Pozdravljena Gitta Ana,

Pred dobrim letom sem v želji da ugotovim kaj je norost s katero se borim v partnerskem odnosu že skoraj od samega začetka zasledil ta forum. Moram priznati, da sem se ob branju foruma (tudi tuje spletne strani) kar zmrazil, da je vse napisano, naj si bodo reakcije MOM partnerja ali pa občutki, ki jih doživljajo ne MOM partnerji do potankosti enako temu, kar se je dogajalo v najinem odnosu. Na trenutke bi skoraj pomislil, da si delimo isto osebo. Ob branju o BPD sem sicer občutil neke vrste olajšanje v smislu, da nisem edini, ki se spopada s tako nerazumnimi situacijami, ki si jih nekdo, ki tega ne doživi na lastni koži lahko predstavljal samo v kakšnem znanstveno fantastičnem trilerju ali celo grozljivki. Ne mislim pisati o situacijah in dogodkih, ker je o tem že dovolj napisanega, kljub temu da so bile določene še bolj nesmiselne, skoraj bizarne.

Pred enim letom, po še enem nožu, ki je zaradi njenih dejanj globoko zarezal v moj hrbet (ne dobesedno) in sem kljub vsemu še vedno stal ob njej, sem tedaj prvič po dolgem času imel upanje, da pa bo le nekaj šlo na bolje. Z njene strani je bilo namreč čutiti zavedanja motnje, ter prvič tudi zavedanje, da me je s tem dejanjem globoko prizadela. To me je navdalo z upanjem, da se bo morda pa le nekaj obrnilo na bolje. Tedaj je rekla, da bo poiskala strokovno pomoč. Nekaj časa pred tem zadnjim dogodkom sva namreč skupaj gledala oddajo Polnočni klub (Življenje v barvah), na koncu katere je celo povedala, da se počuti tako kot je bilo v oddaji povedano. Dejansko je z mojo pomočjo poiskala strokovno pomoč. Preden je prišlo do samega obiska psihiatrinje, me je prosila, da bi šel z njo in povedal kaj dejansko se v najinem odnosu dogaja. Seveda sem bil to z največjim veseljem pripravljen storiti v upanju, da mi posledično le uspe odnos z osebo, ki jo imam neizmerno rad in za katero sem pripravljen storiti vse, razen zavestno dopustiti da pregorim v takem odnosu, kar se je na nek način na koncu tudi zgodilo. Ko je dejansko prišlo do prvega obiska, o želji po moji prisotnosti ni bilo ne sluha ne duha. Sam nisem hotel omeniti moje prisotnosti, ker bi bilo to dovolj za le še en izbruh jeze in besa. Že po drugem obisku so ji diagnosticirali GAD in ciklotimijo. Ta diagnoza, je bila kasneje kot voda na njen mlin in sem bil zato mnogokrat deležen še obtoževanja, da sem ji postavil diagnozo in naj si raje jaz poiščem psihiatra. Meni je bilo sicer “vseeno” kakšno diagnoza je postavljena. Želel sem si samo, da bo odnos kolikor toliko normalen pa tudi če se diagnosticira in zdravi hipertenzija. Pred kratkim sem kot o zadnji opciji razmišljal tudi o avdio snemanju njenih izpadov, da bi ji na tak način v njenih pozitivnih trenutkih poizkušal prikazati kaj se dejansko dogaja. V njeni realnosti je na žalost vse skregano z zdravo pametjo. Žal mi to ni uspelo, ker je pred nekaj dnevi po štirih letih prekinila stike.To mi na koncu tega odnosa niti ni najtežje, ker sem bil teh odrivanj deležen neštetokrat a jo imam kljub vsemu še vedno rad. Vem, da njeni družini ni poznano, kaj vse se je dejansko dogajalo med štirimi stenami, tako da ji ne morejo biti v pomoč v smislu iskanja prave terapije. V njih ima pred vsem potuho na račun neresnic, ki jih je širila o meni, katerih pa v najinih lepih trenutkih nikoli ni demantirala. Najtežje pri vsem skupaj mi je, da se mi smili, ker vem da si neskončno želi normalen odnos katerega pa ona žal ni sposobna.

Sprašujem se, če je taka podobnost simptomov med postavljeno diagnozo in BPD tudi v praksi ali je to naključna posledica uspešne manipulacije (maska)? Ali so obtoževanja za stvari, ki jih nikoli nisi izrekel ter za dejanja katerih nikoli nisi naredil posledica “halucinacij” ali zgolj želja prizadeti partnerja?

Hvala za kakršen koli odgovor.

Tako laično bi napisala, da je razlika v pomanjkanju empatičnosti in izpadih besa iz čisto naključnih triggerjev, (kar je tipično za BPD), pri bipolarni motnji gre bolj za spremembo razpoloženja, ki ni toliko impulzivna in tudi traja dlje časa- kar se mi zdi za strokovnega delavca velika napaka, če jo napravi, manipulacija “pacienta” tukaj gor ali dol.
Stvar je v tem, da so ti primeri težki tudi za psihiatrijo, BPD pa očitno še vedno pri nas neraziskana.

Za BPD je med drugim značilno razvrednotenje partnerja in v tem kontekstu vse obtožbe in laži, če se jim pustiš, ti igrajo druge duševne bolezni (shizofrenijo), telesne bolečine, vse, kar hočeš in česar nočeš- večinoma z namenom, da dosežejo, ko nič drugega več ne morejo, vsaj večno sočutje in skrb zanje. Tu si njen, še vedno.

Veliko ti še manjka za nekoga, ki je z nekom takšnim preživel štiri leta.
(Se opravičujem sicer za predrzno kritiko).

Zdravo kr nekdo,

sem vesela da si napisal njeno diagnozo. Ocitno je taksno diagnozo dobila tudi nasa MOM mati in tudi ona je dokaj kmalu dobila to diagnozo. O MOM ne duha in sluha, ceprav ima copy paste MOM lastnosti 😀

Nazalost ti ne morem povedati kaj bi bilo prav narediti. Vem samo da vso to dokazovanje nekako ne pripelje nikamor. Lahko se ti posreci da v dolocenem PRAVEM trenutku dejansko dosezes, da se oseba zaveda, da to kar je naredila ni vredu. Vendar to traja par minutk mogoce urca, ce imas sreco en dan, potem pa nazaj na ustaljene tire in vse slabo je pozabljeno, ti si pa zopet na zacetku. Da si zelis, da nebi trosila neresnic naokoli je prav tako utopija. Tega ne bos mogel prepreciti nikakor, kot MOM-ovcu ne bos mogel objektivno dopovedati da nekaj ni vredu, saj v njegovi “glavi” je resnica mocno subjektivna glede na njihovo pocutje. In kako nekomu nekaj dokazes, ki svoja mnenja temelji na obcutkih?

