Živjo, spet jaz, nekateri se me morda spomnite…

Nisem še prebolela, še kar analiziram in berem. In ko že mislim da vem vse, najdem spet neko novo teorijo/karakteristiko, zelo dragoceno za lažje razumevanje sociopatije, in vsega, kar se mi je pripetilo ob fantu, ki je patološki narcis.

Sama sem ogromno brskala na temo patološkega narcizma, in dobila vse odgovore na moje blodnje.
Ob koncu veze s svojim bivšim sociopatom pa sem začela analizirati tudi njegovo družino – saj sem, ko sem tematiko naštudirala, prepoznala v njegovem očetu sociopata prve vrste! In včasih sumim, da je morda moj bivši bil celo fizično zlorabljen. Če že ne, pa vem da je nekaj šlo hudo narobe v tej družini. Vsi so ful čudni (mama, oče, sestra in on) – nič se ne pogovarjajo, neka praznina vlada v njihovih odnosih. Oz.če se že pogovarjajo, je to več al manj “small talk”, triči trači o vremenu, o tem, kaj bomo jedli za večerjo, o sosedih, o takih površinskih stvareh. Skratka, od začetka se jaz med njimi nisem počutila dobro oz. sprejeta – kot da sem tujek. In danes mi je jasno zakaj – zato, ker te družine dobro vejo in poznajo svojo skrivnost, oni vejo, da niso “normalni”, da imajo “problem” in zato tudi zavohajo kdo ni “njihov”. Ker nisi njihov, si njihov sovražnik, in te temu primerno manipulirajo (tako kot vse ostale), zato da ne bi zvedela resnice. Zavohajo, da sem jaz drugačna – prihajam iz čist drugačne (ajmo rečt zdrave) družine, jaz sem čist kontra njim. In oni to na prvo žogo vidijo, kdo ni njihov. Ti pa rabiš malo več časa, da spoznaš, zakaj se ne počutiš dobro med njimi.
Zaradi vseh teh občutkov, sem se vrgla v raziskovanje te teme – narcistične družine. Zanimalo me je, kaj bom izvedela, kaj bom prebrala. In vse kar sem prebrala, se je poklopilo z mojimi dojemanji, s tem kaj in kako sem jih jaz videla skozi svojo prizmo vrednot, principov, normativov – skozi to, kdo ti si, slej al prej začutiš, da je nekdo nasproti tebe pa čist drugačen od tebe. Hitro sem jih začela dojemati vse bolj, kot snobovsko družino – ki navzven daje sliko popolne družine, v resnici so pa ful odtujeni med sabo, in so daleeeeč od tega, kar bi naj bila popolna družina.
Ampak saj veste, ko ljubiš svojga moškega, si pač rečeš “ajde, saj si ne rabim bit the best frendica s taščo” ipd.. Skratka, ne polagaš pomembnosti temu, kakšna je familija, čeprav se kasneje izkaže, da je familija ogledalo tvojga fanta, in da je še kako pomembno, v kakšno družino se poročiš, če si želiš zase simbiotičnih odnosov s temi ljudmi.
Če ne veš, v kaj se spuščiš, se kasneje fejst opečeš, in izhod je skoraj nemogoč, ker to so evil people, ki bodo vedno skup držali, zato da obvarujejo svojo temačno skrivnost. Ker imiđ je za njih bolj pomemben, kot karkoli drugega, bolj pomemben kot njihova lastna čustva, kaj šele tvoja!

No…kar bom sedaj delila z vami, je napisano v angleščini, a kar je napisano “it makes a big sense”. Če obstaja kdo, ki ima voljo ter je dober v tem – naj prevede v slovenščino, da bo razumljivo vsem! Predvsem bi si želela, da to preberete starejše ženske, ki ste poročene s sociopati, in imate z njimi otroke – zanima me, če boste prepoznale svoje odnose v teh opisih?!
Pa bodite (si) iskrene, prosim… 😉

