jaz moram prenašat kar dva…….
Jaz imam v svoji bližini dva čustvena vampirja. Enega v službi (sodelavka), enega pa doma (svak). Za oba imam ogromnokrat občutek, da sta me dobesedno izpila. Sicer me tudi drugi ljudje kdaj pa kdaj »izpijejo«, toda tadva pa še posebej očitno. In od nobenega se ne morem distancirat in se ne ukvarjat z njimi, ter tako preprečiti njihov slab vpliv, razen če bi naredila tako drastične spremembe, kot je nova služba ali selitev na drugi konec države. Ampak ker mislim da čustveni vampirji obstajajo povsod, sem mnenja da bi kjerkoli naletela na novega čustvenega vampirja….Torej me zanima, kako se pred njimi obvarovati, kako preprečiti, da ti izpijejo zadnjo kapljico moči.
Primer sodelavke: na trenutke strašno prijazen človek in ko najmanj pričakujem, mi zapiči nož v hrbet. Brez kakršnegakoli razloga. Če ji to na lep način povem, sem seveda preobčutljiva in se užalim za vsako figo. Bognedaj da ji povem na grd način!! Če ji ne povem nič in sem tiho, sem človek, ki se ne zna postavit zase. Lahko je mesece zelo prijazna in se ne zgodi nič. Lahko pa se »pik« zgodi večkrat na dan – recimo danes . Če se hočem distancirat od nje, začne šikanirat.
Primer svaka: najpametnejši človek na svetu, jaz pa veliki nič. Naj povem, da je brez službe, že večkrat zakonsko preganjan, vzdržuje ga žena (moja sestra). Jaz imam zahtevno službo, majhne otroke in temu primerno zapleteno življenje. Ob vsaki priliki me ponižuje in spravlja v nič. Sicer ne samo mene temveč vse okrog sebe, to je namreč njegov »humor«. Ki pa mene vsakič znova prizadene. Primeri: Če moj otrok joče, ko ga zjutraj peljem v vrtec, je zato, ker nimam pojma, kako se dela z otroci. Če ne joče, je to normalno, kdo bi pa jokal za tako mamo. Najde vsako najmanjšo stvar, da me lahko vsakič znova prepriča, kako ničvredna sem. Ko se mu je enkrat moj mož zoperstavil, eno leto ni govoril z njim. A bognedaj, da jaz njega ali njegove otroke kaj komentiram. Samo požiram in požiram. Na žalost živimo v isti hiši, kjer so tudi moji starši in požiram že zaradi ljubega miru.
Kaj mi svetujete v obeh zgoraj opisanih primerih?? Kako naj funkcioniram s takimi ljudmi, da ne bo preveč bolelo??? Včasih njihovi piki bolijo bolj kot katerakoli na prvi pogled večja težava.
Ja, čustveni vampirji so precej zoprna in naporna reč. Tisto, kar je najbolje najprej storiti je, da jih čimbolj preučite, saj postanejo potem, ko prepoznate in veste, kaj in zakaj jih poganja precej mizerne kreature, ki se jih da zelo preprosto obvladovat.
Majhna težava je le, da morate pred tem najprej “delati na sebi” saj so vampirji odlični poznavalci naših šibkih točk in dosti bolje, kot mi sami vedo, kaj nas muči in kako nas lahko vrtijo. V zgornjih dveh primerih, ki jih opisujete se vidi, da zavetno pikirajo na vaš občutek za dolžnost, prijaznost, strahove…..itd.
Distanca je nujna, vendar prava distanca pride od znotraj, ne moremo je zgolj z odmikom postaviti, ker se večinoma potem še bolj zaganjajo vate. Ko ti postane res vseeno in si oborožen tudi s poznavanjem sebe in svojih mehkih točk in se naučiš kako se postavljati meje lahko s takšnimi situacijami precej zlahka opraviš. Je pa to dolg proces.
GittaAna
Pri težavnih ljudeh, kot so ljudje z osebnostnimi motnjami ali čustvenimi vampirji, kot jih opiše Bernstein v svoji knjigi Čustveni vampirji ne moreš rešiti situacije zgolj s preprostim receptom. Gre za daljši proces, ki zahteva precej vpletenosti, tistega, ki ima z vampirji težave.
Najbolj na kratko in konkretno lahko povem takole:
1. preverite čimveč o osebnostnih motnjah, lahko zgolj o tisti, ki muči vašega vampirja, nekateri principi pa so pri vseh isti
2. preučite svoje lastne šibke točke, ki jih tako spretno izkoriščajo – vas dobijo na vaš strah pred konflikti, nesamozvest, preobčutljivost, ponos,…..vas premamijo z obljubami, ki jim hočete verjeti, čeprav so nerealne….itd.
3. razmislite o svojih mejah – kaj ste še pripravljeni trpeti in kaj ne, kaj je vaš minimum, pod katerega ne greste, kaj lahko tolerirate in kaj ne
4. postavite te meje, vendar ne tako, da jim jih poveste in pričakujete, da bodo to storili sami od sebe, živite tako.
5. Določite posledice, kaj boste storili, če tej meja ne bodo upoštevali, še prej pa razmislite, ali ste jih zmožni narediti
6. dosledno in brez kakšnih velikih razlag uveljavljajte te meje in to brez najmanjšega odstopanja, saj bo vsako popuščanje vodilo v še daljšo agonijo, ker bodo mislil, da morajo samo dovolj dolgo poskšuati, pa boste popustili
Ker večinoma velja, da se oni ne bodo spremenili, niti nimajo občutka, da je z njimi kaj narobe, je skoraj edino orožje, ki ga imate, da spremenite sebe in se iz žrtve spremenite v aktivnega človeka, ki sam določa svojo usodo.
Če želite še bolj konkretno predlagam, da si preberete knjigo Čustveni invalidi ali katereo drugo na to temo in tam najdete kup preprostih tehnik in nasvetov, kako vse zgoraj narediti. Kot sem rekla, ni bližnjic in ni preprostih receptov, vseeno pa je veliko možnih izhodov, ki pa so odvisni od vas, ne od njih. Lahko pa opišete točno dolčeno situacijo ( eno ) in vse zgoraj opisano razložim v neki konkretni situaciji.
Tole tukaj tudi ni psihološko ali kako drugače strokovno svetovanje ali kaj temu podobnega, je le prostor, kjer si izmenjujemo izkušnje in ideje, kako se soočati s težavnimi stvarmi.
GittaAna
PS: Precej zelo konkretnih nasvetov, kako s takšnimi ljudmi pa lahko najdete tudi na forumu mejna osebnostna motnja – svojci. Tu smo v cca 2 letih obdelali že kup situacij, našli pa boste tudi ljudi, ki so bili še nedavno v podobni situaciji, kot vi , pa se jim življenje že konkretno spreminja.
GittaAna
GittaAna je zelo dobro pojasnila tole.
Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki jim je sosednji forum odprl oči in v zadnjem letu bistveno spremenil življenje, pa čeprav sem potem odkrila, da “moj” bivši vampir nima MOM, ampak neko drugo motnjo.
Dodala bi le še tole:
Za vse, ki imamo bližnja srečanja z vampirji, je pomembno, da ne poskušamo počistiti vsakega praška izpod njihovih nog, da se ne bojimo, da bi oni opazili kakšno motečo zadevico, ker nam to čisto NIČ ne pomaga. Njim pa tudi ne, saj se tako nikoli ne naučijo spopasti se z vsakdanjim “prahom” in se le vedno bolj šopirijo in vampirijo.
S hvaležnostjo GittiAni in ostalim,
Prizemljena