Odločba o usmerjanju
Otrok bo ostal še eno leto v vrtcu je decembrski, težave z grafomotoriko, malo govornih (r, s, š), pri novostih previdnejši, pri osvajanju novih znanj malo počasnejši. Tisti, ki ga prvič vidijo, nikoli ne opazijo njegovih pomanjkljivosti, vendar starši in vrtec pa to opažamo.
Nismo prepričani, da bi šlo v odločbo o usmerjanju, čeprav so na vpisu v šolo omenili, da bi mogoče kar začeli postopek. Sem deljenega mnenja kar se tiče takšnih pomoči, ker se mi zdi, da bo otrok celo mladost preveč voden in ne bo samostojen. V vrtcu, šoli se mu bodo individualno posvečali, doma že tako delamo z njim veliko vaj za grafomotoriko in govor. Imam občutek, da otrok, ki bo enkrat imel odločbo o usmerjanju, se ne bo nikoli mogel prebite me boljše, ker bo od začetka zaznamovan za manj sposobnega, pa čeprav se bi mu znanje in sposobnosti dobro razvijale.
Sicer obiskujemo logopedinjo in specialno pedagoginjo, ki nam pomaga pri grafomotoriki in pozornosti otroka.
Ker menim, da otrok ni tajo slab (pa še eno leto počaka v vrtcu) se sploh sprašiujem ali iti v to ali ne, glede na to, da se na te odločbe čaka verjetno dolgo in jo bo dobil tik pred vstopom v šolo, potem pa je verjetno potrebno pridobiti novo.
kakšne izkušnje pa imete vi starši s svojimi ne tako posebnimi otroki?
Naše izkušnje: če otrok nima odločbe o usmerjanju, ni v šoli popolnoma in absolutno NOBENEGA prilagajanja, sploh če ne gre za kako mini šolo, kjer bi vsi učitelji poznali vse otroke. Standardi so od države tako nabiti in našponani, da tudi tisti učitelji, ki pa bi delali z občutkom in srcem, tega enostavno ne morejo, ker jim čas in delovni pogoji tega ne omogočajo. V prvem razredu je po 28 (OSEMINDVAJSET!!!) otrok, do konca leta računajo – odštevajo in seštevajo! – do 20 s prehodom in tekoče berejo ter pišejo – no ja, NAJ BI, k temu se stremu ali bolje rečeno forsira. Tolerance za “individualno” delo in prilagoditve ni, individualnega posvečanja ni, če ni odločbe, ki otroku to dodeljuje. Otrok ne dobi odločbe zato, ker je “slab”, ampak zato, ker ima določene posebne potrebe, ki jih drugi otroci nimajo. Če so te njegove posebne potrebe izpolnjene, je otrok lahko celo nadpovprečno uspešen, ne samo “dober”. Odločbo ima tudi otrok, ki je nadpovprečno dober in mu odločba omogoča npr. dodatne ure na področju, kjer je izvrsten in se mu omogoči, da se dodatno udejstvuje na nekem višjem nivoju. Nikar ne imej predosodkov, zaradi odločbe same ni otrok čisto nič manj samostojen, čisto nič manj “dober”, predvsem pa ni “zaznamovan” kot nek čudak ali ne vem kaj – gre samo zato, da se otroku omogoči način dela, ki ga potrebuje. Če otrok odločbe ne bo imel, ne bo imel nobene pomoči od specialnega pedagoga, ne bo imel nobenih prilagoditev pri pouku, ničesar – na lepe oči ni v tem norem sistemu ničesar, ŽAL! Se pa strinjam s tabo, da bi se večinoma stvari dalo urediti brez neskončne papirnate vojske, če bi le bilo vsaj malo tolerance in bi tisti, ki res delajo s srcem, lahko delali tako, kot bi radi. ŽAL! Otrok ne bo nič manj samostojen, ker mu še vedno ne bo nihče stal za ritjo in mu odnašal ali olajšal vsakdanje delo, imel bo le nekaj dodatnih ur (max 4 na teden, se mi zdi) za npr. grafomotoriko ali za dodatno razlago, ki je mariskdaj še kako dobrodošla. Prednost je v tem, da ti otroka ni treba nikamor voziti in da te ta pomoč finančno nič ne stane. Gre pa itak za spremembo nivoja in če ima otrok v vrtcu spec. ped. in logopeda, boste oboje izgubili s prehodom v šolo, če ne boste dali nove vloge na Zavod za šolstvo.
Eden mojih otrok je izjemno nadpovprečno nadarjen, pa ima odločbo. V 4 letih je končal 7 razredov, vsa leta ima odločbo in vsa leta je odličen (kolikor se uspeh sploh še beleži, skratka razrede končuje s peticami) Omogočila mu je preskoke razredov, dodatne ure na področjih, kjer je krepko nad 5 let starejšimi od sebe ipd. Drugi od mojih otrok ima odločbo, ker ima težave z grafomotoriko in tudi s pozornostjo, pa ni zato nič manj “dober”. Si ne predstavljam, kako bi šlo, če te ne odločbe ne bi imel, ker je v 1. razredu tempo dobesedno podivjan glede na prejšnja leta. Upoštevaj še, da gredo eni otroci s 5 leti v 1. razred in so dejansko nezreli, učiteljica pa je tam za vseh 28, nele za enega.
