Ali imajo osebe z MOM smisel za humor?
Pozdravljeni,
Ko berem zgodbe moških, katerih partnerice imajo MOM, je kot bi opisovali moje izkušnje.
Svojo zgodbo bom mogoče povedal kasneje, ker pravzaprav ni dosti drugačna od ostalih, me pa zanima ena izkušnja, o kateri je bilo bolj malo govora. Ali imajo vaši MOM partnerji smisel za humor? Moja ga namreč nima, smešno ji je samo, kar je neumno. Bolj “pametnih” šal enostavno ne razume. Bog ne daj, da bi se kdaj pošalil na njen račun, to bi vzela resno in bi mi servirala v nedogled. Tudi njena mati je ista, če je le možno, vzame šalo zares in potem najeda.
Verjetno je to čisto individualno in ni odvisno od te motnje, sigurno pa šale na svoj račun prenašajo slabše. Moj bivši momovec se je sicer znal pošaliti na svoj račun, vendar bog ne daj, da bi se na primer jaz ali kdo drug. Pa včasih je bil njegov smeh v kaki hecni situaciji prej srhljiv kot iskren. Kot da s tem prisiljenim smehom prepreči izbruh besa. Meni ni bil glih prijeten.
Pozdravljeni “Rjavi medved”
Zelo dobro opažate – ljudje z MOM res nimajo smisla za humor.
Razlog je precej preprost. Za razumevanje humorja rabimo abstraktno mišljenje. Tudi za razumevanje pregovorov rabimo abstraktno mišljenje.
Še malo teorije moram dodati – imamo več vrst mišljenja in najprej se v razvoju otroka pojavi katatimno, dereistično oziroma magično mišljenje. Nato sledi logično mišljenje, katerega del je abstraktno (pravijo nekateri, drugi pa da je abstraktno še nadgradnja logičnega).
Osebe z MOM uporabljajo dereistično mišljenje in iz poslušanja načinov sklepanja in odzivanja v določeni situaciji, je najlažje postaviti sum, da gre za MOM in potem še z dodatnimi podatki potrditi diagnozo.
Osebe z MOM vse, kar se dogaja okrog njih vzamejo zelo osebno in zelo konkretno. Poleg tega nikakor ne prenašajo, da so ljudje okrig njih veseli, nasmejani, se smejejo šalam in podobno. Takoj najdejo kaprico in pride hladen tuš.
Skratka – ni se bati, da bi od smeha osebe z MOM imeli gubice na obrazu.
Mojca Z. Dernovšek
Mojca, hvala za razlago. Zdaj mi je tudi jasno, zakaj ima moja take težave z logiko. Čisto osnovnih stvari ne razume, na primer, da dejanje, ki se je zgodilo kasneje ne more biti vzrok za dejanje, ki se je zgodilo v preteklosti.
Tudi to, da ne prenaša veselih ljudi okoli sebe drži. Bolj ko je družba vesela, večja mona je. Dobro se počuti le v družbi svojih “prijateljic”, ki imajo vse take in drugačne probleme s sabo.
Če se spomnim moje matere – momsterja, se moram začeti kar režat, ko se spomnim kako popoln nesmisel za kaj humornega ima. Včasih se sicer smeje, vendar le takšnim najbolj primitivnim in po vsej verjetnosti povezanim z nesrečo kakšnega drugega. No ja, priznam, včasih mi je šlo to pošteno na živce, zdaj na varni oddaljenosti in osebni nevpletenosti pa se mi zdi zgolj totalno bizarno.
Že humor je problem, ko pa kaj satiričnega rečeš, to jemlje čisto dobesedno, zato sem že leta prej prenehala s kakršnio koli bolj duhovito ali satirično pripombo na karkoli, ker je bil njen odziv enostavno preveč bizaren.
GittaAna
Uffa, tole je še ena potrditev. Moja bivša je razumela in prakticirala samo gostinske šale, kot npr. dobrega štromarja lahko samo šnops strese, ali pa stara baba dolga noč, če je pa star dedec, se pa še noč vleče.
