Moja zgodba je precej dolga, v upanju, da mi boste lažje pomagali.
Mami me je rodila pri 17. letih. Ker je hodila še v šolo, me je čuvala stara mama, katero sem imela zelo rada. Do mojega 7. leta sta bila mami in oči skregana, nato sta se pobotala in pričela živeti skupaj. Mami je drugič zanosila, poročila sta se in kmalu za tem se je rodil moj brat. Med em ko sta bila starša nsrazen, nisem imela veliko stikov z očetom-menda jih je mami preprečevala (ne vem če je to res, ker po drugi strani pa naj bi bilo tako, da se oči ni zanimal zame).
Velik del svojega otroštva sem preživela pri stari mami, ko sem končala srednjo šolo, sem pomagala skrbeti za njo, ker je bila bolna. Kmalu je umrla.
Pri 18 sem spoznala fanta, zveza je bila 9 in pol let dolga. Dokler nisva šla živet skupaj, sva bila večino časa pri njemu doma. Pri 25 sem rodila hčerko . Ko je bila hči stara dobro leto, sva šla narazen, ker me je prevaral. Nisem imela druge izbire, kot da se vrnem domov. Oči ni veliko rinil vame, mami pa je rekla naj se premislim, vendar se nisem. Pol leta sva s hčerko živeli doma, nato pa sem kupila stanovanje (ker sama nisem imela dovolj prihodkov, je kredit vzela mami, jaz pa sem ji in ji še plačujem obroke).
Vse je bilo ok, nakar jaz spoznam starejšega moškega. Mami sem povedala za to in je čisto znorela, sploh ni govorila z mano, kajti bil je najin sodelavec (obe sva bili zaposleni v šoli). Oči je rekel samo, že veš kaj delaš, jaz se v to ne bom mešal. Živo se spomnim mamine takratne izjave, ko je videla nov prstan: “ali te kupuje ali plačuje?“
V službi so vedeli za najino razmerje. Leta 2008 se je mami zmešalo (trdila je da ji sodelavke nastavljajo stvari, videla je mačko na cesti,…)in pristala je v polju. Očitala mi je, da sem jo tja spravila jaz. ( to me še danes boli, čeprav vem da ni res). Takrat me je s svojimi prividi in dvomi tako napsihirala, da sem še sama postala previdna če kdo hodi za mano, če mi je kdo kaj rekel sem se spraševala zakaj mi je to rekel-katastrofa. Še sama sem obiskala psihiatra in predpisal mi je ad za 6 mesecev.
Mami je dobro okrevala, kmalu za stalno prišla domov,
. Se je pa invalidsko upokojila, ker ni bila več sposobna za delo (diagnoza izgorelost). Med tem časom sem bila jaz še vedno s starejšim moškim. Če je mami vedela da sem se dobila z njim se je namrdnila. Priznam pa, da vedno ko je prišel pome ali me pripeljal domov sem se bala da naju mami vidi.
Leta 2010 sva se razšla, ker je prišlo do nesoglasij. Takrat me je mami zbadala, da je imela prav itd.
Poleti istega leta sem spoznala sedanjega partnerja. Je ločen, ima hčerko, nekaj časa je živel pri starših (to je bilo mami zelo čudno, zanimalo jo je zakaj se je ločil, pa kako vem da je ravno to razlog). No nekako ga je sprejela. Čeprav ga je tudi večkrat obtožila, da hodi pijan iz službe. Leta 2011 sem rodila fantka. Ob rojstvu je dobil sepso zato je življenje viselo na nitki. Bil je 10 dni v bolnici, 1 teden doma in stanje se je ponovilo – zopet je pristal v bolnici. Pri njemu nisem smela biti, le vsake 3 ure sem ga hodila hranit – čez dan. Zvečer pa sem se vračala domov k hčerki. Partner je bil ves čas ob meni.
Ko je prišel naš fant domov, zelo dolgo nisem mogla dobro spati, saj sem neprestano poslušala če diha.
Po končani porodniški ga je čuvala mami. Ker ga je čuvala pri nas, je velikokrat kaj pospravila po svoje, večkrat sem jih slišala, da ona naju je z bratom takoj po službi peljala ven…večkrat je popoldan ko je bil partner v službi prišla po sina, ga peljala ven potem pa mi očitala, da kako je meni lepo. Nikoli se ji nisem upala dokončno upreti, kaj malega sem ji že povedala nazaj, pa me je hitro ustavila naj se neham dreti na njo. Junija letos pa je zopet morala v polje, tokrat naj bi bila diagnoza manična depresijy (zdravil od leta 2012 ni imela). Po njenih besedah smo jo tja spravili mi (ker smo ji podtikali stvari, se dogovarjali…). Meni je najprej odleglo ko je šla, saj sem vedela da ji doma ne moremo pomagati. Ko pa je po treh tednih prišla za stalno domov, pa sem jaz doživela panični napad. Na urgenci sem dobila inekcijo apaurina, nato pa mi je moj zdravnik predpisal helex po potrebi in ad wellbutrin. Se mi pa zopet dogaja to, da na trenutke razmišljam kot mami – zakaj mi je to rekel, ali je to kdo namirno sem dal, bojim se da se še meni zmeša. Pa si rečem nehaj, to se dogaja mami ne, tebi.
Šla sem na eft terapijo, kjer sem ob tapkanju in pogovoru nenadoma začela jokati, razlog pa je bila sinova bolezen ki jo je imel ob rojstvu in po besedah terapevtke tega še nisem prebolela.
Sedaj sem se odločila da gre sin v vrtec in zopet mami ni prav. Hoče mi vzbuditi slabo vest z besedami da je bila tri leta dobra, da sem zahrbtno to naredila,…skregale smo se, saj sem ji rekla da naj se ne spravlja name. Nekaj dni je tudi ne obiščem, niti ne pokličem.
Oči in brat sta povedala, da je postala hudobna, krega se, ne pere,…ko pride moja hčerka na obisk, se ji mami umakne. Ravno včeraj me je hči vprašala kaj je z babi, če sploh jemlje zdravila. Skratka do drugih je zelo prijazna do nas najbližjih pa je katastrofa.
Načeloma je bila že prej zelo ukazovalna, če ni bilo tako kot je ona rekla, je bilo vse narobe. Bratu je štefnarila po stvareh, z vsem je morala biti na tekočem. Mene je večkrat komandirala zaradi otrok, se utikovala v nas, mi pridigala kako naj se obnašam, zakaj ne grem na rojstni dan k stricu itd. Velikokrat sem naredila po njeno, samo da se nisva kregali.
Ne vem kako naj se tega vsega lotim, da bo prav zame in mojo družino. Predvsem pa mi ni jasno zakaj se ob izbruhu njene bolezni jaz tako poistovetim z njo.
Hvala za kakršno koli pomoč.

