pot se lahko konča v objemu drugega partnerja in v prepuščanju posvetnim užitkom ali pa nas pripelje do temeljitih sprememb, ki se tičejo načina našega življenja, vrednot in novih potencialov, ki se nam odpirajo. Kaj bomo storili z nemirom v sebi ali s praznino, ki ju čutimo, je odvisno od nas. Priložnost za osebno in duhovno rast to vsekakor je.
Zanimivo je, da tudi če se partnerja na tej stopnji ne razideta, morata zdaj zares postati ločena posameznika. Edino tako lahko prideta bližje k sebi, k svojim koreninam in notranjemu jazu. To je čas, ko družbene ali družinske vloge razpadajo zato, da razkrijejo tistega, ki se za njimi skriva. Zunanji opazovalec lahko presodi, da sta partnerja v tem obdobju daleč vsak k sebi. Če sta še skupaj, je v tej razdalji tudi že zametek novega zbliževanja, ki ima možnost razviti se iz povsem drugačnih osnov kot nekoč. Ali se bo to tudi zares zgodilo, je odvisno od obeh. Priti bliže k sebi lahko razumemo tudi kot stik z modrostjo srca in z notranjo ljubeznijo, ki človeka do neke mere izpolni, vsaj toliko, da se hlastanje po zunanjih radostih in čudesih malo umiri. Modrost pa pripomore k novim spoznanjem, potrpežljivosti in razumevanju sebe in partnerja. Vse to pa so aduti za nadaljnji razvoj odnosa.
5. Pomiritev
Če so čeri burnega obdobja že za partnerjema, se odpira nova skupna prihodnost. Imenujemo jo lahko tudi sprava ali pomiritev. Pomirjena s seboj in z drugim najdeta vse več zadovoljstva tudi v tem, da se posvečata drug drugemu. Le da zdaj stopi v ospredje vprašanje: Kdo si ti in kakšen si? Pozornost se preusmeri od ‘mene k tebi’. Zdaj smo že sposobni živeti osebno svobodno (svoje misli, vrednote, prepričanja), hkrati pa smo sposobni to svobodo tudi kdaj žrtvovati za dobro odnosa ali partnerja. Medsebojne razlike ne ogrožajo več odnosa, temveč ga krepijo in delajo bolj vznemirljivega. Partnerja se ne čutita osebno ogrožena, prav tako nista nasilna v želji po spreminjanju drugega. Iz vsega tega vznika novo zaupanje in sprejemanje. To pa pomeni tudi napredek za sam odnos. Spet je več intuitivne komunikacije, nežnosti, ljubeče spolnosti in razumevanja.
Iz začetne odvisnosti (zaljubljenosti) sta se partnerja skozi razhajanje in samostojnost približala stanju, ko lahko ohranjata svojo lastno identiteto znotraj odnosa. To je bivanje s seboj in z drugim. V tem bolj pomirjenem vzdušju se oba partnerja še vedno vračata tudi nazaj v preteklost in razčiščujeta pretekle nesporazume, razhajanja in prizadetosti. Namen tega je vnesti v odnos duha odkritosrčnosti in pomiritve, zato da bi odnos na utrjenih temeljih lahko nadgrajevala.
6. Sodelovanje
Kaj nam še preostane? Partnerski odnos se lahko poglobi še v obdobju iskrenega sodelovanja. Kako globoko je to sodelovanje in razumevanje, je odvisno od duhovne prebujenosti obeh, a zagotovo lahko rečemo, da ljudje, ki živijo v takem odnosu, izkušajo sadove preteklih iskanj in učenja. Partnerja imata za seboj že marsikatero preizkušnjo, morda so se poti tudi začasno razšle, toda zdaj sta usmerjena v sodelovanje. Preteklost ne stoji več med njima, samoumevno je, da sta drug drugemu vdana. Ne prizadevata si več ugajati drugemu za vsako ceno, ni ugibanj in strahov o tem, kaj si partner misli in ali se strinja. To je čas resnične sprostitve. Zdaj lahko ženska in moški svobodno rasteta in postaneta še bolj ustvarjalna. Energija, ki je bila prej usmerjena bodisi v odnos ali lastno rast, se lahko sprosti v dajanju drugemu.
