Kdaj imate občutek, da ste povezani s svojim srcem?

Hvala za vprašanje!

Znaki, da smo povezani s srcem so:
– Človek lahko prejema ljubezen in pomoč,
– človek lahko daje ljubezen in pomoč,
– človek je usidran v fizično realnost in zaupa v življenje,
– človek ima občutek, da ga nevidna sila podpira pri vseh pomembnih življenjskih projektih,
– človek ima dobro samopodobo in samozavest,
– človek je odločen in se je sposoben boriti za svoje pravice in cilje,
– človek je optimist in večina časa zadovoljen sam s sabo,
– človek je povezan s svojo rodbino in geni,
– človek je finančno solidno oz. zelo dobro situiran,
– človek je povezan z drugimi ljudmi, živalmi in naravo (takšen človek ne uničuje ali zastruplja narave).
– človek je povezan s tistim, kar je večje od njega (stvarnik, bog, univerzum, narava – v kar pač verjame).

Treba je priznati, da prav veliko ljudi ni povezanih s srcem celoten čas, kar nekaj pa boste našli tistih, ki jim to uspeva precejšen del časa.

In morda še bolj pomembno vprašanje: Kako lahko to dosežemo?
Uporabniki MONa, prispevajte svoje predloge. Napolnimo temo z idejami za pristno povezovanje s telesom in srcem.

http://www.youtube.com/watch?v=QseZZuanK_M

Ena zame bolj učinkovitih metod je, da npr. ob tej glasbi sedeš udobno, po turško na tla, položiš levo dlan na predel srca, jo z desno pokriješ, zapreš oči in si za začetek mrmraje poješ…

Če izbrišete tole:

– človek je finančno solidno oz. zelo dobro situiran,

menim, da bo seznam popoln. Povezanost s srcem se kaže kot vsota, celota ostalih navedb pod vsemi ostalimi alinejami.

Finance in zelo dobra situiranost nista znak povezanosti človeka s srcem. Preprosti, revni ljudje, ki ne hlepijo po bogastvu, ki živijo pridno in povsem skromno, so lahko mnogo bolj povezani s srcem, kot največji bogataši. Če vzamemo za ta primer npr. Malgaše pri Opeki v Akamasoi na Madagaskarju ali Aborigine v Avstraliji, to vidimo… Zadnji gotovo niso finačno solidno, niti zelo dobro situirani, a že 40.000 let izpoljujejo vse, kar je navedeno pod vsemi ostalimi alinejami.

Denar je pogosto ali skoraj praviloma nepremostljiva ovira za povezanost človeka s srcem, ker največkrat zakrkne srce.

Ta alineja je s to utemeljitvijo po mojem mnenju nesmiselna.

Se strinjam z vami, ko pišete, da so lahko ljudje, ki ne hlepijo po bogastvu bolj povezani s srcem, kot največji bogataši. In verjetno imate tudi prav glede Malgašev in Aboriginov.

Toda ko govorimo o povprečnemu Evropejcu, denarja ne moremo čisto izločiti iz enačbe. Denar je (ne glede na zlorabe) še vedno samo menjalno sredstvo. Pomeni enostavno samo, koliko si sposoben dati, da lahko potem nekaj dobiš. Denar sam po sebi ni slab, slabi so ljudje, ki so denar negativno zlorabili. Ekonomija ni slaba v osnovi, težava je v zlorabah,

Moja teza glede solidne finančne situiranosti torej izhaja iz sposobnosti ustvariti okoliščine, ki ti omogočajo občutek varnosti. Strinjam se, da je to vedno težje dosegati. Človek je izgubil vrednost, prav tako razvoj ne gre v smeri popolne blaginje za vse (dokler se bo število prebivalcev tako drastično povečevalo, ne verjamem da bo kaj drugače).

Toda kljub temu velja, da brez občutka varnosti ni odprtega srca. In ko ni občutka varnosti, ljudje postanemo najbolj krute živali. Eni to kompenzirajo tako, da si nagrmadijo neomejene količine denarja (za vsako ceno), druge pa lahko srečamo na ulici. Večina pa smo nekje vmes.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki imajo odprto srce in imajo dovolj denarja, nekateri celo zelo veliko denarja. To, da ne vidijo razloga, da bi ga prosto dajali drugim, ne pomeni, da nimajo odprtega srca. Pogosto so ti ljudje tudi globoko verni in duhovno zelo odprti.

Če vam je to všeč ali pa ne. Finančna blaginja je po mojem mnenju pomembna za odprto srce v tem delu sveta.

Ali je svet v tem trenutku pošteno urejen, pa je drugo vprašanje, ki zahteva drugačno razpravo. Mimogrede. Ljudi, ki imajo odprto srce ni mogoče manipulirati. Ljudi, ki so prestrašeni, je mogoče enostavno voditi – tudi v njihov lastni propad.