Meni se je to zdelo primitivno, moj humor (recimo mu malo bolj inteligenten) pa ji je bil čisto mimo.
Glede abstraktnega in logičnega mišljenja. Moja bivša ga ni imela, predvsem logike ne.
OA
Še glede razumevanja osnovnih stvari:
moja bivša me je skušala prepričati, da če ti je na vodni postelji vroče, si moraš grelec nastaviti na višjo temperaturo, ker bo telo manj delalo in se boš manj potil. Sem mislil, da padem dol. Nisem ji mogel razložiti, da je to v nasprotju s fizikalnimi zakoni.
Ne, ona se je skregala z mano, češ, da ji je komercialist, ki ji je prodal posteljo tako rekel. Na koncu sem se ji še opravičil, da je bila res zavedena od komercialista. Mama mia. Dobro, da tega ni več potrebno prenašati.
Pa še to:
K moji bivši se je po 14 dneh poznastva že preselil nov partner skupaj s starejšo hčerko. Po 14 dnevih!!!!
In to je sedaj ljubezen njenega življenja. Kakšna faza idealizacije, mama mia.
Preden sem spoznal pojem MOM, bi za takšno žensko po domače rekel, da je “usekana” :). Sedaj pa vem, da je bolna.
Ja oni imajo pri osnovih zdevah že kar nekaj težav…kar se tiče humorja pa…ne vem no, če se recimo določenim vicem, ki si jih povedal smeje cca 50 ljudi, dva pa ne (ona in njena mama)..imata verjetno oni dve prav ostali pa verjetno ne 🙂 kakim prej omenjenim primitivnim je pa ravno obratno..pa verjetno imata tudi tu potem oni dve prav…
Moram reči, da moja mama (ki se mi zdi, da je učbeniški MOM, dosti bolj kot oče) IMA zelo izoblikovan smisel za vse vrste humorja – od primitivnega do abstraktnega. Ker ima vedno nekakšno aristokratsko držo v družbi, se prej smeji sofisticiranemu homorju, kot primitivnemu. Vendar moram reči, da ima humor izoblikovam LE v družbi drugih ljudi, zelo zelo zelo redko pa so ji smešne ali zabavne moje pripombe ali zgodbe / basni, vici, prigode etc. Če se mi že nasmeji, to deluje kot ‘ok, saj si smešna, vendar ne razpusti se preveč, saj veš, da imamo trenutno dosti dela, zato pusti govoriti mene o tem , kaj je še za nardit.’ Včasih to tudi pove, če se ji zdi, da sem se že preveč razvnela s humorjem. Na videz (joj, kako ‘na videz’ je vse v njenem govorjenju in čustvovanju, ta VEČNI TEATER, NIKOLI ISKRENO SRČNEGA nič) je seveda naklonjena zdravemu počutju doma, v resnici pa VEDNO zavira mojo sproščenost. Če sem pri njima takrat, ko imata obisk in se jaz pogovarjam z obiskom (ponavadi kaj šaljivega, ker sem sama ‘zabaven’ tip človeka) me dosledno takoj sredi pogovora prekine z zahtevo po ‘daj naredi to in to, kar sem te že prej prosla’. Dosledno vedno se to zgodi, da tudi oseba, ki je vpletena na obisku to dojema kot mamino dominantnost. Sledijo ponavadi samo prizanesljivi pogledi, jaz pa včasih tudi dvignem glas in ji rečem, da naj mi pusti prostor izražanja, Seveda se konča moj ‘izbruh’ vedno klavrno zame. Pa tudi za obisk. Zato se zadnje čase le še umaknem. Samo umik mi prinese spokoj, samo in zgolj samo umik. To si premalo povdarjam in še vedno bluzim, da bomo dosegli nek sporazum.
