Živjo vsem skupaj!

To temo sem najprej dal v forum Čustvena inteligenca, ampak mislim, da bolj paše sem.

Moram se malo razgovoriti, ker drugače me bo raztrgalo srce.
Pred enim letom sem spoznal dekle in najina veza se je začela hitro odvijati. Sam nisem bil za tako hitrost, ampak sem se “vdal”, ker mi je res izkazovala veliko pozornosti. Človek je seveda takrat omamljen od ljubezni.

Že po enem mesecu pa sem opazil alarmantne znake (red flags), a sem jih sprva ignoriral. Pa jih bom naštel kar v alinejah. Naj pa tudi povem, da sam nisem popoln, se tega zavedam in ves čas delam na sebi. Torej, kakšni so bili ti znaki:
– po 3 tednih se mi je ga tako napila, da sem jo moral nesti v posteljo, pri čemer je hotela, da jo p****am. Spravil sem jo v posteljo, preoblekel in je zaspala.
– ker sem sam imel in še imam zdravstvene težave (transplantacija), me je presenetilo dejstvo, da ko sva šla kolesarit, ni upoštevala moje želje, da pač ne morem hudih vzponov, ampak mi je odvrnila, da imam to samo v glavi. Sem popustil in sem šel in prišel po 4 urah nazaj popolnoma izmučen. Ko sem se ulegel, da bi malo počil, mi je rekla, da a sedaj bom pa lenaril.
-skozi sem poslušal, da sem len, a sem sam kljub hudim zdravstvenim težavam veliko kolesaril (letno cca. 3000-5000 km). Ves čas sem se izobraževal,ker predavam na fakulteti, saj je to nujni pogoj za moje uspešno delo.
– seveda sem zaradi vseh teh težav odšel, a me je srce vedno vleklo nazaj k njej, vendar ji nikoli nisem dal odgovora, ali želim biti z njo, saj mi je srce govorilo eno, pamet drugo.
– večkrat sem bil deležen psovk in ko sem ji omenil, da me to prizadene, mi je odvrnila, da sem preveč občutljiv, da sem pussy.
– ves čas sem poslušal, da sem egoist (verjetno sem malo), vendar vsakič, ko sem kaj naredil, da bi jo presenetil, to ni bilo dovolj dobro. Spravila se je name zaradi par kapljic, ki sem ji pozabil pobrisat, ko sem stopil iz kadi.
– ko sem jo prvič preljal predstavit k svoji najboljši prijateljici, se ga je mrtvo napila, da je padla po tleh.
– ves čas mi je govorila, da nič ne povem, a ko sem ji kaj povedal, kaj se mi je dogajalo čez dan, mi je rekla, da je te bedarije ne zanimajo.
– včasih je bila dobra kot kruh, vendar napačna beseda je v njej sprožila totalni bes.
– dostikrat je recimo nekaj rekla, ko sva se o tej stvari pogovarjala če nekaj časa, je zanikala, da je to rekla in me spet obtožila, da je ne poslušam.
– dostikrat mi je govorila, da mi moj doktorat škodi in da nimam življenjskih izkušenj (čeprav sem ogromno prestal).
– ko sem ji kdaj omenil, da bi prebrala kaj na temo odnosov, mi je odvrnila, da ona že vse ve in da z njo ni nič narobe, naj se grem jaz zdravit.
– ves čas mi je govorila, da ona že ve, kaj je najboljše zame. Na koncu se nikoli nisem niti oblekel prav in umival zob.
– če me je kdaj poklicala po telefonu in se nisem mogel javiti, pa sem jo čez nekaj časa poklical nazaj, me je takoj obtožila, da me nikoli ni, ko me potrebuje.
– novembra se je zopet tako napila, da je večkrat padla po tleh in se še polulala. Seveda sem bil tam jaz, da sem jo pobiral.
– decembra se je zopet močno napila in se zaletela z avtom. Na srečo nihče ni bil poškodovan.
– decembra se ga jo zopet tako napila, da ni mogla priti v stanovanje (mene ni bilo doma), ker ni zadela kode tipk za vpis kode na vratih. Ko je skozi vrata prišla, pa ni mogla nacentrirati ključa v ključavnico. Vmes je nekajkrat padla.
– meni je decembra prekipelo in sem odšel stran, a je bil razhod hud za oba. Ona je želela, da štartava znova. Jaz nisem hotel. Sva se pa vseeno družila in še kam šla. Zopet, ko sva enkrat šla v KG, se mi ga je zopet napila, da sem jo podpiral, ko sva šla domov.
– najino druženje je trajalo do maja, čeprav sva si večkrat zaobljubila, da se ne slišiva več. Tako me je en sobotni zvečer poklicala (zopet pijana kot čep), naj jo pridem iskat in seveda sem šel. Ko sva se potem pri njej doma pogovarjala, mi je zopet rekla, da bi bila rada z mano, jaz pa sem ji odvrnil, da bi morala najprej rešiti odnos z mamo, ki ji povzroča čustveno zavrtost in nekaj narediti na sebi. Ponudil sem ji, da grem skupaj z njo na kakšno delavnico s čimer se je v tistem momentu tudi strinjala. Ponudil sem tudi, da bi šla k partnerskemu terapevtu. Za to niti slišati ni hotela. Planirati sva začela tudi skupni dopust.

