Ne vidim več poti
Obredla sem že vse mogoče poti, iskala variante od sociale, policije, nevladnih organizacij za pomoč žrtvam nasilja – pa ni mogoče najti poti kako se rešiti osebe z MOM in prilagoditveno motnjo. Po mukah in težavah, nasilju, izkoriščanju, manipuliranju, sem se le uspela na papirju ločiti od te osebe po petindvajsetih letih zakona. Toda naredila nisem praktično nič, ker se noče izseliti iz hiše, ker še nimava uradno razdeljenega premoženja. Hiša je pisana name in sem pred leti morala prevzeti tudi hipotekarni kredit, ki ga je on najel, potem ga je pa nehal plačevati, jaz pa sem bila porok, hišo sem praktično nazaj odkupila od banke. Zaradi nasilja v družini ima sedaj prepoved približevanja, ki pa se bo kmalu iztekla in mene je groza, kaj se bo zgodilo, ko se bo vrnil v hišo, saj že sedaj padajo neke vrste grožnje, da sploh ne vem kaj sem si s tem zakuhala. Takoj zavlada kot gospodar in »lastnik«, čeprav je vse zapravil z dolgovi v preteklih letih. Vstopa v vse prostore in tako nimam v hiši zagotovljenega enega prostora samo zase. Ko me ni doma prestika celo mojo sobo, kjer imam stvari, tako da sem nekaj že morala preseliti na drugo lokacijo. Odlično manipulira z ljudmi, celo na sociali mu je uspelo prepričati nekatere, kako je vse njegovo in naj se jaz izselim. Prav tako na policiji manipulira z določenimi policisti. Kljub prepovedi izvaja pritisk name in pošilja sporočila preko otrok,češ bom že videla in da bom vse to drago plačala. Čez teden je na psihiatriji, med vikendi ima izhod in se ves čas klati okoli hiše in me zalezuje in nadzoruje, vendar mu ne morem nič.
Enostavno ne vem več kaj naj naredim, nihče mi ne ve več pomagat, ker je tako vztrajen na svojih stališčih kako je to njegovo in je on tu gospodar. Sama sem bila dalj časa bolna, sem brez službe, s polnoletnim otrokom živiva od socialne pomoči in enostavno nimam kam oditi, medtem ko on ima možnost prebivanja tam, kjer je živel pred poroko oz. mislim, da ima službo in bi si lahko najel stanovanje. Ampak noče, ker nas »potrebuje«, da nam pije kri in živce, da se znaša nad nami. MOM in prilagoditveno motnjo ima uradno diagnosticirano in je res težek primer.
Kaj sploh še lahko storim? Kako se postavit zase, kako preživet vse to? Sem obupana in dejansko ne vidim več nekih poti.
Pozdravljena,
Kot bi prebrala svojo zgodbo. Res je, tudi pri nas je bilo isto, vse inštitucije so odpovedale. Na CSD so govorili, da se je potrebno izselit. Ko ti to rečejo, tega enostavno ne sprejmeš, ker misliš, da bi se moral umakniti nasilnež. V naši državi je tako, da se mora žrtev sama umakniti, čeprav težko a to je edina rešitev. Tudi mi smo se po več letih umaknili, ker nismo več zdržali in bi vsi prej pristali na psihiatriji kot on, ki je povzročal nasilje. Težko je vse skupaj pustiti, nimaš kam iti, si brez sredstev. Jaz to zelo razumem. A prišlo je tako daleč, da je zdravje upešalo in potem narediš korak in greš. Fizično se morač ločiti od njega.
Svetujem ti, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo. Edino oni so dali prave nasvete, pa še to je bilo, da smo se končno odločili oditi. Samo to je bila rešitev, da smo še živi, zdravi smo malo manj a nekako gre. Se pobiramo po desetletni vojni z… Na sebi smo ogromno delali po odhodu, še delamo in hvaležna sem za ta forum, ki ga redno spremljam. Ta je šele odprl oči, da nismo mi nori ampak je bil in je še nekdo drug, ki nam je povzročal duševne bolečine.
Na sodišču tečejo tudi sodni postopki delitve, urgence nič ne pomagajo, vse se vleče kot jara kača.
