Sem nova na tem forumu. Ni v moji navadi, da sprašujem za nasvet popolne tujce, ampak trenutno se ne morem z nikomer pogovorit, da bi mi dejansko pomagalo. Prijateljice me poslušajo in bodrijo, ampak to mi ne prinese nobene rešitve…

Sem najsrečnejša mamica na svetu, ker imam zdravega otroka. Imamo hrano, streho nad glavo, počutim se varno. Vse lepo in prav. Na zunaj delujemo lepa družina – kdor ne pozna druge plati… za štirimi stenami je čisto druga zgodba. S partnerjem se že dolgo časa ne razumeva prav najbolje. Lahko rečem, da je za 70% najinih prepirov med nama del njegove primarne družine, 10% moje, ostalo pa so prepiri, ki dejansko zadevajo naju dveh.

Partnerjeva starša: nimata v redu odnosa. Na zunaj delujeta srečna, ampak moj partner vedno pravi, da njegova mama zelo trpi, namreč vse življenje posluša ukaze, kaj sme, kaj ne sme in doma nima nikoli besede. Mož hodi po svoje, ona je doma in skrbi za dom, ter se zaradi tega žalosti, ko vidi druge, kako so skupaj. Tudi, ko smo se imeli lepo, je včasih žalostno gledala, kako se imajo drugi lepše. Ona je žrtev in se nikoli ne postavi zase. Ob strani ji je vedno stal sin – moj partner. Pravi tudi, da je bilo nekaj varanja, ponočevanja in alkohola.

Moja starša: se včasih prepirata, ampak vedno imata oba enako besedo…in spore sproti rešujeta. Delujeta v timu. Nikoli se mi ni bilo treba za koga postavit, ker sta spore vedno rešila med sabo. Nikoli nismo imeli alkohola, niti ne ponočevanj.

Jaz in partner: na začetku skupnega življenja sva se o tem jasno pogovorila. Obljubil je, da tak nikoli ne bo. Sedaj pa točno tak postaja. Želi, da se mu podrejam, tudi takrat, ko nima prav, tako, kot njegova mama očetu. Najprej sem mislila, da je pač takšno obdobje in da bo minilo. Ampak stvari se stopnjujejo. Vse več imava prepirov…saj se bi prepirala, ampak, tako zelo hudo mi je za dojenčka. Kaj, če dobi vse to v podzavest? Ali je bolje iti sedaj narazen, ko se še ne zaveda vseh dejstev? Brala sem, da ločitve zelo slabo vplivajo na otroka, prisotnost pri prepirih pa še bolj. Čeprav sem že nešteto krat povedala, da ne pred otrokom, se vseeno prepirava. Glede skrbništva nad otrokom se bi že zmenila. Ampak ne vem, kako bo lahko otroka imel, če mu je po službi vse tako odveč, ker je preutrujen? Odpeljal ga bo k svoji mamici, in mamica bo srečna, ker bo imela spet doma svojega ljubega sina in vnuka, ki jo bosta branila.

Kaj naj naredim? Za voljo otroka vse potlačim vase in pustim, da me teptajo vse življenje? Ker nazadnje sem se uprla, ker spora med mano in taščo (nekaj brez zveznega zaradi otroka) ni v pol leta rešil on, in seveda, izpadla sem grda in nespoštljiva, ter še zvrhan koš žaljivk, ker ona je že vse življenje tako boga in si ne zasluži še, da ji snaha pametuje glede vnuka. Ampak, zaradi tega bom vsaj nekaj časa imela mir. Kako naj spoštujem, če nisem spoštovana? Za svojega otroka pa ja vem, kaj je dobro, saj sem mama. Kako mi lahko nekdo reče, da sem potem nespoštljiva.

Moja družina je v hudi stiski in bo šla po vodi, če ne bom hitro ukrepala. Sama čutim hud pritisk, ne počutim se več varno, ne vidim več prihodnosti, ves čas mi je nekaj slabo in nimam več apetita. Odkar imam službo že varčujem za hišo, in sedaj bi bil čas, ko bi morali razmišljati o tem, delati načrte in se veseliti, meni pa hodi po glavi samo, kako bi čim prej pobegnila stran od njega – dokler-še-lahko- in kako bi lahko čim bolj zavarovala svojega otroka pred vsem hudim.