Kar se tice halucinacij ti lahko ponudim le laicni odgovor… Pri MOM-ovcih sta amigdala in hipocampus manjsa in ob stresu se njihova funkcionalnost se bolj omeji. Zaradi tega so dejansko emocionalno bolj obcutljivi, tezje predelajo obcutke, tezje se spopadejo z stresnimi situacijami. Tako so tudi stresne situacije v njihovih mozganih potencirane in na koncu se gre (v njihovih mislih) le se za prezivetje.

Torej ce imas partnerja ali pa si zelis partnerja z MOM je najbolje, da se kar takoj navadis na trosenje lazi saj jih ne bos mogel prepreciti temvec le sebe utrditi da te ne tangirajo. Za skupni obisk terapevta ti zelim veliko srece. Jaz cakam na ta trenutek ze 3 leta. 😀 Prav tako se bos moral navaditi pisati dogodke, kot tudi selektivno pogovarjati s taksno osebo. Ko pridejo otroci pa se toliko bolj dokumentirati vse dogodke saj jih bos v skrajnem primeru potreboval. Seveda obstaja tudi majhna moznost da punca “spregleda” in gre na terapijo zaradi dejanskih tezav.

Ce ti je taksen nacin zivljenja in partnerstva blizu, ti lahko recem le go ahead. Na vsak nacin ti zelim veliko uspeha.

lp

Pozdravljena ArtificialLove,

Hvala za odgovor. V takih primerih ne bi krivil strokovnega delavca, saj kot je verjetno vsem poznano, in se s tem verjetno strinjaš, so ti primeri za psihiatrijo težki tako v smislu diagnostike kakor tudi zdravljenja.

Izpadi se pojavijo kot strela z jasnega. V nekem trenutku si najboljše kar se ji je zgodilo, a že v naslednjem krivec za vse njene tegobe (totalno razvrednotenje). Strinjam se, da sem še vedno njen JO-JO in to mnogo bolj kot bi bilo normalno glede na okoliščine, a se že dolgo časa zavedam, da v kolikor se ne bo resno lotila kakšne konkretne psihoterapije to ne more več dolgo trajati. To, da gre do psihiatrinje vsake toliko časa po recept nikakor ni dovolj. Vseeno si želim, da bi ji nekako odprl oči, kljub temu da je to na vse prebrano verjetno mission impossible .

Ne razumem pa kaj želiš povedat is tem da mi še veliko manjka za nekoga ki je….. Kritika me ne prizadene, ker sem na žalost navajen že vsega.

Lp

Kr negdo, neizmerno imaš rad človeka, ki ni sposoben imeti rad. Vsaj ne na tak način, ko imaš rad ti. Oni so preprosto drugačni, drugače čustvujejo, razmšljajo, delujejo in s svojo pametjo ne moreš nikoli razumeti, kaj se njim zares dogaja, tako, kot tudi oni ne razumejo ( ne samo, da ne morejo, niti nočejo razumeti ali pa jih povsem ne zanima) kaj se dogaja tebi.

Tisto ,kar se mi zdi, bi moral narediti, da poskusiš najprej raje razumeti sam sebe. Zakaj imaš (še) vedno rad nekoga, ki te očitno nima in ki s teboj tako zelo očitno grdo ravna? Zakaj greš veš čas nazaj in nudiš celega sebe, če si drugemu zgolj objekt, ki mu lahko izpolni neko potrebo?To so tista vprašanja, ki jih je treba najprej odgovoriti in potem boš verjetno tistega na drugi strani videl čisto drugače.

Takšni vzroki so ponavadi zelo globoko in je treba kar precej pobrskati po sebi in biti pri tem neusmiljeno iskren do sebe, kar običajno traja. Vendar če boš vso to energijo ,ki jo sedaj usmerajš vanjo, preusmeril nase, če boš toliko časa na dan, kolikor ga porabiš za razmišljanje: Zakaj Ona? kako Ona lahko? Kaj naj v zvezi z Njo naredim, da bo drugače? , porabiš za to, da si tako zelo ljubeč, razumevajoč, potrpežljiv tudi sam s seboj , pa gre mnogo , mnogo hitreje. Vprašanje je le ali se ti zdi vredno to početi tudi zase? In zakaj ne? :-))

Snemanje – preprosto povedano, z nerazumnimi ljudmi se ne moreš razumno pogovarjati. Takšno predvajanje posnetkov bi verjeto sprožilo še en precej značilen simptom momsterjev, kadar jih postaviš ob zid in jih soočiš z resnico – totalno se odklopijo, čisto ven padejo, kot nekakšen psihotičen izpad ( različno od človeka – jok, kričanje, disociacija, slabost, norost……) in običajno se konča tako, da na koncu ti njih tolažiš in se opravičuješ, kako si bil lahko tako zloben, da si jih soočil z resnico. Razen, če si tega doživel že toliko in razumeš za kaj gre in si pri sebi že zelo pospravljen….potem pa zgolj počakaš, da mine. Ko vidijo, da tudi tako ni željenega rezultata tudi s tem prekinejo.

GittaAna

Pozdravljena ad infinitum,

Hvala za vse tvoje besede. Kolikor je razbrati tudi ti žal nisi bila prisotna pri obisku strokovnega delavca, da bi lahko podala realno videnje dogodkov in s tem pomagala pri postavitvi diagnoze ter posledično pri izboljšanju stanja mame.