Potem pa sledi šok. Naenkrat me je odrezala, izginila in ko sem z njo zadnjič govoril, mi je odvrnila, da sem imel 5 mesecev časa, da bi kaj naredil (vsega sem bil kriv IZKLJUČNO jaz) in da me ima dosti, ter da ona nima nobenih težav in da je super takšna, kot je. In naj jo ne kličem več. Seveda mi je še navrgla, da nisem nikoli nič naredil zanjo in ko sem ji rekel, da če ne drugega, sem jo pobiral, ko je pijana padala po tleh. Njen odgovor: če me ni bi ti, bi me nekdo drug.

V preteklosti je že imela fanta, s katerim sta fizično obračunavala drug z drugim.

Kaj sem jaz recimo delal napak v najinem odnosu:
– res je, nisem se mogel zjasniti, dali bi bil z njo ali ne, ker so me ti izbruhi jeze in žaljenja tako motili, da mi je razum govoril, samo BEŽI. Srce pa, da naj ostanem. Zato je bil moj odgovor, ko je naneslo na to temo, običajno NE VEM.
– ker zaradi transplantacije ne zmorem več toliko fizično kot včasih, sem večkrat počival, kar je njej šlo na živce in mi je govorila, da sem len. Mimogrede, ko sem ji rekel, da naj kdaj kaj prebere, mi je rekla, da ji knjige smrdijo.
– dostikrat nisem želel biti pri njej, ker enostavno nisem bil sproščen, pa jo je to jezilo.

No, sedaj nisva več v stiku, ker sem jaz kao preslab zanjo in pravi, da si zasluži najboljše. Naj omenim, da sem jaz star 38, ona pa 37 let.
A je normalno, da nekdo pri 37 letih hodi skoraj vsak vikend žurat in pit, jaz pa bi raje te večere izkoristil za skupno druženje. Meni se res ne da več hodit ven, še posebej ker se to običajno konča tako, da se ga ona napije.

Torej zakaj jo objokujem? Mar ne bi moral biti vesel?

Augustus

OctavianusAugustus, pozdravljen!

