Močno sem razočaran nad (ne)znanjem o MOM in posledično ravnanjem z osebo z MOM, v eni od naših (slovenskih) psihiatričnih bolnišnic. Predvidevam, da je tudi v drugih tako. Približno pol leta berem o tem, se izobražujem in toliko časa vem tudi, da osebnostne motnje sploh obstajajo. Sam sem ugotovil, da gre za to motnjo, dva meseca nazaj so to potrdili tudi v psihiatrični bolnici (čustveno neuravnovešena osebnostna motnja), a vidim, da enostavno ne vedo kaj to sploh je in kako s tako osebo ravnati (se najde kakšna redka izjema). Napake se dogajajo v komunikaciji s pacientom, vpletanju pacienta v zdravljenje oz. odločitvah (skoraj nič), slaba komunikacija s svojci, kratke obravnave in predlaganje kratkotrajnih in neprimernih oblik psihoterapij, oz. zdravljenj, preveč predpisanih različnih zdravil, ki za MOM tako in tako ne pomagajo,… Če obstaja v Veliki Britaniji priročnik za MOM (v bistvu sta dva, eden kratek in jasen, drugi pa izčrpen s 500 stranmi), se sprašujem; ali je početje v naših psihiatričnih bolnicah, kjer že v osnovah kršijo priporočila britanskih kolegov, strokovna napaka? Res je, da tega priročnika v slovenščini ni, a vseeno to ne spremeni tega, da z neustreznim ravnanjem škodijo pacientu/pacientki! Bi bilo treba s konkretnimi opisi dogajanja poslati pritožbo na Zdravniško zbornico? Kaj storiti?
The National Institute for Health and Care Excellence (NICE), povezavi (v angleščini):
http://www.nice.org.uk/guidance/CG78/chapter/introduction
http://www.nice.org.uk/guidance/cg78/resources/cg78-borderline-personality-disorder-bpd-full-guideline3
Predlagam tistemu, kdorkoli je pri nas že odgovoren za takšne zadeve, da naj čimprej naredijo podoben priročnik tudi pri nas in s tem pomagajo osebam z MOM in posledično seveda tudi svojcem!

Pozdravljen desperado!

Vedenje o MOM ( in ostalih osebnostnih motnjah) je bilo do nedavnega pri nas z redkimi svetlimi izjemami tudi v stroki bolj ali manj nikakrkšno ali še huje totalno napačno. Šele od prve knjige ( Ne stopajte več po prstih), temu forumu in prvih člankih in verjetno tudi zaradi tega, ker se je začelo dogajati, da so imeli bližnji več strokovnega znanja, kot psihiatri se to malo popravlja. Čeprav gre spet v drugo skrajnost, saj je mnogo psihoterapevtov tu videlo “priložnost” in so začeli na veliko oglaševati, da so specialisti za MOM, pa ti je bilo že po prvih izjavah in tekstih jasno, da pet čistih nimajo…..Res pa je, da se je to sedaj malo umirilo, verjetno so imeli nekaj bližnjih srečanj z momsterji, pa jih je srečala realnost :-))

Moje izkušnje so tako dobre, kot slabe. Če ne bi bilo psihiatra, ki bi mi prvi že pred skoraj 10 leti omenil, da ima moj momster MOM, bi bila verjetno še vedno globoko v ……. . Svetla izjema. Naslednji psihiater, ki je mojega momsterja dobil v roke – ugledni starejši psihiater, pa je bil milo rečeno totalna katastrofa, tako da sem bila odprtih ust…

Ne samo, da ga je moj momster totalno okoli prsta ovil in je skakal tako, kot je momster hotel in je v to, da bi še jaz zraven poplesavala na tak način, skušal prepričati tudi mene ( kako sem grozna, ker ne ugodim vsaki totalno nori muhi in manipulaciji, zgolj zato, da momsterja malo pomirim… – kar je tako, kot če bi alkoholiku dal kozarček, da bi ga malo umiril. kot del zdravljenja) , na začetku mi je zatrjeval, da so osebnostne motnje kar nekaj ( njegov izraz) in kaj če bi momsterju raje zamenjali diagnozo (?) in da tudi če ima MOM; da tako ali tako nimajo ne znanja, ne ljudi, ne volje, da bi se z njimi ukvarjali….!!!!!!!