To, da so lahko zgolj izjemno redki trenutki, ko se je zavedala, da nekaj ni naredila pravilno, mi je sedaj že povsem jasno. To se je meni zgodilo le enkrat, ko je meni nič in tebi nič odšla drugič v tujino za en mesec. O njenem odhodu, sem čisto slučajno zvedel 3 dni pred tem. Prvič je sicer 3 mesece prej odšla v želji, da si bo malo zbistrila glavo, glede na to da je bila najina veza, v njeni glavi predvsem zaradi mene seveda polna dnevnih vzponov in padcev (žal karakter ne moreš pustiti doma). Jaz sem ji celo kupil letalsko karto in ji poleg tega dal še nekaj denarja za seboj. Če sem iskren mi je to takrat prav godilo, saj sem lahko vsaj malo normalno zadihal. To kar se je potem zgodilo mi je dalo vedeti, da ne premore ravno empatije. Prevarala me je namreč s tujcem, ki ga je sicer poznala že od prej. Po prvi vrnitvi mi je kasneje, po kakšnem mesecu to priznala, kljub temu, da je bilo to meni jasno takoj ob njeni vrnitvi, oziroma že prej. Glede na njeno preteklo nepremišljeno ravnanje, ki mi je bilo dobro poznano, sem ji to celo odpustil. Drugič je nenapovedano odšla k temu istemu znancu. Na dan, ko sem slučajno izvedel da gre zopet v tujino, sem jo brez kakršnih koli dram sicer prosil naj tega ne naredi ali vsaj premisli o posledicah ob vrnitvi. Jaz namreč naj ne bi bil več na razpolago za njo, kljub temu da sem že tisti trenutek sam pri sebi vedel da bom ob vrnitvi spet njena glavna violina. Njej je bilo v tistem trenutku vseeno. Teden dni kasneje mej je v joku klicala iz tujine, kao da ji do življenja in me prosila, če se lahko jaz dogovorim za srečanje s psihiatrinjo v smislu da bi res nekaj rada ukrenila s svojim stanjem.

Po vrnitvi je bila kakšen mesec čisto druga oseba in vse skupaj mi je vlilo neko upanje, a se je na koncu bilo spet vse po starem. Da ne omenjam, da je ona še do nedavnega imela stike z njim. Pred kratkim jih je namreč prekinila, a kdo bi ji verjel ker sem to slišal že prej a se je izkazalo za laž. Da bi se o prevari kdaj pogovorila je bilo utopično pričakovati. To je bila tabu tema. Za njo sem bil na trenutke celo paranoik ker naj bi si to domišljal. 🙂 Če sem ga slučajno kdaj omenil, predvsem kot obrambo ob vseh njenih izpadih in nesmiselnih obtožbah na moj račun je pač rekla, da ona ne dela nič slabega. Mislim, haaalloooo. Po njeno ona pač ni bila nikoli, ampak res nikoli čisto nič kriva. Kaj takega, v mojih preteklih vezah ne bi mogel nikoli oprostiti partnerici, a ona je žal nekaj posebnega, dobesedno :).

Nikakor mi ni jasno, ali se ona sploh zaveda lažnih obtožb v trenutku izpada ali pa kasneje ko se umiri? Jaz sem imel namreč občutek da se sploh ne zaveda izrečenih besed, zato ji tega nikoli nisem ravno zameril. Nikakor pa ne morem trditi, da me niso prizadele.

Tak način partnerstva mi nikakor ni blizu, a nisem človek, ki bi vrgel puško v koruzo in zato vztrajam pri stvareh dokler je še kanček upanja. Če sem iskren moje upanje počasi umira ker imam kljub svoji nenormalni potrpežljivosti njenih neprestanih dram že počasi dovolj. Imam sicer še nekaj energije, a to da bi se moral zaradi njenih nesmiselnih (lažnih) obtožb boriti še z njeno družino mi jo bo pobralo. Večkrat mi je namreč že rekla, da so ji njeni rekli da jaz nisem za njo.

Upam, da bo vsaj tebi na koncu uspelo s tvojo mamo kaj doseči, a to bo šele začetek očitno nemogoče poti.

Pozdravljeni!
Spremljam poste dokaj redno in sem navdušena nad debatami. Danes pa se nekako moram oglasiti, da pojasnim GAD in ciklotimijo – v kontekstu MOM.
Omenjeni dve diagnozi je dejansko mogoče postaviti v času dveh pregledov, medtem ko je MOM nemogoče brez prave heteroanamneze in vpogleda v dolgoročno funkcioniranje postaviti tako hitro. No-včasih je dejansko mogoče videti zadeve že ob prvem pregledu, če je zraven svojec in grejo zadeve v smer tipičnega izpada. Mogoče je tudi diagnozo MOM postaviti zelo hitro, če je nekdo zelo motiviran in se dejansko razkrije do podrobnosti – kar pa je zelo redko. Velikokrat se diagnoza MOM postavi dokaj pozno in se ljudje oglasijo pri psihiatru iz različnih razlogov – od depresije, tesnobe, nespečnosti, … no pa tudi zato, da zaprejo usta okolici, ki jih pošilja na pregled in v obravnavo.
Predvsem pa je pomembno vedeti, da GAD in ciklotimija niti pod razno ne izključita MOM – ravno nasprotno – velikokrat sta obe motnji zraven in dodatno komplicirata klinično sliko in zahtevata nekoliko drugačne terapevtske pristope – zlasti zdravila!!! Če bi bila na primer gospa slučajno pri meni na pogovoru, potem bi ji vsekakor ponudila dvotirno terapijo – stabilizator razpoloženja in antidepresiv. Nekateri ponudbo sprejmejo in dejansko se težave nekoliko ublažijo – seveda MOM ni nič boljša, a GAD in ciklitimija sta manj moteči. Seveda pa ljudje tudi odklonijo zdravila, brez njih pa je tudi psihoterapija nekoliko manj uspešna. Včasih pozabijo, da so dobili ponudbo jemanja zdravil in so čisto presenečeni, ko se jih na to spomni. V vašem primeru vidim, da se psihiatrovo mnenje uporablja kot novo orožje proti vam in to je slab znak za prihodnost. V kolikor se bo gospa ponovno oglasila pri svojem psihiatru, jo vsekakor spremljajte in povejte, kako se sedaj diagnostična opredelitev težav pojavlja v vajinem razgovoru. To bo vsekakor povečalo število postavljenih diagnoz in opredelilo prognozo.
Ne glede na to, kako zelo se svojci trudijo, da bi posameznik z MOM nekaj spremenil, pa je še najlažje, če najprej spremenijo sebe. Tukaj je mogoče marsikaj – od tega da ne jemljejo zadev več tako zelo osebno, pa da se malo čustveno oddaljijo, da se ne izčrpavajo, da živijo svoje življenje, se poglobijo vase, poskusijo izkušnjo vzeti kot učenje, … pa še kaj bi se našlo, če se odločijo ostati v stiku in v odnosu. Druga varianta je odnos prekiniti in odžalovati izgubo in se ponovno poglobiti vase. Kot psihiatrinja imam najboljše izkušnje s svojci, ki jih izkušnja z osebo z MOM privede do velike zrelosti, trdnosti in samozavesti. Pri mojih klientih z MOM pa so moje izkušnje nadvse pestre – od tega, da se mi je dodelila vloga v drami – kot ena skrajnost – do tega, da se je oseba z MOM postavila na svoje noge in začela urejati svoje življenje (to se navadno zgodi bolj pozno – po 35 letu starosti ali še kasneje).
Kar pogumno dalje
Mojca Z. Dernovšek

Lahko si samo želim, da bi se zame kdo toliko trudil, kot se fantje tu gor trudite okoli momovk. Resno.

