Nekaj dobrega
Dragi moji popotniki
Veliko pišemo še več pa beremo o ljudeh, katere sploh ne vem kako naj poimenujem, vsak od nas verjetno na svoj način, ker vsi smo od njih prejeli hode bolečine za dušo in telo ( nekaj let v začetku pa nekaj tako lepega, da mi vzburja čustva še danes)
Rada bi pa napisala nekaj kar smo vsi verjetno spoznali, vsaj tisti, ki smo se uspeli vsaj malo odmakniti.
Dve leti počasi po stopnicah plezam iz boja sama s seboj in njim, a v zadnjem času pa vsak dan bolj ugotavljam, da nikoli ampak res nikoli v življenju nisem dobila toliko znanja o sebi in o življenju, kot zdaj.
Vsak dan se zahvalim za ta znanja, ker sem se odločila, da naprej ne bom samo preživela ampak ŽIVELA.
Svojim otrokom vsak dan lahko ponudim nasvet za življenje. Ponujam jim take nasvete, ki jih nam naši starši niso mogli, ker niso vedeli. Ti nasveti so pa eni od najpomembnejših nasvetov, ki bi jih morali spoznati vsi otroci pred 15stim letom. Verjetno me nekateri razumete, da sem hvaležna, da sem prehodila in preplavala v solzah to pot.
Vem da sem v to zvezo stopila z namenom, kajti v nasprotnem bi verjetno životarila do smrti.
Iz vsega povzemite le tisto, kar je dobro za vas in vaše otroke.
Lep pozdrav BZ
Bravo BZ! Tudi moje mnenje je, da lahko iz vsake situacije, potegneš slabo ali dobro in da se ti sam odločaš in s svojimi dejanji določaš, kaj boš na koncu odnesel. Tudi sama ne bi ravno prostovoljno izbrala svoje poti, vendar imam sedaj zaradi tega, ker sem se tako trmasto borila in trmasto iskala rešitve in stopala naprej. četudi se je pogosto zdelo brezupno, sedaj veliko zakladov in res izjemno polno in kvalitetno življenje, da sploh ne omenim, da me le še stežka kaj omaje več kot za trenutek ali dva :-))
Torej če si že v sranju je dobro iz tega vsaj kak zaklad izvleč in moje izkušnje so – večje kot je sranje , več lahko iz tega dobrega ven odneseš. Ni pa lahko in pot je zelo dolga.
GittaAna
Dragi moji
Rada bi , da bi se na tej strani dogajale tudi dobre stvari, rada bi, da, ko ljudje preberejo in iz zgodb povzamejo izkušnje(slabe), preberejo tudi take zgodbe, ob katerih ne bodo jokali (kot sem sama), ob katerih ne bodo dobivali občutka, da ni izhoda (kot sem sama v začetku občutila). VEDNO JE IZHOD IZ SLABEGA V DOBRO.
Moramo pa spoznat najprej sami sebe, moramo najprej vedeti kdo smo in zakaj se nam v življenju dogajajo slabe stvari.
Kako je pot dolga, je zelo relativno, glede na to, da sem tako življenje živela nekaj desetletij, potem eno leto obsojala druge, pol leta delala na sebi, odkrila odgovore na mnoga vprašanja in se zdaj odlično počutim in je vsak dan bolje in lepše…..TA POT SE MI ZDI ZELO KRATKA. To me spomni na tisto….kdaj je kozarec na pol polen in kdaj na pol prazen. Je pa res, da sem imela tudi sama občutke neizhodnosti, občutke obupa in občutke da to traja dolgo ter da nimam toliko energije, in materialnih sredstev, da bi lahko sama to rešila.
Problem se bila sama in sem ga morala sama rešiti. Ko sem se odločila sama reševati, so v moje življenje začeli vstopati ljudje, ki mi še danes pomagajo brezplačno in se veselijo mojega uspeha tako kot se sama veselim.
Lep dan vam želim BZ
Po mojem je ta forum ravno to.
Ljudem daje upanje, vidijo, da niso sami, da se NEKAJ da narediti, da je izhod, lučka na koncu
tunela.
Je pa pol poti že prehojene, čim se zaveš, da
a) lahko spremeniš samo sam sebe, drugih ne
b) da so tudi čisto majčkeni korakci naprej boljši, kot stanje na mestu
c) da nisi edini, da nisi sam, da ni nič narobe s tabo
d) da je drugim uspelo, torej lahko tudi tebi