On sam gospodari po celi hiši, nihče ne sme domov. Vse je njegovo. Tudi obsojen je že in nične mu nič ne more, ker zelo spretno krmari s svojimi prikritimi dejanji. Končno se je ujel tudi v zanko, izkazalo se je, da le nima on prav. Tudi razne inštitucije so to spoznale a mi smo ostali brez doma, ki smo ga gradili vse življenje.
Svetujem ti, da je edina ampak res edina pot odhod iz hiše, kjer je tudi on. Ne bo nič boljše, ker se on ne bo spremenil, spremeniti se moraš ti in to tudi sprejeti. Težko je to sprejeti, boriš se z raznimi čustvi, a verjemi mi življenje je eno samo, zdravje je eno samo.
Če bi bila jaz sedaj z znanjem, ki ga imam ta trenutek pred leti, bi odhod bil že prej, A žal je tako, da upamo na bolje a tega ni. Kako lepo sedaj sonce sveti, kako mirno živimo, ker nas ni več strah kaj se bo zgodilo, kaj nam bo podtaknil, česa se bo zmislil.
Bolje samo ena sobica v miru kot hiša z norišnico.
Srečno ti želim
Hvala za mnenje. Saj tudi mene so na CSD napotili na izselitev. Toda – hiša je moja last in zanjo z otroki plačujem kredit. In mi naj potem gremo iz hiše v sobico? Tu imamo vrt in si pridelamo zelenjavo, nekaj prodamo in imamo za preživetje. Kako naj preživimo v sobici s socialno pomočjo? Kot lastnica hiše namreč ne dobim ne neprofitnega stanovanja, ne subvencije. Tip že ima pogojno za nasilje in verjetno bo pogojna v kratkem tako preklicana in bo moral v zapor. Sama moram sicer povedati, da imam s policijo dobre izkušnje in večina pomoči in koristnih nasvetov sem dobila ravno na policiji. Ampak trenutno mu ne morejo NIČ. Csd je pač tako – naredijo kar lahko v okviru svojih pristojnosti, nikogar pa ne morejo v nič prisiliti. Bojim se časa, ko se bo vrnil nazaj v hišo – ker to namerava. Bojim se psihičnih pritiskov in podtikanj, bojim se, da bi mi kaj hudega naredil. Imenovano društvo sem že kontaktirala, vendar je le v Ljubljani, pa tudi mi niso vedeli pomagati naprej. ne vem kaj naj zdaj – čakam da se vrne, da se mu spet strga?
Žal je pri nas taka zakonodaja….to so mi rekli povsod tudi na sodišču, odmaknite se, zaščitite otroke, nikoli ne bo bole, če je preblizu pojdite še dlje, podajajte prijave….toda žal mi nič ne moremo……itd, itd. Žal je tako
Edina pozitivna zadeva je delo na sebi, EFT, meditacija, branje foruma in spoznavanje reakcij in pristopov, delo z otroki, učenje otrok kako prepoznati manipulacijo, to, da laže vsak dan že vemo tako, da včasih sploh ne vem če kdaj sploh govori resnico, razlagati otrokom zakaj ji prizadane, razlagat kako se odmakniti, otrokom pomagati pri odpravljanju strahu in posledicah, ki so se z leti nabrale.
Pri nas je še toliko slabše ker nima diagnoze , je zelo šarmanten in cenjen gospod, zmanipuliral celo okolici prijatelje in znance, po dveh letih razhoda so začeli določeni odkrivat resnico, še danes za vsako postavljeno mejo grozi, da potrebujem psihiatra in da bo poklical rešilca za v Polje. Povsod se prikazuje kot žrtev svoje bivše in otrok.
LP
Natalitta, pozdravljena!
Razumem te. Žal pri zgodbi kot jo opisuješ sem mnenja, da je edina modra rešitev v tem, da “pametni odneha” in odide… Predpisi v zvezi z zaščito žrtev so v Sloveniji močno pomankljivi. In četudi ne bi bili, imaš kljub temu nasproti sebi osebo, ki uporablja in zlorablja svojo moč. Drugega pač ne pozna in pika. Boj na način, da se ga bojiš in da sta pod isto streho, je že v naprej izgubljen.
