Spoštovani,
zadnja 3 leta sem v družinski stiski in ne vem, kako naj se je rešim oz. se z njo soočam, ker niti nisem prepričana, da lahko jaz kaj naredim. Sem namreč med dvema ognjema med možem in svojo mamo.

Poročena sem 7 let, v zvezi pa že 17 let, imam majhnega otroka in enega na poti. Pred dvema letoma mi je umrl oče, v času njegove bolezni v letu pred tem pa se je počasi začelo dogajati, da je moj mož postajal vse bolj alergičen na mojo mamo. Bil je mnenja, da se preveč obeša name in me čustveno pretirano obremenjuje, saj je moja mama dejansko čustveno zelo nestabilna in vse življenje razvija odvisniške odnose do tistega, ki ji je najbližje. Z očetovo boleznijo se je tako zelo težko spopadala, kar pa se mi zdi tudi razumljivo, saj je veliko trpel in ona z njim. Skratka, v tistem obdobju je mama šla možu vse bolj na živce, čeprav smo prej leta živeli v normalnih odnosih (sicer ne živimo skupaj), res da je mož bolj komuniciral z očetom, ker sta pač imela več skupnih tem. V letu njegove smrti sem rodila in od takrat gre samo še navzdol. Mož mamo že vidi težko, obiski so res minimalni, zadnje leto to pomeni, da 2x tedensko oddava in prevzameva otroka, ko ga mama čuva, takrat jo pozdravi in potem hiti, da se v nekaj minutah spakiramo ter odpeljemo. Če z njo kaj govori, je predvsem povezano z navodili, kaj z vnukom dela narobe oz. kaj naj spremeni. Pravi, da je mama čustveni izsiljevalec, manipulatorska in se spreneveda ter vse naredi po svoje. Veliko od tega je tudi res, ampak moje mnenje je, da bi v osnovi lahko bil prijazen glede na to, kako malo se vidimo in nam v vmesnem času nič ne teži po telefonu ali kako drugače ter se nasploh trudi, da je vedno spoštljiva in prijazna. Ne vidim razlogov, da je zadirčen in nesramen, česar on sicer ne prizna oz. niti ne vidi. Ne pričakujem, da wsta najboljša prijatelja, ampak nek normalen človeški odnos. Še bolj me mori zato, ker je moja mama po očetovi smrti zelo osamljena in sem jaz dejansko edini človek, ki je še nekako v stiku z njo. Družbo je vedno imela le preko očeta, zdaj pa je posledično nima več oz. je niti noče, ker še vedno žaluje. Zelo se je navezala na najinega otroka, ki ga čuva dvakrat tedensko (po mojem preveč), kmalu gre v vrtec in bo sama še bolj, jaz pa nimam nobene želje po obiskih ali druženju, ker je vedno neprijetno, napeto. Tudi če moža ni zraven, me konstantno sprašuje, kaj dela narobe, zakaj je ne mara ipd. Z možem sem že večkrat o tem govorila, mislim da razume, zakaj mi je težko, ampak je vsakič znova isto nestrpen in nejevoljen, ko se vidita, daje pripombe, grdo gleda, komaj čaka, da gre. Povedala sem mu, da mi nespoštovanje mojih staršev, ne glede na to, kakšni so, ni sprejemljivo, a to seveda ne pomaga. Z njegovimi starši živimo v isti hiši in se dobro razumemo, zanj pa so tako ali tako idealni. Se vam zdi, da sploh lahko kaj storim?

