pozdravljeni
stara sem 35 let, s partnerjem sva skupaj 6 let, imava 3 leta staro punčko ki jo zelo obožujem. živimo pri njemu oz. v mansardi katero sem jaz financirala in še sedaj odplačujem kredit. partner je brezposeln, preživljam nas jaz, predvsem je pa problem alkohol. kadar je opit sem vse drugo samo človek ne, tudi jaz sem se začela braniti nazaj z žaljivkami in to soboto je šlo čez mejo. prišel je domov pozno in seveda opit, mene je prijel za vrat in me tolkel ob steno, nato je odšel. v tem času sem klicala policijo ki je seveda prišla da smo naredili zapisnik.
problem pa je kako naprej. kam naj seveda grem ker imam kredit in sama z otrokom ne vem kako bom ker imam službo v 3 izmenah, vikendi, prazniki…
poleg tega sem skoraj prepričana da mi bo hotel nagajati. imam sicer še mamo čeprav tudi ona še hodi v službo in tudi ne morem vse preložiti nanjo. kakšen dan bi mi že pomagala, za vsak dan pa verjetno ne, poleg tega je tudi to da sem pred mesecem dni izgubila očeta na katerega sem bila zelo navezana, in mami je zelo težko, pred 17 leti sem zgubila tudi sestro.
ne vem kako naj grem naprej , želim si samo da bi moj otrok živel lepo otroštvo kot sem ga imela jaz.

lp

Spoštovani,

nahajate se v urgentni situaciji, ko ste se odločili končati zlorabljajoč odnos (zadnji incident gotovo ni bil prvi in kdo ve, koliko let to že prenašate). Prihod policistov, ki naredijo zapisnik, je seveda prvi korak, s strahom in tesnobo pa se zavedate, da bo treba zdaj storiti še druge. Obenem se vam prebuja bolečina ob izgubi sestre, ki vam je umrla, ko ste bili še najstnica, in se vam odpira sveža rana ob nedavni izgubi očeta. Bojite se, da ne bi obremenili mame, bojite se, kako boste finančno zvozili, bojite se, kako boste našli varstvo za hčerko. V situaciji, ko bi potrebovali največ sočutja, ste doživeli poleg »običajnih« verbalnih preigravanj še partnerjev izredno surovi fizični napad. Ne glede na vajin besedni prepir je telesni napad nevzdržen: je kršenje človekovih pravic; nihče nima pravice, da vam to stori. Če to stori partner, pa bi bilo norčevanje, če bi temu sploh še rekli partnerstvo. Take življenjske situacije postavijo človeka na resno preizkušnjo, saj se zdi, da so vse fronte odprte, da povsod gori in ne veste, kje bi začeli gasiti.

Zato bi rada nanizala nekaj čisto praktičnih napotkov. Potrebujete čim širšo, močno, podporno socialno mrežo, začenši z mamo in prijatelji(cami), pa tudi vso strokovno in socialno pomoč, ki jo lahko dobite. Morda ste že poklicali na SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja, ali na Žensko svetovalnico[/url]. Dobro bi se bilo oglasiti na Pravnoinformacijskem centru[/url] (Metelkova 6 v Ljubljani), da boste natančno izvedeli, kakšen je vaš položaj v pravni luči; na Društvu za nenasilno komunikacijo, kjer vam bodo svetovali prav konkretno za vaš primer, kaj storiti; morda razmišljate tudi o varni hiši. Ne glede na vaše izmensko delo sem prepričana, da boste lahko – morda z ženskami s podobnimi izkušnjami – prišli do ustrezne rešitve glede varstva za hčerko. Šele ko boste zagotovili sebi in njej tako bivanje, ki bo varno, boste lahko razmišljali, kako komunicirati z očetom svojega otroka – ki bo njen oče tudi vedno ostal. Bojite se, da vam bo hotel nagajati – prav to je razlog, da zberete čim več informacij in si poiščete čim več pomoči, da se boste laže zbrali, umirili in razmislili, kako ukrepati naprej.