O vsem kar si napisal o bivši partnerki, zlasti glede popivanja čez mero, domnevam, da gre za tipičen primer obnašanja alkoholika. Alkoholizem in obnašanje MOm gresta običajno z roko v roki: oni niso nikoli nič krivi, vse so drugi krivi; le oni so o.k., vsi drugi so nemogoči… Značilno za njih je poniževanje in popolno izničevanje bližnjih ali partnerja in to vse za ceno, da lahko oni zakrinkajo svojo notranjo trhlo samopodobo. Za vse osebe, ki so podvržene raznim odvisnostim je značilno, da se običajno skrivajo za svojo superiornostjo (večvrednostjo!) in pri tem niso zmožni dialoškega pogovora. Njihov pogled na svet je običajno črno bel. Za ceno, da oni lahko na svojih poti neovirano vstrajajo, jim je običajno na poti vsak, ki se z njihovim obnašanjem ne strinja… Zato lahko postanejo zelo, ali rafinirano agresivni, ali maščevalni, manipulatorski ali pa bližnjega odvržejo kot cunjo, da lažje neovirano nadaljujejo svojo pot …

Veliko je literature na to temo napisane. Mislim, da bi ti že knjiga dr. Ruglja “Dolga pot” odprla pot k dragocenim odgovorm, ki jih iščeš. Pa knjiga dr. Sanje Rozman “Ljudje zaljubljeni v sanje”. Ko trpimo in ne zmoremo dojeti zakaj se nam to dogaja, smo običajno ujeti v svoje iluzije in v naše predstave kako naj bi bilo… Ker običajno enostavno ne zmoremo dojeti zakaj se nam to dogaja, je prav, da poiščemo odgovore na vse to. Le tako lahko najdemo tudi sebe v tem, ker v vsem tem “špilu” nehote in nevede sodelujemo tudi mi sami… Razrešitev te uganke je za nas lahko neizmerno dragocena, saj nam spoznanja lahko omogočijo, da se v bodoče ne zapletamo več v tako nezdrave odnose…

Tudi na tem forumu utegneš najti številne odgovore na svoja vprašanja.

Že s tem, ko se zavedaš, da nekaj ne “štima”, si že na pravi poti, da boš zagotovo našel pot iz tega. Upam in želim, da boš čes čas zelo vesel, da se ti je zgodilo vse to, kar se ti je zgodilo… Pa SREČNO! Lp Odmev

Pozdravljen OctavianusAugustus!

Ali je tvoja ex MOM lahko zares reče zgolj strokovnjak, je pa res, da je kar mnogo stvari, ki jih opisuješ skoraj identično vedenju momsterja. Morda bi bilo dobro za začetek prebrati knjigo Ne stopajte več po prstih ( kreger, mason) ki je napisana za svojce momsterjev in so tam precej detajlno opisani simptomi, pa tudi kaj z njimi narediti.

Tvoja pamet, kot praviš že ve, da to ni to in prav imaš. To kar opisuješ je daleč od zdravega, normlanega odnosa in precej disfunkcionalno. Prav nič ne bi pomagalo, če bi ji že prej rekel, da si želiš biti z njo, saj pri takih osebah ni zagotavljanja ljubezni in vdanost nikoli dovolj. Tudi če bi ji stokrat rekel, da je ljubezen tvojega življenja, da želiš preživeti vse svoje življenje z njo , jo poročil in prepisal svoje premoženje nanjo ne bi bilo dovolj. Vedno bi bilo še kaj, česar nisi storil in je zato nimaš dovolj rad. Takšni pač so – v njih je tako globoka praznina, da je nikoli ne moreš zapolniti, pa karkoli že nudiš. To praznino lahko zapolnijo samo sami, vendar je večinoma nočejo, ker so tako ali tako prepričani, da z njimi ni nič narobe, da je za vse kriva zgolj okolica in če bi se okolica spremenila, tako kot se zdi njim, bi bili srečni Če okolica to slučajno res stori pride na vrsto nov razlog in nov krivec. Tu v glavnem ne moreš narediti nič in spremeniti je ne moreš, ker ne moreš v resnici spremeniti nikogar, še posebej pa ne nekoga, ki se noče.