Kr_nekdo, moj bivši partner ve, da ima mom in ga skuša obvladovati, deloma mu je to v teh letih tudi uspelo, ampak vseeno enostavno ne more iz svoje kože oziroma iz te motnje. Ne gre. Prekinila sem stike z njim, v kar je privolil (mislim, kot da ima izbiro – ampak dejansko se obnaša, kot da se mora s tem strinjat, sicer jaz ne morem prekinit stikov z njim), ker sem mu obljubila, da ga bom poklicala, ko bom pripravljena. Zadnjič mi pošlje mail v smislu, veš kaj, kako se pa ti to obnašaš, sem zelo potrpežljiv, ampak zdaj je pa moje potrpežljivosti počasi konec. Kot da jaz njega prosim, naj me ne skensla … Tak film se njemu vrti v glavi.

Poleg tega to zavedanje, kaj mu je, v določenih trenutkih izrabi za izgovor za svoje početje, odzive, ravnanje … in sem bila jaz tista ta grda, ker se nisem dovolj poglobila v to motnjo, ker nočem prebrati knjig, ki mi jih on priporoča, ker ne razumem … Če to motnjo gledaš skozi oči momovca, se ti človek dejansko lahko zasmili. Kako trpijo, kako grozno je v njihovi koži, kako težko jim je, radi bi normalno živeli, pa ne morejo. Vse to je verjetno res. Ampak jaz moram na to motnjo pogledati s stališča nekoga, ki jo mora prenašati in potem je ta slika veliko manj srce parajoča. Nikoli nisem vedela, kaj bo, ko se bova videla. Bo v redu, bo imel izpad besa, bo jokal, se bo smejal. Vedno je bilo nekaj, zelo redko sva skupaj preživela normalnih nekaj ur – celega dneva pa sigurno ne. Pazi, to je človek, ki ve, kaj mu je, ki diagnozo sprejema, ki se zanima zanjo in skuša vplivati na svoje reakcije. Uspešnost je nekje 25-odstotna maksimalno. Torej na eno uro normale pridejo tri ure nenormale. Meni je to udarilo na želodec in sem imela hude težave, po koncu zveze pa depresija. Kot bi šele takrat začutila, kako sem se izčrpala v tej zvezi.
Skratka, pravilna diagnoza in to, da bi se partnerka soočila s svojo motnjo, ne pomaga praktično nič.

V dvoje nam mora biti lepo. Druga oseba ti mora biti tudi varni pristan, drevo, na katerega se lahko nasloniš, rama, na kateri se lahko zjočeš, prijatelj, zaupnik, tisti, ki te spodbuja, ki ti pomaga razmišljati, človek, na katerega se lahko vedno zaneseš. Ob njem se moraš počutiti kot 1,5 osebe, kakršna si, ne kot mezinček.

Preberi si zgodbe ŠeVednoOptimista in Kričača, kako zgleda imeti družino s tako osebo.

Zelo dober nasvet, ki lahko precej zbistri pogled na zadevo. Si lahko predstavljaš imeti skupaj z njo otroka in situacija bo povsem ista , po vsej verjetnost pa še hujša? Ko bo lepega dne spokala in vaju pustila za nekaj dni, da se bo šla malo zabavat- kaj boš rekel otroku? Ko bo imela izpade, joke, drame in se pri tem ne bo prav nič ozirala na otroka ( vedno se vse vrti zgolj okoli njih in njihovih dram) in bo to počela pred njim ali še huje, ga bo celo izrabljala za svoje drame – kako boš to razložil otroku? Momsterji običajno svoje otroke uzporabljajo zgolj za svoje potrebe – pogosto še huje kot partnerja, ker niso sposobni ločiti sebe od otroka, za njih je to zgolj del njih, ki mora čutiti, misliti točno tako, kot se njim zdi in jih, ker je to njihova “last” in ga ali povsem in zelo bolestno navežejo nase ali pa jih zelo prefinjeno zlorabljajo za karkoli jim pač pade na pamet.

Zakaj te še vedno vleče? Ker so momsterji odlični v tem, da se na začetku povsem prilagodijo tvojim tudi najbolj globokim in divjim hrenepenejem, ker se vsaj takrat povsem zlijejo z drugo osebo…potem pa pride na plano tisto, kar je res in tisto ni prav prijetno. Ker pa ves čas hrepeniš po tem, da bi se tisto na začetku vrnilo , ona pa ti verjetno vsake toliko postreže s tem, toliko da ostaneš na vrvici….se poganjaš kot hrček v tisti okrogli kletki v kateri teče in teče in nikamor ne pride.

Morda se motim, ampak takšne so moje izkušnje.
GittaAna

Imam jo rad, ker podoživljam vse lepe trenutke, ko sem imel občutek, da jo je bog naredil samo zame.
Težko je sprejeti, da ni taka kot sem jo čutil ko je bilo vse v redu in da je to samo neka maska. V trenutkih, ko se vprašam kaj mi je in ali si to zaslužim je odgovor NE. Čisto jasno mi je, da bom imel precej dela tudi sam s sabo da bom naredil zaključni račun.

Težko jih je postaviti ob zid. Če sem iskren tega nisem niti nikoli v “normalnih” trenutkih resno poizkušal, ker sem se za ljubi mir raje držal pregovora “Ne diraj lava dok spava”. V času izpadov pa niti ni imelo smisla. Očitno so to čisto šolski primeri, ker se je dogajalo ravno to kot si napisala. Na koncu sem bil vedno jaz tisti ki jo je tolažil in se ji opravičeval in to vse z namenom da bo mir. Lahko, rečem, da sem bil po vseh izkušnjah tudi že toliko “pospravljen” da sem se mirno umaknil in je bilo kasneje vse dokaj normalno, če ne omenim da jo je kaj bolelo oziroma se ni počutila v redu. Bili so dnevi, ko sem se umikal tudi dvakrat ali v najslabšem primeru trikrat na dan.