V vsakem primeru bi vam toplo svetovala, da se vključite v kako skupino za ženske, ki so podobno izkušnjo že preživele. Tako boste lahko doživeli podporo, razumevanje in potrditev, da je mogoče tudi drugačno življenje, ki pa ga boste zase in za hčerko ustvarili šele takrat, ko boste začeli trgati stare odnosne vzorce, zaradi katerih ste se sploh znašli v takšnem partnerskem odnosu. V Ljubljani se lahko obrnete na društvo Človeška toplina[/url], ki ima s takimi primeri veliko izkušenj.

To je nekaj začetnih korakov naprej; proti normalnejšemu življenju; proti otroštvu, kakršnega si za hčerko tako zelo želite.

Želim vam, da se čim dosledneje postavite zase, in vas lepo pozdravljam,

Najprej za začetek, samo pogum! Za izhod iz nasilja je potrebnega veliko poguma, veliko “če”jev se pojavlja: Kaj pa če…- bo še bolj nasilen; – bo še bolj nagajal; – bo grozil, da mi vzame otroka…., še mnogo, mnogo drugih situacij, ki žensko naredijo nemočno, prepuščeno na milost in nemilost sami sebi, okolici, občutkom krivde. Pri vas pa je zelo dober začetek zavedanje: – da ste v nasilnem odnosu, čutiti je, da želite oditi. Kaj vas ovira? Materialna stiska? To, da otrok “ne bo imel” očeta? Strah, kako se znajti sama? Vse to so strahovi, s katerimi rabelj priveže svojo žrtev nase. Ne da ji dihati, očita ji, da bo razbila družino, da ni dovolj dobra…. Zbuja nelagodje in strah. Mislim, da tega nočete več doživljati. Zato je vaša moč ravno v mami. Če se vaš “partner” zopet spravi na vas, morate poskrbeti, da bo TAKOJ nekdo prišel vsaj po otroka, tudi zase morate poskrbeti. Povejte ljudem, ki jim zaupate, kaj se vam dogaja, da bodo lahko vsaj oni v urgentni situaciji ukrepali.Velikokrat je tako, da starši želimo pomagati (tudi) v takih situacijah, zato se resnično najprej obrnite na mamo. Čutiti je, da je vas strah, da bi mamo obremenili. Obremenjena je že sedaj, ko jo skrbi za vas in njeno vnukinjo. Naslednje, kar naj bi storili je, da čim več poizveste o nasilju, o “taktikah” nasilneža, da zbudi občutja krivde, da veste, da so izrečene grožnje mnogokrat res “le” to, kar so – grožnje. Ki pa jih morate jemati resno. Beležite jih, zaradi morebitnega postopka dodelitve otroka, ali morebitnega dokazovanja pri policiji, če bi bil do vas še kdaj nasilen. Vedeti morate tudi to, da žrtev večkrat gre od nasilneža, pa se tudi vrne; zaradi obljub, da bo bolje, da se bo spremenil, da to ni narobe, saj je pogum že prvič oditi. To govorim zaradi občutka krivde in občutka, saj ni tako hudo. Ja, je zelo hudo, ko ti nekdo, ki si mu zaupal grozi, te tepe…. zato je nujno, da ste seznanjeni tudi s to možnostjo, ker marsikatero žensko premami, da se vrne in naprej živi v peklu. Tega vam res ni treba. Jaz osebno prav vsaki ženski,ki se trudi priti iz nasilja želim predvsem moć, uvid v zmedo, odločitev, da gre, odločitev, da ima pravico poskrbeti zase. Vse, kar opredeljuje odhod (npr. pripravljanje obleke, dokumentov, spravljanje stvari drugam), naredite takrat, ko njega ni doma. Čim manj mu razlagajte. Nekje imejte na varnem kopijo ključa stanovanja, telefon, ki bo dosegljiv le vam, dokumente shranite pri mami. Če vas je njega in njegovih reakcij strah, se dogovorite z nekom (moškim, ki mu zaupate, sodelavec, sosed), da vas bo spremljal ali vsaj bil v bližini, ko boste prišli po svoje stvari. Verjemite, da to pomaga, Zavedati se morate še nečesa: nasilje ne izzveni samo od sebe, nasilju se je potrebno zoperstaviti. Pri teh korakih resnično lahko pomaga društvo SOS, zato ne oklevajte in pokličite. Veliko poguma vam želim in čim bolj premišljenih, zrelih korakov na poti iz nasilja. Vse je boljše, kot živeti v strahu in da vse to vsrkava tudi otrok.