JEZA
Pozdravljeni.
Sem nova na forumu vendar ne v prebiranju. Kako leto že spremljam vaše zapise, nasvete in mnenja…Na začetku nisem vedela, kam naj se obrnem, kaj storiti….ko pa sem prišla na tole se mi je odprl nov svet. Hvala vsem, posebno tistim, ki ste tukaj že “veterani”.
Več kot dve desetletji sem živela v utvari, da bo jutri boljše, da bo jutri drugače, da moram samo še malo potrpeti, da je mogoče z mano, kaj hudo narobe in ja, na koncu sem prišla do zaključka, da sem jaz najbrž nekaj “posebnega” in da je z mano nekaj hudo narobe. Dokler si ni našel drugo…in po vseh čustvenih toboganih, ki sem jih doživljala sem na koncu prišla do velikega olajšanja – to je nekaj najlepšega, kar se mi je v zadnjih dveh desetletjih zgodilo. Ker pa zadeva še ni uradno končana z razdelitvijo premoženja, nekako še vedno ostajam v “njegovi” zgodbi. Muči pa me nekaj drugega. Po vsemu olajšanju sem še vedno jezna. Jezna predvsem nase, da sem tako dolgo dopuščala takšno življenja, da ga nisem prej spregledala. Oh, ja, saj sem ga. Vendar sem ga venomer opravičevala. Nekdokive je na njegovi strani to dobro povedal….V tej zvezi smo bili vedno trije in vsi trije zaljubljeni v eno in isto osebo. Z iluzijo ljubezni sem živela in se jo tako trdno oklepala, da jo nisem hotela spustiti.
Sedaj, ko so (vsaj upam) najhujši viharji že mimo, pa me muči to, da ne morem naprej. Da imam stalno prebliske, koliko (pravzaprav vse) sem vlagala v to partnerstvo, kako malo ali sploh nič, nisem dobila nazaj. Ne morem se znebiti tega in sprašujem se, ali bo sledilo še niz čustvenih toboganov, predno se osvobodim preteklosti. On je še vedno kralj, še vedno prvi na vasi, še vedno kao blesti v družbi, hkrati pa vedno v neki drami, v nekem reševanju problemov in težav – največkrat povezanih s financami. Še vedno tudi želi manipulirati in se igrati te njegove igrice. Zahvaljujoč temu formumu in prebiranju priporočenih knjig sem ga totalno spregledala. Prej mi je bil vedno deloval kot enačba, ki jo nisem znala rešiti pri matematiki, sedaj se mi vsi x-i in y-ni takoj poklapajo skupaj. Še bolj me jezi, ker imam z njim otroka, ki ga neznansko obožuje. Kar vse skupaj otežuje. Torej, lahko je reči, da ti ljudje niso vredni nobenih čustev- četudi jeze, kar je res, težje pa je to izvesti v praski. Kako ste “postmomovski” stres doživljali tisti, ki ste že ven iz drame?
Zelo dobro te razumem, saj je moja zgodba zelo podobna tvoji. Tudi mene je kar lomilo od jeze nase, ker nisem prej spregledala, ker sem zapravila toliko let za samoobtoževanje, za občutke krivde- ko pa bi medtem lahko prav lepo živela!
Če bi ti zdaj nase lahko pogledala “od zunaj”, bi lahko videla žensko, ki je dvajset let zapravila v trpljenju in ki še vedno trpi zaradi jeze nase, ker je nekoč po neumnosti trpela. Ni smiselno, kajne?
Vem, da se ni tako lahko izkopati iz tega, pa čeprav vse to vidiš. Tudi mene še vedno kdaj zagrabi, a si pomagam s tapkanjem. (EFT) Na internetu imaš kar dosti informacij o tem, poglej si tudi kakšen video. Deluje!
Priporočam ti tudi knjigo Eckarta Tolleja “Zdaj” – pomaga ti sprevideti, kako pomembno je živeti vsak trenutek posebej.