Na splošno pa mama velja za zelo iskrivo in humorno osebo, oče pa sploh za največjega šaljivca v družbi, ki ‘drži ure in ure vse pokonci’. Oče se zelo rad pošali doma, zadnje čase, ko je bolan le še bolj po tiho, predvsem zaradi tega, ker mama sploh ne reagira na njegov humor, ali pa reagira nanj podobno kot na mojega, s tem, da je pri očetu namesto nujnosti dela uporabljena skrb za njegovo lastno bolezen. Če pa se midva z očetom ‘zapleteva’ v njeni družbi v neko šaljivost, pa seveda takoj poseže vmes z najavo porblemov in obveznosti in s kričanjem, ki izraža neko zelo utemeljeno skrb za karkoli že. Češ – vidva se kr šalita, problemi pa ostajajo. haha…absurdi ad infijitum
No, sicer se pa v zadnjem letu , odkar skrbim za njiju obnemogla, sploh več ne šalimo, le kregamo. Pa tudi dogovoriti se ne da za čisto nič – vse je prepuščeno predvsem maminemu počutju, trenutnemu. Z njo se ne morem dogovoriti niti to, kaj bo jedla drugi dan, saj to dojema kot mojo nadvlado. Će pa se sama odločim za njiju (kaj nakupiti za naslednji dan za kosilo) pa lahko pride do komplikacij. Predvsem takih, da je to interpretirano kot poskus moje nadvlade… haha…saj MOM je res vaja v absurdu človeške ogroženosti od ničesar in nevrotične obrambe v napadanju ‘sovražnika’ ad infinitum.
Sapoprepoznana
lp
Samoprepoznana
Odvisno od osebe, okolice in sitaucije. Večinoma v trenutku, ko dojamejo da so “spregledani” naredijo totalno dramo, kakršno koli, samo, da bi prikrili resnico. V tem so zelo spretni, tako da si notri v eni povsem drugi drami in kar je bilo pred trenutki je povsem pozabljeno……Če še vedno ni “pravega” odziva čez čas prenehajo ali si zgolj poiščejo nove žrtve.
GittaAna
haha, ja, res je. Jaz sem pri mojem tudi opazila, da je “neumen”, a kasneje sem opazila, da se on rad naredi neumnega, kadar mu to koristi, oz. kadar ve, da bo tebe s tem razdražil(a).
Tudi moj se nikdar ni znal pošaliti na svoj račun, medtem ko se je sam rad hihital resnično neumnim, blesavim, kdaj celo resnim stvarem. Včasih je kaj ušpičil, in nato kot mali otrok čakal, kaj se bo zgodilo, in se zadovoljivo poleg režal.
To so trenutki, kot sem že nekje napisala, ko ti zna MOM biti celo simpatičen, oz. ne vzameš resno teh njegovih otročjih fint.
Za vse narcise je značilno da so “otročji” – a to znajo zapakirat v simpatičen paket, ljudje radi rečejo, da so zabavni, da so fajni za družbo. Narcisi so kot eni razposajeni klovni, ki radi animirajo okolico.
A ta njihova razposajenost je rezervirana zgolj za druge, za okolico; medtem ko doma nad tebe pa stresajo samo negativo…in se sploh ne znajo zabavati, kot to znajo za publiko!
Dragi forumaši, jaz pa imam s staršema momovcema tako izkušnjo, da momovci imajo smisel za mumor, in to kar izrazitega lahko, ampak z enim pravilom: NIKOLI ne na lasten račun, z veseljem pa na račun koga drugega. To pa res z velikim veseljem in grobo. In če si se branil – potem sem bila tista, ki mora VEDNO pokvariti vse.
Pa raje od finega humorja imajo straniščnega. To je veljalo za očeta, moja mati nima kaj dosti smisla za humor, razen kolikor se je zaradi strategij preživetja smejala očetovim štosom.
Se strinjam z večino – v njihovi družbi ne dobiš smejalnih gubic, kot je napisala g. Mojca Z. Dernovšek.
