Najprej bi se vam rad zahvalil za ta forum in vsem ki v njem sodelujete, saj sem z vašo pomočjo našel odgovor na nešteto neodgovorjenih vprašanj.

Pohvalil bi vas vse, ki ste zbrali pogum in toliko energije, da ste premagali notranje strahove in naredili velike korake, če ne celo skoke v svojem življenju. Nekateri ste res tukaj zmagali velike bitke!

Obrazložitev: “Poznam” njihov način dela, ko izčrpajo enega, gredo na naslednjega (domači, partner, drugi partner, itd.). Vem da konstantno trpijo, nihče jih ne razume, vsi so proti njim, za vse so krivi drugi a hkrati z svojimi “velikimi dejanji” rešujejo svet. Hranijo se na “nesreči in napakah” drugih. Oni so popolni, njihove napake ne obstajajo, vedno je razlog v napačnem razumevanje in interpretaciji drugih, o tem kaj so storili…

Vprašanje: Zanima me, kaj je njihov cilj? Kdaj so srečni? Kdaj rečejo da so na cilju? Kdaj so v sebi zadovoljni, polni?

Podvprašanje: BI se partnerja, katera imata oba MOM, skupaj v zvezi počutila dobro? Črpala energijo z bojev en proti drugemu?

Ne vodi jih razum, zato ne morejo imeti ciljev. Nikoli niso srečni in zadovoljni.
To je le moja izkušnja, ki ni nujno pravilna.

Ja tudi mene to zelo zanima ali dva MOM lahko funkcionirata dokaj normalno skupaj. Če na hitro pomislim se mi dozgeva da ja…..ali se motim???????

LP BZ

Po mojem mnenju se že v osnovi ne privlačita – mom – ovec se napaja z energijo drugega, svoje energije pa ne more oddajati, ker jo črpa. Mislim, da občutijo notranjo praznino, zato potrebujejo stalne konflikte.
Srečni in zadovoljni pa niso nikoli.
Mogoče tudi moja teorija ni prava.

Dobro jutro!

Na vsa zastavljena vprašanja je, po mojih izkušnjah, odgovor: NIKOLI! Če lahko dva MOM-a funkiconirata skupaj? Menim, da na dolgi rok ne. Morda, na začetku, dokler ne ugotovita, da ni kaj ali česa vzeti.

Lp

Njihov cilj je zapolnjevanje svoje notranje praznine, ki je nastala zaradi (neizgrajen self ) ne-empatične odzivnosti skrbnikov (ni bilo odziva na njihovo primarno potrebo, da so sprejeti, da so ok), kar pa pomeni stalni boj za potrjevanjem (stalno hranjenje koša, ki ima luknjo po domače :)). Tako pravzaprav ne morejo biti nikoli srečni. Tudi na cilju ne. In nikoli popolni in zadovoljni.
Mom in mom lahko funkcionirata po moje le kratki čas, ravno iz razloga, da ne morata črpati potrjevanja in čustvene odzivnosti drug od drugega.
Držite se!

se strinjam z vsemi napisanimi komentarji, niso izpolnjeni, nimajo cilja, ne morejo zapolniti praznine, ne morejo cutiti, v teh dramah se po mojem mnenju za hip zacutijo, ker jim je domace, potem ko mine ali mi ne reagiramo, pa zopet iscejo naprej…

mi je zelo zal za njih, ampak moja vloga resitelja se pocasi koncuje, vsak je odgovoren za sebe in svoja dejanja, ce mu kdo pomaga, pac toliko bolje, ce ob tem le ta resitelj trpi, pa ni dobro in ni sprejemljivo.

in zalostno je, da sami tega ne vedo, in se kar trudijo za te drame in potem izbruhe, ampak tudi ce jim to nekdo jasno razlozi, pozabijo, se nic ne naucijo, in se zopet vrzeo v morje, kjer se utapljajo.