Transplantacija in tvoje ostale fizične težave nimajo nebene veze pri tem ali bi vajin odnos lahko uspel ali ne. Kar pripoveduješ, da je počela ( ali ni počela ) kaže zgolj na totalen egoizem in popolno pomanjkanje sočutja in empatije. Vsekakor ne oseba, ki bi jo želel imeti v svoji bližini, kaj šele v svoje domu. Tudi če ne bi bilo transplantacije – vsak človek ima kdaj šibke dneve in slej ko prej fizične težave četudi vsi mislimo, da smo neranljivi in nesmrtni – zatorej je tak odnos, ki ga je pokazala ona ena od bistvenih stvari, zakaj se za takega partnerja ne odločimo, četudi se nam zdi še tako privlačen.

Da nisi hotel ostati pri njej in je bila zaradi tega nejevolja? Pomisli še enkrat, če bi podobne stvari s teboj počel sodelavec ali sodelavka ali če bi opazoval prijatlja s podobno partnerico , kaj bi mu svetoval? Verjetno naj čimprej pobere šila in kopita, ne pa da naj se še bolj potrudi in ostane pri nekomu kljub temu, da so prižgani že vsi alarmi v telesu, ki se lahko kažejo tudi kot neugodje,

In res je tudi to – pamet pravi eno, srce vleče drugam. Kaj sedaj?

Moje izkušnje so takšne, da privlačimo ali nas privlačijo ljudje, ki nam pomagajo odigrati tiste vloge, ki so ostale nezaključene. Če imamo na primer na videz super, v resnici pa čustveno nedostopno in egoistično mater nas bo verjetno privlačila ženska, ki je temu podobna ( četudi v povsem drugi preobleki) ker si globoko v nas želimo, da bi se tokrat zgodba končala drugače – da bomo končno dobili priznanje, toplino in vse ostalo, kar nam je manjkalo.

Če srečamo kakšno žensko, ki bi nam vse to lahko dala brez dodatnih dram, nas običajno ne privlači, ker moramo najprej dokončati prejšno dramo in si na primer globoko v sebi mislimo, da si tega sploh ne zaslužimo ali da na v resnici sploh ne pozna , če bi videla kakšni smo v resnici (negativna podoba, ki smo jo dobili v otroštvu s čustveno hladno in egosistično mamo) potem nas ne bi imela več rada. Zato potrebujemo nekoga, ki se obnaša do nas kot nekoč mama, da bi se končno končalo drugače -da bi nam končno dala priznanje in ljubezen ..itd.

To je zgolj primer, ne vem kakšna je morda tvoja zgodba in zgolj eden od procesov, ki potekajo pri izbiri partnerja. Kadar izbira naša notranjost – ne pamet. Včasih nas pritegne tudi partner, ki izraža tisto, kar smo mi povsem potlačili in tako nekoga, ki je zelo miren, urejen, odgovoren privlači nekdo, ki je divji, neodgovren, ki mu ni mar za red….itd.

Karkoli je že tisto, kar te priteguje k njej je tu tvoja rešitev. Poišči, zbrskaj kaj je tisto, kar ti ona nudi, da imaš občutek, da te srce vleče -kaj ti v resnici nudi, po čem v resnici hrepeniš…itd. Vzami zvezek in piši, najdi dobrega terapevta in skupaj odkrivaj, beri….drugače se boš po vsej verjetnosti v trenutku, ko boš končno končal tole vezo zaletel v nekoga, kjer se bo igra ponovila, četudi se bo na prvi pogled zdela ta nova ljubezen povsem drugačne kot vse ostale prej.

GittaAna

Hvala za odgovora!

Saj je bilo še veliko drugih stvari, ki jih nisem napisal. Če sva recimo imela debato, je z njene strani padla neka trditev in potem vprašanje da ali ne. Počutil sem se kot na sodišču, kjer ni bilo možno razpravljati o tej trditvi, temveč samo eno ali drugo. Enkrat sem ji omenil, da je med črnim in belim odgovor še veliko sivih odtenkov, pa o tem ni hotela nič slišati. Seveda na ta način ni bilo nobene konstruktivne debate in vedno sem ostal tiho.