Definicija denarja je: denar je potrdilo o opravljenem delu.
S temi potrdili o opravljenem delu lahko opraviš menjavo za dobrino za katero je nekdo drug opravil delo. Težava nastane, ko si nekdo tako narobe razlaga denar kot si ga vi (Pomeni enostavno samo, koliko si sposoben dati, da lahko potem nekaj dobiš) in potem grebe, izkorišča delo drugih in kopiči denar, da lahko potem nekaj dobi sam pa ne opravlja nikakršnega dela, ki bi imelo kako dodano vrednost oz kot človek/oseba ne more opravit tolikokrat več kot nekdo, ki prejema bistveno manj potrdil o opravljenem delu, je pa ves zgaran.
Če bi ekonomija izhajala iz te preproste definicije denarja ne bi bilo toliko gorja in nikomur ne bi bilo v napoto št ljudi na planetu.

Definicija denarja je: denar je potrdilo o opravljenem delu.
S temi potrdili o opravljenem delu lahko opraviš menjavo za dobrino za katero je nekdo drug opravil delo. Težava nastane, ko si nekdo tako narobe razlaga denar kot si ga vi (Pomeni enostavno samo, koliko si sposoben dati, da lahko potem nekaj dobiš) in potem grebe, izkorišča delo drugih in kopiči denar, da lahko potem nekaj dobi sam pa ne opravlja nikakršnega dela, ki bi imelo kako dodano vrednost oz kot človek/oseba ne more opravit tolikokrat več kot nekdo, ki prejema bistveno manj potrdil o opravljenem delu, je pa ves zgaran.
Če bi ekonomija izhajala iz te preproste definicije denarja ne bi bilo toliko gorja in nikomur ne bi bilo v napoto št ljudi na planetu.[/quote]
Z vašo definicijo denarja se strinjam. Moram pa napisati da ne vidim velike razlike med vašo razlago in mojo. Prosim pojasnite.

Če samo razmišljaš koliko boš dal, ne pa koliko boš naredil, da boš potem lahko s potrdilom o opravljenem delu za nekaj zamenjal, potem si že na dobri poti, da boš nekje nekoga okradel, “da boš imel”, da boš lahko dal…..

Vse se pogovarjajo o denarju kot, da je to nekaj imaginarnega, kot da je to stvar brez osnove, nek papir s katerim si privoščiš užitke. Malo ljudi razmišlja o tem da je to v bistvu tvoje potrdilo o opravljenem delu.
Tu se postavlja vprašanje kaj hudiča nekateri ljudje naredijo nap v enem mesecu, česar drug človek ne zmore v celem svojem življenju, da dobijo toliko denarja za to? Kaj je on kot človek takega naredil na časovno enoto, da dobi toliko potrdil o opravljenem delu, drugi pa skoraj nič?

Če samo razmišljaš koliko boš dal, ne pa koliko boš naredil, da boš potem lahko s potrdilom o opravljenem delu za nekaj zamenjal, potem si že na dobri poti, da boš nekje nekoga okradel, “da boš imel”, da boš lahko dal…..

Vse se pogovarjajo o denarju kot, da je to nekaj imaginarnega, kot da je to stvar brez osnove, nek papir s katerim si privoščiš užitke. Malo ljudi razmišlja o tem da je to v bistvu tvoje potrdilo o opravljenem delu.
Tu se postavlja vprašanje kaj hudiča nekateri ljudje naredijo nap v enem mesecu, česar drug človek ne zmore v celem svojem življenju, da dobijo toliko denarja za to? Kaj je on kot človek takega naredil na časovno enoto, da dobi toliko potrdil o opravljenem delu, drugi pa skoraj nič?[/quote]

To o čemer pišete je stvar interpretacije posameznih besed. Zame je normalno, da če nekaj daš, to lahko pomeni, da nekaj narediš. Lahko bi tudi pomenilo, da nekaj prodaš (tudi če nisi sam naredil) ali pa svetuješ ipd. In nikakor to, da nekaj daš, zame ne pomeni, da si na dobri poti, da nekoga okradeš. Saj nisem napisal, da najprej vzameš, ali da najprej imaš.

Kar se pa tiče drugega dela glede sorazmernosti pa je moje mnenje tako. Dokler ekonomija temelji na realni ponudbi in povpraševanju je vse v redu. Težava nastane, ko postane neka dobrina vredna več ali manj kot je njena realna vrednost. Se pravi govorim o monopolih, o zlorabi informacij, podkupovanju, izkoriščanju delovne sile ipd. In iz tega sledi, da ni težava denar sam po sebi, ampak značaj ljudi. Če bi ljudje bili povezani s svojim srcem, denarja kot menjalnega sredstva (ali potrdila o opravljenem delu) pravzaprav sploh ne bi potrebovali – saj potem ne bi nihče izkoriščal nikogar – niti ne v socializmu niti ne v kapitalizmu. To je seveda idealizem, in za to kot družba še dolgo ne bomo zreli.

