Spoštovani!
Sin bo kmalu dopolnil 14 mesecev in je septembra vstopil v vrtec. Ker se tudi mož precej ukvarja z njim, je še do pred kratkim izgledalo, kot da je vsaj približno enako navezan na oba (mogoče malo bolj name). Zadnje čase pa opažam spremembo, in sicer izgleda, kot da je bolj navezan na moža…
Pred mesecem dni sem se (po porodniškem dopustu) vrnila nazaj v službo. Najprej je bil en teden s sinom mož, potem pa smo za en teden sina zaupali v varstvo babici. Ko je bil z njim mož, je izgledalo, kot da me sploh ne pogreša. Samo en dan je baje po kosilu (ki ga ni hotel pojesti) hodil po stanovanju, s prstom kazal proti vratom in govoril »mam«. Ko sem odhajala v službo, mi je vedno veselo pomahal, ko sem se vrnila domov, pa nič posebnega – malo se je nasmehnil (ali pa tudi ne), potem pa, kot da mu je vseeno, da sem se vrnila. Naslednji teden, ko je bil v varstvu pri babici (pri nas doma), se je do mene (mojih odhodov v službo in prihodov nazaj domov) obnašal enako, do moža pa je bil drugačen – ko je odhajal v službo, mu je veselo pomahal, ko se je vrnil domov, pa se ga je zelo razveselil. Zdaj že tretji teden obiskuje vrtec. Prvi teden smo tri dni postopno podaljševali njegovo bivanje v vrtcu, tako da smo ga četrti dan pustili tam za celi dan (oz. do pol štirih). Vedno sem ga jaz pripeljala v vrtec in prve tri dni tudi prišla ponj. Četrti in peti dan je prišel ponj mož. Ob mojih odhodih je bil malo zadržan, ob prihodih pa tudi, čeprav je pokazal tudi veselje. Ob moževih prihodih je bil zelo vesel. Zadnja dva tedna pa je situacija naslednja. Ko zjutraj mož odhaja v službo, sin joče. Prav tako joče, ko ga pripeljem v vrtec in grem. Joče pa tudi, ko pride mož ponj v vrtec. Vzgojiteljica je povedala, da je v vrtcu čisto ok – jé, spi, se igra, tudi zajoče, ampak se hitro pomiri. Doma je pa tako, da kar naprej sili v naročje k možu, česar prej ni počel, sploh nikoli ni bil posebej rad v naročjih.
Kaj menite o vsem tem? Kaj je mogoče iz sinovega obnašanja razbrati o njegovem odnosu z mano na eni in možem na drugi strani? Mi mogoče lahko v zvezi s tem priporočite kakšno literaturo?
Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!

Spoštovana ninja35!

Otrokov odhod v vrtec predstavlja za družino veliko spremembo, ki običajno ni ravno enostavna za nikogar, v prvi vrsti za otroka, pa tudi za starša, ki čutita z otrokom. Po tem, ko mama (ter s tedni in meseci vse bolj tudi oče) in otrok gradita navezanost, stik in pripadnost, v večini družin po prestanem porodniškem dopustu pride čas za prvo slovo, prvi otrokov odhod v svet, kar je velik dogodek. Mnoge starše, podobno kot vas, skrbi, kako bo ta prehod potekal, kako se bo nanj odzval otrok, kako mu bo med drugimi in kaj bo pomenil za njegov odnos s staršema ter ali bodo znali otroku dovolj dobro pokazati, da njegov odhod v vrtec ne pomeni zavrnitve oz. “izgona” iz varnega zavetja, ki so mu ga doslej nudili.