Napisala si:”Bojim se psihičnih pritiskov in podtikanj, bojim se, da bi mi kaj hudega naredil. Imenovano društvo sem že kontaktirala, vendar je le v Ljubljani, pa tudi mi niso vedeli pomagati naprej. ne vem kaj naj zdaj – čakam da se vrne, da se mu spet strga? “
Mislim, da je tvoja bojazen zelo utemeljena. Ne želim te strašiti, vendar taki primeri se lahko končajo s smrtjo. Številni primeri kažejo, da se tu ni za igrati z lastnim življenjem. Tudi za ceno imetja ne. Izrečenim opozorilom CSD, Društva in pd. žal ne verjameš in v zatečenem stanju iščeš rešitev, ki je po mojem trdnem prepričanju ni.
Tem svarilom sem jaz verjela kot pribito in sem se raje odselila iz hiše in z majhnim otrokom odšla na cesto. Čeprav je bilo neizmerno težko, mi je čas pokazal, da je bila taka rešitev edina smiselna in pravilna. Ko se vržemo v vodo (beri: sami začnemo s konkretno akcijo!), nas življenje prisili, da splavamo (beri: da nenehno delujemo) ali pa potonemo. Vse se da, če le človek hoče. Na koncu se je vse razrešilo tako kot je bilo prav.
Zupy ti je napisala dovolj prepričljiv in zelo poučen odgovor. O tem, ko trdiš, da ti “nihče ne ve več pomagati” in ti tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo “niso vedeli pomagati naprej”, sem malo skeptična. Nihče ti ne more pomagati, na način, kot razmišljaš ti, da je prav. Nihče ti tudi ne more pomagati, če sama nisi pripravljena narediti korak, ki je sicer zelo težak, a edino smiselen.
Predvsem žrtev je dolžna poskrbeti sama zase, ker nihče ne pozna vseh okoliščin, kot jih pozna ravno žrtev. Za svoje življenje smo v prvi vrsti dolžni poskrbeti sami. Velikokrat v črnih kronikah beremo, da “policija in institucije žrtvi niso pravočasno pomagale in jo zaščitile”… Dobro se je zavedati, da ko se zgodi najhujše, te ugotovitve prav ničemur več ne služijo. In še najmanj žrtvi. Nihče ti tudi ne more pomagti, če si v prvi vrsti ne boš ti sama pomagala.
Praviš, da si lastnica hiše in zanjo plačuješ hipotekarni kredit. To je pomemben podatek, ki ti bo pozneje lahko prinesel kar se da ugodno rešitev. Vendar te pod nobenim pogojem ne boš zmogla speljati, če se boš oklepala imetja in vstrajala pod isto streho in zraven tarnala: ” ne vem kaj naj zdaj – čakam da se vrne, da se mu spet strga? “. Oklepanje imetja, pa četudi je še tako težko oditi, je v danem primeru enako, kot igra z ognjem. Edino ti sama lahko najdeš prostor, kamor on ne bo imel vstopa in kjer boš lahko v miru odločala o svoji usodi naprej. Vse to se da storiti, le želeti, oziroma prepričana moraš biti v to. Dokler pa pristajaš, da si v “brlogu” z njim, ti žal res ne more nihče pomagati.
Praviš, da s polnoletnim otrokom živiš od socilane pomoči. Ta polnoletni otrok je odrasel človek, ki ti utegne tudi pomagati, da bosta lažje “splavala”…
Ko boš storila prvi in to zelo odločen korak in odšla iz hiše, bo rešitev in pomoč prihajala sproti.
Kjer je strah in nasilje v ozadju, pa preprostih rešitev ni in se enostavno tudi ne zmoreš pravilno odločati. Šele, če se odseliš (po možnosti celo v neznan kraj!), si naredila prvi korak. Pot naprej sicer ne bo lahka, vendar bo bistveno lažja in vsekakor bolj zanesljiva, kot je sedaj. Mislim tudi, da je nujno, da si poiščeš tudi strokovno pomoč. Tako je moje mnenje, odločiti pa se boš morala sama. Lp Odmev
“Nihče ti ne more pomagati, na način, kot razmišljaš ti, da je prav. Nihče ti tudi ne more pomagati, če sama nisi pripravljena narediti korak, ki je sicer zelo težak, a edino smiselen.”
Ne, seveda na vidim smisla, da moram JAZ zapustiti svoje premoženje in dom, ki sem ga ustvarjala skoraj tri desetletja, tu imam vsaj možnost preživetja, ker se ukvarjam s pridelavo zelenjave. Tako pa naj odidem životarit v eno sobico, kjer ne bom mogla preživeti. Službe verjetno ne bom več dobila, preživnine mi ne plačuje, torej naj plačam stroške in preživim s 130 eur?