Spoštovana cibabiba,

v pičlih nekaj letih se vam je nabralo kar nekaj dogodkov, ki so prinesli močna čustva in spremembe v vaš družinski sistem. Umrl vam je oče, rodili ste prvega otroka in zanosili drugič, mama pa se je čustveno (pre)močno naslonila na vas oziroma na vnuka. Medtem ko ste sami predelovali očetovo smrt in se ukvarjali z novo vlogo materinstva, ste bili in ste še v oporo mami, ki ni bila nikoli čustveno samostojna in zdaj s to nesamostojnostjo obremenjuje predvsem vas. Z očetovo smrtjo je izgubila čustveno in socialno berglo, vaš mož pa sleherni razlog, da bi se še družil z njo. Povrhnji problem je, da mož vaše mame ne mara in da je do nje nespoštljiv (čuvanje otrok v zameno za čustveno pijavčenje je huda oblika vezane trgovine); toda globlji problem je, da vi njegovih občutkov do nje ne morete sprejeti, čeprav se v veliki večini ujemajo z vašimi. Pričakujete, da bo med njima »normalen človeški odnos« – toda za to bi moral mož hliniti prijaznost, ki je ne čuti – bi se vi ob tem res dobro počutili? Sami menite, da je mama »čustveno zelo nestabilna in vse življenje razvija odvisniške odnose do tistega, ki ji je najbližje«, v precejšnji meri se strinjate z možem, da je »čustvena izsiljevalka, manipulatorka in se spreneveda ter vse naredi po svoje«, da nimate »nobene želje po obiskih ali druženju, ker je vedno neprijetno, napeto« in da se vam zdi dvakrat tedensko čuvanje vnučka preveč. Mama se sicer »nasploh trudi, da je vedno spoštljiva in prijazna«, ne vem pa, koliko se zdi možu tudi to zlagano? (Navsezadnje, ali ima mama »normalen« stik z realnostjo, ko se – zaman! – trudi biti spoštljiva in prijazna do zeta, ki je do nje osoren in nespoštljiv?) Skratka, sami vse te mamine lastnosti težko prenašate, želite pa, da bi se moževi občutki – in seveda ravnanje – spremenili.

Ali pričakujete kakršno koli izboljšavo (razumevanje, zrelost) tudi v maminem vedenju? Če boste nadomestili očeta v nezdravem simbiotičnem odnosu, bo vaša frustracija samo rasla, moževa pa tudi. Prepirala se bosta in si povečevala občutke nerazumljenosti in neslišanosti. Mami morate dati priložnost, da svoje življenje živi samostojno, da se nauči (če bo to seveda želela) sama zapolniti svoje življenje. Vi imate svojo, zelo mlado družino, odločili ste se za dva otroka in zdaj ste čustveno razpeti, pa ni treba, da je tako. Mamo imate lahko še naprej radi (še celo bolj iskreno, če jo boste pustili, da se osamosvoji).

Sprašujete, ali sploh lahko kaj storite. Prepričana sem, da ne le da lahko, ampak da ste tudi tista oseba v tem trikotniku, ki bo dejansko storila prve korake ven iz njega. Ali ste čustvena partnerka možu ali mami? Enemu se bo treba v tej vlogi odreči. Mama bo seveda še zmeraj mama, ne more pa biti vaša čustvena zajedavka. To je tisto, kar vaš mož še kako dobro čuti, obenem pa čuti rastočo nemoč, da bi kaj vplival na to, in morda zaradi tega doživljate njegovo jezo kot še bolj neprimerno. Sklepam, da ste edinka in da ste na te mamine subtilne pritiske in manipuliranje že tako navajeni, da ste nad njimi že obupali in raje pričakujete, da jih bo vdano sprejel tudi mož. Moževo vedenje je samo simptom, ki kliče po tem, da se nekaj spremeni. Da je trpela ob očetovem trpljenju in da za njim še vedno žaluje, je normalno, toda to je proces, kakršnega življenje (oz. smrt) prinese vsaki vdovi oz. vdovcu. Biti sočuten do žalujoče je človeško, toda saj ste vi hči, ki ji je umrl oče, in tudi žalujete, obenem imate malčka in ste noseči – kako pa bi bilo, če bi mama stala ob strani vam? Če bi bila ona v naravni vlogi starejše, modrejše, zrelejše, bolj umirjene osebe – »dovolj dobre mame«? To pa bi sliko obarvalo popolnoma drugače, kajne.