Zdravo mal alergična,

Energijo, ki sem vložil v njo bi verjetno zadovoljil vsaj dve normalni ženski. Zanimivo je, da mi je to v trenutkih tudi dala vedeti. Ne morem reči, da mi tega na kakšen svoj način ni vračala a, kaj ko je lahko v trenutku vse izničila. Če sem iskren sem kljub vsemu prebranemu sem verjel, da je zavedanje prvi korak k izboljšanju. Izgovori so bili isti kot praviš ti (depresija, tableti, jaz pač taka sem), izvirni greh pa je bil vedno moj. Kar se tiče branja literature sem bil predvsem jaz tisti, ki je neprestano bral in raziskoval o tej temi. Sicer se mi zdi, da je brala knjigo Ne stopajte več po prstih, ki sem jo seveda kupil jaz zase in sem ji jo tako “na mehko” pokazal, a ne vem če jo je prebrala v celoti.

Res je, da nikoli ne veš kaj sledi oziroma veš. Vedno je bilo namreč isto. Ko sem za dopust kaj rezerviral, naj si bo na morje po dvakrat na leto ali izlet v tujino je dan ali dva prej vedno rekla da ona ne gre in naj raje vzamem sabo koga drugega. Isto je znalo biti tudi pri kakšnih drugih dogodkih…vse je bilo nekako last minute ko ne veš ali greš ali ne :).

Ob odgovorni službi tudi mene vse skupaj izčrpava. Jaz se zavedam, da čez njene oči nikakor ni lahko, a njo je brigalo, če imam jaz naslednji dan sestanke ali kakšno drugo pomembno službeno zadevo. Zadnje čase imam precej glavobolov, pa tudi padec odpornosti čutim po vsakem konfliktu. Če bi zadel na lotu in mi ne bi bilo treba zjutraj vstati in biti zbran 8-10 ur bi verjetno vse skupaj tudi telo lažje prenašalo a v tem smislu jaz ne morem zjutraj spati kot ona kot na žalost brezsposelna.

Lp

Pozdravljena gospa dr. Mojca Z. Dernovšek,

Najlepša hvala za vaše strokovno mnenje o medsebojni povezanosti diagnosticirane bolezni in MOM.

Partnerica je na osnovi diagnoze dobila dvoje različnih zdravil. Zagotovo so eno antidepresivi, za druge žal ne morem z gotovostjo trditi, da je stabilizator razpoloženja. Sicer je bilo ob začetku terapije videti izboljšanje stanja predvsem v njenem počutju, vendar v smislu njenih nekontroliranih izpadov jeze in besa ni bilo opaziti nikakršnega izboljšanja.

Poizkušal jo bom pripraviti na skupen obisk pri psihiatru v kolikor bo to le mogoče, vendar glede na to, da se ne odziva na moje klice, ne vem kako se bo izšlo. Iz izkušenj sklepam, da me bo sicer verjetno čez kakšen teden ali dva poklicala. V tem času se bom poizkušal poglobiti vase in delati na sebi kot pripravo na to, da klica oziroma odzivov na moje klice ne bo.

Težko je vse nesmiselne obtožbe, katere ti želi vcepiti v glavo za resnico vedno ne jemati osebno. Tudi sam sem le človek, ki ima sicer redko kdaj slab dan in takrat ti take stvari pridejo bistveno bolj do živega kot sicer.

Zadnjih 6 mesecev sem se v želji, da se vsaj malo zaščitim po še eni drami, fizično umaknil (postavil mejo) v tolikšni meri, da ne spiva več skupaj, a sva se vseeno vsak dan videvala in preživljala večino časa skupaj tudi med vikendom. Pač počneva stvari kot normalni pari, dokler ne udari prepogosta strela. Moja čustva do nje se zaradi fizične odsotnosti niso niti malo spremenila. Iskreno povedano si ne želim veze v kateri bi se moral od nekoga čustveno oddaljiti. Fizični umik na trenutke potencira tudi nove drame ali pa je zagotovo del njih.

Vem, da je kot zadnja opcija tudi prekinitev odnosa, kar bi verjetno moral storiti že zdavnaj, a po toči zvoniti je prepozno. Ne glede na epilog bo potrebno na koncu vse skupaj sprejeti kot izkušnjo iz katere upam da se bom kaj naučil.

Lp,

Kr_nekdo, če če če … Ja, če bi lahko odsekali tistih napornih 75 procentov, bi imeli idealnega partnerja, se strinjam.

Z vsem dolžnim spoštovanjem do bolečine mojega bivšega momovca, razumem, vem, se zavedam in sem jo vzela na znanje. Ampak tudi jaz nekaj pomenim, tudi jaz sem samo človek in tudi jaz imam svoje omejitve. Poleg tega imam tudi željo po normalnem življenju. Če bi ostala z njim, bi bil edini smisel mojega življenja streči njegovim muham, potrebam in željam. Si želim tako prebiti nadaljnjih 40 ali 50 let? O ne.

Kolega je imel punco s sladkorno boleznijo – mislim, da je GittaAna v neki temi dala za primer prav sladkorno. Res grozna diagnoza, ki pa je v večini primerov obvladljiva, vendar se je treba strogo držati pravil in reda. Ta punca se jih ni držala in zato so bili stalno neki zapleti. Verjetno veš, da sladkorna lahko privede tudi do slepote, slabega celjenja ran, zaradi česar je marsikdo ob nogo … In kolega se je odločil, da z osebo, ki za svoje zdravje ne naredi ničesar, ni pripravljen žrtvovati svojega življenja in jo recimo negovati, skrbeti zanjo, če bi res prišlo do slepote ali izgube uda. Enostavno se mu je zdelo bedasto, da bi bil negovalec samo zato, ker se njej ni ljubilo truditi. A njemu se bo pa moralo? E neću.
Sebično? Verjetno. Ampak to je za moje pojme zdrav egoizem.

