Sin ima 22 let. Opažam, da je izrazito egoističen, nikoli ne vpraša po drugih. Ker ima njegova babica MOM in tudi oče neko psihično bolezen me skrbi, da se bo oblikoval v neko MO motnjo ali še prej NOM. Imam tudi bivšo prijateljico z MOM, tako da sem o motnji dobro poučena.
Sine pretirano pričakuje, da ga bova jaz in brat spraševala kako se počuti, da ga hvalimo glede uspehov (ocene in status v družbi so mu pretirano pomembne),…. Nohte in obnohtno kožico grize do krvi, tudi sicer je nemiren in zadirčen. Ko je on na volji se lepo pogovarja kot mucek, sicer pa me napada in situacijo tako spretno besedno obrne, da izpadem jaz kriva. Kot da nima vesti, nikoli mu ni za nič žal, zanj oprosti ne obstaja. On in samo on. Ko vstopi v prostor s svojo idejo preglasi ostale, vpade v besedo ali ne razume, da npr. gledam TV in bi malo počakal… Po prepiru pride čez par ur iz sobe kot da ni bilo nič. Domače zadolžitve opravi s težavo, pod prisilo. Ne razume šal, nič ne uspe logično povezovat, ne zna se pošaliti na svoj račun. Ko poteka kakšna debata v skupini ljudi, se dolgočasi. Drugi ljudje ga ne zanimajo, nič razen ozke tematike, na katero se on sam spozna. Druge ljudi nič ne vpraša, o njih si ničesar ne zapomni, oziroma hitro pozabi, samo pričakuje, da bodo oni kaj vprašali njega… V svoji družbi je komunikativen in rad v središču pozornosti.
Punce še ni imel, pravi, da nima sreče v ljubezni.
Bojim se, da mu škodim s tem, ker mu ne izražam preveč čustev, saj ko je razpoložen, jaz pravim temu, da je v “fazi mucka”, zatrjuje, da potrebuje razumevanje, podporo. Racionalno pa se mi zdi, da je dovolj star, da se mora osamosvojiti tudi čustveno, zato sama njegove impulze po pozornosti namerno prezrem.
Kot otrok je bil izjemno vodljiv, vzoren v šoli in spreten v medsebojnih odnosih. Kako naj ravnam? Prosim za mnenja. Ali sploh lahko še s čim vplivam na razvoj njegove osebnosti?

Pozdravljena zabažaba.

Morda bi bilo dobro, da bi povprašala še kakšnega strokovnjaka ( takega, ki ima res kaj pojma) o tem, kaj se dogaja s tvojim sinom. Težava pri mladostnikih je, da se še iščejo in pogosto nihajo iz ene skrajnosti v drugo in je težko vedeti ali so znaki, ki jih kaže del osebnostne motnje ( mejne, narcisitčne, antisocialne..) ali ga zgolj meče. Poleg tega se je doba, ko naši otroci odrastejo in se osamosvojijo precej premaknila v višja leta, zaradi različnih razlogov in zna se zgoditi, da se nek “mladostnik” spravi k sebi in dokončno odraste šele tam proti tridesetim.

V vsakem primeru pa tudi če človek ne ve diagnoze, lahko odreagira na vedenje. Če je to nesprejemljivo mu je treba postaviti trdne in jasne meje. Torej, da razmisliš kakšno vedenje lahko, zmoreš ali si pripravljena trpeti, kaj pa je povsem nesprejemljivo. Potem določiš posledice in nato preprosto začneš tako živeti, ne glede na verjetno upiranje nekoga, ki se vede precej eogistično ali kako drugače neprimerno.

Tako za mladostnike, kot odrasle ljudi, ki imajo osebnostno motnjo ali takšne značajske karakteristike je značilno ,da so na čustvnem področju tam nekje od nekaj let, pa največ do pubertete in to je eden od razlogov za njihovo čudno vedneje. To je nekaj takšnega, kot če bi nekaj letni otrok bival v telesu odraslega in mu diktiral čustvene odzive na povsem odrasle situacije. In po mojih izkušnjah najbolje deluje vedenje, ki je uspešno tudi pri majhnih otrocih.