V tej državi se nihče ne potrudi zavarovat ženske, ne ta društva, ne nevladne organizacije, ne CSD – le ženska naj odide, da bo končno mir. Kolikor berem ta praksa obstaja že leta in leta, pa nihče nič ne dela na tem, ne daje pobud in predlogov sprememb za zakone, da bi bile žrtve res zaščitene.
Natalitta, prav nevladne organizacije, kot je DNK, so dosegle, da so spremenili KZ in vanj vnesli prepoved približevanja, da lahko žrtev nasilja ostane v stanovanju in ji ni treba bežat. Dosegle so tudi spremembo zakona, da se družinsko nasilje obravnava kot kaznivo dejanje, saj prej sploh ni bilo posebej definirano.
Absolutne varnosti ti ne more nuditi ne posebna enota specialcev, ne policija, ne razna društva. Največ, kar lahko pričakuješ, je ukrepanje v okviru pooblastil (policija) in nasveti nevladnih organizacij – nekatere nudijo tudi konkretno pomoč v obliki varnih hiš, ki so na tajnih lokacijah in jih nasilnež zelo težko najde.
Nihče pa ne more tipa vreči iz hiše, če ima zakonito pravico bivati tam in ne stori kaznivega dejanja. Pri skoraj vseh kaznivih dejanjih obstaja večji ali manjši vakuum, ki storilcu omogoča nadaljnje izživljanje. Razumem tvoje razočaranje, ne razumem pa tvojega oklepanja pri svoji predstavi o tem, kako naj bi ti pomagali. Imaš izbiro, resda slabo, ampak jo imaš. Ti se moraš odločiti. Če si odločena ostati v hiši, potem sprejmi tveganje, da ti bo spet nekaj naredil.
Lahko pa situacijo izkoristiš za premislek, ali se ne bi skupaj z otrokom odselila nekam čisto drugam, kjer bi oba dobila zaposlitev in s tem denar za preživetje. Mogoče se vama ponuja priložnost v tujini? Kaj znata, kakšno izobrazbo imata? Drugače pa so vrtički tudi kje drugje, ne samo ob tvoji hiši.
Po nasvetu GitteAne sem se zamislila, zakaj me iz tira vržejo točno takele zgodbe, zakaj sem totalno
alergična na nasilje, ki ga “ni mogoče” ustaviti, ko se nekdo lahko izživlja po mili volji, pa mu nihče nič
“ne more”….pa nisem ravno prišla do kakšnih zaključkov – taka sem od otroštva, od nekdaj me takele
scene razjezijo in razžalostijo, od nekdaj me neskončno čudi hladnokrvna neprizadetost ljudi, ki se od
žrtve odmaknejo in se odločijo, da se ji itak ne da pomagati…
Nasvete je težko dajati, ker nikoli ne vemo vsega – mene je recimo zmotilo, da sta uradno ločena,
premoženja pa nimata razdeljenega – kako je to mogoče? Je mogoče hiša deljena na pol, pa ga ne
moreš izplačati? Sta hišo kupila skupaj? Je bila tvoje od prej? Si jo podedovala?
To je pomembno, da lahko zadevo rešiš po pravni poti. Pravni mlini sicer meljejo počasi, ampak enkrat
pa zmeljejo. Najprej je pomembno, da zadeve rešiš “na papirju”, zelo pomembno – ker potem lahko s tem
papirjem “mahaš” v obraz inštitucijam. Reši lastništvo hiše – na svoje dele namesti ključavnice, če
vlomi, kličeš policijo….vsakič, neumorno, vztrajno.
Drug moj nasvet bi bil – ne bodi žrtev. Kot vidiš, so ljudje taki, da se pred nasiljem umaknejo. Že večkrat
sem videla, kako en sam človek z lahkoto ustrahuje celo vas, en otrok cel razred, en stanovalec cel
blok, en šef celo firmo…..in ko se tak spravi na eno žrtev, se ostali, namesto da bi pomagali, še sami
obrnejo proti žrtrvi….če jo že ne napadejo, ji niti pomagajo ne. Grozljiv čredni nagon, zakon narave?
Torej ne bodi žrtev. Ne obnašaj se kot žrtev. Zahtevaj, ne prosi. Obtožuj, ne se braniti. Takoj reagiraj na
vsako nasilje, takoj kliči policijo za vsako grožnjo.