Sem globoko dihala, da ne bi totalno eksplodirala ( in še jaz kako diagnozo dobila..) in ga nato pisno poslala nekam ( prej sem se pošteno umirila) s strogo strokovno utemeljitvijo, skupaj z viri, kje si lahko najde strokovno literaturo, da bo vsaj enkrat po tem, ko je s faksa prišel, nadgradil svoje znanja in mu povedala, da v njegovem nestrokovnem pristopu ne bom sodelovala in da si bo sam nosil posledice…..in to poslala še njegovim šefom…. je bil ful užaljen. Potem pa sem morala počakati nekaj mesecev, da se je zgodilo neizbežno, to je, da je mu je moj momster končno zrasel čez glavo in je bil na robu živčnega zloma in je nato on mene spraševal za nasvete, kaj narediti in potem smo ( končno) s skupnimi močmi naredili red. V glavnem cela kolobocija. :))

Tako da ja, tako kot običajno je naša stroka ( psihiatrija, psihologija) skoraj desetletje za trenutno veljavno stroko. Potem pa, ko so odkrili, da tako ne bo šlo zaradi pritiska javnosti in svojcev, so končno začeli malo migati. Vendar potrebuješ za uspešno delo z MOMovci ogromno znanja in še več izkušenj, tako da bo še trajalo nekaj časa.

Super bi bilo, če bi nekdo napisal priročnik za strokovnjake za delo z osebnostnimi motnjami, saj ga hudo potrebujejo. Nekaj izobraževanja sicer že ima socialna zbornica na to temo ( socialni delavci, učitelji, ngo..) za zdravnike pa ne vem, kolikor pa mi je znano, ga ni.

Hvala za linke, vendar je tudi v tem linku nekaj napak. Po WHO ima MOM cca 3 odstotke populacije ( vseh osebnostnih motenj skupaj pa cca 11) Treba pa je vedeti, da gre to zgolj za tiste, ki so bili diagnosicirani in so bili v sistemu, za osebnostne motnje pa je znano, da z njimi “ni nič narobe” in da se, če so visoko funkcionalni, nikoli ne znajdejo pri psihiatru ali psihoterapevtu ( zato pa toliko več bližnjih…:-)). V knjigi Ne stopajte po prstih , ki je eden prvih priročnikov za svojce MOM zato ocenjujejo, da jih je vsaj še enkrat več.

Drugo napačno prepričanje, ki je dolgo veljalo, pa so ga večinoma že ovrgli pa je, da je bolj pogost pri ženskah. Mom se pojavlja enako pri obeh spolih, vendar malo drugače, pogosto jih napačno diagnosticirajo ( narcisizem, depra..) poleg tega pa je momstersko vedenje pri moških večinoma bolj sprejemljivo za okolico, moški bo težje poiskal strokovno pomoč že na splošno, tako da jih ni zavedenih v sistemu…itd.

Toliko na kratko 🙂

GittaAna

GittaAna, res je kar pišeš – vse premalo znanja imajo določeni strokovni delavci o MOM. Moj primer je na žalost tak, da je ta MOM pri bivšem možu prišel na dan šele ob nasilju v družini.
Tu se je pa potem zataknilo na vseh institucijah – na sociali pojma niso imeli, prav tako ne policija in je z vsemi manipuliral v nulo. Vse česar sem se lotila, da bi se ga rešila mi je padlo v vodo, ker se je povsod znal izmotat in preobrnit laž v resnico, zmanipulirat univerzitetno izobražene ljudi z dolgoletnimi izkušnjami …ni bilo situacije, da se ne bi znal izvit in sem jaz potem postala lažnivka, ker enostavno nisem bila kos njegovim neresnicam, neprestanemu govorjenju, manipulacijam. K sreči so mi vsaj na policiji verjeli glavne stvari, pa še tam je kdaj dobroprišel skozi.
Hočem povedati, da ljudje v službah kot je sociala in policija niso dovolj informirani, izobraženi in usposobljeni, da prepoznajo motnjo oz. jo upoštevajo, če že svojci povedo, da ima ta človek MOM.

