Pozdravljeni,

torej: umrl mi je MOM-oče, ostala mi je MOM-mama. Pred tremi leti, ko sta dokončno zbolela oba za kronično boleznijo in ostalimi starostnimi težavami (oče), me je oče nagovoril, da bi prišla domov in prevzela družinski posel in njima pomagala pri vsakdanjem življenju (kuhanje, pospravljanje, nakupovanje in ostala pota in opravke, ki jih sama nista več zmogla). Takrat nisem vedela ali pa sem entuziastično pozabila, da imam s starši strašne travme venomer, ko smo dalj časa skupaj, in sem se veselila novega izziva, saj je bil pogojen z obojestransko materialno in organizacijsko koristijo: saj bi lahko obenem pomagala njima, živela v svojem stanovanju (v hiši), kjer mi ‘pripada’ cela etaža, pomagala bi (in tudi to še delam) v domačem poslu (kar mi jemlje bolj malo časa in energije, je pa le manjša korist od tega) in obenem bi se lahko posvečala svojim projektom, ki so vezani na neko svobodnjaško družboslovno dejavnost … pa še po letih navidezno dobre navezave s starši, sem si mislila, ko nismo bili dosti skupaj, bi se lahko končno enkrat, ko imata ona dva končno čas – ki ga zame nikoli nista imela -, zopet zbližali in jaz bi jim lahko odpustila nekatere zločine, ki sta jih udejanila z mano…sem si mislila… saj sem ravno zaključila nek večji projekt in sem bila na razpotju, brez partnerja, prosta kot ptica…in nepremišljeno sem se spustila v najgorše obdobje mojega življenja s starši: umiranje. Umiranje dveh MOM-ovcev. Ujela sem se v lastno zanko.

Rezultat mojih dobrih namenov izpred treh let: živim v svojem stanovanju, pomagala sem jima živeti, zadnje leto in pol je bilo resnično vse na meni, ker je oče totalno zbolel in ni mogel opravljati nobenega dela več, toliko smo se kregali, da sploh nisem dojela, da je oče že čisto na koncu, ko je umrl. Na mojem področju dela nisem uspela narediti skoraj nič, zadnje leto pa resnično čisto nič, samo sebe sem dokaj zanemarila v vseh smislih (intelektualno, čustveno, deloma telesno – zredila sem se zelo), saj sem se na pol zavestno poglabljala v blaznost, ki smo jo razvijali doma. Zadnje pol leta sem živela kot avtomat: malo dela v družinskem poslu, 24 ur tortura bolnih staršev (klici, natolcevanja, drenje, žaljivke, razburjanje zaradi nepomembnosti, nezmožnost narediti kakršnikoli urnik prehranjevanja ali menijev za starše, čustvene manipulacije, v katere so vključeni tudi drugi ljudje – pribočniki’ dveh MOM-ovcev etc etc etc…gorja je bilo preveč, da bi ga lahko opisala v treh dneh). Pred pol leta sem rekla očetu, da najin dogovor ne velja več in da razmišljam o odhodu, ker je postalo nevzdržno. Prosil me je, da ostanem, češ ‘saj ne bova več dolgo’. In sem ostala. Sedaj je gorja najmanj polovico manj, vendar zelo jasno se zarisuje mamina motnja seveda tudi po smrti očeta. Nimam občutka, da je prav posebno prizadeta zaradi smrti soproga, sama pa doživljam njegovo smrt kot olajšanje po težkem letu nečloveškega odnosa očeta z mano. Sicer je bil ves skrušen in brez volje in energije do življenja, vendar ko je začutil potrebo po agresiji, se je vulgarno znašal nad mano in ni izbiral niti besed, niti trenutka, ko me je poniževal. Za ljudi pa velja zdaj še bolj kot kadarkoli prej za ‘velikega človeka’, neizmerno dobrotljivega po srcu, zabavnega, polnega modrih besed ob pravem trenutku za prave ljudi. Moj zadnji markanten stik z očetom je bil kakšen mesec nazaj, dva tedna pred njegovo smrtjo, ko mi je prišel v njuni kuhinji, kjer sem jima pripravljala kosilo, fizično groziti, ker sem bojda užalila njegovo ženo, mojo mamo, ko sem se branila njenih natolcevanj in neprestanih žaljivk. Prav zasmilil se mi je, ko je ves majav pricapljal do mene pri štedilniku in mi grozil…pa sem ga prijela za roke in mu rekla ‘nikoli več, dragi oče’. Zdaj razmišljam o tem dogodku…kako brezdanje žalosten in obenem tako napet trenutek, da mi je srce razbijalo v grlu in nisem vedela, ali bom zajokala ali ga bom celo udarila.
Seveda sem zbežala iz prizorišča v moje stanovanje in zajokala, se zvila v klobčič in prosila Boga, da mine moje stanje razburjenosti in nevrotične žalosti. In takšnih trenutkov ali uric je bilo nešteto..iz teh ali onih razlogov.

