Pozdravljeni!

Prosim za pomoč in nasvet. S partnerjem živiva skupaj že 8 let. Na začetku zveze sva planirala nakup lastnega stanovanja, vendar sva se po spletu okoliščin odločila, da ostaneva v hiši njegovih staršev. Hišo, katere lastnika sva sedaj tudi midva, smo preuredili tako, da imamo ločeni stanovanji. Kljub temu pa se dogaja, da tast in tašča pogosto (večkrat dnevno) zahajata k nam, kljub temu, da sem že pred časom prosila partnerja, da se z njima pogovori, naj tega ne počneta oz. naj obiske čimbolj omejita. Vem, da je to po eni strani težko oz. skorajda nemogoče, saj živimo v skupni hiši s skupnim vrtom in hočeš nočeš se srečujemo, bolj pogosto, kot bi si to želela. Počutim se kot lutka v izložbi, dobesedno, saj je hiša precej v steklu. Situacija se je zaostrila, ko so prišli na svet otroci, še posebej, ko sem ostala doma na porodniški, od takrat se v vsako stvar vtakneta, še posebej tašča 🙂 in stalno hodita okrog in iščeta izgovore, da bi lahko prišla blizu. Vem, da želita videti vnuke, a vse ima neko mero. Meni popolnoma zadošča, če bi imeli stike 1x na teden ali po možnosti še manj. Verjamem, da če bi živeli ločeno, bi imeli popolnoma drugačen odnos, kot ga imamo sedaj. Tašča ima stalno razne prikrite oz. indirektne pripombe, glede vzgoje in nego otrok in vem, da to namenoma dela, da me provocira. Prav nalašč hvali določene stile vzgoje ali nege, za katere ve, da so popolnoma v nasprotju z mojimi in z mojim karakterjem. Običajno se na njene opazke in pripombe skušam čim bolj mirno odzvati in ne pokažem, da me je sprovocirala. Ostanem hladna in dodam kak objektiven komentar…V resnici pa mi gre vse skupaj na jetra in bi najraje nekam odšla, da bi imela mir in svobodo. Vse omenjeno sem odkrito priznala partnerju, tako da ve popolnoma vse, do najmanjše podrobnosti. V hiši, ki je na žalost locirana na podeželju, se počutim ujeto kot zapornik, stalno imam občutke tesnobe in nesvobode. Vmes se me je polotila tudi poporodna depresija zaradi osamljenosti, saj sem že od malega vajena mestnega življenja in nenehnega druženja z ljudmi. Tu pa tega nimam. Imam samo ogromno hišo z ogromnim vrtom in tečno taščo in tastom, ki nam ne pustita dihati. Tudi na sprehod nimam kam, saj je okolica hribovita, vožnja z avtom do mesta pa traja…z majhnim otrokom, pa ni ravno prijetno vsak dan porabiti po vsaj eno uro vožnje. Prosila bi vas za nasvet, kaj lahko storim v tem primeru? Kako naj se na kulturen način pogovorimo in najdemo skupen jezik, da starša ne bi več hodila tako pogosto k nam in da bi se čim manj vtikala v naše družinske zadeve? Nočem se namreč kregati, ravno tako ne želim, da bi bila starša užaljena, a se mi zdi, da brez slednjega skorajda ne bo šlo. Naj se z njima raje pogovori partner sam ali naj se oba? Bi se morala s partnerjem odseliti drugam? Tako, pa sem spisala še eno izmed neskončnih zgodbic o težavah s taščo, za katero upam, da se bo ugodno razpletla :D. Hvala v naprej za vaš komentar.

lp

Spoštovani,

zdelo se bo, kot da se šalim, ko vam za začetek zaupam dve izredno preprosti rešitvi: 1. ključ in 2. zavese.

Vendar mi je jasno, da ste sami že stokrat pomislili na to in da vas v resnici bolj zanima, kako ti preprosti orodji uporabiti. Ah, te slovenske dvo- ali večdružinske hiše, prizorišča ljubosumja, polaščevanja, neizživetih hrepenenj, projekcij in manipulacij! Ko bi morale biti domovi vzajemnega spoštovanja, podpore, sodelovanja! Pravite, da je skoraj nemogoče, da bi se videli samo enkrat na teden. Videti je eno, srečati se pa drugo. Če ste živeli v bloku, ste se s sosedi morda videli vsak dan, verjetno pa jih niste trikrat na dan sprejeli na obisk, zlasti če vam ni bilo do tega. Zakaj mora biti tu kakor koli drugače? Ko si boste odgovorili na ta »zakaj«, boste zmagali!

Predlaga, da si vzamete čas in premislite, predvsem pa prečutite nekaj vprašanj: Ali ste pripravljeni prevzeti več odgovornosti za svoje dobro počutje? Ali se vam zdi ura vožnje prevelik vložek v boljše razpoloženje? Ste že razmišljali o terapevtski skupini, v kateri bi lahko počistili s poporodno depresijo? Ali dovolj skrbite zase (prehrana, gibanje – dejavnika, ki imata izjemno močan delež vpliva na psihično počutje)? Ali se počutite dolžni, ker ste stanovanje dobili zastonj in ste tudi njegova (so)lastnica? Če da, ali mislite, da je treba to odplačevati s poslušanjem destruktivnih pripomb? Ali menite, da bosta tašča in tast kaj manj hodila na obisk, če jima boste to dovoljevali in se delali, kot da ste hladnokrvni, čeprav v vas kar vre? Ali se bojite, da boste kdaj potrebovali pomoč pri otrocih in varstvo (zelo realna možnost), pa boste imeli slabo vest in zato zdaj raje stiskate zobe? Seveda bi bila moževa starša v idealnem primeru zrela človeka, ki bi imela življenje zapolnjeno in ne bi živela (v pozitivnem in negativnem smislu) prek življenja drugih ljudi. Bila bi tenkočutna in na voljo (ali pa tudi ne), ko bi ju potrebovali, ne bi pa se vsiljevala, ko bi začutila, da sta nezaželena. Pri vas je ravno nasprotno, in da bi dosegli nekaj svoje intime, nekaj miru in svobode, se boste morali zanju boriti. Grozna beseda? Toda tu ne mislim boja s taščo in tastom, niti z možem. Mislim na vašo proaktivnost, ki se je ob vaši razpoloženjski stiski kar nekam skrila. Boj s samo seboj bi bil primernejši izraz – namreč z naučenimi vzorci, ki vas hromijo. Morda ste zrasli v okolju, kjer sta bila mir in svoboda samoumevna. Življenje vas je pripeljalo do preizkušnje, ko se boste morali zanju potruditi, napeti druge »možganske mišice.«

Upam, da vaju s partnerjem čaka veliko konstruktivnih pogovorov. Res je obdobje z zelo majhnimi otroki začasno, vendar bi bila škoda zanje in za vaju, da bi minilo v slabem razpoloženju. Materialno ste preskrbljeni, čas je za nadgradnjo – izkoristite to priložnost.

Prijazen pozdrav,