Zato toplo priporočam pridobitev odločbe, če je to le mogoče, olajšanje bo za otroka in za šolo, ker bodo že vnaprej vedeli, kaj jih čaka in kakšno pomoč morajo otroku in razredniku zagotoviti.
Živjo!
Moja hči končuje tretji razred. Odločbo o usmerjanju ima že od začetka OŠ – 1 ura logopedinja (letos smo to pomoč ukinili), 2 uri spec. ped. Da se otrok z odločbo ne more prebiti med najboljše ni res. Moja hči ima samo eno štirico, vse ostalo 5. Da otrok ne bo samostojen, da bo preveč voden – na naši šoli sem se dogovorila tako: dokler hči zmore, naj se jo obravnava, kot da pomoči nima. Npr. pri preizkusih znanja bi ji pripadal podaljšani čas za reševanje – tega ne potrebuje in se ne izvaja. Pri poštevanki bi lahko imela nek pripomoček – ga ne potrebuje in se ne izvaja. Logopedinjo je redno obiskovala. Že ko je logopedinja izrazila svoje mnenje, da hči njene pomoči več ne potrebuje in smo začeli postopek spremembe odločbe, je hči še vseeno hodila k logopedinji, a sta poglabljali in razširjali znanje, nista se striktno držali logopedskih nalog. K specialni pedagoginji hodi redno in od nje odnese zelo veliko. Kljub temu, da je tudi spec. ped. mnenja, da hči pomoči več ne bi potrebovala, redno delata in tudi razširjata in poglabljata znanje.
Moje osebno mnenje je, da lahko otrok pri usmerjanju le veliko pridobi in nima kaj izgubiti. Tako sem tudi jaz sprejela vse skupaj – kot nekaj zelo pozitivnega, kot nekaj, kar bo pomagalo moji hčeri. In niti enkrat nisem to vzela kot negativno. Tukaj moram pohvaliti tudi šolo in pedagooge. Kar se tiče sovrstnikov, hči s tem nikolil ni imela težav, nikoli ni bila zaznamovana…. vsi so to nekako sprejeli kot dejstvo.
Verjamem, da se boste odločiti prav…. prav za vašega otroka.
Pa lep pozdrav
Karmen
Res hvala obema za napisano. Moram priznat, da sem od dne, ko sem pisala zgoraj pa do danes spremenila svoje mnenje…mnenje se je prevagalo na stran, da bomo šli v pridobivanje odločbe. govorila sem z mamico, ki je odločbo ravno dobila in pravi, da je to res sam plus za otroka.
Me pa vseeno bega, ker mi je psiholog na šoli rekel, da ima otrok potem v šoli prilagojen test (nižja zahtevnost) in temu tudi prilagojeno oceno, to pomeni, da se naj ne bi prebil med najboljše-tako sem razumela jaz.
Če ima še kdo od staršev kakšne izkušnje z odločbo- pozitivne ali pa negativne, bom vesela, če jih deli z mano in mogoče še komu pride prav pri odločanju.
Prilagoditve so odvisne od težav, ki jih otrok ima. Načeloma bi vsak test moral biti sestavljen tako, da otrok presega minimalne cilje (nižja zahtevnost).
Kar se prilagojenega testa in nižjih standardov tiče, moraš biti pozorna. Meni tudi kar naprej na šoli to ponujajo, čeprav gre za otroka, ki nima težav z doseganjem standardov. Pa vedno znova zahtevam pojasnilo KDO predlaga take teste in dobim splošni odgovor – da v dobro otroka. Ker nimajo pojasnila, vsako leto sproti “popustijo” in ne vztrajajo na nižjih standardih, zato so lahko ocene tudi petice. Predlagam, da se pogovoriš na šoli kako oni delajo z otroci s posebnimi potrebami, saj se glede tega šole med seboj zelo razlikujejo. Ugotovila sem, da na naši šoli vse otroke s PP zmečejo v en koš, jih vtaknejo v nižji nivo in se potem hvalijo kako dobro delajo in kako veliko izkušenj imajo z otroci s PP. Ko jih vprašam pa kaj bolj konkretnega nimajo pojma, se izgovarjajo da niso strokovnjaki in zahtevajo, da mi priskrbimo tolmačenje prilagoditev in njihovih zapisov v individualiziranem programu. Mogoče je, da si tudi sama naletela na podobno šolo. Pogovori se tudi na sosednjih šolah, če le niso preveč oddaljene. Po lastnih izkušnjah lahko rečem, da je na naši šoli (pa še eni sosednji) pri veliki večini učiteljev (sploh v višjih razredih) zelo malo posluha za delo z otroci s PP. In v takih šolah ima odločba najbrž bolj negativen kot pozitiven učinek.