Pozdravljeni,

moja izkušnja je naslednja: prepoznali MOM ali vsaj osebnostne motnje, a način “zdravljenja”: groza oz. sami poskusi … brez zdravil, z zdravili … enkrat ena navodila in ugotovitve, naslednji teden čisto drugi … to vse skupaj je povzročilo samo zmedo tako pri svojcih kot pri “pacientu”. Imela sem občutek, da so vse samo poskusi in reagiranje “po občutku” zdaj in ta trenutek, ne upoštevajoč celote. Razočarana v celoti in to kljub temu, da sem dolgo, res dolgo vztrajala, upala in zaupala. Moja ugotovitev: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.
Ta moja ugotovitev ne velja za osebne psihiatre – ti so se trudili in še se trudijo po svojih močeh – nanaša se na psihiatrične bolnišnice. Najbolje se jim je izogniti, a zaradi težke situacije je (bi bilo) dobro občasno nujno …

no, saj za MOM ni zdravila. Da človeka umirijo, da ni impulziven, razdražljiv, nepredvidljiv dobi antidepresive, pomirjevala, morda še antipsihotike …vse drugo je pa delo psihoterapevta in seveda odvisno od osebe z MOM, če sploh sodeluje.

Saj … antidepresivi, pomirjevala, antipsihotiki … pojasnili so mi, da se osebnostne motnje “zdravijo” enako kot psih. bolezni. Psihoterapija – tudi. A zdravila oz. določena kombinacija zdravil v zvezi z (morda) še čim včasih povzroči še hujše probleme. Smola pač.

Alenkica – se popolnoma pridružujem tvojemu mnenju. In še to bi dodala: slovenski sodni izvedenci si ne upajo podati, v svojih strokovnih mnenjih, diagnozo (mejna) osebnostna motnja. Kljub očitnim dokazom. Smo imeli dve in nobena se ni opredelila.

Če se da, bi prosila gospo Dernovšek za njeno mnenje o tem in morebiten odgovor zakaj to ne storijo.

Ratal bom malo provokatorja.

Oni so oni bojo mi smo. (Se oproščam otrokom mom staršev ker te res nimajo veliko s tem mojim nerganjem)

Partnerji koliko pa imamo mi s tem da se ta vedenjski vzorec nadaljuje in se ne omejuje . Dokler oseba ne ogroža sebe in okolico ni za psihiatrijo oz. Je mejna osebnost in ne medosebna motnja. Takole ko se tole prebira tudi po tem forumu, se velikokrat osebo označi za MOM. Vedno ko partner želi podrediti drugega partnerja in mu le ta ne postavi mejo, se kar hitro znajde na MOM seznamu. Dejstvo je, da je kompleksen partnerski odnos težko uravnovesiti. Žal ko gledam okoli in gledam kateri partnerji so dolgo poročeni ali v zvezi je 90% parov takih ki se ne vidijo oziroma se eden od partnerjev umakne in oddide kot je v eni objavi napisala izr. Prof. Dr. Drnovšek si najdejo hobije, službo . . . Pa čeprav je to nezdrava oblika obrambe.
Mislim le da mi mislimo da imamo strašnega momsterja doma in da stroka tega ne prepozna. Ob enem tudi apeliram na dr. Drnovšek da nam razjasni ali so to hude oblike medosebnostne motnje ali je blaga oblika. Vsaj to kar se tukaj piše.
Glede otrok mi je žal saj le ti res nimajo razvitega obrambnega mehanizma in nosijo breme napak staršev.
Sam osebno imam/sem imel največ težav z meglenjem. To je bilo do take mere da nisem verjel tudi svoji terapevtki oz sem dvomil vanjo. Ja samo moster meglira in prenaša svoje napake na nas oz manipulira. Ampak to on počne v tem je dober. To da smo mi nesamozavestni pa le ni sam njegova krivda.
Zakaj potem tukaj berem te deklice polne samozavesti. Ja so se ločile vendar povejte mi koliko so naredile na sebi. GittaAna koliko knjig in razmišlanja si opravila v svojem življenju. Mislim da je to tista prava poteza. Tudi če se nebi ločile in na sebi naredile toliko kot so sedaj bi se partnerski odnos korenito spremenil ali pa bi partner odšel sam od sebe.

mislim da naši momsterji so blaga funkcionalna oblika bolezni in je preveč pričakovanja od drugih. Tudi sam sem hodil po diagnozi mom na terapije mnenja da je treba mojo partnerko spremeniti in kako se bom jaz obnašal da si bom lajšal življenje z njo. Kako zelo sem se motil.

