Stockholmski sindrom
Nekaj mi je prišlo na misel, ko sem prebrala članek o “Stockholmskem sindromu” ( gre za občutek naklonjenosti do ugrabiteljev).
Tudi mnogi izmed nas smo bili na nek način “ugrabljeni” s tem, ko so nas naši vampirji izolirali od okolice in nas omejevali. A je potem kaj čudnega, da smo se pretirano navezali na svojega vampirja, ko pa nam je (po koščkih sicer) vendar “dovolil živeti”, “skrbel za nas” in ko smo bili prikrajšani za normalne stike z drugimi ljudmi? Je kaj čudnega, da je bilo tako težko zapustiti mrežo, v katero smo bili ujeti? Da mreže pravzaprav sploh nismo zmogli videti?
Natascha Kampusch je hodila iz hiše na dvorišče, pa dolgo ni odšla z dvorišča. Ko pa je enkrat končno zmogla oditi in je potem ugrabitelj storil samomor, je pozneje odkupila tisto hišo- svoj zapor! Ker je tako lepa hiša, je rekla.
Stockholmski sindrom imam tudi jaz. Še po nekaj letih od ločitve imam rada svojega vampirja, še vedno se sprašujem, kako mu je, kako živi in še vedno se v meni mešajo občutki ljubezni, krivde, hvaležnosti, jeze, žalosti, naklonjenosti… in še kaj. Izzveneva – a ne vem, do kdaj bo še trajalo.
Pa še skopiran odlomek iz članka:
“Ameriški psihiater F.Ochberg na področju posttravmatičnega sindroma piše,da se žrtve po začetnem šoku in ustrahovanju zaradi nenadnega zajetja počutijo infantilizirano. Primerja z dojenčki, ki ne morejo preživeti brez starševske skrbi in hranjenja in ki po izpolnitvi osnovnih potreb kažejo enako hvaležnost kot žrtve ugrabiteljev.Namreč, tudi ujetniki brez dovoljenja ugrabitelja ne morejo jesti, piti, premikati se ali iti na stranišče. Ko jim naposled dovolijo, da lahko jejo, govorijo in se premikajo, jim v bistvu dovolijo, da živijo.
Za to darilo postanejo žrtve enako kot dojenčki prav primitivno in bazično hvaležne. Ta hvaležnost v bistvu pogosto pomeni olajšanje po neugodju in trpljenju. Nasprotno od tega, večina žrtev zanika ali potlači dejstvo, da je prav ugrabitelj vzrok njihovemu trpljenju.
Žrtve lahko racionalno spoznajo situacijo šele nekaj časa (odvisno od časa ujetništva; včasih čez nekaj let) po osvoboditvi, ko oslabi občutek povezanosti z ugrabiteljem.Takrat razložijo, da se niso poskušali navezati na ugrabitelja. V začetku so se skušali braniti občutkov naklonjenosti do ugrabitelja, ki se je v njih počasi razvijal, ampak s časom so jim postali vse bolj privrženi. Stopnja privrženosti je bila odvisna od stopnje prijaznosti, ki so jo izkazovali ugrabitelji.
Skratka, zelo pogosto se zgodi, da se normalna odrasla oseba v situaciji, ki vključuje teror, izolacijo, infantilizacijo, zanikanja, hvaležnost in zvestobo – ironično naveže na ugrabitelja: (Ochberg 2005). “
Draga prizemljena, zelo se strinjam s tabo! Sama sem od staršev momovke in momovca/narcisa odšla šele pri tridesetih. Potem sem bila jezna nase, zakaj nisem tega storila že prej. Ampak veliko energije sta porabila, da sta me strašila pred zunanjim svetom, me varovala in se hkrati znašala nad mano ter me izkoriščala. Zdaj je oče mrtev, z mamo nimam stikov, zavedam se, kdo in kaj sta/sta bila, pa ves čas po malem pogrešam tisti dom, ki ga sem vedno tako sovražila. Mislim, da je to Stockolmski sindrom, ki se kaže v takih nasprotujočih si čustvih.
Vzemite si čas, da prebolite … Nečesa, kar je trajalo leta in leta ali celo desetletja, se ne more “prebaviti” v kratkem času; po moje je potrebnih vsaj nekaj let.
Pozdrav,
strokovnjaki pravijo, da je dve leti minimalna doba, če seveda hudo trdo delaš na sebi, ko predelaš in preboli ali bolje odžaluješ takšen odnos. Spet odvisno od osebe do osebe. Nihče ne odide iz tega nepoškodovan. Popolnoma “zdrav in cel” pa nisi nikoli več. Takšna je moja dejanska izkušnja.
Lep pozdrav.