Vzrok so delno nezavedni vzorci, delno geni. Oboje se prenaša iz roda v rod… Medtem, ko je na drugo, na gene, nemogoče vplivati, je na prvo mogoče, čeprav ne prav lahko, zato je nasvet;

prekini nezavedne vzorce.

Kako to narediti, to ti bo svetoval kak zelo dober psihoteravt, ki ti bo pomagal pri tem. Zdravila pomenijo zgolj zdravljenje in blaženje posledic, ne odpravijo pa vzrokov. Pri tebi je potrebno odkriti globoke vzroke tvojega ravnanja, jih ozavestiti in nato – odpraviti. Že ozaveščenje njih pomeni pol opravljenega dela. To se ne da narediti preko portala, moraš se odločiti in poiskati strokovno pomoč. Ni druge rešitve zate, če to je rešitev tvojih sedanjih in bodočih težav. Brez tega boš čez leta – kot tvoja mati… Bi to?

Vzrok tvojemu ravnanju je med drugim tudi odsotni oče v tvojem zgodnjem otroštvu, ločitev staršev, hude psihične travme kot posledica tega in pomanjkanje varnosti, topline in ljubezni s strani očeta in matere, ko bi to najbolj potrebovala. Stara mati ne more nadomestiti obeh, ne vsega tega, ne njune ljubezni. Te še ne poznaš. Da imam prav, sklepam npr. iz podobnosti poteka tvojega primarnega zakona s tvojimi zvezami. Predvsem starejši moški nakazuje na odsotnega očeta; ujela sta se za hip v zanko ti, ki iščeš očetovo ljubezen in starejši on, ki je iskal svojo hčer in si na tvoji mladosti filal ego. . Jaz sem le amater, naj ti pomaga kak dober strokovnjak. Mi je pa hudo zate, zato pišem. Torej, poišči zelo dobrega terapevta/tko in vztrajaj na tem, kar sem ti svetoval.

Tvoja mati ima MOM, morda še kaj hujšega, ne vem. Rešitev zate bo v popolnem umiku od nje. Ne moreš je spremeniti, pozdraviti, prepozno je za vse to. Reši sebe in svojo družino z umikom, nakar reši sebe s terapijo. Ne obupaj, dokler je človek živ, lahko naredi vse, kar si zamisli; lahko nič, lahko slabo, lahko dobro zase. Izberi zadnje. Držim pesti zate, da odkriješ v svoji duši mir, spokoj in da najdeš srečo in ljubezen.