Sam sem bil prej nasmejan fant, ki je veliko hodil na plesne prireditve (salsa večere), kar mi je ona prepovedala. Na koncu sem zraven nje postal tih in resen človek in potem seveda njen očitek, da če bi vedela, da sem tak zamorjenec, nikoli ne bi bila skupaj.

Potem npr. je bilo enkrat super, da sva jedla pred televizijo, drugič, ko sem se sam usedel in gledal TV in zraven jedel, ki me očitala, da moram še jesti na kavču.

Ves čas mi je govorila, da imam dve levi roki, pa še te dve v žepu, čeprav recimo me je njena soseda prav pohvalila, kako sem zbrusil in pobarval mizo.

Prepovedala je pogovore o vremenu, kar je pomenilo, da je nisem niti smel vprašati, če je slučajno gledala napoved, kakšno bo vreme v prihajajočih dnevih.

Mojo najboljšo prijateljico, pri kateri se je napila, je kasneje ves čas zmerjala s kravo, ker mi je moja prijateljica pač rekla, da ta punca pač ni zame.

Dostikrat mi je rekla, ko sem želel iti kolesarit s specialko, da ona po ravnem ne kolesari in da sem egoist, ker sem hotel iti kolesarit s specialko. Tako sem, ko sem bil z njo, specialko uporabljal le redko.

Popoldanski počitek, ko je bila zraven, ni prišel v poštev, ker mi je takoj rekla, da sem lenuh (priznam, da sem večji lenuh kot ona).

V svoji družbi je drugače zelo priljubljena in vsi jo imajo za super punco, a na žalost za 4 stenami se njena osebnost močno spremeni.

Če sem bil jaz prej doma ali delal od doma, sem se prav bal, da bi v trenutku, ko bi stopila skozi vrata, bil na kavču, ker bi spet dobil očitek.

Ko sva se skregala, se potem ni hotela pogovarjati z mano, ali pa me je celo vrgla ven iz stanovanja.

Najbolj pa mi je ostal v spominu dogodek (zaradi katerega sva šla narazen) za Božič. Povabljena sva bila k mojim in njenim staršem. Ona je ves čas poudarjala, kako ji ta dan veliko pomeni, Ko sem jo vprašal, kdaj približno bova šla k mojim (imel sem darilo za malo nečakinjo in nečaka), mi je odgovorila, da se njej nikamor ne bo mudilo in da ona uživa pri svojih. Ker sem ji želel ugoditi, sem v njenih očeh storil usodno napako. Predlagal sem ji namreč, da bi samo skočil k mojim domov, oddal darila pod smrekico in nato prišel k njenim nazaj. Takrat je čisto padla ven, da kakšen prasec sem, če me ni nič sram, da je bila ona tudi povabljena, da se jo sramujem, da sem največji egoist. In me seveda vrgla iz stanovanja. Ko sem jo vprašal, ali naj pridem k njenim staršem, mi je rekla, da če bom prišel, me bo ignorirala. Seveda nisem šel. Vsak normalen člvoek po takem odgovoru ne bi šel. In rezultat. Spakiral sem vse stvari in odšel domov k svojim. Potem pa sem drugi dan dobil očitke, da kako sem lahko tak, da nisem prišel, da so me čakali in da sem egoist. Halooooo!!!!!! Spet sem bil vsega kriv.

Nalsenji dan sem se opravičil njenim staršem in njen oče mi je sam dejal, da če bo hotela imeti resno vezo, se bo morala močno spremeniti. A o tem nikoli in noče slišat. Vsi drugi smo narobe.

Da pa ne bom samo govoril čez njo, moram reči, da so bili tudi lepi trenutki in seveda imam sedaj v glavi samo te trenutke.

Lp.

PS: Mislim, da ima že drugega.

Upam, da ima že drugega :).