Spoštovana Gretka,

preganja vas vprašanje, »kako bi lahko čim bolj zavarovala svojega otroka pred vsem hudim«, in zdi se, da je to v ospredju vaših skrbi, še bolj kot partnerska kriza. S tem vprašanjem si nalagate strahovito odgovornost, ki ji niste kos – ki ji ne more biti nihče kos, kajti pred vsem hudim ni mogoče zavarovati nikogar. Seveda pa kot ljubeča mama lahko zavarujete svojega otroka pred marsičim. Pred slabimi družinskimi odnosi na primer. Pred slabimi zgledi (da bi postali mati-žena mučenica, otrok pa vaš čustveni partner, tako kot je pri partnerju in njegovi mami). Pred tem, da se pred njim prepirate s partnerjem. Zavarujete ga lahko na vseh področjih, na katera lahko vplivate. To pa ste predvsem vi osebno. Seveda se otroku v zavest in podzavest nalagajo vsa občutja, prijetna in neprijetna. Dojenček se še ne zaveda vseh dejstev, vse pa čuti (preberite knjižico Rahločutnost do otrok: stik z otrokom v prvem letu življenja, tudi če ima vaš otrok že več kot leto). To ne pomeni, da mora biti njegovo okolje ves čas brezhibno pozitivno, pomeni pa, da ga moramo učiti predelovanja čustev in seveda na prvem mestu čuječe skrbeti za predelovanje in uravnavanje lastnih. Na slednje lahko vplivate edinole vi in res vam želim, da bi se tega lotili, saj vam bo prišlo prav v vsakem primeru in vam koristilo vse življenje, da ne govorim o tem, kako dobra naložba bo to za vašega otroka.

Velik strah, skorajda paniko je čutiti ob vaši dilemi, ali naj potlačite svojo jezo, ogorčenje … in vrednote ter se za naslednjih dvajset let podredite vzorcu, ki je za vas razdiralen (in bi bil seveda razdiralen tudi za otroka, ki bi bil temu priča), ali pa naj zbežite iz partnerstva (posledica tega pa bi bila, da vidva kot starša ne bi bila več skupaj in otrok ne bi imel zgleda zadovoljnih staršev – česar pa že tudi zdaj nima). Kako bi bilo razmišljati v tretjo smer? Bi vam vsaj malo odleglo, če bi med črno in belo (oziroma med dve črni možnosti) spustili še nekoliko več barvnih odtenkov? Pravi čas je za partnersko terapijo, na kateri bosta marsikaj – sploh pa drug drugega – ugledala v drugačni luči (in priporočam vama knjige dr. Gostečnika, kot sta Srečal sem svojo družino in Poskusiva znova; bolje bosta razumela, kako nastane kompulzivno ponavljanje uničujočih vedenjskih vzorcev in da vama tega ni treba ponavljati, samo da si tega še nista dovolila …). Povabite partnerja na terapijo, in če vas zavrne, ne odnehajte čisto takoj. Moški, ki je pripravljen iti na terapijo, je pripravljen zase in za družino storiti marsikaj. Tudi on je namreč v stiski, hudi stiski, pa četudi jo izraža na način, ki je za vas nesprejemljiv. Če se ne bo strinjal s terapijo, pojdite sami. Tudi vam se bo razkrilo marsikaj novega. Preprosto: laže boste živeli. S tem pa bo tudi vaš otrok lahko imel mamo, ki bo bolj zadovoljna s seboj in življenjem, pa kar koli že ji bo prineslo.

Lep pozdrav in pogumno,

Zahvaljujem se vam za odgovor.
Nekaj časa je trajalo, da sem prebrala knjigo Rahločutnost do otrok. Sedaj bolje razumem čustvene potrebe dojenčka v teh mesecih starosti. Seveda vem, da pred vsem hudim otroka ne morem zavarovat, mislila sem na odnose v partnerski zvezi.
Najin partnerski odnos ni bleščeč, kamorkoli greva se skregava, med tednom ne govoriva veliko ker se on pozno vrača iz službe. Priznam, da me je minilo do spolnosti z njim. Postajam utrujena od prepirov in vseh obveznosti in ne vidim več smisla. Vztrajam ker imava skupaj otroka.
Na terapijo sem ga vabila, več krat, pa ni hotel ker on pa že nima težav-imam jih sama-potem sem pač odšla v ednini. Seveda so za to izvedeli njegovi domači in zaradi tega veljam za zmešano oz. naj bi imela poporodno depresijo čeprav je nimam. Ko sem poslušala razložit a to ni isto kot umobolnica se mi je zdelo, da me ne poslušajo ker jaz pač nič ne vem. Mi ni potrebno komentirati kajne, mislim da boste sami razumeli kontekst.
Seveda se mi ne ljubi z njimi prepirat ker itak vedno izgubim, poleg tega ne smem nič reči ker s tem pokažem nespoštovanje. Po svoje si mislim da še sreča da tako daleč živimo, tistih par krat bom pa že stisnila zobe.
No kakorkoli ostaja mi še tretja možnost kot ste sami rekli, naj spustim več barv v svoje živlenje…no, delam še na tem, pa bomo videli kako bo… saj mogoče bo kaj boljše. Pravijo, da je prvo leto najhujše, potem pa že gre.