Pozdravljeni vsi!
Preko svoje poti izobraževanja v psihiatriji vam bom poskusila razjasniti, kje je Slovenska psihiatrija. Ko sem začela s specializacijo, smo se v glavnem ukvarjali s shizofrenijo in nekaj malega z depresijo, demenco. Veliko pozornosti smo posvečali odvisnosti od alkohola in zdravljenju. I stresnih motnjah se je tudi nekaj malega govorilo. Osebnostne motnje so bile nekje bolj ob strani – če je bil kakšen zelo siten svojec ali zelo siten pacient – smo se spogledali – ja osebnostna motnja pač in stopili čez.
Slovenska psihiatrija je najmočnejša v bolnišničnem delu in veliko manj v ambulantnem. Organizacijsko prevladuje tako imenovana terapevtska veriga (na vsaki stopnji oskrbe srečate drugega zdravnika in njegov tim – stopnje oskrbe pa so urejene v smislu zagotavljanja različne obsežnosti zagotavljanja varnosti in intenzivnosti obravnave), ki ima svoje dobre in svoje slabe strani. Dobre strani so, da zelo malo ljudi omogoči vsaj najnujnejšo pomoč kar največjemu številu pacientov. Poudajram – najnujnejša pomoč!!! Slaba stran je, da je včasih pretok informacij slab, da se posamezniki lahko izgubijo na prehodu od enega specialista do drugega, da je mogoče med prehodi in med specialisti manipulirati. Slaba stran je tudi, da se specialisti zanašajo eden na drugega in se ne poglobijo v probleme.
Ambulantna psihiatrija je v terapevtski verigi tista, kjer je varnost in intenzivnost obravnave najnižje. In žal vam pove, da dlje od tega zadnjih 10 let nismo prišli. Še vedno smo zgolj terapevstka veriga. Imam popolnoma polno ambulanto in v njej ne morem zdraviti ljudi, tako kot dejansko znam, ampak moram sprejeti kompromis, da svoj čas razdelim kar najbolje med bolnike. Jaz sem torej tista, ki odločim, kako pogosti bodo pregledi – pogostost je odvisna od ogroženosti posameznika, diagnostične procedure, iskanja prave terapije, opazovanja in podobno. Terapevtska veriga in pomanjkanje speicalistov psihiatrov namreč ne meni, ne mojim kolegom ne omogočajo, da bi delali vse kar znamo. Eden od izziviv naše stroke je tudi v preseganju tega hudega konflikta, ker delamo v tako zapletenem sistemu.
Zato je dobro, da ljudje vedo, da od psihiatra lahko dobijo diagnozo, zdravila – če jih potrebujejo in usmeritev, kam dalje. P še tukaj je dobro vedeti, da smo samo ljudje – tudi jaz nisem vedno v najboljši formi.

Kako sem se jaz osebno srečala z osebnostnimi motnjami, pa je zgodba zase. Ko sem delala doktorat o kakovosti življenja bolnikov s shizofrenijo, se mi je odprla povsem nova zgodba -holistično gledanje na nekoga, ki preboli akutno psihozo, mora jemati zdravila in okreva – potem pa s to prtljago živi dalje. Zelo dobro so preučeni dejavniki za oceno prognoze in seveda eden od pomembnejših je osebnost. To pomeni, da bo nekdo z osebnostnimi deficiti – beri osebnostno motnjo pri sebi ali pri pomembnem svojcu, če bo od njega odvisen, prišel slabše skozi. Po naravi sem temeljita in kopljem toliko časa, da zadevo razumem. Prikopala sem se torej do pomena osebnostne motnje pri shizofreniji in šla seveda dalje. Potem sem hotela enako dobro razumeti bipolarno motnjo razpoloženja in sem ugotovila, da brez razumevanja mejne osebnostno motnje in kompleksne postravmatske motnje, ne morem dobro diagnosticiranti motenj razpoloženja. In potem sem seveda šla dalje – enako je bilo pri prognozi in diagnozi anksioznih motenj, depresije, … Moja usoda je bolj podobna tisti o petelinu, ki prezgodaj poje…

Morate vedeti, da je vaše negodovanje nas slovensko psihiatrijo nadvse razumljivo. Vedeti pa morate, da so vaše težave in načini reševanja tako zelo specifični in v resnici iz mojega pogleda subspecialistični, da je bolj malo možnosti, da boste našli sogovornika med strokovnjaki. Strokovnjaki se počasi formirajo – to je spodbudno in rabijo kilometrino.

Zato sem tukaj na forumu. Želim, da realno gledate na vire pomoči od zunaj in da jih, če je le mogoče, najdete znotraj sebe in med sebi enakimi glede usode.