Drugače bi pa jaz alkohol oziroma zlorabo česarkoli že dala med simptome mom, saj so nagnjeni k samodestruktivnemu vedenju in nezmernosti. Tudi moj bivši momovec je imel obdobja, ko je ogromno popil, potem obdobja, ko je ogromno žrl, obdobja, ko se je samopoškodoval.

Vedno, ko se spomniš na lep trenutek, se zraven spomni še na slabega. Jaz tako počnem in me takoj mine vse veselje. Cena je enostavno previsoka.

OctavianusAugustus pri njih nikoli ne moreš “zmagati” ne glede na to, koliko in kako poskušaš. Z neracionalnim človekom se pač ne moreš pogovarjati racionalno.

To kar opisuješ, se mi zdi precej knjižni primer MOM ( s priokusom narcisizma) zato po vsej verjetnosti bolje ne bo nikoli. Če te še vseeno vleče…si morda predstavljaš, kako bi bilo, če bi bila takšna oseba mater tvojih otrok, kjer ne bi imel več možnosti kar tako spokati in iti, ker bi se njena destruktivna energija potem preusmerila na otroke, ki bi jih moral zaščititi. Preberi si kar nekaj mailov partnerjev, ki imajo z osebo MOM otroke in prepričana sem, da boš zelo razmislil.

Za osebe z MOM je tudi značilno, da lahko v trenutku zamenjajo partnerja in na prejšnega povsem pozabijo in ga v delčku sekunde izbrišejo iz svojega življenja, če menijo, da od njega nimajo več koristi. V drugem primeru pa se lahko še kdaj pokažejo. Zna biti, da jo bo drugi precej hitreje kot ti postavil na realna tla in takrat bo spet prišla k tebi ( razen če bo našla še kašno novo žrtev)

Će meniš da je žrtev in si jo želiš reševati, boš največja žrtev verjetno ti. Oni si ne želijo rešitev, oni si želijo zgolj vedno novih žrtev, od katerih bodo dobili energijo in si z njimi polnili notranjo praznino.

Zakaj te tako mika? Ker so prvi trenutki z osebo, ki ima MOM al NOM nebeški. Ker imajo hude težave z identiteto so se, preprosto povedano, sposobni povsem preleviti v karkoli je pač potrebno, da tistega drugega očarajo in priklenejo nase. Zato se zdi, da si našel svojo dušo dvojčico, v bistvo pa gre zgolj za iluzijo, igro, ki jo odigrajo tako vrhunsko, da pogosto prepričajo tudi sami sebe. Vendar to v resnici ni ta oseba, ki jo vidiš pred seboj in za katero si prepričan, da si z njo zadel na življenski loteriji. Zadel si zgolj ponaredek, ki je prilagojen tvojim potrebam, željam, hrepenenjem – gledano povsem realno je, kot da bi bil z lutko-robotom ustvarjeno povsem zate.

Ko pridejo do tebe, ko te toliko očarajo, da te povlečejo k sebi in se jim predaš in izpolnijo svoje hrepenjenje, da bi nekako izpolnili neskončno praznino, ki jo čutijo v sebi se začne drugi del….malo po malo se ponovno odpira tisto brezno v njih in malo po malo se začenjo dogajati “čudne ” stvari in preden ti je karkoli jasno si že globoko v mejnem svetu momsterjev. Paniran in dobro zapečen.

Zakaj ne moreš stran? Ker ves čas čakaš, da bo končno spet prišla nazaj tista iluzija, ki si jo doživljal na začetku . Ne more – to ni ona, ker ne ve kdo je ,nima stika s seboj, se je pač prelevila v tvojo najljubšo iluzijo, ki pa ne zmore dolgo zadržati. Ker jo je obenem panično strah zapuščanja in zavrnitve ( v kakršni koli obliki, tudi povsem nepomembni) ti je vsakič, ko je grozilo, da jo boš zapustil, navrgla korenček, se vsaj malo spet prelevila v tvojo iluzijo ali pa ti je grozila in pritisnila na vse tvoje šibke točke, ki jih vrhunsko obvladajo in ti si bil spet pečen. Ko te je imela, se je igra nadaljevala in pokazala se je temna plat mejnega sveta.

