zivijo stara sm 15 let in imam brata (17) s kaaterim se ne ravno najbolje razumeva oziroma kdaj se razumeva kot da sva najboljša prjatla(to se zgodi 1 na nesec) druge dneve pa se kregava za use in opazal sm da je to prislo ze do take mere da starša nevesta kaj več nardit in se bojim da se bosta ločla. brtu sm tudi ze velikokrat rekla da zakaj se vedno to dogaja in da zakaj enostauno se nemorva končat kregt ampka a ima kdo kak predlog kako se pogovorit in rešit zadevo ker to ne vodi nikamor. zaradi tega se še starša potem keregata. in velikokrat se tudi tepeva in use možno. ne odgovorit da je to nekaj normalnega ker ni..use sošolke ki imajo brata ali sestro se niso nikoli razumeli z njimi a tdaj ko so starejše nemorejo brez njih midva pa se samo še bolj kregava. in mi loh daste usaj kšn nasvet kako se izognit tem stvarem?
lepo se vam zahvaljujem. in prosim za pomoč ker res nevem več kaj narediti

Spoštovana lolipoplolip

hvala za zaupanje stiske, lahko si predstavljam kako krivo, žalostno, jezno in razočarano se počutita oba z bratom, vsak na svoj način. V vajinih letih sva s sestro hodila skozi podobno trnje, sva približno enako stara in s povsem drugačnim pogledom na stvari, karakterjem … no starša se na srečo nista ločila in smo se kasneje uredili tudi s pomočjo svetovanja, predvsem pa konkretnega dela na sebi. Kakorkoli že, najmočneje izstopa sporočilo iz tvojega stavka, »da je to prišlo že do take mere, da starša nevesta kaj več nardit in se bojim da se bosta ločla«, saj da se potem še onadva kregata, ker sta v stiski.

Najprej je pomembno, da si 100% zaupaš, da kar čutiš, je zate prav in nič drugače. Mi si lahko mislimo kar hočemo in kar si želimo, čutenje pa je vedno najprej telesno, avtomatično in predzavedno, šele nato ga lahko predelamo v misli in vedenje. Telo torej ne laže, gre samo za to, kaj iz tega naredimo dobrega oz. kako varen ali ne-varen je nek občutek, čustvo ali afekt za nas oz. okolico. Tu not je 90% vse naše modrosti, vendar kot vedno je to lahko napisati, živeti pa precej težje (vsaj za večino).

Dalje, kar se v družini dogaja, ni varno, ni funkcionalno in niti ni zdravo, saj vodi v še večjo stisko s še več nasilja, do katerega ne smemo imeti tolerance. O »normalnosti« ne bi sodil, ker je to domena vsake družine posebej in se prekriva tudi s tem kaj je normalno v družbi. Ker ljudje v zvezi s počutjem in varnostjo v odnosih delujemo s “čustvenim kompasom”, se raje pogovarjamo kaj je varno ter kaj ni, ne pa kdo ima prav ali kdo je kriv.

Bistveno je, da poskusiš razumeti, da je tvoj strah da se bosta starša ločila povsem smiseln, vendar ali se bo to zgodilo tudi v resnici, pa težko govoriva, ker to vesta najbolje onadva. Oče in mama sta dolžna otrokom dati varnost, razlago in odgovore na vsa otrokova vprašanja. Zato sprašujta čim več, imata pravico vedeti kaj se dogaja z vama in družino, sta za te pogovore dovolj stara, starša sta vaju dolžna poslušati in slišati. Namreč bolečina, ki jo čutita z bratom in ki vaju na poseben način muči in spravlja v obup, nemoč, da se potem kregate, tepete itn., se ne dogaja ZARADI vaju, ker sta vidva slaba, kriva, nesposobna ipd., temveč zato, ker je družinske odnose prevzela nemoč z veliko strahu in jeze, očitno je tega toliko, da sta starša, ki sta po svoji vlogi glavi vaše družine, izgubila stik s to vlogo ter tako izgubila tudi na (samo)spoštovanju in moči. Čeprav se trudita in jima je to potrebno priznati, ju je treba pozvati, da stvari ne peljeta v varno smer, temveč v prepad in da morata poiskati boljšo rešitev.

Njuna starševska vloga se lahko izvaja in krepi iz ljubezni do sebe in tiste partnerske, če te ni oz. če je med njima kot partnerjema težko, potem je tudi starševstvo brez prave energije, saj se kot osebi vsaka zase morda že en čas slabo počutita. Toda to naj te ne skrbi, ker bosta to uredila, morata to urediti. Tudi če tega morebiti ne razumeš najbolje, želim povedati, da sta starša odgovorna za to, da najprej fajn zrihtata sebe in partnerstvo, da bo tudi starševstvo bolj varno, spontan in ustvarjalno, skratka lepše. No, potem pa se bosta tudi otroka s konflikti vred prav gotovo umirila, ker (va)ju ne bo nenehno skrbelo kaj se bo zgodilo doma, kaj z očetom, mamo ali z bratom.

Otroci nikoli NE MOREJO biti razlog za to, da se starša kregata ali celo ločita, pa naj se otroci med seboj še tako biksajo, v redu? To je otrokom težko dojeti posebej takrat, ko so že vajeni, da jim starši s svojimi dejanji (ne z besedami) sporočajo, da so krivi za to in ono, da se mami in oči kregata ali celo da se bosta zato ločila in še kaj. Četudi se tega ne zavedata, je to v takem primeru zloraba staršev in seveda posledica neosveščenosti, nerazmejenih odnosov v družini ter nemoči, da bi starši dokončno sprejeli odgovornost in pričel ukrepati v smeri zagotavljanja zlasti čustvene varnosti v družini.

To pa morata prostovoljno sprejeti onadva, zato bi si želel, da se starši čim prej obrnejo po strokovno pomoč, da se umirita, čustveno spočijeta in sprejmeta ter spoznata možnosti za premagovanje družinske stiske. Torej rešitev obstaja, vendar se ponjo morata podati najprej onadva, ki sta odgovorna za družino in za katero je zdaj potrebno poskrbeti.

Glede vaju z bratim ne vem kaj deluje, da sta tisti dan v mesecu super, lahko pa skupen jezik poiščeta tako, da najdeta dejavnost ali temo za pogovor, v kateri oba uživata, morda je to kaj takega, kar sta nekoč rada skupaj počela, pa sta pozabila ali pa lahko iniciativo podaš kar sama tako, da pokažeš zanimanje za brata, za to, kar rad počne, preseneti ga, naj te spusti blizu. Najbolj delujejo dobronamerni odzivi, na katera nismo avtomatično vajeni. Malo je treba v začetku potrenirati, potem pa steče, saj dobri primeri vlečejo, pa še fajn počutje pride. V tem procesu bosta vidva že veliko besed spregovorila, delila marsikateri občutek ali izkušnjo, tako da bosta prej ali slej zopet kul brat in sestra, ki se imata rada in držita skupaj. Ne šparajta na iskrenosti!

Upam, da je pomagalo.