Umikaš se lahko samo, dokler nisi v kotu. In ti se meni zdiš točno tam.
Če ti lahko kakorkoli pomagam, imaš ZS.
Opis takšne situacije je precej podoben odraščanju otroka v disfunkcionani družini. Nad njim se pogosto izživljajo po mili volji ali pa je zgolj objekt, ki mu nihče ne nameni pozornosti in ki mu ne izpolnijo niti najbolj osnovnih potreb, ki bi jih morali izpolniti, ker so potrebe odraslih bolj pomembne..itd….če je eden od staršev (ali oba) nasilen, pa naj bo to fizično ali čustveno ali verbalno, ga otrok ne more ustaviti, pogosto pa niti bližnja okolica ne in ker živimo v družbi kakršni živimo, se nobeden “noče vtikat” četudi so lahko te zlorabe hude. Lahko pa je tudi, kot pogosto v MOM primerih, da so ti starši navzen videti kot super ljudje in starši, ko pa se zaprejo vrata doma postanejo momsterji. Poznam zgodbe, kjer so starši totalni momsteri , res pošasti dobili priznanje kot izjemna družina. En primer poznam, kjer sta partnerja ( narcis in momovka ) napisala celo knjigo o vzgoji in imata o tem delavnice, sama pa poznam realno stanje, ki je totalna katastrofa – tudi v tem primeru sta precejšna sociopata , torej nista sposobna niti najmanjše empatije do otrok, ki so zanju zgolj objekti za njuno “kariero”. Otroci že precej poškodovani.
To je tudi eden od razlogov, da dosti takšnih otrok postane kasneje Rešitelji – socilani delavci, medicinske sestre, psihologi, psihiatri, saj tisti majhen notranji otrok, ki so ga prizadeli in ki ga ni noben rešil ob vsaki podobni stiski, ki jo vidi zunaj sebe odreagira in tako v bistvu preko drugih v resnici rešujejo sebe. Kar ni nič hudega, celo izjemno dobro, saj imajo tako vsaj drugi otroci možnost rešitve ali vsaj pomoči, vendar je vseeno dobro tudi tega notranjega otroka “rešiti”. Ne samo zato, ker si to zaslužiš, temveč tudi zato, da ne padeš v odnose, kjer te lahko momsterji ( ali drugačni primerki) manipulirajo ravno s tem, kako so ubogi, kako potrebujejo pomoč…itd in ti se avtomatično odzoveš, ker ne preneseš čutiti in gledati nekoga, ki mu je hudo ( ker se takoj oglasi tvoj notranji ranjen otrok, ki si je tako zelo želel, da bi ga nekdo potolažil, mu pomagal, ga podpiral…..). Če tega nimaš urjenega pri sebi potem ne znaš ločiti, kdaj nekdo res potrebuje pomoč, kdaj pa s svojo “nemočjo in bolečino” zgolj manipulira ( četudi podzavestno) da bi od drugega dobil energijo in pozornost, v resnici pa si ne želi sprememb, ker mu vloga profesionalne Žrtve v resnici ustreza.
GittaAna
Zato otroci iz takšnih
Opis takšne situacije je precej podoben odraščanju otroka v disfunkcionani družini. Nad njim se pogosto izživljajo po mili volji ali pa je zgolj objekt, ki mu nihče ne nameni pozornosti in ki mu ne izpolnijo niti najbolj osnovnih potreb, ki bi jih morali izpolniti, ker so potrebe odraslih bolj pomembne..itd….če je eden od staršev (ali oba) nasilen, pa naj bo to fizično ali čustveno ali verbalno, ga otrok ne more ustaviti, pogosto pa niti bližnja okolica ne in ker živimo v družbi kakršni živimo, se nobeden “noče vtikat” četudi so lahko te zlorabe hude. Lahko pa je tudi, kot pogosto v MOM primerih, da so ti starši navzen videti kot super ljudje in starši, ko pa se zaprejo vrata doma postanejo momsterji. Poznam zgodbe, kjer so starši totalni momsteri , res pošasti dobili priznanje kot izjemna družina. En primer poznam, kjer sta partnerja ( narcis in momovka ) napisala celo knjigo o vzgoji in imata o tem delavnice, sama pa poznam realno stanje, ki je totalna katastrofa – tudi v tem primeru sta precejšna sociopata , torej nista sposobna niti najmanjše empatije do otrok, ki so zanju zgolj objekti za njuno “kariero”. Otroci že precej poškodovani.
