po odkritju tega foruma sem odkrila, da za noro obnašanje mojih bližnjih obstaja diagnoza!
(oče MOM, mati ga podpira, sestra MOM- klon očeta, ji včasih pravim)

10 let mineva, kar se borim proti njim, kar sem jim privič postavila mejo, rekla NE in me ni bilo domov 3 mesece. potem so sledili vzponi, padci, izčrpljujoč jojo…

na splošno se počutim v redu, živim na svojem, daleč od njih, imam 2 otroka in v redu moža. meje še kar dobro “vzdržujem”, občasno pa še hrepenim po nedefinirani “bližini”….
sem pa tja jim nasedem, a se relativno hitro poberem.

letos me je vrglo s tira, družinski dogodek, sestri MOM sem tako gladko nasedla na eno foro, da sem še zdaj jezna nase :-), dolgo nas ni pogledala, potem je postala sladka kot med, slutila sem, da je nekaj v ozadju in res je bilo. nasedla sem, a očitno sem to potrebovala, da me spomni, kakšna je, da ponovno utrdim obzidje, preberem kakšno knjigo na to temo, oklestim stike… verjetno me take korekcije zidov čakajo do konca življenja.

ZANIMA pa me, kako se lahko MOM prenese na moje potomce. z možem sva jim sicer zgled v obnašanju in mislim, da ko bosta še večja, morava predvsem zaradi njiju pokazat, da MOM-u ne nasedamo in kako rokujemo z njim.
pogosto govorimo o prenašanju vzorcev (moja babica je tudi MOM, druga je velik narcis, en dedek alkoholik). kako naj “vem”, da se MOM ne prenese na moja otroka. kaj lahko naredim, da se nekoč izogneta MOM partnerju? saj vem, da mi nihče tega ne more garantirat, a vseeno čutim to veliko željo v srcu, da bi se otroka razumela, da bi bila empatična, ne le drug do drugega, ampak do sočloveka.

ampak če se bosta otroka družila z dedkom MOM- ali je to v redu? no, glede manipulacij MOM z mano sem bila zelo popustljiva, ko se to začne z mojimi otroci, pa sem kot levinja.

zmedeno je tole pismo, ne vem, mogoče me je družinski dogodek malo bolj prizadel kot si želim priznati, tko tesnobno se spet počutim v sebi. in predvsem velikokrat mislim na svoja otroka. kot bi ju hotela dati v vato, ki izolira pred vsemi MOM-ovci tega sveta 🙂

hvala moderatorjem za potrpežljive odgovore (vsem tukaj) in trud za ta forum! to nam veliko pomeni!

Teorij o tem, kakšen je vpliv dednosti in okolja je veliko. Meni se zdi najbližja tista, da si lahko zaradi genov bolj ranljiv za katere bolezni, vendar lahko v večini primerov okolje pripomore, da se to ne razvije ( ali pa razvije). So pa primeri, ko nič ne moreš,

Moje izkušnje z MOM babicami in dedki so, da v nobenem primeru in nikoli ni dobro puščati otroka v njihovi bližini brez prisotnosti normalnega odraslega. Oni se ne spremenijo, četudi morda na prvi pogled pri vnukih včasih izgleda, vendar večinoma zgolj prvih nekaj let življenaj otrok, ko pa imajo čedalje več svoje volje se začnejo tudi grde stvari ( četudi pogosto prefinjeno). Včasih tudi vnuke razdelijo med dobre in slabe ( razcepljanje je eden od simptomov MOM) in je eden od vnukov čudovit otrok, ki ne more storiti nič narobe in drugi ta slab, ki karkoli stori, nikoli ne stori prav. Pogosto pa se tudi zgodi, da vnuke uporabijo v manipulacijah s svojimi otroki ( torej starši od vnukov). Tudi do te mere, da se vnuk ali vnukinja obrne proti staršem, ker ji ali mu glavo napolnijo z raznoraznimi neumnostmi.

Zato res ni dobro, da so v nenadzorovanem stiku z vnuki, prav tako je dobro, da vnuki svojim letom primerno vedo, kaj se dogaja, ker so drugače ti otroci povsem zmedeni.

GittaAna

GittaAna

hvala vam za odgovor.

v srcu čutim, da otrok ne smem tam pustiti na recimo počitnicah, niti 2 – 3 dni. zdaj sta še premajhna, a pritiski se bodo v tej smeri pojavili. posebej ker sta oba v penziji, brez neke pametne zadolžitve, društva ali prijateljev. v glavnem ne smem klonit.
pogosto se mi to dogaja- da sicer čutim v srcu nekaj, a potem dvomim ali je to res čisto prav. kot polomljen kompas sem. dostikrat. razmišljam, kaj je prava odločitev za vse, a sebe premalo slišim.

vesela sem za ta forum. trenutno berem Upor telesa in se pogosto prepoznam v knjigi.
vse dobro in se beremo
medouhec

Mamica, vsekakor zrelo razmišljaš. Otrok ne puščaj samih niti pod razno.

