Spoštovani!

Stara sem 24 let moj fant pa 32. V zvezi sva približno že tri leta. Težave so se začele, ko sem mu omenila, da bi bil čas, da greva živeti na svoje. Sama sem zelo individualna oseba, zato mi ne ustreza, da je najin prostor omejen samo na sobo, ki jo ima pri svojih starših. Za kaj večjega, žal v hiši ni prostora. Pri njih se počutim utesnjeno, saj si delimo praktično vse, tako kopalnico kot tudi kuhinjo, poleg staršev pa v hiši živi tudi njegov brat, ki ima sobo le dva koraka stran od najine. Fant ima redno službo že približno 7 let in prav tako možnost najema kredita, čeprav ne velikega. Njegovi straši so dobro situirani in bi mu lahko tudi finančno pomagali. Problem je v tem, da sam sploh ni začel razmišljati o osamosvojitvi, ki bi po mojem mnenju bila nujno potrebna v vsakem primeru, tudi če mene nebi bilo v njegovem življenju. Vedno poslušam ene in in iste izgovore, da se noče zakreditirati za celo življenje, da mu na koncu meseca ne bo ostalo nič denarja in da bi bilo lažje, če bi bila tudi jaz že zaposlena. Poleg tega je zelo neodločna oseba in opazila sem, da se pri takih zadevah močno obrača na starše. Sam pravi, da zato, ker bi mu finančno pomagali, sama pa mislim, da težava tiči nekje drugje. V preteklosti smo si skupaj ogledali nekaj stanovanj, ki so bila po mojem mnenju dobra, za začetek, vendar njegovim staršem niso bila všeč ali pa so bila po njihovem mnenju predraga in tako posledično tudi mojemu fantu ni ničesar ustrezalo. Imam tudi občutek, kot da ga pri tej odločitvi ne podpirajo ampak ga bolj zadržujejo, češ, da se je potrebno za nakup stanovanja odločiti počasi, premišljano, itd. Sama sem mnenja, da bi pri teh letih, moral biti odločnejši in bolj resno gledati na svoje življenje in razumeti, da je malce smešno, da še pri svojih 32 letih živi enako kot je v najstniških, da mu mama kuha, pere ter vse ostale zadeve, ki spadajo zraven. Za stroške pri gospodinjstvu doma ne deva nič.
Jaz sem odraščala sama z mamo, v čisto drugačinh okoliščinah kot on. Zato tudi na te stvari gledam iz drugačnega vidika. Vem, da današnji časi niso ravno rožnati in da je nakup stanovanja velik korak za vsakogar in ga tudi razumem, da ga skrbi, vendar kdaj pa bo odkorakal na svojo pot, če ne zdaj? Ne razumem pa njegovih staršev, ki se jim zdi “hotel mama” čisto normalna zadeva in da oba sinova živita pr njih čisto brez stroškov in obveznosti.
Naj omenim, da sama zaključujem študij in imam namen intezivno iskati zaposlitev, redno pa delam tudi preko študenta in bi mu bila pri stroških seveda pripravljana pomagati po mojih najboljših močeh. Omenila sem mu tudi najem stanovanja, ki bi po mojem mnenju bla še boljša ideja, ampak je najemina zelo draga, enaka, kot da bi plačevala kredit, fant pa tudi pravi, da ne misli metati denarja skozi okno. S fantom se drugače dobro razumeva in karakterno ujameva, vendar me vedno bolj obdajajo dvomi, zaradi nastale situacije, poleg tega pa sem si ob sebi vedno predstavljala odločnega partnerja, ki zna poskrbeti zase in ve kaj hoče. Drugače imam občutek, da si fant želi prihodnosti z menoj, saj mi je to tudi velikokrat povedal.
Vesela bom Vašega mnenja in mogoče tudi nasveta.

Hvala.

Sedaj je ravno pravi čas, da se odkrito pogovorita o svojih načrtih in željah za prihodnost. Vidim, da si ženska na mestu. Osem let starejši fant pa ni tisto, kar ti pričakuješ od življenja. Fant je razvajeno bitje, ki mu bodo starši vedno odnašali rit in se nikoli ne boš mogla zanest nanj. Pravzaprav me nič bolj ne razjezi kot razmišljanje, da je za rešitev lastnega stanovanjskega problema škoda denarja, škoda kredita. Pač še en razvajenec, ki misli, da mu mora stanovanje kar iz riti past.