To je tudi eden od razlogov, da dosti takšnih otrok postane kasneje Rešitelji – socilani delavci, medicinske sestre, psihologi, psihiatri, saj tisti majhen notranji otrok, ki so ga prizadeli in ki ga ni noben rešil ob vsaki podobni stiski, ki jo vidi zunaj sebe odreagira in tako v bistvu preko drugih v resnici rešujejo sebe. Kar ni nič hudega, celo izjemno dobro, saj imajo tako vsaj drugi otroci možnost rešitve ali vsaj pomoči, vendar je vseeno dobro tudi tega notranjega otroka “rešiti”. Ne samo zato, ker si to zaslužiš, temveč tudi zato, da ne padeš v odnose, kjer te lahko momsterji ( ali drugačni primerki) manipulirajo ravno s tem, kako so ubogi, kako potrebujejo pomoč…itd in ti se avtomatično odzoveš, ker ne preneseš čutiti in gledati nekoga, ki mu je hudo ( ker se takoj oglasi tvoj notranji ranjen otrok, ki si je tako zelo želel, da bi ga nekdo potolažil, mu pomagal, ga podpiral…..). Če tega nimaš urjenega pri sebi potem ne znaš ločiti, kdaj nekdo res potrebuje pomoč, kdaj pa s svojo “nemočjo in bolečino” zgolj manipulira ( četudi podzavestno) da bi od drugega dobil energijo in pozornost, v resnici pa si ne želi sprememb, ker mu vloga profesionalne Žrtve v resnici ustreza.
GittaAna
Zato otroci iz takšnih[/quote]
Najlepša hvala za poglobljen odgovor, sem brala ja, o sindromu “rešitelja”, vendar se ne najdem
v opisu.
Nobena družina ni idealna, tudi moja ni (bila), vendar zanemarjanja nisem občutila in podpore sem imela
dovolj in jo imam še zdaj. Se opravičujem, če je tale moj stavek zvenel kot klic na pomoč, nisem hotela
preusmeriti pozornosti z resničnih problemov Natalitte, samo vedno znova se čudim, da krivic in
nasilja ne obsojajo vsi ljudje enako močno, kot jaz.
Skela, ob ločitvi sem dala tudi tožbo za delitev premoženja, a me je psihično maltretiral in zmanipuliral z obljubo, da to lahko rešiva brez tožbe pri notarju, da bo manj stroškov in sem umaknila tožbo. Z obljubo potem seveda ni bilo nič, le psihiranje se je povečevalo. V času zakona sva pridobila vsak polovico premoženja, nato pa je svoj del podaril meni, a me istočasno speljal v past s kreditom, ki ga moram zdaj jaz plačevat. Zdaj sem ponovno vložila za delitev, a gre počasi. Prav na policiji so mi rekli naj vložim sama za delitev, da bom potem imela papir in mi bodo lahko pomagali in ga odstranili. Zdaj tega pač ne morejo, če mi nič ne naredi fizično. In ja, vedno pokličem policijo že sedaj, ko krši prepoved približevanja.
Res je žalostno, da imajo ljudje toliko tolerance do nasilja in nazadnje se jim tak človek še smili!
Mene pa boli in skrbi, ko me blati okrog, širi laži in manipulira z ljudmi.
Ja, verjetno sem v kotu, ker sem naredila že toliko poti, toliko korakov, pa povsod potem nekako naletim na zid, ko se ne da več naprej, da sem že popolnoma izčrpana.
Natalitta,
Blatenje, širjenje laži, manipuliranje z ljudmi in vsemi inštitucijami je značilnost takih ljudi. Dobro poznam to. Ti poveš svojo resnico in skušaj se ne obremenjevati kaj si mislijo drugi. Zase si piši dnevnik kaj se ti dogaja točno po dnevih , urah, ker ti to mogoče prav pride.
Zdelitvijo je dolga pot. Taki ljudje načrtno zavlačujejo postopke, se pritožujejo in še na koncu jim ni všeč kar odloči sodišče. Ne bom pozabila pravnice, ki je pred mnogimi leti rekla, da so taki ljudje na kratek rok zmagovalci, na dolgi rok pa poraženci, ker vse izgubijo, zapravijo vse kar so imeli. To je res, preverjeno. Žalostno pa je, da moramo žrtve trpeti , se dolgo boriti za svoje imetje.