Nikoli si nisem mislila, da bo naš sicer slab odnos kdajkoli iztiril v totalno degradacijo vsega človeškega v nas. Obetala sem si vsaj toliko vzdržen odnos, da bi lahko enkrat za vselej predelali neke stvari, ki so me mučile že desetletja…to je bila, upam da, ena zadnjih utvar, ki sem si jih ustvarila v zvezi z mojimi izrazitimi MOM-ovci…to je bilo takrat, ko nisem vedela, da ima ‘motnja’, ki jo analiziram že celo življenje pri mojih starših, svoje ime: mejna osebnostna motnja. Vsa leta sem se ukvarjala s psihologijo, pred leti pa sem to opustila in se posvečala sebi in svojim ‘stvarem’ in svojim ljudem, zato sem pustila to s starši odprto: nedefinirana motnja…dokler nisem odkrila tega foruma.

Zdaj je oče umrl in sva z mamo ‘sami’. Ne upa si postati popolnoma odvisna od mene, zato si plačuje služabnike oziroma ‘prijatelje’, kakor imenuje te ljudi, ki jih drago plačuje za mestoma nepomembna dela. Ti ljudje pa hčejo vedno več in vedno bolj so nasilni v vsakdanjem življenju in tako zelo motijo vsakršno normalno skrb za mamo, saj se po eni strani ponujajo za pomoč, ko pa jih rabiš, pa imajo svoje scenarije o pomoči in svoje cene. Mami ves ta cirkus neznansko paše, ker se počuti živo: življenje za njo pomeni komandiranje drugih, pod pretvezo pomembnih opravkov drugih zanjo (ki jih zna pošteno preplačati). Ker je seveda manipulativna in se mora pritoževati čez mene na vsak način, zna ustvariti tudi situacije, ko vse kaže, da je resnična žrtev mene. Pa povem en primer, ki je vzorec njene manipulacije: midve se vse dogovoriva, kaj potrebuje za naslednji dan in kako bo potekal (zajtrk, kosilo, večerja, dodatni zahtevki in opravila, kupovanje etc), naslednji dan zgodaj zjutraj pa jo obišče en njenih ‘prijateljev’ in ji predlaga ‘delo’ zase: predlaga nov urnik dela, nov meni in sploh organizira njeno življenje po svojem okusu, da bi od nje iztržil denar, ki ga potrebuje za opravljanje teh poslov. poslov, za katere skrbim jaz in ne dobim ekstra plačano od mame. pa do tukaj je še vse vredu, kar se mene tiče, problemi se začnejo takrat, ko jo malo kasneje zjutraj obiščem jaz in začnem po njenem diktatu iz prejšnjega večera izvajati njen dan: ona mi naznani spremembo in doda ‘saj tebe nikjer ni, ko te rabim’. Ta dan (ki sem ga planirala tako, pa se je vse spremenilo, da ne morem narditi niti nič zase, niti nič zanjo, ker je vse drugače, kot dogovorjeno in tudi jaz izvisim v praznem prostoru) se ponavlja v raznih oblikah vsaj trikrat na teden. Če pride do sporne situacije pred sorodniki in jaz želim uveljaviti svoje stališče, ki mami ne paše, potem ona strupeno navrže, da mene itak nikoli ni, ko me rabi in podkrepi to ‘dejstvo’ s tem, da me pred drugimi opomni, kako me bojda ni bilo k njej zgodaj zjutraj, da bi se dogovorili za njen urnik in moje delo s tem in da je zato morala za to zadolžiti enega od njenih ‘prijateljev’ (katerim to ‘delo’ mastno plača). Ko jaz poskušam vsem prisotnim pojasniti, kaj se je zares zgodilo, me ona prekriči in se začne živalsko dret,naj izginem. In ker je ona težko bolana oseba se je seveda ne sme razburjati in moram pri priči zapustiti prostor konflikta. No, lahko si mislite, da se to ne zgodi vedno – da bi jaz odstopicala po prstih zaradi nje. Zadnje čase se pred kom tudi jaz sama živalsko zderem in uspem pririniti njeno blaznost v prvi plan. Pri nekaterih mi to zelo uspeva, pri drugih manj. Vsekakor se trošim zelo, zato bom s tem nehala. Nisem pa mogla teh 14 dni po očetovi smrti neprestano poslušati njenih natolcvevanj in sem se mestoma pač spustila na njen nivo – KER DRUGAČE ENOSTAVNO NISEM VIDELA MOŽNOSTI, DA DRUGIM DOPOVEM MOJO RESNICO. Vendar, kakor rečeno…se umirjam tudi topogledno, ker sem se ‘izduvala’, povedala parkrat par krepkih na njen račun (potem ko me je ona seveda totalno oblatila), zdaj vsaj vedo, kako stvari stojijo in mi ne bluzijo več dost…ti sorodniki in njeni frendi, ki me obremenjujejo z vprašanji, kaj da se dogaja pri nas doma po očetovi smrti.

