Pozdravljeni

V svoji situaciji se ne znajdem več. Ne vem več kaj naj. Stara sem 21 let, letos bom začela s tretjim letnikom na fakulteti. Imam dve sestri, ena je stara 9 let, druga 15. Ta stara 15 je sedaj ravno “na vrhuncu” pubertete. Dovoli si vse, lahko mi govori karkoli pa ne bo nič narobe, lahko dela karkoli in ne bo nič narobe. Preklinja čez mano, me žali, tudi pred starši pa ji ne rečejo nič. Če ji rečem kaj nazaj, jo naderem (ker včasih me pač pogreje) sem potem jaz tista, ki nastrada, jaz tista katero predvsem mati ne more pogledat in ignorira po več tednov skupaj. Starši so jezni, ker nimam poletne službe, vendar prošnje pišem že od maja, vendar očitno za to da bi našel službo danes potrebuješ veze, saj na večino ne dobim odgovorov, ali pa (vendar zelo zelo redko) dobim, da so nekoga že našli. In potem pride še do zaničevanja ker nimam službe. Ne bi rekla, da se jo ne bi niti trudila iskati. Vsak dan ju čaka na mizi toplo kosilo, pa jima to nič ne pomeni, vsak dan lahko pomivam posodo za vsemi, pospravljam, pa jima tudi to nič ne pomeni. Pogovoriti z njimi se ne da, ker vsakič ko se želim, ko rečem da me to moti da mene obravnavata drugače kot njo, da me ignorirata po več tednov, čeprav nisem nič naredila, se skregamo in potem nekaj časa ne pogovarjamo in grdo gledamo, poleg tega potem grdo gledati začne še del sorodstva, ki mu mati vse pove. Vem, da je to s sestro samo obdobje, vendar ne morem več tako. Večino noči prejokam, na splošno se počutim zelo slabo, utrujeno…

Kaj naj storim?

Spoštovana Triny,

ignoriranje je ena najhujših oblik kaznovanja, kar smo si jih izmislili ljudje. Molk, skozi katerega je nemogoče prodreti, včasih boli bolj od udarcev. Komunikacija je onemogočena – ne veste, kaj si mama misli, in nje ne zanima, kaj mislite vi. Za povrh doživljate še zaničevanje, ker ne najdete plačanega počitniškega dela, vaš prispevek v gospodinjstvu pa je prezrt. To je tako žalostno, da bi bilo čudno, če ne bi jokali. In če ne bi bili utrujeni od vse zatajevane jeze nad nečim, česar preprosto niste zmožni dojeti. Razumsko že, toda starši so tisti, h katerim se naše najnežnejše bistvo vedno znova obrača po tolažbo in pomoč, in na čustveni ravni se naši možgani na vso moč upirajo temu, da bi starše zagledali v slabi luči oziroma takšne, kot v resnici so.

Ne vem, kaj se dogaja v vaši družini, med staršema in širše, da se to prenaša med otroke, kamor se ne bi smelo. Morda obstajajo nerešeni problemi – tabuji, o katerih se ne sme govoriti, pa zatajevana čutenja privrejo na dan tam, kjer povzročajo edinole škodo. Mogoče je starše strah za vašo materialno prihodnost, morda si želijo, da bi bili vi bolj »odrasli«, asertivni, neobčutljivi. V vsakem primeru je pravi način za reševanje problemov v družini, kakršne opisujete, odprt pogovor, kjer je prostor in čas za izmenjavo mnenj, za pogajanja in doseganje skupnih rešitev ali vsaj kompromisov. Toda ker tega ne morete uveljaviti, vam preostane druga pot: razmislite, kaj lahko storite sami, da se vsaj malo obranite teh nezdravih vedenjskih vzorcev in neznosnih občutkov, ki jih spremljajo.

Verjamem, da si prizadevate za počitniško službo, a je ne dobite. Kako pa je s priložnostnimi deli? Ali lahko poleg gospodinjskih del počnete kaj drugega, kar je koristno in po možnosti izpolnjujoče obenem? Ali obstaja kaj, kar vas zanima in bi radi delali, pa čeprav zastonj? Kar koli prostovoljskega? Kajti če ne morete zaslužiti denarja, je bolje, da počnete kar koli, kar vas bo navdalo z občutkom, da nekaj zmorete, prispevate, da je vaše delo cenjeno in sprejeto, kakor da ste doma, kjer ne dobite priznanja. Kako je z vašo socialno mrežo – imate med sorodniki koga, s komer se lahko pogovorite? Prijateljsko družbo? Imate kolegice, prijateljice, s katerimi se lahko družite in se z njimi dobro počutite? Ste razmišljali o vključitvi v kako skupino, kjer je veliko mladih s podobnimi problemi in jih rešujejo skupaj? To bi okrepilo vaš občutek samostojnosti, manjše odvisnosti od priznanja staršev.

To je samo nekaj misli, ki jih boste, upam, razvijali naprej. Poletje se preveša, če si ga boste zapolnili in se izogibali sestrini družbi, bo kmalu tu jesen, ki vas bo potegnila v študij in proti diplomi. Ko boste bolje poskrbeli zase, sem prepričana, da se bo tudi vedenje drugih družinskih članov spremenilo.

Toliko sposobnosti, darov in lepih lastnosti imate; želim vam, da jih uporabite za premaganje te krize, ki vas bo okrepila za soočanje s samostojnim življenjem.

Prijazen pozdrav,