Starši z mom
Star sem pod 30 let in po dolgem študiju izven svojega kraja ter bivanju v tujini sem se končno vrnil v naš dom. Ker nisem živel precej let doma, nisem zaznal znakov, da je oče težji bolnik. Da je težko živeti z njim, sem vedel.
Oče je vedno bil “maničen”, včasih je cele dneve spal, nič delal, vsak teden ali pa na dva tedna pa je imel željo, voljo do dela, kar pomeni, da se je delalo tudi v dežju, pozno v noč, tudi v nedeljo, če se je tako odločil. Na začetku partnerske zveze je zveza še nekakako delovala, saj smo gradili hišo, oče je bil le po nekaj mesecov na leto doma, jaz sem bil majhen..in mama je vztrajala.
Oče je danes upokojen, živimo skupni hiši. Vendar je življenje pekel. Vse poteka po njegovo. Starša si finance delita na polovico(kar pomeni, da ko se gre v trgovino, se račun razdeli na dele, kar je od mame, očeta in kaj skupno). Jaz si želim samo zbežati (kar sem počel prejšnjih n let). Do mene je še prizanesljiv, do mame pa zajedljiv. Skupaj sta ustvarila nov dom, v kolikor se z mamo izseliva (oz. jaz kam v tujino, mama pa na svoje) pa bo hišo uničil, kajti ne zna živeti zase. Ker je v mladosti večkrat bil lačen, je zdaj lakomen in potrošen, npr. vizualno se mora veliko skuhati, poje pa se le delček. Vse skupaj vpliva tudi na mamimo zdravje, saj je ob mojem odhodu v tujino zbolela za eno od vrst raka, zdaj bi naj bilo bolje. Vendar je zelo verjetno vse skupaj posledica psihičnih pritiskov doma. Po vrnitvi iz tujine pa še neuspešno iščem zaposlitev. Z mamo lahko živiva na minimalnih prihodkih, jeva doma pridelano hrano. Medtem oče raje kupuje drago in umetno hrano, ter ne želi jesti domače zelenjave in podobnega. Pravega odnosa nimava, saj nikoli ne dovoli da kaj sam postorim.Takoj pride do dretja, brez mentorskega pristopa. V preteklem pol leta je še začel piti alkohol, dnevno jemlje po 10 tablet.
Zame je rešitev odhod v tujino ali izselitev v drug kraj, ko najdem zaposlitev(in teh nekaj mesecev se bo še dalo vzdržat).V tujini sem lahko potoval, občasno sem delal dela po nekaj mesecev itd(sezonske narave), dela ni bilo težko najti. Ob povratku v slovenijo pa je prišlo še zavedanje, da je moj študij(sicer dokončan) bil zgrešen, in da me zanima vse drugo. Razlog za vrnitev v Slo pa je bila želja, ustvariti si dom&družino v sloveniji (v tujini si le tujec). Kaj početi v življenju, še ugotavljam. “Dober primer” te partnerske zveze pa tudi mene ovira pri ustvarjenju partnerskih odnosov.
Kaj pa naj mama, ki jo to ubija? Hkrati pa bi vse kar sta skupaj delala, varčevala, oče uničil v roku nekaj mesecev. Oče je invalidsko upokojen, tudi kot psihični bolnik. Zadnjih nekaj dni doživlja neke vrste psihozo, je tečen, kontrira vsemu, ukazuje. Vse skupaj je ena beda.
Kaj storiti? Oba starša sta stara okrog 65.