Vem, da je absolutno nesmiselno dopovedovati drugim, kaj so to MOM-starši in kaj pomeni skrbeti za dva najpomembnejša človeka na robu smrti, ki sta ti uničevala življenje in ki ti ga za konec začinita še s totalno vulgarnostjo in primitivizmom, vendar… za vsa leta nazaj sem se zadnjič zdrla, ko sem mami pred prijateljico rekla, da nikoli ni bila mama in da se naj sramuje svojih neprestanih laži o meni. Prijateljica je bila tiho, saj je sama podobnih misli o njej. po smrti očeta pač ne bom poslušala več zgodbic…

Če me kdo vpraša, kako se počutim po smrti očeta… mu rečem: olajšano.

Ne morem več pisati… pa sem še hotela…vendar vse, kar sem hotela povedati še, je enostavno izražanje žalosti in gorja, ki ga še vedno občutim ob mami. Vsem pomembnejšim govorim, da naj jo obiskujejo vsak dan in da naj prisostvujejo najinim pogovorom, ker jaz da je ne prenesem več, ko začne natolcevati in delati kaos iz že tako oslabljenega reda v najinem svetu.

predlogi ljudi: naj gre v dom. Naj gre, pravim, z veseljem pospremim to idejo…vendar ona ne bo šla nikoli v dom za ostarele. ne bi imela več denarja za sužnje in ne bi imela več prostora manipulacije in komandiranja.
Ko pa je prijateljica videla, kako se kregava, je celo meni predlagala, naj odidem. Aha, sem si mislila, zdaj, 2 tedna po očetovi smrti, me mečejo iz hiše, ki mi že zakonsko pripada v veliki meri, ko pa sem jim pred pol leta govorila, naj me ‘pustijo’, pa niso hoteli niti slišati za to. Zato kr vsakemu zabrusim, da naj predlaga kaj uporabnega tudi zame v tej situaciji, ne pa, da se me obravnava kot nekoga, s katerim lahko razpolagaš vsak dan v drugi smeri. No, saj sedaj, ko je samo še mama, bom začela delati svoje stvari, mamo pa bom bolj prepustila njenim ‘prijateljem’ in se bom vrnila k svijemu življenju…

Trenutno je pa mama še v posebno dobrem stanju, saj razpolaga z očetovimi stvarmi kar sama in jih na veliko podarja njenim ‘prijateljem’, ki jih s tem želi ohraniti kot ‘sužnje’. Sedaj se nad tem zgražajo že njeni prijatelji, tako da obstaja možnost, da se bo to njeno darovalno obdobje končalo…prej ko podari vse očetove tehnične naprave, ki jih je veliko in so dokaj sofisticirane…po drugi strani pa me obremenjuje s tem, kako bova plačali stroške…in s tem me obremenjujejo tudi njeni znanci, ki jih ona obremenjuje s težavami, ki jih ni. Neprestano mešanje vročega lufta…sama panika, sama nervoza, same obremenjujoče diskusije, samo sranje neprestano je z njo…pač bolana oseba, ki mi že celo leto govori, kako da me sovraži – seveda ne za zajtrk, izkoristi pa pravi trenutek, da mi pove to in še kaj zraven (da me je oče od nekdaj smatral kot totalno trapo, nesposobno, ona pa, da me je zagovarjala … sicer sta pa onadva že takšne grozote izrekla o meni en drugemu, da se res ne bi čudila, če ji je njena potreba po pomiritvi soproga, želja po ugajanju soprogu zaradi materinske ljubezni res narekovala, da me ‘zagovarja’ … haha).