LP
M

Začel sem s to temo, da bi izrazil svoje nezadovoljstvo v naši psihiatriji v zvezi z MOM. Ker pa se v mojem konkretnem primeru zdi, da se začenjajo zadeve malo komplicirat, bom malo podrobneje opisal dogajanje.
Z mojo partnerko sva v zvezi približno tri leta. Že od začetka, so se med nama pojavljali meni neduomljivi konflikti. Velikokrat sem bil odločen, da končava najino zvezo, a sem ji vedno znova vse odpustil. Razmišljal sem, da mogoče, ker je deset let mlajša, da bo že odrasla in začela bolj zrelo razmišljat, da se bo že naučila iz izkušenj, da ji bom uspel dopovedati kaj in kako, v glavnem, da bo najin odnos sigurno počasi napredoval. Motil sem se, ni in ni se premaknilo nikamor.
Konec februarja, sem nekako dojel, da gre za mejno osebnostno motnjo. Od takrat skoraj ne mine dan, da ne bi kaj prebral o MOM. Sredi junija, se je sama odločila za hospitalizacijo v psihiatrično bolnišnico. Sredi julija so ji postavili diagnozo: čustveno neuravnovešena osebnostna motnja, borderline tip. Kmalu zatem, bi morala it na kratek sestanek k svojemu delodajalcu, kjer je zaposlena za določen delovni čas, a so se dan prej v bolnišnici na hitro odločili, da ni sposobna iti na sestanek in sporočili delodajalcu, da bo hospitalizirana do 21.9., nato pa gre v mladinsko klimatsko zdravilišče za 6 tednov, kjer bo vključena v Program reintegracije in rehabilitacije mladostnikov s čustvenimi motnjami in/ali motnjami hranjenja. S tem se nisem strinjal, oz. izrazil mnenje, da to ne bo najbolje, zato sem bil povabljen v psihiatrično bolnišnico, pod pretvezo, da naj pridem, če hočem biti bolj vključen v njeno zdravljenje, na pogovor k socialni delavki. Tam sem slišal, če povzamem: da naj se ne vpletam v njeno zdravljenje, da naj to prepustim profesionalcem in da je moja naloga, da sem tiho in ji stojim ob strani. Na moj predlog o obiskovanju psihoterapij, sem dobil odgovor, da je to bolj za zdrave. ? Le s celostno obravnavo bodo doseženi trajni rezultati, so povedali njenemu delodajalcu. Ne bom opisoval mojega razgovora pri psihiatrinji nekaj dni pred tem, ker je bil katastrofa. Gremo naprej: v zdravilišče sem jo peljal na razgovor, kjer sem ugotovil, da ne vedo kaj dosti o MOM, a so rekli, da ji lahko pomagajo. V začetku avgusta je v psihiatrični bolnišnici dobila drugo zdravnico, ki pozna MOM. Po enemu tednu so jo odpustili iz bolnišnice, nato je 2 krat tedensko obiskovala dnevno bolnico. Pomagal sem ji najti psihoterapevtko, ki izgleda da zna z MOM in enkrat tedensko hodi na terapijo. 22.9. je odšla v mladinsko klimatsko zdravilišče na omenjeni program.
Kje vidim težave? V času obravnave v psihiatrični bolnišnici so se ji zamenjale 3 zdravnice (psihiatrinje). Na žalost je tista, ki pozna to motnjo in ji je dejansko pomagala (ji malo odprla oči), bila njena zdravnica najmanj časa. Zamenjale so se tri delovne terapevtke. V mladinskem klimatskem zdravilišču, je program 6 tednov. Vemo, da kratkotrajne obravnave za MOM niso učinkovite, sploh pa če terapevti res ne znajo z MOM, je lahko več škode kakor koristi. Na urniku imajo individualne psihoterapije, danes sem izvedel, da je to pogovor s klinično psihologinjo. ? Tam sem dobil za izpolnit vprašalnike in rečeno mi je bilo, da je treba sodelovati pri zdravljenju. Vprašalniki so naravnani na odnos mladostnik-družina in obratno. Logično, da so težave mladostnikov posledice ravnanja staršev, samo kaj imam jaz pri tem, da ima moja partnerka MOM? Ja, imava težave v najinem odnosu zaradi njenega izkrivljenega razmišljanja in kako naj ji jaz zdaj pomagam? Da ne bo pomote, trudil sem se ves čas in se še vedno, samo pri MOM to ne spremeni kaj dosti. Skrbi me tudi izjava socialne delavke njenemu delodajalcu, ki ji je šel, verjetno zaradi vez, zelo na roko in ji podaljšal pogodbo, da bo po temu zdravljenju dobro. Če bo po tem zaradi MOM spet kdaj na bolniški, kaj bodo mislili, da ji ni pomoči in ji naslednjič pogodbe ne bodo podaljšali?
Upam na mnenje o tem od Mojce Z. Dernovšek, prav tako pa dobrodošla izjava od kogarkoli, ki ima kaj konstruktivnega za povedat na to temo.