—
Če je človek prehodil stopnje svojega osebnega zorenja in prav tako stopnje rasti partnerskega odnosa, je pripravljen na tisto, kar prinaša staranje telesa: strah, osamljenost, bolezen, slabljenje umskih in duševnih sposobnosti, izgubo partnerja. Če je v teku svojega življenja prišel bliže odgovoru na vprašanje: ‘Kdo sem?’, bo zmogel spremljati proces sprememb in pričakovanja novega rojstva v smrti, kot je zapisal C. G. Jung.
V navedenih in opisanih obdobjih so izluščene samo najbolj izstopajoče preizkušnje in stanja, skozi katera prehaja odnos. Življenje v svoji kompleksnosti pa poskrbi, da se vsak človek sooča z izzivi, ki so zanj primerni, in enako velja za par. Lahko so nekatera obdobja za par bolj izstopajoča, druga bolj neopazna. Nekaterim parom ne uspe prehoditi skupne poti, ker čustveni in osebni razvoj posameznikov, nerešeni problemi iz otroštva ali nakopičene napetosti in konflikti onemogočijo, da bi se razmerje razvijalo. Razvoj odnosa lahko zavira tudi težnja enega ali obeh, da bi se čas zavrtel nazaj ali obstal, kjer je. Zaradi tega lahko vsaj enemu zmanjka potrpljenja in prekine zvezo ali pa odnos obtiči in se ne razvija. V tem primeru lahko partnerja svoj osebni razvoj spodbujata z aktivnostmi in motivi zunaj zveze, lahko pa podležeta pasivnosti tudi v svoji osebni rasti. Včasih so prevelike tudi osebnostne razlike ali vrednote partnerjev in skupna rast ni smiselna ali je nemogoča. Vse preveč je razlogov za naštevanje, zakaj včasih ne gre ali ne uspe. Tudi prekinjen odnos je lahko bogata učna lekcija, ki omogoča, da v naslednjem resnem razmerju marsikaj hitreje ‘predelamo’.
Vloga partnerja
Vsi smo bitja, ki v sebi združujemo moški in ženski princip. To se v osebnosti kaže kot posedovanje tako moških kot ženskih lastnosti. Od spola, ki mu pripadamo, pa je odvisno, katere značilnosti prevladujejo. Duhovni razvoj je spodbujevalec obeh principov v nas, tako da se oba vse bolj enakomerno razvijata, si prihajata bliže in se dopolnjujeta ter ustrezno izražata skozi našo osebnost. Pri tem dolgotrajnem procesu nam je partner v veliko pomoč. Malo v šali bi lahko rekli, da si od partnerja začasno sposodimo manjkajoče lastnosti. To dragoceno ‘posojilo’ začutimo v zaljubljenosti, ko nas pomiri misel, da smo našli manjkajoči pol in se počutimo izpolnjene ali celostne.
A naloga še ni končana, pravzaprav se je šele začela. Tisto v partnerju, kar je predmet našega občudovanja, je lahko refleksija naših lastnih potencialov, ki čakajo, da jim pomagamo v življenje. Tudi partnerjeve lastnosti, ki nas jezijo ali jih nočemo sprejeti, lahko kažejo na nepredelane vsebine znotraj nas samih. Seveda ne gre posploševati, a vredno se je spraševati tudi na ta način in se zavedati sebe, svojih pomanjkljivosti, pa tudi svojih skritih želja in potencialov. Zato je potovanje v odnosu tudi potovanje k sebi.
Bolj ko razvijamo te neprebujene lastnosti, bolj rasteta naše samospoštovanje in samostojnost, bliže pa smo lahko tudi človeku, s katerim smo v odnosu. Seveda ta bližina ni odvisnost ali prilaščanje drugega. Je bližina, ki izhaja iz poznavanja sebe in drugega ter iz zaupanja, ki sta ga oba partnerja vzpostavila predvsem s svojim razvojem. V odnos postopno vgrajujeta vse medsebojne razlike, prizadetosti, uspehe in neuspehe, bolečino, radost, prijateljstvo. Trdno, globoko zaupanje prinesejo poti in morda tudi (navidezne) stranpoti, ki jih partnerja ubirata, saj na ta način spoznavata, kdo sta, kakšna sta in kaj si lahko dajeta.