Pozdravljen tepco999,
tudi sama imam zelo zelo slabe izkušnje s starši, pri meni sta bila (oče je pred kratkim preminil) oba MOM-ovca in sem se kakor ti tudi sama, po daljšem obdobju odsotnosti, pred tremi leti vrnila domov in jima pomagala živeti, saj sta bila oba zelo zelo bolna tudi fizično. Zadnje leto in pol sta bila popolnoma odvisna od mene. To zadnje obdobje doma me je popolnoma izčrpalo zaradi nenehnih prepirov in čustvenih spletkarjenj ter čustvenega izsiljevanja staršev, tako da se sedaj, zadnje dva meseca – v obdobju po očetovi smrti, šele počasi postavljam na noge. Sem na začetku 40ih, finančnih težav sicer nismo imeli nikoli, me je pa to obdobje postaralo, vzelo energije, poglobilo moje odvisnosti (hrana, cigareti, kava, občasno alkohol), mi načelo živce, me naredilo črnogledo in pesimistično in sploh brezvoljno za neke sveže in nove projekte in tudi odvrnilo od vsakršnega iskanja neke ljubezenske zveze, ker za takšen zalogaj enostavno nisem sposobna. Situacija sicer ni brezizhodna ali popolnoma katastrofalna – MOM mama se je precej umirila po očetovi smrti in se le še redko skregava, saj sem tudi sama postala zelo odločna v postavljanju mej njenemu obnašanju in to vse ali pa predvsem po zaslugi tega foruma in posebej GitteAne -, je pa bila edina moja rešitev to, da je oče preminul, saj se sama iz te situacije nisem znala izvleči.
Sicer si bil zelo nejasen v opisovanju težav tvojega očeta – nisi navedel diagnoze njegovih duševnih problemov (ali pa je bilo to, da je tvoj oče MOM, nakazano že z naslovom?), nisi povedal natančno, ali je oče na poti v alkoholizem ali pa je le občasno začel piti alkohol -, zato ne vem, če ima tvoj oče sploh mejno osebnostno motnjo, zagotovo pa vem to, da če boš vztrajal predolgo v opisanih razmerah, se ti zna zgoditi, da boš kmalu čustven invalid, kakor se trenutno počutim sama, saj sem predolgo dopustila, da me odnosi s starši uničujejo zadnja leta.
Naposled pa niti ne vem, kaj je sploh tvoje vprašanje, saj si že sam napovedal načrtovana dejanja (odhod od doma), s čemer bi se odcepil od ‘patološkega stanja’ v tvojem domu. Ta odločitev se mi zdi nadvse modra in pravilna v tvoji situaciji, saj po opisanem sodeč nimaš skoraj nobenih možnosti zaživeti polno in ustvarjalno življenje v vašem domu.
Opažam pa, da svoje odločitve vežeš zelo tesno na so-odločitev tvoje mame, da zapustita očeta. Nisi niti navedel, ali se tudi mama pripravlja na to potezo, ali pa je to le tvoja želja in nemara le velika iluzija. V nekem trenutku se mi je tudi zazdelo, da si ne upaš zares zapustiti te nevzdržne situacije tudi zato, ker se bojiš, da bo oče popolnoma uničil mamo in pri tem tudi vse premoženje, ki sta ga skupaj ustvarila. Ali te bolj skrbi za mamo ali bolj za posledice njenega odhoda od njega tudi ni več bistveno, kajti jasno je, da te neka velika skrb za eksistenco navidezno prisiljuje v tvoje vztrajanje v vašem domu – v klavrnih življenskih razmerah.
Predlagala bi, da se ne ukvarjaš s tem, kako bo mama rešila svoje težave z očetom, saj se je na nek način navsezadnje le znašla z njim v vseh teh letih, ko te ni bilo doma, zatorej te naj neznansko bolj skrbi za samega sebe, kot pa zanjo. Očitno tvoja starša niti pribljižno nista tako obnemogla ali nesamostojna, da ne bi zmogla brez tebe, zato nimaš ‘objektivnega’ razloga, da ostajaš z njima.
Na tvojem mestu bi se začela ukvarjati s stvarmi, ki me zanimajo – v tvojem primeru je to po mojem mnenju iskati delo, ki ti še najbolj odgovarja, se odseliti od doma in si ustvariti družino, kakor je bil tvoj osnovni plan ob vrnitvi domov.