Desperado,

kaj je razlog, da še vedno vztrajaš v zvezi? To se mi zdi ključno. Sploh, če si že poskušal oditi – zakaj nisi? Razumem, da si trenutno ogorčen nad neusposobljenostjo strokovnih delavcev oziroma sistema zdravljenja le teh v dotičnem primeru, vendar oni niso vzrok za resničen problem.
Tudi, če je tvoja partnerka pripravljena na spremembo ob ustrezni podpori in pomoči strokovnjakov, bo trajalo dolga leta, da naredi morda majhno spremembo na sebi. Kaj bo pa do takrat s teboj?

Mogoče imaš prav, v bistvu je brezupno vse skupaj, namesto da bi se razvijalo v plus, sem po treh letih pri treh minusih. Mogoče bi bilo res najbolje, da jo “vržem nazaj med volkove”, naj jo oglodajo do kosti, jaz pa zbežim. Če ni že prepozno

Vsak človek, potem ko odraste je odgovoren za svoje odločitve. Tudi MOMovci. Če ne bo sama iskreno želela sprememb in se bila za to pripravljena hudo potruditi ( tako kot vsi ljudje) ne bo pomagalo niti če bi slo psihiatrija končno začela delat tako, kot bi morala in bi bilo dovolj strokovnjakov, da bi bili v pomoč. Če si nekdo res želi, se odloči in nato gara,d a bi do tja prišel ga nič ne more preprečiti in se vedno najde pot.

Prav tako pa si tudi sam odgovoren za svoje življenje. Če želiš še naprej prevzemati njene odgovorrnosti potem je to čisto ok, vendar se moraš obenem sprijazniti tudi s posledicami. Takole na pol je vedno najtežje. Bi ji pomagal, se nameto nje odločal, iskal pomoč….po drugi strani pa ti ni všeč kam to pelje zate. Morda bi bilo dobro res temeljito samoizpraševanje zakaj to počneš, kaj imaš ti od tega ( tudi od tistih stvari, ki nam škodijo imamo vedno nekakšno korist npr. če ostjamo s službi, ki nam načenja zdravje je naša korist to, da se nam ni treba soočiti s strahom pred neznanim in iskanjem nove službe..itd), zakaj prevzemaš njene odgovornosti, zakaj…..in potem , ko boš imel te odgovore bo odločitev kaj storiti lažja. In karkoli se boš odločil boš s tem tudi lažje živel.

GittaAna

Moje osebno mnenje je, da je odgovor, ki diši po neke vrste sarkazmu, tipičen odgovor osebe z močno odvisnostjo od odnosov. Gre za obrambno vedenje pred realnostjo, ki jo odvisnik nekje v podzavesti sicer čuti, v resničnem življenju pa se ji upira z vsemi močmi (izgovori, valjenje krivde na druge, sarkazem do tistih, ki “pridržijo ogledalo”…).