(Renata Bokan)
Hvala utapljajoča, hvala link. Zelo dobro napisano. Robi, včasih v navalu žalosti rada podelim svoje občutke in takoj mi je lažje, tudi to je smisel foruma. Veliko dobrih odgovorov sem dobila. Odnos ni dober, ko ostajaš s problemi sam, ko ti ne stoji ob strani, ko ni možnosti pogovora z druge strani, ko mu primanjkuje empatije ali je sploh ni, ko se duhovno ne razvija, ko vzgajaš otroke sam….. Saj ni vedno tako, a vseeno prevečkrat.
Pot, ki je v tem trenutku smiselna je tako temačna in neznana. Strah me je.
Pot, ki je v tem trenutku smiselna, je točka 4. Česa te je torej strah? Za točko 4 ne potrebuješ velikih korakov, za katere uvodoma praviš, da nimaš poguma. Zadoščajo že čisto majhni koraki. Tudi z majhnimi koraki se daleč pride.
Glede poti pa je takole. Najprej moraš imeti vizijo, kaj želiš od življenja, to je, vedeti moraš, kam boš usmerila svoj korak, kakšne so tvoje želje. Ko imaš vizijo, se ti pot kaže sama in sproti in ji samo slediš. Ko ji slediš, uresničuješ svoje želje. Vse, kar neguješ v sebi, prikličeš v resničnost na ta način, najsibodi so tvoje misli in želje pozitivne ali pa negativne. Tako se uresniči vse, tudi to, česar se bojiš, najsi se proti temu še tako boriš, vse se materializira… Zato svoje misli, hotenje in delovanje usmeri v smer, kjer ne bo nobenega strahu. Točka 4. je natanko v tej smeri.
Lep pozdrav
marinec
Hvala tudi tebi marinec, velikokrat te berem.
Res je, tudi sama imam občutek, da sem pri točki 4. Ravno zato vsa moja vprašanja in dvomi. Ko bom,
če bom prišla do sebe in pravega spoznanja bo tudi vizija jasna. Nihanja v kvaliteti odnosa so velika in
ko včasih že verjamem v dobro, ostanem ogoljufana. Najbolj se bojim osamljenosti.
Vsem nam je naša pot neznana in na videz nesmiselna. Še posebej takrat, ko ne občutimo ljubezni, ker ne prejemamo dovolj pozornosti od okolice.
Tvoj strah pred osamljenostjo je tisti pravzrok, zaradi katerega se velikokrat znajdeš pred občutki nerazumevanja ter pomanjkanja empatije. Zato moraš najprej sama razumeti svoje odzive in občutke ter z razumevanjem sebe tudi pokazati več razumevanja do partnerja, ki verjetno ni sposoben v vsakem trenutku tebi nuditi dovolj željene empatije, ker preprosto ne čuti enako in nima enakih življenjskih izkušenj, da bi neko situacijo doživljal podobno kot sama.
Nerealno je pričakovati, da bo nam vedno partner stal ob strani, zato se velikokrat moramo s problemi soočiti sami. Mogoče je cela situacija za njega prenaporna…..
Možno je prav tako, da si zaradi strahu pred osamljenostjo prehitro izbrala partnerja, za katerega sedaj čutiš, da ti je tuj in ni na istem duhovnem nivoju, kot si sama.
Tvoj cilj na tvoji poti naj bo samozaupanje in s tem ustvarjanje lastnega občutka varnosti, kar bo zmanjšalo pričakovanja do okolice in zato ponudilo več zadovoljujočih trenutkov.
Tu je še en članek, ki ti bo morda pomagal razumeti sebe in s tem najti več smisla v življenju:
http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=151
I want somebody to share
Share the rest of my life
Share my innermost thoughts
Know my intimate details
Someone who’ll stand by my side
And give me support
And in return
She’ll get my support
She will listen to me
When I want to speak
About the world we live in
And life in general
Though my views may be wrong
They may even be perverted
She will hear me out
And won’t easily be converted
To my way of thinking
In fact she’ll often disagree
But at the end of it all
She will understand me
I want somebody who cares
For me passionately
With every thought and with every breath
Someone who’ll help me see things
In a different light
All the things I detest
I will almost like
I don’t want to be tied
To anyone’s strings
I’m carefully trying to steer clear
Of those things
But when I’m asleep
I want somebody
Who will put their arms around me
And kiss me tenderly
Though things like this
Make me sick
In a case like this
I’ll get away with it