Mislim da bo marsikomu od vas v pomoč ta informacija.
Jaz sem v teh opisih prepoznala družino mojega bivšega, in moram reči, da mi je kar malo hudo za njega – saj vem da je takšen, kakršen je, zarad nenormalnih familiarnih odnosov. To ga je zaznomavalo, ter ga oropalo “normalnega” življenja. 🙁
Nekje sem prebrala, da sociopati radi rečejo “da vejo, da čutijo, da vidijo, da so drugačni od drugih, a da ne vejo zakaj; da ne vejo kaj točno je na njih drugače, in zakaj je prišlo do tega”. Meni je moj bivši isto govoril; celo včasih (v najstniških letih) je mislil, da je gay. Še danes ogromno ljudi misli, da je on gay. Nasplošno, tako on, kot vsi mi, vidimo da je drugačen od nas. Ampak narcis to drugačnost zna prikazat, kot pozitivno, kot simpatično – oz. jo tut ti dojemaš kot pozitivno. Sploh, če ga poznaš samo površinsko – vidiš, čutiš, da je drugačen od drugih, a nikoli ne vidiš resnice – da je drugačen, ker on ne čuti, ker laže, ker živi namišljeno življenje – in to namišljeno življenje pri njem tako zgleda, da je on skoz kot en razposajen klovn! Tak je sociopat, ko je na vrhuncu, ko osvaja okolico – klovn, malo otročji je na čase! Vse to mi vidimo ob prvem stiku z njim – samo je vse to tako subtilno, da ne polagaš pozornosti, ampak si rečeš “ah, on je pač tak” – celo simpatičen se ti zaradi tega zdi. Ne zdi se ti njegova otročjost taaako napačna; ne zdi se ti taaaako napačno, če ga kdaj ujameš na majhni laži, ipd… Skratka…vsi mi od začetka vse to čutimo!!! Samo spomnite se nazaj…

To me res zanima – če tut drugi vidite, kako razposajen je ta človek kadar je v okolici? Pravi mali animator, ki je pozoren do vseh, ki te pedena spredi in zadi. Ko so veselice in podobno, je on vedno glavni – najbolj deloven, on ful vse porihta, on je zlati medo, vsi ga imajo za boga! Sploh starejše ženske na to padejo – in ga imajo za popolnega zeta! Bruuuuhhhhhh!

Ok…da preidem na karakteristike narcisističnih družin.

Bom kopirala kar cel članek. Vesela bom vaših konetarjev in mnenj, hvala.

The Narcissistic Family Portrait

Clinical experience and research show that adult children of narcissists have a difficult time putting their finger on what is wrong. Denial is rampant in the narcissistic family system. “The typical adult from a narcissistic family is filled with unacknowledged anger, feels like a hollow person, feels inadequate and defective, suffers from periodic anxiety and depression, and has no clue about how he or she got that way.” Pressman and Pressman, The Narcissistic Family. It is common for adult children of narcissists to enter treatment with emotional symptoms or relationship issues, but simultaneously display a lack of awareness of the deeper etiology or cause. The narcissistic family hides profound pain.

In a nutshell, the narcissistic family operates according to an unspoken set of rules. Children learn to live with those rules, but they never stop being confused and pained by them, for these rules block children’s emotional access to their parents. They are basically invisible – not heard, seen or nurtured. Tragically, conversely, this set of rules allows the parents to have no boundaries with the children and to use and abuse them as they see fit. Sounds awful, doesn’t it?

Let’s browse some common dynamics from this profoundly dysfunctional intergenerational system. Keep in mind there are degrees of dysfunction on a spectrum depending on the level of narcissism in the parents.

Secrets:
The family secret is that the parents are not meeting the children’s emotional needs or they are abusive in some way. This is the norm in the narcissistic family. The message to the children: “Don’t tell the outside world…pretend everything is fine.”

Image:
The narcissistic family is all about image. The message is: we are bigger, better, have no problems, and we must put on the face of perfection. Children get the messages: “What would the neighbors think?” “What would the relatives think?” What would our friends think?” These are common fears in the family. “Always put a smile on that pretty little face.”

Negative Messages:
Children are given spoken and unspoken messages that get internalized. Those messages typically are: “You’re not good enough.” “You don’t measure up.” “You are valued for what you do rather than for who you are.”

