Spoštovani!

Sj nima smisla razglablat o otroštvu, veliko trpljenja, nasilja z strani očima, matere,…grozno okolje
No vsj mati je še nekak, čeprav me je hudo tepla. No sedaj ma mati noega partnerja po smrti očima, mislim, da mi bo težko. Preprosto ne uspe mi, vedno me kj nazaj drži domov, ne zaslužim dost za dostojno življenje v Ljubljani, pa to še ni to še smolo mam z najemodajalci, vedno znova pridem v okolje, ki mislim, da je dobro, ampak ni. In to je neka veriga(hudičeva) negatinih dogodkov, slabih izkušenj, ki se sa nalagajo, nočejo končat. Nevem koliko se trudim, delam 2 službe hkrat prek študenta, se učim ne gre.

nevem kaj, ampak ne sputi me. Neke sanje, o solidnem okolju, nekih dobrih prijateljih, punci s katero bi si pol življenje ustvaru pa kr me bl zanima zgodovina, arheologija, da bi še kdaj šel kam v tujino pogledt v kak muzej z njo, hribe so zame nedosegljive. Ne uspe mi tega dosečt, nevem al res toliko zahtevam.

No sedaj sem spet v tki situaciji, da je moje zdravje na robu, še autoimunsko lahk zbolim. Grozn je.
Najbrž se bom moral vrnit nazaj domov po 8 letih v Lj. No doma nisem produktiven, sm bolj zaprt v sobi, ne maram okolja, no sj vizulano je lepo, ampak jz nism človek, ki bi tam živel ter mi ne paše. Pa tud solidnih del ni za dobit, v Ljubljan se jih pa lahko dobi, sam se nikamor ne pride.

No nevem kak nj se pripravim, da bom dom zdržal, da ne bom prevč zaprt v tem ruralnem okolju ter da me ne bodo uničil. nevem kak si nj pomagam. Ampak druga mi očitno ne preostane.

Spoštovani Nevemkjnj,

kljub odraslosti po letih in čeprav ste zmožni opravljati dve službi, obenem pa se še učiti, imate hromeč občutek, da plavate proti toku, kar koli že storite. Kako tudi ne, saj je telesna zloraba s strani matere in očima, ljudi, ki bi vam morala vsaj čustveno dati največ, še vedno vpisana v vse vaše telo, misli in čustvovanje (prim. knjigo Alice Miller: Upor telesa). Res je, po eni strani »nima smisla razglabljat« o preteklih krivicah, v smislu pogrevanja zamer in podoživljanja trpljenja, ko se travma samo še ponovi; vendar pa se boste morali enkrat soočiti z možnostjo, da te travme predelate v čustveno varnem in podpornem terapevtskem okolju, kar pomeni, da jih boste pripravljeni pustiti za seboj in jih mirno prišteti med nelepe spomine, ki pa vam več ne uničujejo življenja tukaj in zdaj.

Varno okolje, ki ga imam v mislih, je terapevtska skupina, kjer se boste ob strokovnem vodstvu srečali z ljudmi, ki vsak nosi svojo bolečino, a se je odločil, da mu ne bo več krojila življenja, ampak jo bo vzel v svoje roke. To je kvaliteta, ki je potrebujete v obilju: za začetne korake zadošča že drobno upanje, da je mogoče tudi drugače. Da niso vsi stanodajalci podli, da ni edina možnost stanovati doma, da imate možnost in pravico slediti svojim sanjam, pa če je to na začetku le obisk muzeja v tujini ali izlet v hribe, sčasoma pa tudi osrečujoč vzajemen partnerski odnos. Ne glede na trenutno situacijo morate vedeti, da so sanje o izpolnjenosti res zadnje, čemur se smemo odpovedati.

Najpomembnejše pa je, da se posvetite tistemu mučenemu otroku, ki v spominih še vedno močno živi, vas vsak dan cuka za rokav in vas sprašuje: Kdaj bo nekdo poskrbel zame? Za fantka, za katerega ni poskrbel ne oče, ne mama, ne očim, ampak so celo ravnali z njim v nasprotju z najosnovnejšimi človeškimi pravicami, mora nekdo poskrbeti, sicer vam ne bo dal miru in se boste vedno znova znašli v situacijah, v katerih se boste počutili izkoriščeni, zlorabljeni in prezrti. Ta nekdo pa boste preprosto vi, saj ste zdaj odrasli, znate razmišljati s svojo glavo in veste, da vam pripada prav toliko dobrih stvari kot komur koli drugemu. Kot otrok se niste mogli braniti pred nasiljem, zdaj se lahko. Takrat niste mogli ničesar spremeniti, zdaj pa lahko – lahko ste aktivni, lahko poskrbite zase. Ampak drugače kot doselj, če želite drugačne rezultate.

V Ljubljani je ponudba največja, vendar vas vabim, da pogledate seznam terapevtskih centrov in terapevtov ZDT[/url] po vsej Sloveniji – gotovo boste našli kaj zase, tudi če boste živeli doma – in takrat bo podpora še toliko bolj dobrodošla.

Želim vam, da boste čim prej odprli okno iz svoje samote in stopili »ven«. Tudi če vam kdaj spodrsne, nič zato, to je sestavni del vsakega življenja, ne le vašega.

Pogumno in srečno vam želim!