Želim ti srečno
Zupy, komu naj povem resnico? Na centru so mi rekli, da oni ne ugotavljajo kaj je resnica in kaj laž! On pa pove svojo “pravljico” kako me preživlja in kako jaz lažem, oni mu pa potem nenehno pišejo razna potrdila o tem, da kako mora preživlajt družino (ki je več nima!!!). Glede premoženja se pri nas prav dolgo ne bo vleklo, ker mu trenutno grozi zapor, vzadaj pa še en preklic pogojne zaradi nove ovadbe nasilja, tako da se kaj dosti ne bo mogel izogibat. Glede premoženja se pa povsem strinjam z zapisanim – ker pri nas se da enako zgoditi … Moja težava je predvsem to, da se ne znam, ne zmorem okrepiti. Še vedno me je strah, še vedno se ga bojim, pa ima že več mesecev prepoved, a se ogromno smuka tu okrog hiše, me zalezuje, tako da velikokrat niti iz hiše ne upam, če sem sama doma. Ne vem več niti s kom se borim in s čim in kaj sploh še lahko naredim …
Natalitta, tudi pri nas je bilo podobno. Hodil je na CSD, policijo,govoril svoje pravljice in verjeli so mu. Rabil je zapisnike, da jih je kazal na sodišču. Tudi pri nas je bil obsojen za nasilništvo, nekaj jih še ni pravnomočnih in vse sodbe so pogojne. Sedaj zelo pazi, da ne naredi napake potem bi šel sedet.
Najhuje je bilo, da so njemu vse inštitucije verjele še najbolj pa policija. Ko smo dokazali svojo resnico, so nam končno verjeli, da imamo prav.Še policijo bi lahko tožili zaradi napačnih ukrepov, ki jih sploh ni bilo proti nasilnežu. Še najbolj so nam pomagale nevladne organizacije in res sem jim neizmerno hvaležna.
Je pa res, da je umik najboljša rešitev. Kljub umiku nas je zalezoval, se vozil z avtom mimo, klicaril, pošiljal SMS. Po obsodbi je pa boljše a ne dobro. Imamo hišo, ki je nimamo, ker ne moremo tam živeti. Občasno gremo tja, ravno danes, ker je zmetalo nekaj strešnikov ob včerajšnjem neurju. Potrebno jih je bilo zamenjat a on tega ne vidi. Slikal nas je, klobasal neumnosti a me ne gane več, ker ne živim tam. Nekaj psihoterapije je k temu pripomoglo, branje knjig, tega foruma in ogromno dela na sebi.
Videla sem kako je danes trpel, ko nas je videl, jaz sem bila imuna kot že dolgo ne. Gledala sem ga v oči, bila brez besed, on pa s steklenimi očmi in ni vedel kaj bi.
Obvezno delaj na sebi, da te ne bo strah. Uporabi EFT metodo, meditacijo, energijske vaje.
Srečno
Primeri, ki jih opisujeta Natalitta in zupy so grozni, žal mi je, da morate skozi kaj takšnega. Kot skelo tudi mene žalosti in spravlja v žalost opazovanje kakršnegakoli nasilja, pri tem da imam jaz zaradi
odraščanja v disfunkcionalni družini verjetno res sindrom rešitelja.
Berem vaše zgodbe o tem, kako ne morete v miru živeti v svojih domovih in čutim kepo
v želodcu, ker je to tudi meni, kljub temu da ni prihajalo do fizičnega nasilja (je bilo pa psihično,
kričanje, poniževanje, grožnje, ustrahovanje, vstopanje brez dovoljenja s strani MOM očeta), znana zgodba iz otroštva.
Vmes sem odrasla, seveda s posledicami, ki jih pusti odraščanje v vsej tej drami, moja mama, ki je od očeta že dolga leta ločena, pa je z njim še vedno zapletena nekje globoko v sodnih mlinih glede razdelitve premoženja.
Njen dom, v katerem živi še z enim mlajšim otrokom, torej še vedno ni njen. Sicer oče trenutno nima zanimanja zanjo in jo pusti na miru, ampak vsake toliko se spet spomni in prične ustvarjati dramo, kar traja že leta in leta. Na sodišču ima že leta svoj šov, kjer ponižuje mamo (in vse to je dejansko v zapisnikih!). Delitev premoženja si predstavlja povsem po svoje, njemu v prid in tako, da se ga mama ne more rešiti iz solastništva, logično, to je edini način, da ima nad svojo nekdanjo partnerko še kakšno kontrolo in moč. Sodišče je sicer premoženje že razdelilo, vendar se onadva ne moreta uspešno dogovoriti, kako ga naj razdelita tudi praktično, saj sta na vsem solastnika.