Alba proces odhoda iz takega odnosa in zdravljenja posledic je podoben procesom žalovanja:
1 zanikanje ( ko vidiš, pa si ne želiš priznati ali upaš, da se bo nekaj čudeženega zgodilo)
2 jeza ( ko sprejmeš, da je res kar vidiš in izbruhne vsa nakopičena jeza v tebi – ta del je zelo bistven in včasih problem, saj pri nas velja jeza za nekaj negativnega, v resnici pa brez nje ni možne transformacije)
3 pogajanje ( ko poskušaš nekako vseeno ohranjati ravnotežeje in najti rešitev, četudi je morda ni – če bom jaz naredil to…potem bo morda……)
4 žalost, depresija ( ko vidiš , da ničear v resnici ne moreš spremeniti, da ni izhoda, da je bilo, kar je bilo, da si izgubil toliko let, da ….)
5 sprejetje ( ko sprejmeš da je bilo, kar je bilo in se odločiš, da greš naprej, da boš pustil preteklost za seboj in se usmeril v prihodnost)
To so generalne faze, skozi katere lahko greš večkrat ( včasih celo v enem dnevu ..:-)) lahko se v kateri tudi precej dolgo zatakneš…dobro pa je vedeti za njih, da veš, da ni nič narobe, če si jezen kot ris, če se utapljaš v obžalovanju, če iščeš nemogoče rešitve…itd. ker je to le del procesa, da boš nekoč osvobojen in spet polno živel.
GittaAna
Alba, pozdravljena!
Odprla si zelo pomebno temo. Ker se je zavedaš, mislim, da boš našla tudi pot rešitve. Zelo te razumem, ker vem kaj pomeni, kako se je utapljati v jezi, prizadetosti in v zamerah in ko včasih enostavno ne zmoremo dojeti, razumeti in sprejeti krivic in vsega, kar se nam je hudega dogajalo. Najtežje sem presegala neskladje med tem kar se mi je dogajalo in med tem kar sem v sebi pričakovala in mislila kako naj bi bilo. Spopad z iluzijami in pričakovanimi scenariji, ki jih gojimo v svojih glavah, je bila zame ena naj težjih nalog, da jo premostim… Vse mi je jemalo ogromno dragocene energije in me pehalo celo v hudo bolezen…
Vsi na nek način hodimo čez tovrstne “postmomovske” ovire in jaz sem se ob vsem poskušala predvsem učiti o sebi. Olajšanje je prihajalo, ko sem se v sebi trdno odločila, da o osebah, ki so me močno prizadele, ne bom več razmišljala. Rekla sem si preprosto: KONEC IN PIKA! “Sedaj si samo ti sama sebi pomembna!”, sem si vsak dan sproti dopovedovala, ko so misli begale nazaj. Zato sem tudi začela izključno delati na sebi. Celo “morala” sem. Na nek način imam še srečo, da se ne vdam kar tako…
Odločena sem bila, da si pomagam kakor vem in znam. Zaradi hude diagnoze (rak!), v katero me je pehalo tako življenje, sem začela več let pospešeno delati na sebi. Čez nekaj časa sem se celo odpravila na 10 dnevno postenje s sokovi, k Marjanu Videnšku in ga potem nadaljevala celo 21 dni. Veliko se gibljem v naravi in tudi s postenji s sokovi in z zdravo prehrano nadaljujem vsako leto. Brez kakršne koli kemije in zdravljenja, se mi je uspelo v celoti pozdraviti. Hvala Bogu ali Višji sili; kakor kdo razume… Dolgotrajen stres, jeza, premlevanje zamer, nas lahko pripeljejo v bolezen. Taka bolezen pa je lahko včasih preveč kruto opozorilo, da nismo na pravi poti…