In zakaj v to mešam tudi število zemeljskih prebivalcev. Ker so s številom ljudi povezani tudi viri. Regulacija števila neke vrste je naraven pojav. To vedo tudi starodavna ljudstva kot so npr. Aborigini o katerih je govoril že marinec. Ali smo že dosegli takšno število prebivalcev, da smo na meji vzdržnosti zemeljskih virov, pravzaprav ne vem, verjetno smo blizu tega. Samo regulacija družbe pa je zopet možna samo pri dovolj zavestnih in srčnih ljudeh. Samo takšni ljudje so se sposobni odpovedati nečemu, kar jim pripada, za dobrobit nekoga drugega (ali vrste).

Živimo v sistemu katerega gonilna sila je pohlep in temu je vse podrejeno. V ta kalup želimo stlačit tudi medsebojne odnose kar pa preprosto ne gre.
V času šolanja nas pripravijo zgolj na to ekonomsko logiko, skoraj nič na čustveno, le ta je prepuščena staršem in mnogi žal ne poznajo niti osnov čustvovanja kaj šele srčnosti o kateri pišete zato se strinjam z Marincem, da denar ne sodi v to kategorijo. Ali pa zelo, zelo na daleč, če sploh :/

Denar, dobra situirnost, ni nujno odraz povezanosti človeka s srcem. Mogoče se najde komaj kakšen, ki dela vse, kar dela, iz srca, iz povezanosti s srcem, iz sledenja svojemu poslanstvu in notranjemu glasu, sledi svojim talentom in dela vse iz predanosti in usmerjenosti vsega sebe k dobremu, kar se mu včasih, a ne vedno, odrazi tudi tako, da ne trpi pomanjkanja in ima vsega dovolj. Tak se ne istoveti z materialnimi, minljivimi stvarmi, ne veže se na materialne dobrine, ne hlepi po njih, ne dela vsega zaradi tega, da bi imel, zato je pripravljen deliti vse, kar ima, s takimi, ki jih nimajo sposobnosti, talentov, možnosti…, da bi se njihova povezanost s srcem tako bogato nagradila. Do njih ni prišel na način, da bi komu kaj vzel, niti na način, da bi koga izkoriščal, ampak na pošten način, na način, kot bi mu bilo vse to preprosto – dano z nekim namenom, ki je ga doumel. Denar, morda celo bogastvo, ga zato ni spremenilo, niti pokvailo, vse to zato jemlje le kot številko, kot sredstvo za doseganje ciljev, ki so v dobrobit vseh in vsega okrog njega, ne le njega samega. Četudi je številka na računu visoka, živi naprej enako skromno, kot takrat, ko je bila številka čisto nizka. Bil je že prej in potem povezan z vsem okrog sebe in s samim sabo, s srcem in ne v oblasti Ega. Razlika je le ta, da lahko naredi s tem, kar ima sedaj več, veliko več, neprimerno več dobrega. Tak osamljen primer je lahko odraz povezanosti s srcem, kar pa se kaže ne iz bogastva, ampak iz ravnanja in dejanj človeka… Med situiranimi je morda tudi kdo tak. Ne poznam jih prav veliko takih, če gledam svet od daleč. Na daleč morda tako deluje W. Buffet. Lahko, da obstaja še kak tak, ni pa to prav pogost pojav, da bi govorili; situiranost je odraz povezanosti človeka s srcem. V splošnem bogastvo, denar in vse našteto sploh ni nujno povezano, v večini primerov tudi ni povezano in velja za bogate prav nasprotno; do vsega so prihlepeli na nepošten način ali pa so do tega prišli na sporen, tajkunski, premeten način njihovi predniki ali pa jim je to “pripadlo”, ker so bili iz pravega sloja, žene jih naprej pa zgolj pohlep, nepoštenje, egoizem, brezobzirnost, so brez čuta za vse in vsakogar okrog sebe, težko bi rekli, da so povezani s srcem in z vsem, kar jih obdaja. Ker je takih neprimerno več, kot redke, svetle izjeme, mislim, da v večini primerov bogastvo ni odraz povezanosti človeka s čimerkoli drugim, kot le z lastnim Egom in je zgolj odraz oblasti Ega nad človekom.

http://www.kapucini.si/28-nedelja-med-letom-b-kako-tezko-bodo-bogatini-prisli-v-bozje-kraljestvo/

Tule je razloženo, kakšen naj bi bil odnos človeka do tega vprašanja.