Zdravo, se opravičujem, če je mogoče ta tema že tolikokrat omenjena in prebrana in odgovorjena, ampak trenutno moram se izpovedat in dat to ven iz sebe.
Mogoče morem sem to napisati, ker nihče tu gor me ne pozna in noben ne vidi te situacije kot osebno ali kot njihovo.
Imam 21 let, sem študentka, živim sama z mamo. Težave so bile vedno v najinem odnosu, zdaj pa se vedno bolj večajo. Moja mama ima z menoj odnos, kot da sem njena lastnina, kot da sem pes na ketni, s katerim lahko samo ona se igra, dobesedno. Nikoli nisem šla za tem, da je najin odnos na taki ravni, nikoli, lansko leto, pa sem hodila na terapijo in sem videla, da je vzrok vseh mojih težav moja mama.
Ne me razumet narobe, jaz mojo mamo spoštujem in sem ji hvaležna za vse kar je naredila zame.
Težave so sedaj, odkar imam fanta. Ne more se sprijaznit s tem, da nisem več samo njena. Psihično me napada z besedami, da jo nespoštujem, da sem nula, da sem najslabši človek na tem svetu, da doma nič ne nardim, da se kurbarim z mojim fantom.
Glede tega se pa žal ne morem strinjat z njo. Doma naredim kar je v mmoji moči, saj poleg vsega, sem študentka in študiram, v tretjem letniku faksa. Imam grozno obdobje, ko sem zgubila voljo za učenje, moja mama pa mi še to volje kar je ostalo pobira.
Govori mi, da me bo fant pustil in si bo umil roke. Da bom bila ponižana, da bom ostala sama. Ker je fant daleč stran od mene, preživljam vikende pri njemu, doma ne, ker vem kakšna je moja mama. No ta vikend sem ga prvič pripeljala.. sprejela ga je že, a ignorirala ga je, kot da ga ne bi bilo zraven.
Sedaj pa mi je povedala take stvari, da naj se kar preselim h njemu, da naj se grem kurbarit gor, ko pa me bo on pustil, se ne bom imela kam vrnit, ker bo ona prodala hišo in se odselila… Da mi bo žal, ko se bo ubila. Ker to namerava storiti.
To je zame psihično nasilje.
Ne vem kaj storiti, glede na to, da selitev sedaj ne pride v poštev, saj finančno nisem zmožna, vem pa da bi to bila edina rešitev.
Z mojo mamo se ne moreš ničesar pomenit, ničesar pogovorit, nič, prav nič. Jaz sem slaba, ona pa je boga ker jaz je ne spoštujem, ker sem glupa.
Kaj naj naredim?
Ne morem več.
Psihično sem uničena, fanta ljubim, on mene, on tudi opaža da ima mama do mene tak odnos.
Ne vidim poti, razjeda me. Bolečina…..

Spoštovana Anchaa,

kot ste omenili, je tema problemov med mamo in hčerko zares pogosta, tudi na tem forumu. Sama sem o tem pisala tule in tule; povabila bi vas, da oboje preberete, ker se boste gotovo kje našli in nemara našli že tudi kako usmeritev za pot iz svoje situacije, ki jo doživljate že kot prav neznosno.

Ste v obdobju, ko bi se po letih že lahko in radi odselili, zaradi študija pa še nimate lastnega zaslužka. Zato je toliko bolj pomembno, da začnete načrtovati in da se začnete osebnostno krepiti za ta čas, ki vas še loči od osamosvojitve. Močno vam bo pomagala vključitev v kako terapevtsko skupino z dekleti in ženskami s podobnimi problemi. Kot vedno znova poudarjam: moč skupine je neprecenljiva. V njej res lahko začutite, da imate v sebi ogromno moči, samo mobilizirati jo je treba. Zdaj pa vam jo srka nesrečni odnos z mamo.