Postenje mi je pomagalo najti zelo poglobljen stik same s sabo, z naravo in me hkrati reševalo pretirane navezanosti… Morda bi kdo temu rekel celo odvisnost odnosov… Vse te teorije poznam, vendar mojo konkretno navezanost lahko mirno opredelim za čisto naravno povezanost z osebami, ki so mi zelo blizu, ki pa zaradi “najbolj učinkovitega” maščevanja s strani MOM ne smejo priti blizu… Tudi za žalovanje rabimo čas in prav je, da si ga vzamemo. Morda je edina dobra lastnost žalovanja v tem, da nas pospešeno dela zavestne in budne… Življenje gre po nekih svojih zakonitostih in ničesar se žal ne da prehiteti in tudi “prešvercati” ne…
Nick Vujicic (ki se je rodil brez vseh okončin), je v svoji knjigi napisal zame zelo modro iztočnico, ki mi je močno pomagala: “Ne ukvarjajmo se z mislimi o svojih omejitvah in česar nimamo, ampak izkoristimo in izživimo ob tem kar imamo”… Uauuu! Moje miselno brbotanje v glavi, o tem kako bi po mojem moralo biti, sem kar s težavo opuščala. Končno sem le spoznala in dojela, da se res nima smisla ukvarjati z nečim kar nimam in z ljudmi, ki me ne marajo. Pot do sprejetja vse nesnage, ki me je čakala, je bila zelo naporna.
Meni je bolj kot knjiga Eckarta Tolleja “Zdaj”, še bolj pomagala knjiga istega avtorja “Nova zemlja”. Spomnim se, da sem po prvem branju knjige “Nove zemlje” dosegla veliko olajšanje, ki je trajalo več kot tri mesece. Tolle me je povedel v povsem drugačno razumevanje medsebojnih odnosov in predvsem k razumevanju lastnega EGA in EGA drugih.
Kjer so sredstvo za izzigravanje otroci, se dogajajo zelo težavne, včasih skoraj nepojmljive in nerešljive igre, ki gredo vedno na škodo otrok. Tovrstne krute igre, so načenjale tudi moje zdravje. Ignoriranje je ena najhujših kazni, ki me je doletela. Vsaj tako sem jaz doživljala. Zdelo se mi je, kot da ne obstajam več.
Na nasprotni strani imam prav tako kot ti, zelo inteligentno, “superiorno” in nad vse “pomembno” in “uglajeno osebo”, za katero so pretežno vsi neumni, nesposobni….. Prijatelji mi občasno poročajo koliko všečkov ima na facebooku in tweeterju. Na TV sem ujela besede dr. Mela Gilla, ko je rekel, da je “facebook” ena največjih psihiatričnih bolnišnic na svetu… Z MOM so včasih povezane številne zelo rafinirane odvisnosti, od samovšečne grandioznosti, do stalne komunikacije z virtualnim svetom, ki prizadete lahko povede stran od realnosti in stran od bližnjih in stran od samega sebe… Usodnost teh odvisnosti včasih še tako vešči spihiatri in psihologi spregledajo…
Včasih se nam zdi, da resnico pozna le malokdo… Jaz se soočam le z delom in pustim vse na miru. Ne spreminjam stvari, ki jih žal ne morem spremeniti… Zadnjič sem naletela na sogovornico, ki mi je spontano poročala vse kar je vedela o MOM. Zame je bila to zelo vzpodbudna izkušnja, ki mi je dala vedeti, da se številni ljudje prebujajo…
Pri tem tudi vem: pride čas, ko se mora vsak enkrat sam soočiti sam s sabo… Vem tudi, da ljudje, ki so srečni in zadovoljni, ne rabijo manipulirati z drugimi ljudmi, ne potrebujejo samohvale, ne potrebujejo zunanje potrditve, ne poslužujejo se maščevanj, ignorance, žalitev in poniževaja drugih…
Zavedam se, da ko poskrbim sama zase, še najbolj služim svetu in edino tako lahko učinkovito pomagam drugim. In še to le kolikor je v moji moči in le takrat, ko me drugi zato prosijo.