Nekako te občutim zelo neodločenega okoli tvojih naslednjih potez. Prepričana pa sem, da ko se boš enkrat odločil za ‘pravo stvar’ – se absolutno osamosvojiti od svojih staršev -, se ti bodo začela odpirati nova obzorja in možnosti za življenske priložnosti (delo, stanovanje, partnerka) v takšni meri, da bo tvoj odhod od doma stekel brez večjih preprek. Nekaj podobnega se je zgodilo meni po očetovi smrti: ko nisem bila več obremenjena vsakodnevno z njim, sem lahko začela sanjati svoje sanje in ‘vesolje’ je na to reagiralo: kmalu dobim novo, boljšo zaposlitev in še nekaj pozitivnih sprememb se mi obeta.
Seveda pa si moraš biti pri vsem tem na jasnem, da ne moreš niti pomagati svoji mami (sploh če sama tega noče ali ne zna sprejemati tvoje pomoči) niti zaščititi materialnih dobrin, ki sta jih z očetom ustvarila … v kolikor je očetovo ‘uničenje’ dóma sploh tako zelo možna posledica tvojega ali maminega odhoda. Nekako vseeno težko verjamem, da bo nekdo kot je tvoj oče, ki si je prigaral neko premoženje, to premoženje tako brezglavo zabarantal, zapil, uničil ipd, kakor to, malce paranoično, predvidevaš ti sam. Verjamem, da imaš razlog paranojo, vendar je na koncu koncev važno le to, da poskrbiš zase v duševnem smislu, kar pa zahteva samostojnost, ne glede na materialno situacijo tvojih staršev.
Želim ti dosti spretnosti, sreče in ljubezni do samega sebe ter več odločnosti, ki ti bo prinesla akcijo in kasneje spokojnost 🙂
LP
Samoprepoznana
Pozdravljen Tepco999!
Tukaj sicer nismo pristojni za dajanje diagnoz, vendar to,kar opisuješ pri očetu se meni bolj bere kot kakšna bipolarna motnja ( manična depresija) kot MOM, ekstremna nihanja iz enega stanja v druga, poleg tega pa še kakšna druga zadeva. Kakorkoli imeti takšnega staša je precej podobno, kot imeti kakšnega z MOM ( včasih so MOMovce celo precejkrat napačno diagnosticirali kot bipolarce), zato ne bo nič hudega, če ostaneš z nami in si poskušamo deliti kakšne izkušnje 🙂
Kar se mi zdi najbolj pomembno je, da se zaveš, da ti njuna stanja (tudi mama se zdi malce problematična) nisi povzročil, zanju nisi odgovoren, ker sta odrasli osebi in odgovorna sama sebi in tudi, da nisi strokovnjak, da bi jima lahko zares pomagal. Zavedanje, da imata problem in da bi bilo dobro poiskati strokovnjaka, da jima pomag, je na njunih ramenih, ne tvojih in četudi bi ju želel ti prepričati v karkoli , tega ne moreš storiti. Če človek meni, da nima težav ail da ni pomoči zanje ali ne želi poiskati pomoč, potem je ni sile, ki bi ga prepričala v nasprotno , razen morda kak hudo neprijeten , dramatičen dogodek ali stanje, zaradi česar bi izgubil kaj kar mu je res pomembno ( zdravje, ljudi okoli sebe, dena, ugled…) in se potem vsaj za nekaj časa ustavi in morda celo razmisli, da bi bilo treba kaj ukreniti. Drugače pa večina ljudi raje gura tisto, kar poznajo, četudi to ni dobro zanje.
Vseeno pa je dobro, da se o vsem skupaj ćim bolj izobraziš, da boš vsaj vedel, kaj se dogaja in kaj je najbolje storiti v takšni situaciji, pa tudi, da boš vedel kje in kako jima res lahko pomagaš in kje nima smisla ali celo ni prav.