Lack of Parental Hierarchy:
In healthy families there is a strong parental hierarchy where the parents are in charge and shining love, light, guidance, and direction down to the children. In narcissistic families the hierarchy is non-existent. The children are there to serve parental needs.

Lack of Emotional Tune-In:
Narcissistic parents lack the ability to emotionally tune in to their kids. They cannot feel and show empathy or unconditional love. They are typically critical and judgmental.

Lack of Effective Communication:
The most common type of communication in narcissistic families is through triangulation. This is where information is told through one party about another in hopes it will get back to the other party. Information is not direct. Family members talk about each other to other members of the family, but don’t confront the individuals directly. Alas, causing the creation of passive-aggressive behavior, tension, and mistrust among family members. When communication is direct, it is often in the form of anger or rage.

Unclear Boundaries:
There are few boundaries in the narcissistic family. Children’s feelings are not considered important. Diaries are read, physical boundaries not kept, and emotional boundaries not respected. The right to privacy is not typically a part of the family history.

One Parent Narcissistic, The Other Orbits:
If one parent is narcissistic, it is common for the other parent to have to revolve around the narcissist to keep the marriage intact. Many times the other parent has redeeming qualities to give to the children, but is tied up meeting the needs of the narcissistic spouse. This often leaves the children’s needs unmet. Who is there for them?

Siblings Are Not Encouraged To Be Close:
In healthy families, we encourage our children to be loving and close to each other. In narcissistic families, children are pitted against each other and taught competition. There is a constant comparison of who is doing better and who is not. Some children are favored or seen as the golden child and others become the scape-goat for the parents projected negative feelings. Siblings in narcissistic families rarely grow up feeling emotionally connected to each other.

Feelings:
Feelings are denied and not discussed. Children are not taught to embrace their emotions and process them in realistic ways. They are taught to stuff, repress, and are told their feelings don’t matter. Narcissistic parents are typically not in touch with their own feelings and therefore project them onto others. This causes a lack of accountability and honesty…not to mention other psychological disorders. If we don’t process feelings, they do leak out in other unhealthy ways.

Not Good Enough Messages:
These messages come across loud and clear in the narcissistic family. Some parents actually speak this message in various ways and others just model it to the children. Even with arrogant and boastful behavior, under the veneer of a narcissist is a self-loathing psyche that gets passed to the child.

The Dysfunction Can Be Obvious or Covert:
In narcissist families, the dynamics can be seen or disguised. The dysfunction displayed in violent and abusive homes is usually obvious. Emotional and psychological abuse, as well as neglectful parenting, is often hidden. Where the drama is not displayed as openly to the outside world, it is just as or more damaging to the children.

In reviewing the above dynamics one can see how this kind of family can stink and look pretty at the same time. If you recognize your family here, please know there is hope and recovery. Although we can’t change the past, we can take control of the now. We do not have to be defined by the wounded in our family systems. As Mark Twain defines the optimist, I also see the recovering adult child: “A person who travels on nothing from nowhere to happiness.” We can create new life that will flow through us to the future and stop the legacy of distorted love learned in the narcissistic family. If we choose recovery, we can defy intergenerational statistics.

PREVOD:

Portret narcisistične družine

Klinične izkušnje in raziskave kažejo, da imajo odrasli otroci narcisov težavo natančno definirati, kaj je v njihovi družini narobe. Zanikanje je del narcisističnega družinskega sistema. “Tipičen odrasel predstavnik, ki je odraščal v narcisistični družini, je poln nepojasnjene jeze, počuti se votlo, kot da ni dovolj, kot da je nekaj narobe z njim, trpi za ponavljajočimi se obdobju anksioznosti in depresije in nima nobene ideje, zakaj in kako je postal takšen.” (Pressman and Pressman, Narcisistična družina)
Odrasli otroci narcisov pogosto pričnejo terapijo zaradi emocionalnih simptomov ali težav z odnosi, vendar hkrati kažejo pomanjkanje zavedanja, od kod izhajajo njihovi globlji problemi. Narcististična družina v sebi skriva veliko bolečine.