Perspektiva z momovcem je slaba, zelo slaba. Z leti se motnja sicer nekoliko umiri, ampak ne spet toliko, da bi se lahko nadejal kolikor toliko normalnega življenja. Meni se je telo zelo hitro oglasilo z želodčnimi težavami in me opozorilo, da tega nisem zmožna prebaviti. Tebi se oglaša glava, da je tole vse skupaj preveč zate. Padec imunskega sistema pomeni, da telo preveč energije troši za nekaj drugega, kot bi moralo. Poslušaj svoje telo in pamet, če ti že srce govori nekaj drugega, kot je verjetno dobro zate.

Še ena rdeča nit pri momovcih: ne računaj na njeno podporo, če boš kaj potreboval ali če boš v stiski, če boš zbolel … Meni je nudil pomoč samo pri kakih nebolečih, nenapornih opravilih, recimo da je namesto mene peljal otroke kam, karkoli je pa vključevalo fizični napor, je pa že odpadlo na celi črti. Da o nerazumevanju za moj (neredni) delovnik niti ne začnem. To ga ni zanimalo – on je zahteval svojih pet minut ali tisto, kar se je namenil početi tisti dan, tudi če sem mu rekla, da moram delati in v bistvu nimam časa. Še zdaj vidim tisti njegov srepi pogled v takih trenutkih Grrrr. In potem sem zavoljo miru popustila, dobila napad kisline, stisnila zobe, in delala vso noč.
Kakšna budala sem bila.

[/quote]

Dvomim, da je situacija lahko sploh še slabša. Težko rečem v tem trenutku, ker sem še vedno razpet med realnostjo in iluzijo, kot že ves čas najine veze. Realno si nikakor ne predstavljam imeti poleg nje še enega dodatnega otroka kakor tudi ne življenja v dvoje na način da moje potrebe (nezahteven) ne samo da niso zadovoljenje ampak zanjo tudi ne pomembne. A verjetno, bi se kljub vsemu nagibal za oboje, če bi le videl da se zaveda svojih težav in se jih trudi reševati ne pa da ves čas rine glavo v pesek in za vse krivit druge.

Ona je res vse tisto kar sem si od nekdaj želel, a žal tudi vse tisto kar si nisem niti pod razno. V upanju, da bi se ustvarilo vsaj kolikor toliko pravo razmerje obojega, sem bil oziroma sem še kljub svojemu močnemu občutku za realnost samo hrček.

Ona je igrala vse tisto, kar si si od nekdaj želel, v resnici je tisto, kar si nisi niti pod razno. Kolikor toliko pravo razmerje obojega se zato sploh ne more ustvariti.

Ko se boš sposoben odmakniti od dogajanja in pogledati vsaj kanček objektivno, boš ugotovil, da sploh ne veš, s kom si bil, kdo je ona, kakšna je, kaj ima rada, kakšna so njena stališča … Ti ljudje so odlični kameleoni.
Dober primer imaš v eni od tem: ženska z bivšim tudi v sanjah ni hotela na Hrvaško ali na pot z avtodomom, s ta novim gre to poletje tako na Hrvaško kot na potovanje z avtodomom.

Tudi jaz se prekleto dobro zavedam kako se počuti, vendar sem jaz to vzel ne samo na znanje amapk na nek način tudi na svoja pleča. Izhajam iz tega, da za stanje ni kriva sama. Verjetno vse izvira iz otroštva a za to da kot odrasla oseba (30+) ne naredi praktično nič je kriva sama. Težko ji je zameriti, ker tudi če se mogoče zaveda da nekaj ni v redi in mislim da se, zagotovo ne ve ali pa noče vedeti kako se to kaže navzven v odnosu do osebe, ki ji je nabližje Moj večni problem je in bo verjetno še nekaj časa ta, da bi ji rad odprl oči, a očitno je to misija nemogoče.

Ali je normalno, da iz minute v minuto ne vedo kaj bi radi? Enkrat bi to, sedaj bi ono, itd… meni je ona totalno predvidljiva in ne vem ali je to tudi značilnost MOM ali pa imam jaz samo malo bolje razvito intuicijo.

Strinjam se s trditvijo, da je potrebno imeti zdrav egoizem vendar je pri tem zelo težko določiti mejo, ker je to stvar posameznika. Menim, da je beseda zdrav egoizem zlorabljena, zato premika meje in je tudi danes svet tam kot je. Naprimer kolega je pustil punco, ker je imela sladkorno bolezen in se ni držala diete. Zanimivo bi bilo slišati stališče, da bi se on ukvarjal s kakšnim rizičnim ekstremnim športom ona pa bi bila pač zdrava. Ob nesreči bi lahko postal invalid in bi v tem primeru ona morala skrbeti zanj. Zapustiti osebo? No, pač ne vem. Razmišljam “out of the box”. Menim da je pač oboje odvisnost (hrana,adrenalin, itd.).

Lp,

zdravo kr nekdo,

kar se tice moje mame si subjektivno v srcku se vedno zelim mojo staro, simpaticno, zdravo mami. Objektivno vem, da to ni mozno. Ni logicno da bi iz zapletenega videnja zivljenja, kar naenkrat postal pacifisticen “normalen” clovek. Prav tako dvomim, da bom sploh kdaj prisla do skupne terapije z njo, saj takrat padejo vse maske in ona bo dobesedno gola postavljena pred dejstva. Ker sama zagovarjam popolnoma drugacen nacin zivljenja, bo imela ze s tem problem, da bi terapevt delil moje mnenje ali pa ga potrdil. Glede na to da je gospa v zrelih letih, in glede na dejstvo, da z leti mozgani nazadujejo, je moznost izboljsanja tako majhna, da ne vidim smisla si metat peska v oci. In tudi nasa mati je brezposelna ze kar nekaj let. To tako dobro vpliva nanjo, da ima svojo paralelno realnost, v kateri je tako zaposlena, da za pravo sluzbo sploh casa nebi nasla.

Kar se tice partnerstva tudi jaz nebi vrgla puske v koruzo ko pride do problemov. Samo je popolnoma odvisno od tega o kaksnih problemih govorimo. Da se s partnerjem pregovarjam o obesanju perila in kdo veckrat pospravi kuhinjo se mi zdi del partnerstva in razvoja. Da imava kdaj razlicne poglede in se razgovor energicno razvije in sva besna drug na drugega mi je tudi sprejemljivo. Nebi mi pa bilo sprejemljivo, da bi partner zaradi tega grdo ali neprimerno govoril z mano, aproporcionalno znorel, se manj, da bi se mi odpeljal za par dni drugam. Prav tako ne sprejemam teorije univerzalnega gresnega kozla. Ker ce ga partner potrebuje, potem ni sposoben prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. In neverjetno, v partnerstvu ne more biti vedno samo en kriv, enkrat ga on polomi drugic jaz. Samo mi je pa zelo pomembno, da je partner zmozen se na odraslem nivoju pogovarjati z mano. Da skupaj poisceva resitve in greva naprej. Da znava prevzeti odgovornost za svoja neprimerna dejanja in da se znava drug drugemu opraviciti.