Desperado, pozdravljen,

prebrala sem tvoje poste in mislim, da nimaš več kot trideset (popravi, če se motim), ker si napisal, da je partnerka deset let mlajša od tebe in, da so jo napotili v mladinsko klimatsko zdravilišče.
Moje mnenje je, da ni nikoli prepozno, kaj šele v tvojih letih. Meni je bilo 50+, ko sem presodila, da je ves trud zaman, da je vse “bob u steno”, da zgubljam čas, energijo, živce in posledično svoje zdravje, za nekoga, ki se noče in MORDA, tudi ne more spremeniti.
Pomoč je dobrodošla, ko in če jo “pomoči potrebni” želi, sicer je vsiljevanje in spreminjanje nekoga, ki misli, da z njim ni nič narobe. Ali MORDA zelo malo. Kar pomeni, da počneš isto kot MOM ali NOM, ki te hoče ustrojiti in zdresirati za zadovoljevanje izključno svojih potreb.
Sam ugotavljaš, da si v “globokem minusu”, glede na, kot je ga. dr. Dernovškova napisala, emocionalno vlaganje v partnerstvo. Verjemi mi na besedo, da ne boš nikoli v plusu, ker se boš moral vedno in redno razdajati za njo. Postal boš čustvena razvalina, senca samega sebe in popolnoma izčrpan od nenehnih dram, dramskih preobratov, čustvenih izsiljevanj, moraliziranj, zbujanja slabe vesti in še marsičesa.
Iz napisanega sem razbrala, da še nimata otrok. Razmisli, kako in kaj bo šele takrat, ko in če jih bosta imela. Veliko so napisali pogumni fantje, ki so se oglasili na tem forumu. Večino sem prebrala, čeprav sem že par let iz odnosa z šolskim primerom MOMsterja, ki je še obilo zlorabljal alkohol.
Potrebovala sem več kot dve leti psihoterapije, obiskov svetovalke na DNK, podpore prijateljev in primarne družine, da sem pospravila, kot lepo napiše GittaAna, podstrešje, klet in še vse ostalo vmes.
Konec koncev se zdaj z njo ukvarja stroka, ki menda ve, kako se temu streže in tebi so že lepo povedali, da se ne vmešavaj v njihovo delo. Torej, naredil si vse, kar si lahko.
Poglobi se vase in prebrskaj po sebi, od podstrešja do kleti in vmes, zakaj to potrebuješ. Zakaj se trudiš za nekaj, kar ti ne nudi nobenega zadovoljstva ali zelo malo.
Midve s terapevtko sva, zame, prišli do zaključka, da imam (sem imela, ker zdaj zelo pazim, da me spet ne popade kakšno nepotrebno samaritanstvo) tipični sindrom Rešiteljice, da sem se razdajala samo zato, ker sem morala od zunaj dobiti potrditev, da sem res nekaj vredna, da sem res čisto ok ženska, da sem lahko zelo ponosna na vse, kar sem v življenju dosegla. Zapleteno, a rešljivo z veliko muke in malo zlajnanim “delom na sebi”. Zdrav egoizem, kar pomeni, da tudi reševalci vseh vrst in branž, najprej poskrbijo zase, da lahko potem pomagajo drugim.
Seveda je to zgolj in samo moje mnenje, čisto laično in človeško. Ti in samo ti se boš moral soočiti s svojim stanjem in izbrati to, kar je zate najboljše in neškodljivo.
Premisli o vsem, počasi in preudarno in ne, nikoli ni prepozno, dokler smo živi in vredni sami sebe.
M.i.

Vmes, še preden sem sploh prebral vaše odgovore na mojo prejšno objavo, sem dojel, da v tistem feelingu da ji moram pomagat, sploh nisem pomislil, da bi ona to morala narediti sama. Ve katero motnjo ima in katere težave zaradi nje, prav tako pa tudi ve, da je treba vedeti kako pristopiti do MOM osebe. Tako da, če hoče, da se kaj spremeni na bolje in da ji pomagajo tisti, ki vedo nekaj o temu, naj lepo vsakega vpraša, če ve kaj je MOM in kakšne izkušnje imajo s tem. Mislim da bo hitro videla kdo ve in kdo ne, seveda če bo vprašala. Če ne bo, bo verjetno težko spremenila tudi kaj drugega.
@ čvrsto na nogah
Ko sem ugotovil, da ima moja MOM, sem preko presejalnih testov (za mejno, narcistično in shizoidno), ki sem jih rešil http://www.psihoterapija-ordinacija.si/sl/testirajte-se.html dobil rezultate : srednja shizoidnost. Imam nekatere znake shizoidne osebnostne motnje. Ni mi problem biti sam, velikokrat mi je celo bolje biti sam, nimam ravno veliko prijateljev, zato pa mogoče potem preveč stavim na zvezo, kar ni dobro, ker če gre ona, ostanem nekako sam.
Plus ponazarja začetek (tak prikrit, zamaskiran minus), tko da 3 leta so trije minusi,glede sarkazma, pa je malo, samo ne veliko, v bistvu glede volkov, se mi je fajn slišal (v smislu da naj se znajde sama). Rad imam črni humor
@ Moja izkušnja
Številka 25 ti pove vse.