Zadnjič pa sem se morala prav na glas zarežati, ko je prijateljici dopovedovala pred mano, kako da se je ona ‘ŽRTVOVALA’ zame in prebila vsako poletje z mano cel mesec na morju, ker sem imela jaz bojda neke težavice na srcu v otroških letih. In boga reva (ko je bila že na morju in ji je šla koža dol) se je v vsej osamljenosti tam, brez očka in prijateljev, morala zateči k pijanskim zabavam vsak večer in blesteti v svoji lepoti in zapeljivosti pred Nemci in drugimi turisti na morju. Ni je skrbelo niti to, da moram opazovati, kako se je čudno dotikajo neki tuji moški, s katerimi se je poljubljala pred vsemi v prijateljskem smislu bojda… skratka, ko je prišel oče, sta se vedno kregala in bilo je izrečenih dosti v sadistični jezi izrečenih žaljivk iz strani očeta in mame, na njun račun…

Ah, samo grozni spomini…

naj bo to zaenkrat…

Samoprepoznana super, da pišeš, meni je v fazi, ko je moja mati počela vse, kar zgoraj opisuješ in še kaj bolj zlobnega izjemno pomagal tuj forum ali bolje mednarodna internetna skupina za odrasle otroke mejnih staršev, ker so lahko edino oni razumeli, o čem govorim in mi res zelo pomagali ( tudi s humorjem) ćez faze postavljanja meja in vsega ostalega . Poleg tega foruma zelo priporočam, že samo prebiranje drugih zgodb bo pomagalo.

WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1

Poleg tega ti zelo pripročam tudi knjigo Understanding borderline mother ( ali pa vsaj članke o tej knjigi) ker je ena najboljših na temo mom sterjev, ker ni tako “politično korektna” kot na primer Ne stopajte več po prstih in so situacije trakšne kot so in tudi posledice in kako se soočiti. Poleg tega pa zelo dobro opisuje različne tipe mom mater in pri tem dobro uporablja pravljice ( Sirota, Čarovnica, Samotarka, Kraljica) , kakšni so pogosto njihovi parnterji in kakšne so posledice za otroke. ( naročanje je najboljše preko bookdepository ker ni poštnine in ker hitro pride. Je pa knjiga tam okoli 4o eu – vredno vsakega centa.

Dobra ( in dosti cenješa cca 10 eu) je tudi knjiga Understanding borderline mother.

V slovenščini pa poleg Ne stopajte po prstih in Čustvenih vampirjev obstaja tudi zelo dobra knjiga Čustveno izsiljevanje, kjer so opisane tehnike in kako ravnati, če se kdo tako spravi nate.

Tvoja mati je to, čemur sama pravim Poklicna žrtev in očitno še precej Kraljice ( opisane v Understanding borderline mother). Če ne prepoznaš takšnih manipulacij in ne veš kako zu njimi ravnati te lahko tak človek povsem izpije in do konca izčrpa.

Kar se pa drugih tiče – nikoli jim ne boš mogla zares razložiti, kakšna bitch je tvoja mama, ker dokler tega ne doživiš, ne moreš verjeti, da je to možno. Poleg tega je to tak tabu, da pogosto tega sploh nočejo vedeti, še posebej, ker bi se potem morali tudi sami vplesti in zato raje zatiskajo oči in prepustijo vse delo tebi. Zato se poskušaj z njimi sploh ne ukvarjat in jih prepričevat, razen s tistimi, ki ti želijo dobro.

Jaz bi na tvojem mestu razmisila koliko in na kak način ji lahko pomagam, ne da bi škodovala sebi in nato tako živela in se ne bi ozirala na njene drame in očitanja, do katerih bo prišlo ne glede na to kaj boš storila ( se ji boš prilagajala ali ne). Če naredite plan dela se ga drži, ko začne delati dramo ji mirno povej, da si si svoj plan dela naredila glede na najin dogovor in da ga sedaj ne boš spreminjala in nato brekompromisno in ne glede na njena pritoževanja vstrajaj pri svojem. Če boš uspela, bo čez čas dojela, da misliš resno in se bo ( skoraj) držala plana dan prej, če ji boš vmes popuščala jo boš naučila, da mora zgolj dovolj dolgo vztrajati ali pa narediti dovolj veliko dramo, pa bo vseeno prišla do svojega. Če dobro pomisliš, se ona vedno umakne, kadar dojame, da je šla predaleč in da bi zaradi tega lahko izgubila svoj Položaj in takrat je nekaj časa lahko tudi čisto ok.

Torej postavi meje , ne njej, temveč sebi – do kod in koliko še lahko in se jih drži. Prgovor pravi, da brez dobrih ograj ni dobrih sosedov in to drži pa če imaš za soseda momsterja ali pa običajenga človeka. To boš sama zelo težko storila, zato ti še enkrat polagam na srce – beri knjige , pomagaj si z internetno skupino ( vsaj beri) in izkoristi pomoč, ki jo imaš tukaj. Dobro je tudi, če si poiščeš kakšnega psihoterapevta ( dobrega) ker bo vse še lažje in hitreje.

GittaAna