Če povzamemo, deluje narcisistična družina na podlagi seta nenapisanih pravil. Otroci se naučijo živeti v skladu s temi pravili, čeprav pri njih ta pravila povzročajo zmedo in bolečino ter onemogočajo emocionalni dostop otrok do njihovih staršev. Otroci narcisov so v osnovi nevidni – niso slišani, niso videni, zanje ni poskrbljeno v skladu z njihovimi potrebami. Tragično je, da po drugi strani ta isti set pravil omogoča staršem, da nimajo nobenih meja v odnosu do svojih otrok, zaradi česar jih lahko po mili volji uporabljajo za svoje potrebe in zlorabljajo. Zveni grozno, mar ne?

Preglejmo nekaj primerov pogoste dinamike v tem v osnovi nefunkcionalnem medgeneracijskem sistemu. Imejte pri tem v mislih, da je stopnja disfunkcionalnosti odvisna od stopnje narcisizma pri starših.

Skrivnosti:
Družinska skrivnost je, da starši ne zadovoljujejo emocionalnih potreb svojih otrok ali svoje otroke celo zlorabljajo. To je norma narcisistične družine. Sporočilo otrokom je: “Ne povej zunanjemu svetu, pretvarjaj se, da je vse v redu.”

Podoba:

Narcisistična družina je obsedena s podobo. Sporočilo je: mi smo večji, boljši, nimamo problemov in pretvarjati se moramo, da smo popolni. Otroci prejmejo sporočila: “Kaj bodo mislili sosedje?”, “Kaj bodo mislili sorodniki?”, “Kaj bodo mislili prijatelji?” Gre za pogoste strahove v tovrstni družini. “Vedno si nadeni smehljaj na svoj mali obraz”.

Negativna sporočila:
Otroci v družini prejmejo izgovorjena in neizgovorjena sporočila, ki jih ponotranjijo. Tovrstna sporočila so: “Nisi dovolj dober”, “Ne moreš se primerjati”, “Cenimo te na podlagi tega, kar narediš, ne na podlagi tega, kar si.”

Pomanjkanje starševske hierarhije:
V zdravih družinah obstaja trdna starševska hierarhija, v kateri so starši tisti, ki družino vodijo in izžarevajo ljubezen, svetlobo, vodstvo in napotke svojim otrokom. V narcisistični družini tovrstna hierarhija ne obstaja, otroci so tukaj zato, da zadovoljujejo potrebe svojih staršev.

Pomanjkanje emocionalne uglasitve:
Narcisistični starši se niso sposobni emocionalno uglasiti s svojimi otroki. Ne znajo čutiti ali pokazati empatije in brezpogojne ljubezni. Tipično je, da so kritični in obsojajo.

Pomanjkanje resnične komunikacije:
Najpogostejši način komunikacije v narcisistični družini poteka skozi triangulacijo. Gre za pretok informacij o tretji osebi, ki potuje do poslušalca z namenom in željo, da bi preko njega prišel nazaj do osebe, na katero se informacije izvirno nanašajo. Pretok informacij je indirekten. Člani družine govorijo o drug o drugem, vendar tistega, ki se ga govorjenje tiče, ne kontrolirajo direktno. To povzroči pasivno-agresivno vedenje, napetost in nezaupanje med člani družine. Če je komunikacija direktna, velikokrat poteka v obliki jeze ali napada.

Nejasne meje:
V narcisistični družini obstaja malo meja. Čustva otrok niso dojeta kot pomembna. Skriti dnevniki so brani, fizične meje niso postavljene, emocionalne meje niso spoštovane. Pravica do zasebnosti v večini primerov ni del družinske zgodovine.

“En starš narcis, drugi kroži okoli njega:”
Če je eden izmed staršev narcis, je drugi pogosto polno osredotočen nanj zato, da zveza med njima sploh zdrži. Velikokrat ima drugi, nenarcisistični starš lastnosti, ki bi koristile otrokom, vendar je osredotočen na zadovoljevanje potreb narcisističnega partnerja. Zaradi tega ostajajo potrebe otrok nezadovoljene. Kdo je tukaj zanje?

