Jaz pridno “zključujem” (tudi v svoji glav)i moj odnos z mom. Včasih je prekleto težko saj niham iz enega stanja v drugega… a se držim…z vsakim dnem bolje 🙂 Pogrešam pa zaključek… Na tujih forumih sem brala “zaključna” pisma, ki pravzaprav nikoli niso bila odposlana…eno polno jeze (kar mislim, da je dobro :)) mi je še posebej padlo v oči 🙂 … bi ga objavila a je kar nekaj kletvic tam :))….
Pa me zanima….je tudi kdo od vas pisal takšno pismo? Bi objava takšnega pisma prinesla kaj ? Kako še zaključiti pri sebi?

Pozdravljeni Pikolo!
Pisanje pisma je zelo dobra terapevtska metoda, ki pride prav v različnih stiskah. Ena od njih je seveda ta, o kateri pišete sedaj. To metodo svetujemo tudi žrtvam nasilja ali zanemarjanja. Pismo na primer lahko napiše odrasla oseba svojim že davno mrtvim staršem. Pisem isti osebi je lahko tudi več.
Nikoli ni namen to pismo odposlati – gre za to, da posameznik ubesedi svoje stiske na papir. Včasih vsebino pisem obdelujemo v terapiji.
Lepo pozdrav
MZD

🙂 hvala za odgovor ! Sem napisala že dva :))) prvo pismo je še vedno polno ljubezni… to drugo pa vsebuje že nekaj sočnih “kletvic” :))) upam, da to pomeni napredek :)) Mogoče objavim kakšno 🙂 …in upam, da še kdo…:)

Tole poslovnilno pismo ali kaj temu podobnega je odlična ideja,

Najprej zato, ker lahko v miru skomunicirate kar si želite povedati, pa ne morete in obenem s pisanjem tudi razčistite pri sebi. Jaz sicer ne pišem poslovilnih pisem, sem pa nekaj časa zelo uporabljala naslednjo zadevo:

Vzameš en zvezek in notri na neko temo npr, odnos z nekom ali pa kaj drugega pišeš dobesedno karkoli ti na pamet pade in to brez kakršnekoli cenzure.Vse – žalost, ljubezen, jezo, odvisnost, bes, sovraštvo, hrepenenje…itd. Pri tem se res ne smeš v ničemer cenzurirati, naj bo to kot nekakšen vstop v klet, kjer najprej pogledate, kaj je sploh notri, da potem lažje naredite red – kar je za stran je za stran, kar pa ne ok, pospravite na police. Biti mora biti brez cenzure do te mere, da tudi če nekaj pišete že tistočič, pa napišete še tisočenkrat, četudi je stran polna samo enega stavka ali pa že n-tič obdelujete isto temo. Lahko pišete kaj bi mu rekli, kaj se v vas dogaja…itd.

Nekoč sem ob zaključku nekega odnosa kupila en velik zvezek in mesec dni kot obsedena pisala vse, ampak res vse, kar mi je na glavo padlo in ker so bile še vmes počitnice sem dobesedno napolnila ves zvezek ( verjeteno so vsi okoli mene mislili, da pišem kakšen dooooolg roman 🙂

Potem pa sem lepega dne, ko sem že n-tiič pisala ena in iste stvari ( ker so me pač n-krat tiščale ena in iste stvari) naenkrat odkrila, da ni več nobenega naboja , ne plus, ne minus in naenkrat mi je vse skupaj postalo kristalno jasno in sem planila v totalen krohot, ko sem tako od zgoraj zagledala sebe, kako se tako dolgo vrtim okoli ena in istih stvari, ki so se mi naenkrat ne samo s pametjo, temveč tudi s čustvi zazdele totalno preproste.

Sem še ponovila kdaj takšno “terapijo” in vedno se je izkazala kot odlična stvar, ki je zelo pospešila stvari, s to razliko, da sem v tem mesecu toliko spoznala svoje labirnte, da seem kasneje že po A4 formatu, če sem se res dla iz ketne in pišem karkoli že hočem temu človeku povedati ali kakrkoli se morda dogaja v meni, prepoznam vzorec in sem ga sposobna kaj hitro razplesti.

Sedaj ne rabim niti pisati več, je dovolj en res totalno iskreni pogovor sama s seboj :))

GittaAna

Dober večer!