Na koncu mimogrede zapišete: »Z njegovimi starši živimo v isti hiši in se dobro razumemo, zanj pa so tako ali tako idealni.« Kaj vse se skriva v tem stavku? Samo ugibam: se vi s taščo in tastom res dobro razumete (kar koli že to pomeni) ali pa se vam je v vseh teh letih že nabrala kaka zamera, ki je zaradi ljubega miru in ker so za moža »idealni«, raje ne izrazite? Ste nejevoljni zaradi te »idealnosti«, ker se vam vaša mama ne zdi taka? Kot rečeno, veliko ugibanj je za to urejeno fasado. Vi pa ste noseči, kmalu boste z dojenčkom in malčkom polno zaposleni – dajte si čas, predvsem pa prostor, fizični in čustveni. Pustite mamo, naj se navadi dihati sama, nehajte ji dajati »transfuzije« v obliki vnučkovih obiskov, če se vam zdijo prepogosti; boste videli, da bo to vzpostavilo bolj zdravo razmerje sil med vami in da se bo – če je problem samo mama – tudi vaš partnerski odnos razvedril.

Lep porod in srečno materinstvo vam želim!

Ga. Jana, hvala za odgovor, mislim, da ste kar dobro povzeli mojo situacijo, zdi se mi, da sem ravno v času, odkar sem vam pisala, prišla do podobnih zaključkov, čeprav mi je zelo težko se “odmakniti” od mame, ki sicer nima nikogar in se v svojem življenju enostavno ne zna, zmore ali noče zaposliti še s čim drugim, kot z razmišljanjem o vsem črnem, kar se okrog nje dogaja. Ne, nisem edinka, moj brat z družino živi v hiši moje mame, a niso v dobrih odnosih, delno iz podobnih razlogov, kot je to pri meni. Mož in odnos z njim mi je vsekakor prioriteta, ampak vseeno nočem prekiniti stikov z mamo. Žal se skoraj vsak pogovor konča z jokom in samopomilovanjem o tem, kako je ne maram, saj ji jaz rečem eno, sliši pa drugo. Kot da sama sebi verjame nekaj, kar sploh ni realno. Večkrat sem se že spraševala, če ima stik z realnostjo, vedno si mislim, da je njena realnost nekaj čisto drugega kot moja, da sva vsaka v svojem miselnem svetu in da je vsak pogovor odveč, da enostavno ne more prinesti rezultatov.
Ko pomislim, da so lahko naši odnosi takšni še več deset let, me zmrazi, ampak ne vem, če bi zmogla vse kar prekiniti, po osebnosti sem izrazito empatična in zato prav fizično občutim njeno bolečino, če pomislim, da bi jo pustila. Vsekakor si želim stvari ohladiti, ne vem pa, kako bom to izvedla. Ali vas prav razumem, da bi se morala čustveno in tudi fizično od mame oddaljiti do te mere, da bi pustila dihati tako njej kot sebi? Jaz se namreč sprašujem, kaj pa, če ne bo nikoli zadihala, ali sem sposobna s tem živeti? Dejansko imam občutek, kot da bi pustila otroka, ki se v tem svetu še ne znajde, pa čeprav gre za šestdesetletnico. Naj povem, da sem bila stara okrog 20 let, ko sem nekaj mesecev “reševala” spore med njo in očetom, ki se je vsega naveličal in se oziral za drugimi. Tisto se je nekako izšlo, a po njegovi smrti imam spet občutek, da sva zamenjali vlogi. Ne vem več, kako bi ji dopovedala, da škodi sebi in drugim, ko ne misli na to, kaj ona želi in načrtuje v svojem življenju, ampak kar naprej razmišlja samo o drugih in svojih odnosih z drugimi. Ko ji to povem, me enostavno ne razume in zaključi, da jo zaničujem.
Mogoče je mož res vse dojel že pred menoj, ampak žal to čutim le še kot sol na rano.
Hvala za vaše pisanje, saj se slabo znajdem v situaciji, ko se z nikomer bližnjim o nečem ne morem normalno pogovoriti.

Spoštovana cibabiba,

prosim, še enkrat preberite moj prvi odgovor. Kot postaršen otrok ste v nezdravem simbiotičnem odnosu z mamo in seveda vas ob misli, da bi to simbiozo (ne nujno odnosa, pač pa simbiozo!) prekinili, navdajajo strahovi. Vsako odvajanje (prim. zasvojenost z drogo) je naporno in potrebna je podpora. Morda bi se bilo dobro prej ali slej opreti na terapevtsko pomoč. Škoda vašega partnerskega odnosa.

Lep pozdrav,