V psihologiji poznajo pojem občasno pogojevanje. KO so naredili test z živalmi, ki so jim dali vsake n-krat, ko so pritisnile na ročko hrano, so se živali naučile, da vsake n-krat dobijo hrano. KO so s tem naenkrat prekinili, so sicer enkaj časa še pritiskale , potem, ko so ugotovile, da hrane več ni, so s tem sčasoma prenehale.

Če so živalim dali hrano v različnih intervalih pritiskanja ( vsake 2 krat, 7 krat, 16 krat, 3 krat…) so se “naučile”, da je potrebno zgolj dovolj dolgo pritiskati, pa bo hrana slej ko prej prišla, In ko so jim hrano ukinili so kljub temu, da je že 100 tič ni bilo več še vedno pritiskale do onemoglosti in stradanja, ker so čakale, da se bo končno zgodil čudež in bodo prišle do svojega.

Zaradi tega tudi v takšnih odnosih, kjer vsake toliko časa v nerednih intervalih še vedno dobimo košček nekdanje sreče, kot brezumni in v neskončnost pritiskamo ta pedal in upamo, da bo končno tako , kot je bilo nekoč. Ne bo, ker ne more biti.

Torej, šele ko boš odkril, da si se zaljubil v lastno iluzijo, lastna hrepenenja, lastne želje….boš odvezan in boš z lahkoto odšel stran. Do takrat pa boš brezupno lovil neulovljivo.

Vendar je to precej dolg proces iskrenega poglabljanja samega vase.

GittaAna

Hvala vsem za odgovore.

Med drugim se izvedel, da mi je v odnosu tudi lagala.

Njenega zaključka ne bom dobil, ona je šla že naprej, tako da moram sedaj poskrbeti zase in razčistiti, zakaj sem toliko časa vztrajal v tem odnosu.

Lp.

Moram še dodati, kaj se je dogajalo te dni. Sam sem si poiskal psihoterapevtko in v torek začneva. Nekako se mi dozdeva, kje je vzrok, da sem toliko časa vztrajal v odnosu, čeprav sem že po mesecu in pol vedel, da nekaj ne štima.

Danes me je poklicala. Bila je vsa evforična (itak, ker ima sedaj drugega), veliko se ji dogaja, skratka je super.
Jaz sem ji povedal, da začnem s psihoterapijo in je rekla, da končno. Ker me naslednje dekle sigurno ne bo prenašalo takšnega kot sem. Rekla mi je, da bom moral veliko delati na sebi, kar mi je ona že ves čas govorila. Skratka sedaj mi še daje nasvete, kaj moram spremeniti, ker me drugače res ne bo nobena marala.

Izvedel sem, da z drugim že na polno živi, je že skoraj preseljena k njemu. Sem pa govoril tudi s svojim predhodnikom, ki sem ga že prej poznal samo na videz. Ko sva začela drug drugemu govoriti, kaj se nama je dogajalo, sva bila šokirana. Identične obtožbe, iste besede, isti stavki. Tudi on je bil egoist, lenuh, tudi njemu se ga je napila in jo je nosil domov. Enkrat ga je celo udarila pijana, ker jo je odvlekel stran od šanka in peljal domov, ker je ona hotela še žurat.

Skratka copy-paste. On je znake opazil že po 3 tednih in ko sem ga vprašal, zakaj je vztrajal toliko časa (3 leta), je rekel, da je videl, da je z njo nekaj narobe in ji je hotel pomagat. Njega je metala ven skoraj vsake 14 dni in tudi on je hodil domov, da se je spočil od nje.

Torej, očitno res nekaj ne štima…..

Hvala za ta forum.