lpSVO

Če se ozrem v odnos z MOM je tako, da nikoli ni bil v celoti sprejet s strani staršev. V kasnejših partnerskih zvezah je bil nekaj časa srečen in potem nesrečen, potem je naletel na mene in glej ga zlomka, na začetku sreča nepopisna, ki je pa je trajala samo pol leta potem pa vojni vihari in izbruh motnje v vsej svoji veličini. Ko si nekaj zaželi, to dobi in ko dobi ni vesel zaradi tega, ampak išče “dlako v jajcu” zakaj zdaj ne more biti srečen.
Če naredim zaključek MOM-ovega 30 letnega obdobja, večino časa je nesrečen.

Njhova težave je, da ne vedo kdo so in kaj bi in se zaradi tega obračajo kamor veter piha in kjer imajo občutek, da bodo lažje zapolnili svojo notranjo praznino, ki pa je ne oni, ne mi ne moremo polniti drugače, kakor sami s seboj. Zatorej je sreča trenutna ( četudi velika) in če ne veš kam bi rad šel, nikoli ne prideš na cilj.

Tudi partnerstva kjer sta oba MOM so možna. Če se ujamejo se lahko celo zelo dobro ujamejo – nekakšna “norost v dvoje”. Pogosto živita čisto v svojem svetu, kjer drug drugemu potrjujeta izkrivljeno doživljanje sveta. Če paso zraven otroci pa je pekel zagotovljen – vsaj za otroke, kar se njiju tiče so tako vse ostali krivi.

GittaAna

Moja mama ima po moji presoji skoraj gotovo MOM. Konstantno ji niha razpoloženje, z njo moramo biti izjemno previdni, da ne vzkipi, saj nas takrat žali, zmerja, kriči za prazen nič.
Moj oče pa je največji flegmatik, kar jih poznam. Pomoje se ravno zato ujameta, ker je oče povsem odporen na vse žaljive besede in kričanje. Nič mu ne pride do živega. Tako da si jaz težko predstavljam, da bi šla dva MOM-ovca skupaj. Bolje se ujemajjo s flegmatiki, ki so jih pripravljeni prenašati.

Jaz pa vidim to drugace. Nic ni tako kot se zdi na prvi pogled. Narobe svet. Zrcalna slika. Mrka lica sredi drame, a iskrica v oceh. Nasa dramska kraljica je na nek bizaren nacin zadovoljna takrat, ko ustvari totalen pekel okoli sebe. In ko navidezno trpi, kot bi jo zgali pri zivem telesu. Ampak hej, njej to pase, ona bo vse naredila, da bo slo vse po zlu. Lahko ustvarimo idealne pogoje za zadovoljstvo, pa ne bo ok, dokler tega ne unici. Pol pa prizge cik in nas gleda kak se davimo z norimi gobami. Umetnica manipuliranja. Se panicen napad, hlastanje za zrakom ter omedlevica in zvezda je rojena 😉

poznam starejse moske parnerje momovcev, ki so uboge copate, ki utapljajo svojo nesreco v pijaci. Zapirajo se v sobe in ga cukajo. Momovke pa gobice rezejo. Zalostno.

Alice v čudežni deželi tole je bil pa ( tudi po mojih izkušnjah) odličen opis momster mame. Včasih prav orgazmično uživajo v dramah, tujih nesrečah , da o nihovi profesionalni vlogi Žrtve sploh ne govorim. In še vedno mi ni jasno ali so res zgolj “poškodovane” ali so kdaj čisto utelešenje prefinjenega Zla. Ko kdaj ujamem pogled ali nasmešek moje momster mame, kadar meni, da je nihče ne vidi me kar strese od zlobe, ki jo seva.

Sevda pa je navzen mila, nebogljena, uboga, bolna ženica, ki ne bi muhi storila žalega.. no ja, vsaj do tarkat, ko ji kaj stopi na pot, potem pa čez trupla..