Pozdravljeni!

Da ne bom predolga, bom kar takoj prešla k bistvu. S partnerjem skupaj živiva v podnajemniškem stanovanju več kot 2 leti, skupaj sva 7 let. Oba stara okoli 30 let. Jaz bi se rada razšla, a on noče iz stanovanja. Živiva v njegovem kraju, kjer ima na razpolago celo domačo hišo (kjer sicer živita tudi starša), pa noče iti ven (po mojem se boji razočarati starše zaradi najinega razhoda). Moj kraj je zelo daleč. Nimam kam iti. Službo imam v tem kraju. Poleg tega mi je to stanovanje zelo ljubo (jaz sem ga »zrihtala«) in se vsaj v njem počutim vredu, če se že zaradi situacije, v kateri sem, ne. Toliko sem se morala in sem se bila pripravljena odreči v tem odnosu, stanovanju se pa nočem. Naj dodam, da je do točke »razhajanja« že večkrat prišlo (vedno samo iz moje strani), in ker ni odšel, se je potem čez čas situacija polegla in sem si mislila, da mogoče pa le ni tako hudo (njegovi izredni čustveni in ljubosumni izpadi), saj imava marsikaj skupnega, da se ne bova toliko kregala, da imava že 7 let skupnega življenja in da je to res škoda uničiti…

Prosim za nasvete.
Hvala,
Lp

Žalostno je brati, da si se bolj navezala na stanovanje, kot nanj.
Če njegovi starši še ne vedo, jim pa ti povej, da gresta narazen, mogoče se bo potem drugače odločil, ko bo to za njim.

Seveda sem se navezala nanj, o tem sploh ni dvoma. To, vključno z stvarmi, ki sva jih skupaj doživela, vedno znova omilijo “razhajanje”… Vem pa, da če bi imela kam iti ali pa da bi bilo možno se nekako raziti razumno s pogovorom, bi bil razhod že zdavnaj udejanjen. In to ni prav. To ni zdravo razmerje.

Meni se zdi, kot da oba trmarita in noben ni v resnici še pripravljen na nek razumski razhod. Rešitve so vedno, če je le želja prava. Takrat tudi izgovorov več ni. Zakaj pa si ne poiščeš drugega najemniškega stanovanja, zakaj trmasto vztrajaš pri tem sedanjem, če želiš biti res sama? Če želiš razumsko odločitev, moraš to stanovanje pustiti za sabo, s partnerjem vred, kljub temu, da te nanj in stanovanje vežejo spomini. TO je razumska odločitev.

Ne vem, ne štekam takih odnosov, res ne.
Ti bi se razšla, on pa ne, pa potem še vedno “živita skupaj”? Kaj to pomeni?
Da še vedno skupaj kupujeta hrano, jesta, seksata, skupno plačujeta račune, skupaj gresta
na obiske?
Ali pa to pomeni, da on hodi samo spat v stanovanje, žuli halo-pico in ga zadovoljuje računalnik?
Jah, tkole na brzino – meni se zdi, da sama nisi najbolj odločna pri tem “razhajanju”, ki si si ga
zamislila….

[left]V primeru da zaslužiš solidno plačo, potem brez strahu lahko najameš manjše, urejeno stanovanje in če tu pri financah vse štima, je lahko edina ovira tvoj strah, ki se očitno skriva za tistim sedanjim urejenim stanovanjem.
Ne vem, zakaj kompliciraš, bodi korajžna….
Namesto da se tako vneto zavzemaš za iluzijo, stanovanje, se raje potegni zase in odidi, 1x se živi, saj veš …[/left]

Lp. ;]