Glede na to, da situacija traja že tako dolgo, da je že precej utečena. bo verjetno težko kaj pripomoči, da bi se spremenilo, ker če bi ju res zelo žulilo , bi že sama kaj storila. Z očetom bi se sama najprej pogovorila, da bi videla kaj se mu dejansko dogaja in koliko se dejansko sploh da z njim. BI mu povedala, kaj me moti, da tega ne morem in ne želim več trpeti in ali je možnost, da se dogovoriva, da se kaj spremeni. ( zares, ne samo z obljubami).
Če bi videla, da ne želi pomoči ali da celo ne vidi, da ima težavo, potem bi pustila, da počne, kar pač počne ( to je tako njegova pravica, kot njegova dolžnost, da mora tudi sam ( ne ti) nositi posledice svojih odločitev). Vendar bi tudi storila vse, da bi zaščitila sebe. Tudi moja pravica in dolžnost je, da poskrbim zase, pa tudi, da ne dovolim drugim, ki si želijo zgolj moje energije, da bi lahko še naprej živeli nezdravo in nesrečno življenje, da se nemoteno “pasejo” na meni. Tudi kar se tiče materialnih stvari, ki se pogovorila z odvetnikom kaj in kako. Zna biti, da bo res zagnal vse v maloro, kar bo verjetno tako ali tako, ker če se ne bo zdravil, bo še slabše, razlika bo samo v tem, da boš v vsem tem času ti bolj mirno in zdravo živel, če ne boš poskušal rešiti nerešljivega. Če pa se da, toliko bolje.
udi mama se mi zdi težava, ker da to takole prenaša in ne stori ničesar, kaže morda na to, da ima verjetno tudi sama težave. Preden jo začneš “reševati” se najprej prepričaj, če sploh želi biti rešena, saj so moje izkušnje ( pa tudi izkušnje mnogih drugih), da je mnogo žensk ( in moških) ki leta trpijo v nezdravem odnosu in ves čas j sanjarijo, da bi odšli stran, vendar tega ne storijo niti tarkat, kadar bi to res lahko storili. Zato bi se tudi z njo usedla in se res iskreno in pošteno pogovorila o tem, kaj si resnično želi in kaj točno je za to pripravljena tudi storiti. Obstajajo tudi ženske, ki so večno pasivne, večne Žrtve, ki si ne želijo notranje samostojnosti in če je morda tudi tvoja mama takšna, se zna zgoditi, da se bo iz očeta zgolj priklopila nate in to je precej nezdrav odnos za oba.
Težko je gledati starše, ujete v zmeden svet poškodovanih medsebojnih odnosov in vsega ostalega, vendar kaj dosti ne boš mogel storiti. Zato dobro razmisli, koliko dejansko jima sploh lahko pomagaš ( zraven tega, koliko sploh hočeta zares pomoč ali spremembe) , si zastavi realne cilje, koliko se da narediti , večino energije pa usmeri v to, da si ustvariš svoje življenje, svoj dom….Če bodo šle stvari v isto smer, potem bo verjetno z leta v leto slabše, ker se bodo pridružile še druge starostne težave in boš potreboval veliko stabilnosti in energije, da boš lahko vse skupaj peljal. Saj veš kako pravijo na letatu, da morajo najprej starši vzeti kisikovo masko in dihati z njo, če pride do nesreče, šele nato daš otroku. Pri vas je sicer situacija obratna, vendar velja enako – če ne bo tisti, ki lahko kaj reši imel dovolj moči in energije potem bodo vsi šli v prepad. Zato ti predlagam, da najprej poskrbiš zase, se med tem izobraziš ( prebereš vse kar lahko o tem, greš k kakšnemu psihoterapevtu, ki ti bo znal svetovati kaj je najbolj pametno) in ko boš res vedel koliko in kaj lahko pomagaš to tudi storiš.
Kot sem rekla, nimam dosti inforamcij, da bi lahko res kaj bolj dokončnega rekla, gre zgolj za razmišljanja glede na moje izkušnje in morda večino kar sem napisala ne drži. Uporabi, kar misliš, da lahko.
GittaAna