Spoštovana Teodora123,

opisali ste predvsem simptom vajinega problema, neusklajenost glede stanovanja (ki pa ni zato seveda nič manj moteč in boleč). Ker je nakup stanovanja za večino ljudi največja in navadno tudi enkratna investicija v življenju, je to veliko področje, ki se zlahka sprevrže v bojišče med partnerjema, če pa obstajajo še sofinancerji, se v merjenje moči praviloma vključijo tudi oni.

Tako se ljudje pogovarjajo in pregovarjajo o stanovanju, kakor da se bo z rešitvijo stanovanjskega vprašanja vse rešilo. Češ, potem mu mama ne bo več kuhala in prala itd. Pa bo res tako? Kdo mu bo tedaj kuhal in pral (vi? Dvomim), ko pa je tega navajen že dvaintrideset let? Kako pogosto bodo potrebni obiski staršev pri vaju ali pri njih, ker so pač pomagali pri nakupu stanovanja? Kako bo z vnuki itd. itd. To so samo razmišljanja, kako se bo razvijala simptomatika praznega gnezda, s katerim se fantova starša nočeta soočiti. To so zelo kompleksne, zelo obširne zadeve te družine, na katere nimate moči vplivati, lahko pa resno razmislite, ali ste s tem pripravljeni živeti naslednjih nekaj desetletij. Obenem pa se začenja majati tudi vaša premočrtnost in se morda sprašujete, kako da vam prepričanja, ki ste si jih oblikovali ob zahtevnejšem življenju brez očeta, ko ste se naučili iznajdljivosti, opiranja nase in odgovornosti zase, v tej situaciji ne koristijo, ampak sta s fantom vedno znova v ponavljajočem se konfliku.

Moj odgovor se torej ne nanaša na stanovanje. Kako se bo to uredilo, je samo posledica vajinega odnosa. Kakor vi njega doživljate kot neodločnega, neodraslega in nesamostojnega, pa on verjetno v vas vidi žensko, ki ga je pritegnila prav zaradi lastnosti, ki jih pri sebi ni razvil v tolikšni meri (individualnosti, odločnosti, neustrašnosti), zdaj pa mu prav te vaše lastnosti postajajo moteče.

Oba sta pred razvojno nalogo: ne spreminjati sebe (kaj šele drug drugega – mission impossible), pač pa soočiti se vsak s svojimi neozaveščenimi vsebinami, s tem, kako vplivajo na vajini življenji, s tem, kako jih lahko predelata in stopita naprej. Če ne moreta sodelovati na začetku skupnega življenja, se bosta pri vseh naslednjih odločitvah počutila, kot da imata zvezane roke. Pojdita na partnersko terapijo in se lotita reševanja problema v njegovem bistvu, veliko laže vama bo, kot če se (neuspešno) spopadata s simptomi.

Prijazen pozdrav,

Zmotil me je prvi citirani stavek. Če se od staršev pričakuje, da bodo zraven kaj prispevali, jim seveda to ni všeč. Zato jih tudi razumem, da se jim zdi vse predrago. Bi ti z veseljem prispevala par deset jurjev – konec koncev ne le za sina, ampak tudi za njegovo punco, ki nima dohodkov? Jaz ne bi bila navdušena. Pa vprašala bi se, če bodo njeni starši tudi kaj prispevali. Mogoče so njegovi med vrticami hoteli povedati prav to. Razen tega nič ne poveš o tem, kako je s tvojo situacijo in zakaj se morata dobivati v hiši njegovih staršev, ne pa pri tebi? Nič ne poveš, kaj ti storiš za to, da te pri njem ne bi imeli za nekoga, ki bi rad živel na tuj račun.

Staršev torej jaz ne bi krivila za težave, ki jih vidiš. Sicer pa si že v naslednjem stavku napisala, kje je pravi problem – izključno v tvojem fantu. Rad je komot, rad je tam, kjer ga nekdo pedena spredaj in zadaj in nima želje, da bi imel svoj denar še za kaj drugega kot zase … Pa navezan je na mamico … Pravi, da se vidi s teboj v prihodnosti, kar je lepo, mislim pa, da je eno zelo pomembno pravilo, da se ljudi rajši manj posluša, kaj govorijo, pa toliko bolj gleda na njihova dejanja.