Kot otrok MOM matere enostavno ne vidim smisla tako cudovitega zivljenja si greniti z navideznimi tezavami, ki se napihnejo in transformirajo v megalomasticni orkan z katastrofalnimi posledicami. Ob moji materi nisem videla moznosti za svojo lastno rast in razvoj, saj je vedno potrebovala taaaaaaaaaaaaaako veliko pozornosti. Ko dobesedno znori ob tako banalnih situacijah, da ce bi lahko, bi se v trenutku razpocila na prafaktorje. Pri izbiri partnerja imamo to sreco, da si ga lahko po meri izberemo. Je pac tako, da si tudi sama zelim biti uspesna, se razvijati na vseh podrocjih imeti svoje/skupne hobije. Tako da potrebujem taksnega partnerja, ki je stabilen, ima hobije in rad hodi v sluzbo. Da skupaj dosegava cilje, hodiva sportat in obdelujeva zanimive diskusije 🙂 Prav uzivam ob tem, ko se lahko neskoncno dolgo pogovarjava o razlicnih pogledih in skupaj piliva svoja stalisca. Tako uzivam v taksnem partnerskem odnosu, da ne zelim vrzt puske v koruzo ob kaksnih nesoglasjih.

Te pa razumem da imas svojo punco rad. Moja mati je tudi nekaj posebnega. Ko pride v prostor so vse oci vprte v njo. Snubce lahko izbira, saj nastopa zelo samozavestno, zna se pogovarja, je svobodna, zanimive so ji tisoc in ena stvar. Ko izbere partnerja se imata prvih par mesecev cudovito. Hodita na izlete, gospa zna uzivati v danem trenutku. Moskemu zna pokazati lepote malenkosti. Hodijo smucat, gredo za vikend na morje. Seveda nasa mati zna izvrstno smucati in plavati na vse mozne nacine tako da moski iz dolocenega pogleda dobijo mega trofejo. So pa tile cudoviti trenutki omejeni. Deckom ni nikoli jasno, ko jih s tremi stavki zredira in stisne v kot in posledicno obrne v svoj prid. Si vedno izbere karatkerje, ki v taksnih situacijah pogoltnejo svoj jaz in se ji podredijo, tako da lahko naprej sledijo njenim nacrtom. So pa po max. 2 letih pobrali sila in kopita, saj niso zmogli konstantne napetosti in taksnega pritiska.

Zelim vsem skupaj en cudovit soncen dan 🙂

a

Lahko je. V to si lahko prepričan. Sedaj še vedno plešeta paritveni ples, ona se zdi se še ni odločila ali pa je življenje še ni prisililo, v samo enega partnerja, eno življenje, se ustavit. Če se bo ustavila in boš ti njen edini output, potem se bo vse skupaj spotenciralo na nekaj kubikov. Takrat se bo razmerje 50 dobrega in 50 slabega verjetno spremenilo v 99 slabega in kdaj pa kdaj še kaj dobrega.

Ena od najbolj pogostih izjav, kadar srečaš nekoga z MOM. Duša dvojčica, moj drugi jaz…itd. Oni imajo izjemno veeliko težavo z identiteto in v resnici sploh ne vedo, čutijo …kdo so. Zato so izjemni kameleoni ( nekateri zavestno , drugi čisto podzavestno). Če sem šla z mojim momsterjem po cesti je imela toliko identitet, kolikor je bilo ljudi, ki sva jih srečale in vsako je odigrala do popolnosti. V bistvu niti ne odigrala, kar zdrsnila je notri in če sem jo vprašala kako lahko tako ekstremno spremnija poglede na svet, na ljudi okoli sebe, menja zavezništva..itd. me je samo debelo pogledala, zamahnila z roko in rekla, da sem spet težavna.

Oni se preprosto zlijejo z osebo, ki jim lahko nekaj nudi, kar pa ne pomeni, da to v resnici so. Če bo spoznala koga, ki ga bo lahko še bolj vrtela, kot tebe in iz njega izvlekla še večje koristi, potem boš kaj kmalu dojel, kaj to pomeni, saj bo naenkrat pred teboj povsem, ampak res povsem drug človek, ki te bo zgolj debelo gledal, če boš omenil kakšne stvari, ki so bile prej najbolj zanesljive značilnosti. Šok, prizadetost, ki ga običajno ob tem doživiš je res hud, saj dokler tega ne doživiš si sploh ne moreš predstavljati, da te lahko nekdo, s katerimi si preživel toliko lepega in hudega v enem dnevu preprosto zbriše iz sistema in ga do popolnosti zamenja z drugim.

MOM ( ali kakšne druge pridružene osebnostne motnje) so verjetno kot vse ostalo, mešanica genov + otroštvo. Poznam tudi primere super družin z mom otroci in totalno poškovane družine z normalnimi. V vsakem primeru pa to ni izgovor, da počenjo kar počnejo in najslabše kar lahko storiš tudi zanje je, da se vrtiš okoli tega, ka so oni žrtve usode , družine, okoliščin.

Oni namreč živijo od tega, da so žrtve vsega (vse jim prav pride) da lahko sebi in drugim trdijo, da niso ničesar krivi ( seveda so krivi ostali), da se ne spremenijo in ne prevzamejo odgvoornosti. Če bi jih hotel res pomagati bi ji moral postaviti jasne in trdne meje in ji dati ultimat, da prevzame odgovornost za svoja dejanja. Tu se skriva skoraj edina možnost, da bi prišlo do spremembe. Če so povsem potisnjeni ob zid, če nimajo več nikakršnega drugega izhoda potem obstaja možnost, da se bodo spremenili ( lastne izkušnje iz več na videz povsem nerešljivih primerov).