Bodi z njimi vedno, lahko pa otrokom ob svojem času kasneje dopoveš, da so nekateri ljudje bolni in zato lahko tudi vplivajo na naše počutje.

To se pogosto zgodi tistim, ki odraščajo v družinah, kjer je bilo kaj narobe, pa so se vsi delali, da je vse ok. Nekaj so čutili, videli, nekaj drugega so jim govoriil in zato se niso naučili zaupati svojim čutom.

Začni si zaupati, srce je dober pokazatelj, če ne drugega mu vsaj prisluhni in potem dobro razmisli in ne dovoli, da bi podobne težave imeli kasneje tudi tvoji otroci.

Ti si mama, ti si odgovorna, ti ima pravico odločati kje , s kom in koliko časa bosta in tega ti ni treba razlagati ali se opravičevati nikomur. Tako je in pika. Otrokom pa le povej, na način, ki je njunim letom primeren, da sta babi in dedek sicer čisto kul, ampak, da ne znata ravno dobro z ljudmi in da ne smeta jemati preveč resno, potem , ko se bosta babi in dedek na kakršen koli način spravila nanju.

In nikoli ju ne puščaj same z njima. Lahko ste skupaj, lahko jih vidita, vendar ju zaščiti. Otrokom je včasih tudi težko reči ne, če bi ju recimo hotela stara starša zmanipulirati tako, da bi otroka hotela tam ostati. KO bosta večja in če jima boš že sedaj povedala, da je pri babi in dedku sicer ok, amapak, da nista sposobna povsem sama skrbeti za vnuke, potem bosta kasneje že razumela.

GittaAna

To se pogosto zgodi tistim, ki odraščajo v družinah, kjer je bilo kaj narobe, pa so se vsi delali, da je vse ok. Nekaj so čutili, videli, nekaj drugega so jim govoriil in zato se niso naučili zaupati svojim čutom.

Začni si zaupati, srce je dober pokazatelj, če ne drugega mu vsaj prisluhni in potem dobro razmisli in ne dovoli, da bi podobne težave imeli kasneje tudi tvoji otroci.

Ti si mama, ti si odgovorna, ti ima pravico odločati kje , s kom in koliko časa bosta in tega ti ni treba razlagati ali se opravičevati nikomur. Tako je in pika. Otrokom pa le povej, na način, ki je njunim letom primeren, da sta babi in dedek sicer čisto kul, ampak, da ne znata ravno dobro z ljudmi in da ne smeta jemati preveč resno, potem , ko se bosta babi in dedek na kakršen koli način spravila nanju.

In nikoli ju ne puščaj same z njima. Lahko ste skupaj, lahko jih vidita, vendar ju zaščiti. Otrokom je včasih tudi težko reči ne, če bi ju recimo hotela stara starša zmanipulirati tako, da bi otroka hotela tam ostati. KO bosta večja in če jima boš že sedaj povedala, da je pri babi in dedku sicer ok, amapak, da nista sposobna povsem sama skrbeti za vnuke, potem bosta kasneje že razumela.

GittaAna[/quote]

GittaAna

100% se strinjam. (sem si sprintala, da bom večkrat prebrala)
če boste imeli drugo leto v MB delavnice, bi se vam pridružila. za letos imam veliko drugih obveznosti. čeprav bi ravno zdaj zelo potrebovala delavnice. s primarno družino sem na točki, ko se ne pogovarjamo, razen z enim po telefonu, sestra bo kmalu rodila, zdaj čakajo, da vse pometemo pod preprogo kot ponavadi. saj se vendar otrok rodi in ga moram it gledat. jaz pa NE morem in zaenkrat ne mislim iti.
vem da se me ne tiče, a pomilujem nerojeno dete, ki bo odraščalo ob MOM….. vedno sem si želela biti teta, pa da imajo moji nečake, zdaj se moram končno poslovit tudi od te “pravljične podobe”.

v glavnem poslušam svoje srce, in slednje ni pripravljeno na stike, vsaj ne še zdaj. nimam še jasne slike, kako bomo po zadnjih dogodkih sploh uredili odnose in v kakšni obliki bodo. čeprav so bili stiki že zdaj redki.
v nič se ne silim. zaenkrat čakam, kaj mi bo srce sporočilo. in berem tale forum

lp