Sorojenci niso spodbujeni k medsebojni bližini:
V zdravih družinah spodbujamo otroke k temu, da so ljubeči drug do drugega in da so si blizu. V narcisističnih družinah so otroci obrnjeni drug proti drugemu in naučeni medsebojnega tekmovanja. Prisotno je neprestano primerjanje med otroki, kdo je boljši. Nekateri izmed otrok so v družini favorizirani ali dojeti kot zlati otroci, medtem ko drugi postanejo črne ovce in tisti, na katere starši projicirajo svoja negativna čustva. Otroci iz narcisistične družine redko odrastejo tako, da so si emocionalno blizu s svojimi sorojenci.

Čustva:
Čustva so zanikana, o njih se ne govori. Otroci niso naučeni, da naj sprejmejo svoja občutja in jih predelajo na realističen način. Naučeni so, da ji potlačijo, naučeni so, da njihova čustva niso pomembna. Narcisistični starši večinoma niso v stiku s svojimi lastnimi čustvi, zato jih projicirajo na druge. To povzroča pomanjkanje zanesljivosti in odkritosti, če sploh ne omenjamo drugih psiholoških motenj. Če svojih čustev ne predelaš, pričnejo prihajati na plan na druge nezdrave načine.

Sporočila o tem, da nisi dovolj dober:
Tovrstna sporočila so znotraj narcisistične družine jasna in glasna. Nekateri starši jih dejansko artikulirajo svojim otrokom, drugi jih posredujejo z zgledom. Enakovredno z arogantnim in vase zagledanim vedenjem, skritim pod pretvarjujočo se naravo narcisa, je do sebe sovražna psiha, ki se prenaša na otroka.

Disfunkcionalnost je lahko očitna ali skrita:

Dinamika narcisističnih družin je lahko očitna ali skrita. Disfunkcionalnost nasilnih, zlorab polnih domov je v večini primerov očitna. Emocionalna in psihična zloraba, kako tudi zavračanje starševskih dolžnosti, je mnogokrat skrito. Tudi tam, kjer drama ni vidna zunanjemu svetu, je prav tako ali pa še bolj škodljiva za otroke.

Pri pregledu zgoraj opisanih dinamih lahko opazimo, da tovrstna družina zaudarja in zgleda neproblematično v istem trenutku. Če v opisu prepoznate svojo družino, vedite, da obstajata upanje in ozdravljenje. Čeprav ne moremo spremeniti preteklosti, lahko prevzamemo nadzor nad sedanjostjo. Ni potrebno, da bi bili definirani s strani ranjenih v našem družinskem sistemu. Kakor Mark Twain definira optimista, vidim jaz okrevajočega odraslega otroka: “Posameznik, ki potuje z ničemer od nikjer proti sreči.” Sposobno smo ustvariti novo življenje, ki nas bo peljalo proti prihodnosti, in zavreči dediščino pokvečene ljubezni, ki smo se je nauči v narcisistični družini. Če izberemo okrevanje, s tem nasprotujemo medgeneracijskim statistikam.

LaVoila, veliko bi bilo za pokomentirati. Super tekst in Tas, tudi super prevod.
Jaz pa ravno v tem času berem knjigo z naslovom “The Narcissistic Family” (Pressman), ki je napisana bolj za terapevte, ampak je vseeno berljiva in poučna.
Tale odstavek se me je dotaknil (sem ga zdaj na hitro prevedla):

V očitnih ali prikritih narcisističnih družinah otroci nimajo pravice do izražanja niti do občutenja čustev, ki so za starše nesprejemljiva. Otroci se tako naučijo početi s svojimi čustvi marsikaj, da se izognejo problemom v odnosih s starši: svoja čustva potlačijo, sublimirajo, zanikajo, o njih lažejo, jih hlinijo in v končni fazi pozabijo, kako jih sploh čutiti. Kar pa je bilo izbrisano v otroštvu – pravica do čutenja – je v odrasli dobi težko priklicati nazaj. Vse dokler odrasli ne dojamejo, da imajo pravico čutiti karkoli čutijo in da so vedno imeli to pravico, ne bodo mogli napredovati pri postavljanju meja. Brez ustreznih meja pa so vsi odnosi izkrivljeni in nezdravi.
—