Le da je v takšnem primeru, kar se partnerstvar tiče, še največja verjetnost, da te bo zgolj preprosto zamenjala s kom drugim, ki bo še naprej nasedal , še naprej požrl vse kar bo moral…itd. In to je najbolj pogost razlog, da večina ljudi ne naredi tistega, kar bi momovcem sploh lahko pomagalo do sprememb. Ker raje zadržijo tisto, kar imajo, pa naj bo to še tako škodljivo, še takšna laž, kot pa da bi obstajala možnost, da to izgubijo. Pogosto ljudje na dolgo in široko razmišljajo kako bi momsterju pomagali, se trudijo iz dna žilnih pet, se izčrpavajo, zbolevajo, vendar niso pripravljeni storiti edinega, kar bi lahko momsterju res pomagalo ( pa tudi njemu) ali kar bi pripeljalo do resničnih sprememb- postaljanje mej.

Iluzije so pač izjemno močna stvar in jih je zelo težko spustiti. In momsterji ( ali drugi, ki imajo značajske poteze osebnstnih motenj) so eni najboljših prodajalcev iluzij na svetu.

GittaAna

PS:
Za svoje stanje morda res ni kriva sama, je pa odgovorna za svoja dejanja. Kot sem nekoč že napisala: če bi imela sladkorno – to ne bi bila moja krivda. Če ne bi skrbela za svoje zdravje in to prelagala na druge ( prehrana, zdravila..itd) je moje slabo stanje moja odgovornost.

Če bi to odgovornost zame prevzel nekdo drug ( bi skrbel v poplnost za moja zdravila, hrano, jaz pa bi se tega držala ali pa ne, sprejela ali pa ne..) bi mi v bistvu škodil, saj bi na ta način samo podaljševal agonijo slabe oskrbe sladkorne bolezni in moje soočenje s tem, da je moje zravje zaradi sladkorne v nevarnosti hujših posledic.

IN zakaj bi nekdo mojo odgovornost prevzel nase? Ker me ima rad? Če bi me imel rad, potem bi mi želel dobro in prevzemanje mojih odogvornosti in izogibanju bistva težav vsekakor ni dobro zame ( niti zanj). Vzrokov, zakaj prevzemaš odgovornst drugega, še posebej takšnega, ki s teboj izjemno grdo ravna pa je mnogo in prav vsi se skrivajo v tebi.

GittaAna

Tudi jaz se prekleto dobro zavedam kako se počuti, vendar sem jaz to vzel ne samo na znanje amapk na nek način tudi na svoja pleča. Izhajam iz tega, da za stanje ni kriva sama. Verjetno vse izvira iz otroštva a za to da kot odrasla oseba (30+) ne naredi praktično nič je kriva sama. Težko ji je zameriti, ker tudi če se mogoče zaveda da nekaj ni v redi in mislim da se, zagotovo ne ve ali pa noče vedeti kako se to kaže navzven v odnosu do osebe, ki ji je nabližje Moj večni problem je in bo verjetno še nekaj časa ta, da bi ji rad odprl oči, a očitno je to misija nemogoče.

Ali je normalno, da iz minute v minuto ne vedo kaj bi radi? Enkrat bi to, sedaj bi ono, itd… meni je ona totalno predvidljiva in ne vem ali je to tudi značilnost MOM ali pa imam jaz samo malo bolje razvito intuicijo.

Strinjam se s trditvijo, da je potrebno imeti zdrav egoizem vendar je pri tem zelo težko določiti mejo, ker je to stvar posameznika. Menim, da je beseda zdrav egoizem zlorabljena, zato premika meje in je tudi danes svet tam kot je. Naprimer kolega je pustil punco, ker je imela sladkorno bolezen in se ni držala diete. Zanimivo bi bilo slišati stališče, da bi se on ukvarjal s kakšnim rizičnim ekstremnim športom ona pa bi bila pač zdrava. Ob nesreči bi lahko postal invalid in bi v tem primeru ona morala skrbeti zanj. Zapustiti osebo? No, pač ne vem. Razmišljam “out of the box”. Menim da je pač oboje odvisnost (hrana,adrenalin, itd.).

Lp,[/quote]

On ni imel problemov z njeno boleznijo in možnimi zapleti, imel je problem s tem, da ni naredila niti tistega minimuma zase, ki bi ga ob tej diagnozi morala, in se je dobesedno delala norca iz svojega zdravja.
Dobra primerjava z ekstremnim športom – ampak tudi tukaj so nianse. Lahko se ukvarjaš z nevarnim športom in upoštevaš vsa varnostna navodila, lahko pa se nalašč voziš z motorjem brez čelade. Tu je potem razlika. Da pa si iz dneva v dan priča, kako se nekdo igra s svojim zdravjem/življenjem, in se še norca dela iz tebe, ker te skrbi, pa verjetno vsakomur prekipi. Njemu se je zdelo to neodgovorno, otročje in nevarno in je iz tega izstopil. Za bolezen ni kriva sama, kako pa postopa z njo, to pa je njena odgovornost. Delno je to podobno momu – za motnjo niso krivi sami, so pa odgovorni toliko, kot jo je mogoče obvladovati. Deloma jo je mogoče.
Tukaj se gremo lahko še naprej ping pong z odgovornim ali neodgovornim ravnanjem tudi glede ostalih stvari: denar, alkohol, droga, vožnja avta, zamujanje v službo, zanemarjanje otrok … Zveze se prekinejo zaradi mnogo bolj banalnih stvari, da bi pa pri resnih potem mižal na obe očesi? Tukaj se potem lahko začneš spraševati, ali sem jaz odgovoren, če se vežem s takim človekom, gradim skupno življenje, imam otroke? Lahko sam sebi rečeš, da si odgovoren, če vzameš posojilo za hišo z nekom, ki kronično zapravlja in se mu fučka za denar, češ, boš že ti poskrbel? Ali da imaš otroke z nekom, ki pije?

In še stotič bom napisala: moj bivši partner je vedel, da ima mom, skušal je to nekako kontrolirati, pa enostavno ni šlo. Ne stavit na to karto, ker je zelo zmuzljiva.

Ma jaz z egoizmom nimam problemov. Jaz hočem živet, ne pa glancat momovca. Sori, tako pač je. Pa če si lahko dovolim eno primerjavo z ljudmi s PP – nobena telesna hiba ali telesna bolezen, tudi če si tetraplegik, ni za okolico tako naporna, kot umska prizadetost in umska bolezen oziroma motnja. Možgani so bistveni!