Me pa skrbi, da dejansko ni mehanizma, kako uspešno rešiti zadeve z MOMovci, ker sodni mlini meljejo tako prepočasi.
Bi lahko kdo, ki je to vsaj delno uspešno storil, podal kakšen nasvet?
Ste se začasno umaknili iz svoje nepremičnine?
Ste vse prepustili MOMu?
Kaj ste naredili v primerih, ko ste imeli kredite na tej isti nepremičnini? (kakor ga ima tudi Natalitta)
Se opravičujem, da se kar priključujem temi, ki je nisem odprla, ampak morda bo kateri izmed odgovorov, če obstajajo, koristil tudi avtorici.
Še ena z MOMočetom,
verjamem, da ga ni rezultata ali izplena, ne na sodišču, ne kjerkoli drugje, s katerim bi se “pravi” MOM strinjal. Pravilno ugotavljaš, da je to še vedno bojišče, na katerem preizkuša in izvaja svojo moč in kontrolo.
Tole napisano sicer ni moja izkušnja. Poznam pa primer, kako so ukrepali po tem, ko sta bivša zakonca razdelila skupno premoženje.
Sodišče je premoženje najprej razdelilo vsakemu do 1/2 polovice. Potem je bivša žena podarila svojo polovico podarila njunima skupnima otrokoma. Že pred razdelitvijo so se vsi, razen očeta izselili iz hiše. Ko sta otroka (odrasla) predlagala prodajo hiše, kot edino možno rešitev, se seveda z njo ni strinjal. Ker je zasedal celotno hišo (tudi solastnino njunih otrok) in ni bil pripravljen na nikakršen razumen dogovor, sta vložila tožbo za uporabnino njunega deleža, ki ga nista mogla uporabljati. Takole malo manj kot 800 eur na mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko sta postala lastnika. Meseci so tekli, MOMoče je vse ignoriral, dokler ni dobil vabila na prva glavno obravnavo.
Naj skrajšam: upravičene uporabnine se je zelo hitro nabralo za nekaj tisoč eur. Ko je dojel, da mu je “zmanjkalo manevrskega prostora” je pristal, zelo nerad, na prodajo hiše in razdelitev kupnine po lastniških deležih. Pa še takrat ni šlo vse gladko, ker je izsiljeval otoka, da sta plačala še njegov delež provizije nepremičninski agenciji in njegov davek od prodaje. Samo, da sta se ga rešila.
Kako je s krediti ne vem. Mislim, da jih je treba plačevati. V vsakem primeru se banka zavaruje tako, da se v ZK vpiše hipoteka na nepremičnini z neposredno izvršljivostjo. Kolikor vem, banka po treh neplačanih obrokih pošlje kreditojemalcu “prijazno obvestilo” o neporavnanih obveznostih. Sproži postopek izvršbe in se vpiše kot solastnik ali celo lastnik, odvisno od višine kredita.
Nasvet bi morala poiskati pri pravnih strokovnjakih.
Takole nekako kot piše MOja izkušnja so tudi moje izkušnje. Dokler lahko, bodo izkoriščali vse, kar bodo lahko. Šele ko so postavljeni pred konkretno neizpoditno dejstvo in na drugi strani ljudje ne padajo več na njihove finte in ugotovijo, da bodo imeli zaradi tega škodo se umaknejo, vendar le za toliko, kot je najbolj nujno in ves čas poskušajo, če lahko še čez kakšno razpoko pridejo ali še do kakšne koristi. Pri tem so zelo spretni ,saj se to dogaja z ljudmi, s katerimi so pred tem ustavarili nekakšno bližino ( ali pa si bil rojen v to). Meni je bilo dostikrat najbolj zoprno, da sem morala iti tako do konca in biti povsem “hladna, kot špricar” in za nekoga navzen, ki ni razumel situacije celo “ledena”. Ampak to je bilo edino, kar je zaleglo, da se je situacija malo umirila in imamo lahko vsaj približno normalne odnose ( brez prejšnih dram).
GittaAna