Ja, odraščanje v taki družini pusti posledice. Je pa zanimivo, da so te posledice različne. Nekateri otroci iz takih družin se res razvijejo v narcise, kot se je zgodilo s tvojim bivšim, drugi pa v soodvisne narcise (angl. co-narcissists ali covert/inverted narcissists) – oboji se zaradi patološkega okolja v primarni družini že zelo zgodaj odrežejo od svojih čustev in s tem od izredno pomembnega dela sebe, morda bi se lahko celo reklo, da od bistvenega dela sebe, od svojega pravega jaza. Iz tega potem seveda izhajajo večne komplikacije v bližnjih odnosih. Ko sem se jaz začela spraševati, zakaj sem se celo življenje intimno zapletala z narcisi, sem prišla do tega, da se zaradi slabih izkušenj v primarni družini tako strahotno bojim bližine, da sem si podzavestno izbirala narcise, ki se bližine v bistvu bojijo še bolj kot jaz. Tako sem se lahko ukvarjala z njimi in njihovimi strahovi in problemi in dramami, ki jih seveda ni nikoli zmanjkalo, ni mi bilo pa treba reševati svojih težav, soočati se s sabo, razvijati sebe. Bila sem njihova voljna žrtev, ker drugačnih, zdravih odnosov preprosto nisem bila sposobna.

Tragika otrok, ki smo odraščali z narcisističnimi starši je, da sploh ne vemo, kaj bližina je, ker smo odraščali v samem hladu in čustveni praznini. Tako tudi soodvisni narcisi ne vemo, kaj je bližina. Jaz sem si npr. šele po mamini smrti upala priznati, da sem se je celo življenje bala. Vedno, vsak trenutek, v vsaki komunikaciji. Če si odraščala v kolikor toliko zdravi družini, si tega verjetno ne moreš niti predstavljati. Kako se sploh razvija otrok, ki se že od zgodnjega otroštva boji lastne mame, ki bi mu vendarle morala dajati čisto osnoven občutek varnosti? No, to je verjetno že druga tema…

Kot otrok sem nekoč ugotovila, da me neha tepsti, če ji ubežim na balkon in tam tulim kot zmešana. Nerodno ji je bilo namreč pred sosedi. Kot piše v tem tvojem članku, v narcisistični družini je pomemben imidž, kako te vidijo drugi. Žalostno pa je to, da sem jaz to “vrednoto” ponotranjila in sem se zato celo življenje prilagajala drugim, da bi jim bila všeč, da bi me imeli radi, da bi o meni lepo mislili. Bila sem tipičen “people pleaser”. Rada sem ljudem ugajala. Tudi če sem za to morala kdaj zatajiti svoje mnenje.

Tako da pri temeljitem študiju narcisov v zadnjih dveh letih mi je bilo najhujše spoznanje to, da imam tudi sama kar nekaj njihovih značilnosti. Npr. tudi jaz sem se vedno počutila drugačno in vedno se mi je zdelo, kot da moram nekaj skrivati (verjetno svojo bolno primarno družino). No, ampak sem pa globoko hvaležna za vse to znanje, do katerega sem prišla pri študiju momsterjev, ker sem zdaj veliko bolje opremljena in zavestna in upam, da s tem novim znanjem in zavedanjem lahko tudi kje kaj spremenim pri sebi in v svojem življenju, medtem ko so narcisi tako zelo zapleteni v svojo igro, da ne morejo ničesar videti niti ničesar spremeniti. V znanju in zavedanju je moč 🙂

A si prebrala tekst Alan Rappaport: Co-Narcissism – How We Accommodate to Narcissistic Parents?
Če ne, priporočam.

Se opravičujem, ker je tole pisanje malo zmedeno… kar nametanih je več tem.
Bi se dalo pa o tem članku res še veliko diskutirati. Upam, da bo še kdo drug kaj napisal.
Lp, Anuk

Tukaj je članek, ki ga priporoča Anuk, dostopen v PDF obliki:
http://www.alanrappoport.com/pdf/Co-Narcissism%20Article.pdf

Priporočam v branje!