Meni je pisanje zelo pomagalo. Tako rekoč sem se ga začela posluževati sredi najhujšega “spopadanjem” življenja z “mojima” MOMsterjema. Naprej z materjo v nadaljevanju s partnerjem. Pisala sem pesmi o materi in najinem odnosu, ki ni bil lep. V njih je polno jeze. Potem je mati umrla in po kakem letu po njeni smrti sem ji napisala pismo z naslovom Pismo moji mami. Zelo čustveno, da ga nisem mogla nikoli prebrati, ne da bi jokala. Ko sem vse to prelila na papir, sem občutila veliko olajšanje in mislim, da je bilo to poslovilno pismo ključno. Sprejela sem dejstvo, da je bila pač taka, da morda ni znala drugače ravnati, da je bila morda tudi ona žrtev čustvenih zlorab. Le na njen grob še ne morem.
Popolnoma enako se mi je zgodilo MOMsterejm. Pisala in pisala, tudi po nekaj pesmi v eni sami noči. Čustva so kar “lila na papir” in počasi sem občutila olajšanje. Sedaj sem že nekaj časa “ven iz strupenega odnosa” in nisem sposobna napisati ničesar več. Torej bilo je terapevtsko pisanje.
In največja ironija tega je, da sem na kar nekaj literarnih natečajih prejela nagrade za cikle teh pesmi.
Pisala sem zato, da nisem obremenjevala s svojimi problemi okoli sebe ljudi, ki so mi bili dragi in sem čas z njimi izkoristila za kaj lepšega.

Lahko noč vsem.

Moje izkušnje so takšne, da kdorkoli ki ga poznam, da je vztrajal ne glede na vzpone in padce, se ni prepustil malodušju ( ne da se, nemogoče je, sej sem sam kriv, bedak sem, tako težko je, da raje nič ne delam…itd) in je rintal in rintal, se vsakič, ko je padel trmasto pobral in rintal naprej …..na koncu dobil izjemno lepo nagarado nazaj. Poleg tega, da je razšistil sam s seboj in s svojim bližnjim, s katerim je imel probleme-

GittaAna

Moja izkušnja pa je, poleg rintanja naprej in naprej tudi ta, da res nisem več taka kot sem bila prej. Po vsem tem se človek spremeni. Nekako se spremeni njegova osebnost v smislu, da načela in vrednote, ki si jih imel preden si bil z momsterjem (in so medtem nekako nevidno in počasi izzvenele), zdaj resnično postanejo načela in vrednote, ki so zate na prvem mestu in od tega ne odstopaš. Resnično postaneš sam sebi najbolj pomemben (pa ne tako, da potem trpijo drugi) oziroma točno več, do katere TVOJE meje boš toleriral drugega in predvsem se sploh ne ukvarjaš več z ljudmi, ki od tebe želijo predvsem koristi zase ter bi s prefinjenimi manipulacijami želeli preseči TVOJE meje. Verbalno in čustveno nasilje ter razno meglenje hitro prepoznaš in ga več ne toleriraš.
Po vsem tem iskanju samega sebe ter vrtenju filma od otroških let naprej, iskanju vzrokov SVOJIH razmišljanj in posledično dejanj v življenju ter posledic (pozitivnih in negativnih) končno prideš na cilj kjer ozavestiš kdo si in kaj je zate sprejemljivo, kaj ti odgovarja in kaj je tisto, kjer se počutiš v »dobri koži«.
Izostrijo se tvoja opažanja in občutki. Zdaj jih resnično prepoznaš in se jih zavedaš. Hitreje prepoznaš manipulacijo nekoga, hitreje sprevidiš kdo je jamravec in mu je to hrana zanj osebno.
In na koncu začneš živeti tako kot ti odgovarja oziroma se zaveš, da je le od tebe samega odvisno , kako se boš soočal s življenjskimi težavami in jih slej ko prej rešil.
Pa še tole: če ne bi imela »bližnjega srečanja« z momsterjem do tega današnjega mišljenja (še) ne bi prišla. Zato naj se še tako čudno sliši ampak resnično je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Definitivno sem danes »zmagovalka« sama za sebe in zato se lahko zahvalim predvsem momsterju.

Čvrsto na nogah, jaz bi prej rekla, da se lahko zahvališ sama sebi, da si uspela momsterja ( ali kaj drugega težkega v tvojem življenju- vsak ima kaj) iz negativne izkušnje spremeniti v pozitivno. Da si iz tistega, kar si imela potegnila največ, kar se je dalo, namesto, da bi se zataknila v jamranju, zakaj nimaš več ali zakaj imaš, kar imaš…..:-)
GittaAna

Čvrsto na nogah, jaz bi prej rekla, da se lahko zahvališ sama sebi, da si uspela momsterja ( ali kaj drugega težkega v tvojem življenju- vsak ima kaj) iz negativne izkušnje spremeniti v pozitivno. Da si iz tistega, kar si imela potegnila največ, kar se je dalo, namesto, da bi se zataknila v jamranju, zakaj nimaš več ali zakaj imaš, kar imaš…..:-)
GittaAna[/quote]

Res je. Hvala za popravek. 🙂
Lep dan