Svojega bivšega sem sicer občasno lahko pripravila do smeha, njegovi štosi so se pa meni ponavadi zdeli precej butasti.
Sem pa prebrala knjigo Vladimirja Aureja na to temo, on pa navaja, da je kar veliko svetovno znanih piscev (tudi komedij) imelo to motnjo, med drugimi pa naj bi bila MOM tudi Marlyn Monroe.
Ampak verjetno je res veliko stopenj in različic te motnje.
Pozdravljeni sogovorniki!
Humor (da najdemo tudi šaljivo in smešno stran v težavah, smo sposobni samoironije in nasmejati do solz) štejemo poleg altruizma (delo za druge, a ne v količinah, ki nam škodijo), sublimacije (da se zadržimo neugodnih in neprimernih vedenj, da ne bi druge prizadeli, ne ker so prepovedanain bi sledila kazen) med najbolj zdrave obrambe. Humor ima seveda več komponent in najpomembnejša je tista, ki obsega abstraktno mišljenje. Za inteligentne štose in zaplete rabimo abstraktno mišljenje. Iz naslova dereističnega, magičnega in katatimnega mišljenja pa pridejo nadvse zanimivi zapleti in razlage. Tudi to je včasih nadvse smešno. Zelo boleče pa postane, če se v nelogični zgodbi znajdemo neprostovoljno v vlogi glavnega osmešenega junaka. Inteligentni visoko funkcionalni MOMsterji hitro ugotovijo, da je ljudi mogoče obvladovati tudi z izvrstno predstavo komedije. Tudi sicer so ravno MOMsterji najboljši igralci, saj prevzamejo vlogo kot svojo in če je zraven še publika, potem je sreča popolna.
Nekoliko sem skeptična glede diagnosticiranja velikoh umov in ustvarjalcev v preteklosti. Veliko umetnikov v obdobju 19 in 20 stoletja je uporabljajlo ekscentričnost kot del svojega imidža – nekako se je predpostavljalo in tudi pričakovalo, da pač mora biti umetnik ali znanstvenih malo čuden in so odigrali svojo predstavo. Umetnike in znastvenike odlikuje izjemno dobro opazovanje okolja. Kaj je torej lažje, kot posamezne pripetljaje postaviti v literarni kontekst – življenje res piše zgodbe.
Če se torej učimo od umetnikov in znanstvenikov – potem se naučimo dobro opazovati, poslušati, razumeti in to na čisto logični osnovi in na ustrezni čustveni distanci. Potem vidimo na primer, da so štosi MOMsterjev povedani z namenom zabavanja drugih in da je veselje in sreča pripovedovalca v obvladovanju ljudi okrog njih in ne v prešernem smejanju ob dobrih štosih.
Skratka – kot vidimo, humor pri MOMsterjih ne pride v poštev kot zdrava močna obramba, ampak je samo sredstvo za pozornost in obvladovanje scene.
O obrambah se da še veliko napisati. Če bi koga zanimalo, lahko priravim njihov seznam – od zdravih, nevrotičnih in nezrelih – jih je malo morje.
Veselje vas je brati – zelo dobro opazujete in dobro zarmišljate.
LP
M
Po mojih izkušnjah imajo svojevrsten smisel za humor, ki je drugačen od drugih.
En humor je pred drugimi osebami, takrat se šali na račun tretjih oseb, politikov.
Drugi humor je pred najbližjo osebo, takrat je njegova šala ponižujoča npr. pet ur že pripravljaš to kosilo (kao da si nesposoben). Ker te to užali se pričneš braniti, takrat pa vzroji, da ni neumen in butast, da ne razumeš njegove šale. In kaj je tu npr. smešnega? Zelo podobno se “šali” na račun postave, stila oblačenja, načina hoje itd svojega partnerja. Te njegove šale ga zelo zabavajo in vidno spravljajo v dobro voljo.
Nikoli, ampak res nikoli se ne pošali na svoj račun.