Če se otrok vrže na tla v ihti in besu, ker ne dobi takoj točno tistega, kar želi ali se mu zdi, da ni več center sveta ( kar je za otroke še čisto normalno ,za odrasle pa neprimerno) potem ni ravno pravi pristop, da se z njim na dolgo in široko pogovarjaš, mu razlagaš zakaj to ni dobro, se skriješ pod kovter in čakaš, da ga bo minilo, opravičuješ njegova dejanja s čimerkoli, kar bi lahko opravičilo in ti dalo tako razlog, da ne odregairaš…

Takrat je treba jasno in glasno postaviti meje, reči ne in pika, to ni dobro zate ali jaz tega ne bom storil, ker tako ni prav…itd….in ne odreagirati na njegova izsiljevanja in vse ostalo….tako kot pri majhnih otrocih se njihovo vedenje najprej stopnjuje ( totalni izbruhi) kar pa zgolj pomeni, da zadeva deluje, ker drugače ne bi bilo sprememb, potem pa se vse skupaj umiri, ker se mora hočeš nočeš sprijazniti z omejitvami. IN tako kot majhni otroci se tudi momsterji pogosto potem, ko jim postavimo meje in jih uspešno tudi obranimo, kar precej umirijo.

V glavnem priproočla bi kakršno koli dobro literaturo, ki se ukvarja s težavnimi otroci in kako z njimi, ker ta pravila veljajo tudi za mladostnike in celo odrasle momsterje.

Zelo dobre strategije preživetja z ljudmi, ki imajo znake osebnostnih motnej so tudi v knjigi Čustveni vampirji . V njej so posebni odlomki tudi kaj storiti v primeru, da ima osebnostno motnjo vaš otrok. Kljub temu, da je zelo strokovna je napisana na tako preprost in humoren način, da se kljub težkim temam lahko celo nasmejiš. Ker je v knjižnicah odkar je izšla pri nas dolga vrsta, jo lahko ceneje kupite na:
http://www.zalozba-chiara.si/knjiga/349-custveni-vampirji

Spodaj pa je ena od internetnih skupin za pomoč svojcem z mom v kateri aninimno sodelujejo in si pomagajo starši iz vsega sveta ( angleško govoreči). Četudi angleščina ni vrhunska se splača brati njihove zgodbe, priročila, strategije….in dobro je, ker veš, da v tem nisi sam.

https://www.bpdcentral.com/support-groups/

WTOParentsOfBPs
For NON-BP parents of children (of any age) who may have BPD
Subscribe: [email protected]
or visit our homepage at: http://groups.yahoo.com/group/WTOParentsOfBPs

Prepričana sem, da obstaja tudi kakšna dobra literatura posebej na to temo, če povprašaš na tej skupini, ti bodo takoj odpisali in povedali, kaj obstaja in kaj je dobro in kaj ne. Če pa boš naročala knjige na netu se bolj splača na http://www.bookdepository.com, ker so knjige tu cenejše kot amazon in ni poštnine, pa še hitreje pridejo.

UPam, da sem bila v pomoč.
GittaAna

GittaAna,
najlepša hvala za odgovor.
Tudi sama sem do sedaj takšno vedenje pripisovala puberteti, vendar se bojim, da ne bo le to. Mlajši sin je precej mlajši, pa veliko bolj zrel in v bistvu popolnoma odrasel. V času odraščanja sem mislila, da je to puberteta, še dobro da imam mlajšega sina, ki je popolno nasprotje mirnosti in preudarnosti.
Težava je pri postavljanju meja tako odraslemu dedecu. No, edino odvzem prenosnika in mobija zaleže, pa še za to sem fizično prešibka, da bi se ruvala z njim. K sreči mi je prvič mlajši sine pomagal in zdaj vidi, da mislim zares in da se bo tudi v bodoče tako zgodilo. Tako vsaj domače zadolžitve (sesanje, smeti…) postori, pa še tu poskusi namerno pozabiti in ga je treba večkrat spomniti.

Hvala tudi za predloge knjig in spletnih forumov.

LP, zabažaba

Razumem te o čem govoriš,žal.Tudi sama bi potrebovala pomoč,saj se v mojem vsakdanu dogajajo pretresi,ki me uničujejo in dobesedno isesavajo.Včasih nimam več moči,zdi se mi,da ne bo nikoli konca. Tudi sama sem mislila,da gre za puberteto,vendar hkrati sumila,da to ni to.Zdaj bolj ali manj vem.Vprašanje pa je,kako se s tem soočati kot starš,še posebaj če nimaš podpore drugega starša,nasprotno.
Ko že misliš,da bo bolje,te znova potegne na dno in to vedno znova.Večina tvojih zapisov je podobna mojim izkušnjam.
lp in vse dobro