Srečno in lep pozdrav
marinec

Spoštovani, Larisa77!

Ob prebiranju vaše življenjske zgodbe sem poleg bolečine, žalosti in sočutja začutila pritiske, kot bi človeka nekaj dušilo, kot da bi neka teža pritiskala na prsni koš in ne dovolila dihati, ob tem pa se ta pritisk prenese po celem zgornjem delu telesa kot nemir, razdražljivost, občutek utrujenosti, oteženega dihanja in hitrega razbijanja srca…, zraven pa se lahko pojavi še močan strah, občutek vrtenja, nesposobnost razmišljanja, ker je vsa pozornost usmerjena na eksponirana telesna občutja… Pa ni potrebno, da bi doživljali panične napade, saj gre lahko samo za zelo močna, verjetno potlačena telesna stanja, ki ob vsem stresu in psihičnih pritiskih in neovrednotenosti (še) ne najdejo drugega načina, da se izrazijo.

Vse to sama povezujem s pritiski ob doživljanju travm in psihičnega nasilja, ki ga verjetno doživljate že celo življenje. Opisujete veliko zelo težkih situacij, ki so se dogajale od vašega otroštva in vsaka od njih bi zaslužila nekoliko daljšo obravnavo in ovrednotenje. Čutiti je, da ste z vsemi (otroškimi in kasnejšimi) stiskami ostali sami in da je tam zelo manjkala mamina čustvena prisotnost, zaradi česar ste verjetno nezavedno morali potisniti vsa boleča občutja nekam globoko vase in se je verjetno »zgodil« razcep med čutenji in razumom…. Zaznati je neko praznino, zid, otopelost in pod njo morje žalosti, osamljenosti, neslišanosti, občutkov nevrednosti, zamer, jeze…

Kot osrednja točka je ves čas v središču vajin odnos z mamo (vaš odnos do mame in predvsem mamin odnos do vas). Tu je čutiti kot da je ona tista, ki je dolga leta »bdela« nad vašimi odnosi, kot da ste ji nezavedno pripisovali odločilen pomen in vse svoje življenje podredili njenemu (ne)strinjanju z vašimi odločitvami – kakor ni bilo tako, kot je pričakovala mama, ste se čutili krivo, vas je bilo strah kaj bo rekla in kako bo reagirala, si niste upali narediti po svoje… Čutiti je kot da ste povsem pozabili nase in vso svojo pozornost osredotočili nanjo oz. na druge. Tega se začenjate zavedati, čeprav bi še vedno najraje naredili tako, da bo »volk sit in koza cela«. Pa bi bilo dobro zaradi vašega zdravja in vaših otrok narediti neke razmejitve, kaj spada k vam in kaj kam drugam, se osvoboditi »otroškega občutja ubogljivosti«, začutiti jezo oz. odločnost in predvsem priti do same sebe – kdo ste, od kod prihajate, kaj (nezavedno) prinašate v svoje odnose iz svojega družinskega sistema, kako to, da ima mama (še vedno) takšno moč nad vami, kje so ostala vaša občutja, kaj je z vašimi odnosi do moških… To pa so kar globoki procesi in če se boste odločili »priti stvarem do dna«, vam priporočam pomoč relacijskega družinskega oz. zakonskega in družinskega terapevta.

Skušam začutiti kako boleče stvari so se vam dogajale, koliko žalosti in stiske je ostalo nekje ujeto, kako kruto vam je moralo biti kot dojenčici mlade mamice, ki je bila v čisto svojih stiskah (pre)zgodnjega materinstva in kako punčki ob stari mami, koliko ste pogrešali mamico in očija, kako je bilo, ko se je oče (ponovno) pojavil, kako je bilo dobiti brata, se soočiti z izgubo stare mame, kako ste se počutili ob prevari in vseh teh razhodih z vašimi moškimi, kako ob rojstvu vaših otrok in sinovih boleznih, kako ob psihičnih stiskah vaše mame… Tu spodaj mora biti polno neizjokanih solz, pa so verjetno še globoko skrite. Vi se boste odločili koliko prostora jim že smete dati, da lahko pridejo počasi vsa boleča občutja na plano in dobijo sočutje, ovrednotenost in »svoje mesto«, sicer pa vseeno prihajajo »nenapovedano« in ob najmanj pričakovanih situacijah…

Vse dobro vam želim in veliko poguma ob iskanju svoje poti.