Zavedati se morate – a ne samo intelektualno, ampak dobesedno z vsem telesom – da vas mama drži v šahu (z občutki krivde, ki vam jih zbuja, češ da ste vi krivi in odgovorni za vse grozno, kar se ji je že pripetilo, kar se ji še bo in celo kar bo storila sama) zato, ker ima kopico nepredelanih čustvenih problemov, ki jih ni želela reševati samostojno in prevzeti odgovornost za svoje bolj kakovostno življenje v prihodnosti, če že preteklost ni bila prijazna do nje. Zelo verjetno velika večina stvari, s katerimi vas zmerja in vam prerokuje pogubno usodo, ni nič drugega kot njena osebna izkušnja, ki je ni zmogla predelati, ampak jo spremlja kot travma in izkrivlja njen pogled na svet (zlasti moške in odnose z njimi). V vas vidi veliko sebe in se boji za vas, pa četudi vam to sporoča na skrajno neprimeren način. To je njena zgodba in njena stvar, ki ne bi smela biti vaš problem. Da pa gre tako daleč, da vas psihično zlorablja in čustveno manipulira z vami, kliče po dvojem: a) da si dobite osebo, ki vas bo zares sočutno poslušala in vam pomagala to predelati in preseči (imate že izkušnjo terapije in veste, o čem govorim; skupinska terapija pa se mi zdi v vašem primeru tudi/še posebej dobra rešitev) in b) da svoja spoznanja začnete prenašati v prakso in se soočite s tem, da je mama kot mati tu odpovedala; če se sama ne bo odločila za to (=za delo na sebi=najučinkoviteje psihoterapija), ne bo razumela, od kod sploh njene misli, čustva in ravnanje. Nikoli ni prepozno, da se vajin odnos izboljša, toda trenutno se počuti kot džanki, ki ne more dobiti dnevnega odmerka. S takšnim človekom se ne morete razumno pogovarjati, ampak si morate poiskati pomoč. Ko boste jasneje razmejevali, kaj vašega ji pripada in kaj ne, vam bo veliko laže, kakor je paradoksalno, pa bo sčasoma verjetno laže tudi njej.

Mama se počuti kot žrtev življenja; ne dovolite si, da bi šli po njenih stopinjah.
Želim vam odločnega delovanja in vas lepo pozdravljam,

Draga Anchaa 🙂 hej nisi edina, ki greš ali si šla/ boš šla skozi tako obdobje :

Verjamem, da si v precejšnji stiski, pravzaprav če potrebuješ neko njeno potrditev potem si v ogromni stiski.

Normalno, da želiš biti s fantom, normalno da želiš, da bi tudi mati sprejela tvojega fanta….verjetno ni razlog samo njena navezanost nate, temveč tudi karakter fanta. Zelo verjetno tvoj fant ne zna komunicirat z bodočo taščo, niti ne zna za karkoli poprimit, se pusti streč…in vzProblem kar nekaj mladih ljudi…

Na kratko: če si študentka – a študiraš izven svojega kraja bivanja? Predvidevam, da ne.
Svetujem, da si najameš študentsko posteljo – niso drage in verjamem, da jo zmoreš plačevati če se le odrečeš strahu, da za kavo pač ne bo več Če te samo mama preživlja imaš možnost štipendije, če le ona nima dobre plače. Zdaj bodo kmalu odzunaj razpisi!
Dejstvo je, da gledam na tvojo izjavo ”ne zmorem finančno se odselit” le izgovor iz strahu.
Pa se ti oproščam že v naprej, ker vem, da je težko se odločit, težko je skočit.

Kaj pridobiš ko se odseliš?
bolje spoznaš sebe, bolje spoznaš svojega fanta, naučiš se voziti skozi življenje na svojih nogah.

Kaj narediti, ko ti grozi s samomorom?
skrajno manipulativno se mi zdi grozenje staršev s samomorom. Tako to dojemam, z žalostjo.

Kaj storiti, ko ti grozi, da bo prodala hišo?
Povej ji, da ni za naredit vse na hitro. Vsekakor ji ne odgovarjaj osorno ali brezbrižno. Hišo lahko odda tudi v najem.

V tem trenutku ti bo najbolj pomagalo, da se odseliš na svoje ne pa k fantu.

Pomembno pri komunikaciji s starši je, da si spoštljiv, umirjen, da poveš kaj te teži, da poslušaš tudi njihovo stran in da ne delaš take panike ali pa vsaj poskušaš (ker vemo, da se pač ne da ne delat panike) Po takih debatah, je dobro, da se postaviš na svoje noge in se umakneš v svoje življenje, saj obe strani potrebujeta čas.