Precej natančno ste opisali dinamiko tega odhoda vašega malčka v svet, kar nakazuje določeno mero negotovosti oz. strahu, da se ne bi poškodoval vaš odnos z otrokom. V otrokovih očeh in odzivih preverjate, ali ste dovolj dobra mama. Morda vas je tudi strah, da bi se zaradi zelo globoke navezanosti, ki sta jo razvila v prvem letu, številnimi prijetnimi skupnimi trenutki, otrok z odhodom v vrtec ne čutil zapuščenega, celo zavrženega z vaše strani, saj ste nenadoma toliko manj z njim. In še, ko pridete skupaj, imate pogosto občutek, da med vama stik in povezanost ne “steče” tako, kot ste to čutili v obdobju pred odhodom.

Ti občutki so nekaj naravnega, sploh za mamo, ki je sposobna tako globoko čutiti s svojim otrokom, da se njeno telo nenehno odziva na otrokova razpoloženja in čustvena stanja. Cena tenkočutnosti je, da gre marsikaj skozi naše telo in potem se sprašujemo, kaj posamezni odzivi (v vašem primeru otroka) pomenijo, kako nanje odgovoriti, kaj ponuditi, kako se povezati in pomiriti … Čeprav vse to pogosto ni enostavno, pa je bolje, da čutimo, kar čutimo, kot pa da zgubimo stik s telesom in občutki in posledično tudi izgubimo sposobnost so-čutja z drugimi. Zato je stiska, skozi katero greste v tem obdobju, v resnici dragocena potrditev vašega materinstva.

Ni pa namenjena sama sebi, zato jo je smiselno ovrednotiti in iskati njeno pomiritev. Stiska vam prinaša priložnost, da ob otrokovem razvojnem koraku, kar odhod v svet je, začnete globlje spoznavati tudi sebe in kakšno “prtljago” prinašate v intimne družinske odnose. Kateri občutki se vam ob otrokovem odhodu “prebujajo”, od kod so vam poznani in kakšno mesto so imeli v vašem življenju? Kako je bilo z vašimi odhodi v otroštvu, se porajajo kakšni posebni spomini, katere informacije imate od staršev? Koliko samozaupanja nosite v sebi? Ali se o svojih občutkih lahko pogovarjate z možem in ali se lahko ob njem pomirite v svojih dvomih oz. negotovosti? Kaj vajino doživljanje v zvezi z otrokovim odhodom v svet pomeni za vajin odnos?

Pomemben se mi zdi še en vidik. Z odhodom v svet se otrok običajno čisto podzavestno obrne k očetu, saj je ravno oče tisti, ki mu lahko ponudi določeno varnost, trdnost in ponos. Oče je na splošno tisti, ki otroku v veliki meri ponudi tiste čustvene komponente, ki jih otrok potrebuje, da si začne zaupati in verjeti, da lahko v svet gre in tam uspe. Zato je z vidika navezanosti med sinom in očetom to izredno pomembno obdobje, v katerem bosta (oče in sin) zgradila nekatere sposobnosti, kompetence in moči vašega otroka. Njun odnos bo sinu predstavljal komplementarni, dopolnjujoči vidik notranje varnosti, ki jo bo odslej nosil s seboj. Nosil bo vse, kar je in še gradi z obema staršema. Upam, da ne zgrešim preveč vašega doživljanja, če vam rečem, da je mogoče čas, da se nekoliko sprostite in uživate ob tem, ko opazujete, kaj nastaja med njima. Tudi vi, seveda, še pridete na vrsto, k vam se bo otrok vedno znova vračal, saj bo mama vedno ostajala varno zavetje, ko bo to potrebno. Otrokova psiha najgloblje čuti, kaj od vaju potrebuje, zato so obdobja (navidezno) globlje navezanosti na enega ali drugega popolnoma naravna. Če ovrednotenje še nekoliko poglobimo, lahko rečemo, da ravno varnost, ki jo otrok čuti ob vas, omogoča, da gre iskati tudi k očetu vse tisto, kar mu oče lahko ponudi.

Pogumno naprej, odlična starša!

Ps: glede literature priporočam Teorija navezanosti (Erzar in Kompan Erzar), Rahločutnost do otrok (Kompan Erzar in Poljanec), Me imata kaj rada? (Gostečnik), Čuječe materinstvo (Vieten) …