Jaz bi bila previdna pri reševanju online testov, ker preprosto niso strokovni, v najboljšem primeru so zgolj takšni, ki ti dajo misliti, da bi se morda obrnil na strokovnjaka in ga povprašal.
S tem, da je nekdo raje sam ni nič narobe, ljudje smo različni, Kar si opisal je bolj podobno soodvisnosti – odvisnosti od odnosov. Morda bi bilo dobro prebrati kakšno knjigo na to temo: Zaljubljeni v sanje, Ne reci temu ljubezen…itd.
Če prav razumem si ti 25 ona pa 15? To je ne samo povsem neprimerno, temveč tudi kaznivo dejanje. Če je temu tako potem nimaš kaj razmišljati, temveč takoj prekiniti stike z njo in prepusitti njenim staršem, da se s tem ukvarjajo.
GittaAna

Desperado,

mislim, da si na zelo “spouskem”, če ne celo nevarnem terenu. Ona je mladoletna, otrok in ti tukaj nimaš “kaj iskat”. Zanjo so odgovorni NJENI STARŠI ali zakoniti skrbniki, če nima staršev. Nemudoma prekini to “zvezo”, ker ti si odrasel moški in kot tak tudi kazensko odgovoren. Zato so ti tudi njeni zdravniki povedali, da se ne vmešavaj v nekaj, kar ni tvoj problem.

Glede testov in “testov” pa tole. Ne daj jim nekih pretiranih verodostojnosti. Za postavitev resne diagnoze, je potrebno veliko bolj resnih obravnav.

Lp M.i.

PS: medtem, ko sem tole pisala, ti je že moderatorka odgovorila.

Predvidevam, da je ona stara 25 let, saj pri 15 letih še ne podpisuje pogodbe z delodajalcem, kot omenja desperado.

Desperado, imam pa en plus za tebe. Poglobi se, seveda če želiš, v tematiko odvisnosti od odnosov. Predvsem bodi pozoren na naslednje: Citiram uporabnika na forumu Starševski čvek

»kadar….
Re: Kaj je odvisnost od odnosa?
25.05.14 10:42
Kadar vztrajaš zato, ker verjameš, da si sam (brez nje/ga) nesposoben živeti.

Kadar verjameš, da moraš spremeniti samo njega/njo, potem pa bo vse ok in bo odnos zgleden.

Kadar vzrajaš, ko je jasno, da ne bo nikoli bolje. Vsem okoli tebe je jasno, tudi tebi nekje globoko, a si še vedno lažeš, da jo/ga lahko spremeniš, da ti ni treba ukrepati, čeprav je jasno, da se noče spremeniti.

Kadar misliš, da se bo spremenil/a, če boš neverjetno potrpežljiv/a, v resnici pa si samo ne upaš zaropotat in iščeš izgovore za to.

Kadar iščeš izgovore namesto rešitev.

Kadar se neverjetno “žrtvuješ” za to, da bo srečen/srečna in v zameno zahtevaš pripadnmost, ki je ne dobiš. In bolj je ne dobiš, bolj se “žrtvuješ”

Kadar požreš vse, samo, da bi ostal/a, predvsem pa požreš samospoštovanje.

Kadar za vse zgornje stvari zahtevaš razumevanje okolice in tistega, ki ne verjame, da imaš tako zvezane roke, označiš za nesramnega in nerazumevajočega.

Na kratko: ko si z nekom, ne zato, ker si rad z nekom, ampak zato, ker si ne upaš biti sam in te šele naslednji (enako nezdrav) odnos lahko potegne iz začaranega kroga.«

In kaj je ta plus, ki ga omenjam. Če se boš soočil v zvezi s tem pri 3o+, si še vedno na boljšem od mene, ki sem to dojela pri 40.
Ampak kot rečeno, nikoli ni prepozno. Moja izkušnja je, da je življenje po ozaveščenju moje lastne odvisnosti od odnosov in spopadu, da to premagam šlo rapidno na boljše.

Desperado,

še tole bi dodala. Če je to, kar si napisal res, že preprost matematični izračun pove, da je 15 (sedanja starost otroka) minus 3 (leta, ko jo imaš za partnerko) je to 12 (starost, ko si/sta postala partnerja). Kako se uradno imenujejo taka dejanja?!

Preberi si KZ RS, poglavje 19 in člena 182 in 183.

Lp, M.i.