Naj mi bo oproščeno: ob tvojem zapisu sem namreč začutila potrebo, da preprosto nekoliko več zapišem… Natresla sem ti nekaj mojih razmišljanj, ki ne vem če ti bodo kaj pomagale. Vse dobro ti želim, Lp Odmev
Odmev je pravilno vse napisala.
Jezo je treba dati stran, ker drugače pride do raznih bolezni. Nihče ni tega vreden.
Posvetiti se je treba samo sebi in vso preteklost odmisliti.
Tudi jaz ne razmišljam več o osebi, ki me je prizadela. Bila je dolga pot a se je splačalo. Bila sem jezna a sedaj ni več jeze. Tega se moraš naučit in potem res lažje živiš in ne trpiš več.
Lp
Zupy
Hvala za nasvete. GittaAna vseh pet točk, ki si jih napisala se dejansko zgodi v enem dnevu ali v enem tednu… No, nekako rinem naprej. Mogoče bi šlo še hitreje, če bi ga videl čim manj. Tako pa se pojavlja nenapovedano in – pomislite!!!!- upa, da bi mogoče pa kar šlo, tako z dvema. Po nekem času je namreč ugotovil, da pa le ne bilo tako slabo… in zdaj ves čas namiguje, kaj pa če bi spet prišel nazaj? Zdaj sem naenkrat postala Mati Tereza. In ko ga vedno znova opominjam, kdaj bova že končno vsak na svojem, mi stalno nekaj obljublja – in to me ponovno spravlja v jezo. Zadnjič sem mu dejala (ko je bil naspidiran od njegove samozavesti ) pa kaj si misliš, da si, Barak Obama (nisem se spomnila koga drugega). In ne morš verjet, on popolnoma resno, da je še on vajenec napram njemu v osebni veličini, samozavesti, veličastnosti… Ti ljudje so res kot najhujša nočna mora…res ne veš, ali si v filmu, ali se ti to dogaja v resnici… Bom opisala primer, ki ga ne morem pozabit. Ko sva ponovno razpravljala o delitvi premoženja, sem kar naenkrat postala grabežljivka, v smislu, kako pa ti naj dam toliko (šlo je za dogovorjeno vsoto, močno znižano, samo da se ga rešim) – in me je začel zmerjati z $%&&&#. Prav videla sem, kako pada v svojo predstavo. In takrat me je prešinilo. Dejala sem mu popolnoma mirno – Poslušaj, vidim, da s takšnim dialogom ne bova prišla daleč, najboljše, da koga pokličeva in da je priča najini debati in zaključkom. Predlagala sem skupno prijateljico. In on se je v momentu, ampak res v momentu spremenil -mimiko, način govorjenja…. in ….spet sem postala Mati Tereza. Jaz sem se cela tresla od njegovega polurnega zmerjanja toda ko sem videla njegovo preobrazbo NISEM MOGLA VERJETI. Prijateljica je sporočila, da ne more takoj priti, vendar če bi prišla, bi najbrž dejala, kako je ta človek razumevajoč in kako me ima še vedno rad. Ker on v svojih predstavah to počenja – ob posebnih priložnostih in za posebne ljudi razlaga, kako sem bila dobra, čudovita ženska, skrbna mati….in kako me je imel rad in kako me ima še vedno rad. Po letih življenja v njegovih dramah in predstavah (kaj bi ponavljala kar ste že napisali saj ko sem brala vaše zgodbe se mi zdi, kot da bi jih mestoma narekovala jaz) in letih varanja sem ga nekega dne enostavno poslala k njegovi novi žrtvi in zdaj govori, da je on šel, ker sem ga jaz poslala proč. On pač nič ni kriv. Bil bi še z menoj! Moral je oditi, ker sem ga poslala k ljubici. Ampak on to resno razlaga vsem ljudem in ko se debata med nama zaostri mi to vedno vrže naprej v smislu, saj si me ti vrgla ven!!!!
No, malo sem napisala še svoje zgodbe.
Hvala še enkrat vsem, v vaši družbi se vedno dobro počutim.