…tako se počutim že kar nekaj časa. Vzrokov je več in vsi so objektivne narave, posledice okoliščin, ki jih ne morem spremeniti ali nanje vplivati.

Imam dva mala otroka, moža, stresno službo (zaradi katere sem posledično vsaj 1-krat tedensko po ves dan odsotna+delo med vikendi in ob večerih), hišo (brez gospodinjske pomočnice) in terminalno bolno mamo, ki je v domači oskrbi, saj ne želi v dom. Je nepokretna in zanjo skrbiva izmenično s sestro, ki živi v isti hiši kot mama. Moja glavna težava je, da sem popolnoma in v celoti preobremenjena. Počutim se izžeto, zaskrbljeno, zagrenjeno in depresivno. Kar naprej me preganja občutek, da sem nekje “v minusu”: ko sem pri mami, se mi že mudi po otroka ali nazaj v službo; ko grem po otroka, se mi zdi, da bi morala biti dlje pri mami; ko sem v službi, sem že znervirana, ker vem, da ne bom imela dovolj časa za otroka; ko se grmadijo gospodinjska dela, sem jezna na otroka, ker hočeta mojo pozornost….Nenehna borba s samo sabo, ki me utruja in povzroča tudi čisto organske posledice (mojo bolezen). Če bi morala izpostaviti, kaj me najbolj obremenjuje, je to zagotovo mama. V meni se bijejo pravi boji občutkov: grozno se mi smili, rada bi ji pomagala in tudi ji, kolikor le lahko; po drugi strani pa me enostavno utruja – biti vedno na voljo za njene tegobe, za tolaženje in osmišljanje njenega zdaj res že zelo osiromašenega življenja. Izčrpava me s svojimi tegobami in črnogledostjo, s svojim obupom, ki sem ga vse življenje (takrat zaradi drugih vzrokov) premagovala/reševala/ ji ga pomagala nositi. Po eni strani sem jezna, ker ne želi v dom (čeprav seveda ne nameravam nikakor vplivati na njene odločitve/je siliti ali kakor koli pregovarjati, ker mislim, da ima vsak bolnik pravico odločati, kje in kako bo živel in kdo bo skrbel zanj). Ker je postalo že popolnoma nebogljena, ji je treba pomagati tudi pri hranjenju in vse to zahteva ogromno časa; mene pa prav slednji preganja. Zdi se mi, da je v svojem stanju enostavno pozabila, da imamo ostali člani družine še druge skrbi, razen le-te zanjo. In neskončno težko mi je, ko divjam po službi do nje, že vnaprej napeta, ker vem, da se bom tam do konca iztrošila, potem pa sem v mislih že na poti v vrtec, pa pri vseh obveznostih…..Postala sem zagrenjena, nervozna. nepotrpežljiva, raztresena in – jezna. Jezna, ker sem samo še skupek storitvenih dejavnosti, ob katerih enostavno zmanjka časa zame in kak moj hobi. Enostavno ne gre. In sem jezna (spet!) in celo zamerim kolegicam/prijateljicam, ki imajo čas za takšno razkošje, kot je npr. telovadba 3-krat tedensko. Sama pa zvečer po vseh opravljenih nalogah mame/žene/gospodinje obsedim še pred službenimi papirji in ne vem, ali naj se razjočem ali pobesnim, ko me nič hudega kriv mož sprašuje, zakaj ne pridem k njemu gledat TV-ja. Mož mi pomaga, a večino obveznosti je na mojih ramenih. Dnevnih dogodkov/občutkov ob mami in z mamo mu niti ne morem ubesediti, ker imam občutek, da me to še dodatno ubija. Imam slabo vest, ker on v 90% časa vozi otroke v vrtec in hodi ponju, ker jaz enostavno ne utegnem. In se “sekiram”, da mu nalagam preveč dela. Zalotim se, da sem doma nepotrpežljiva ali pa preveč popustljiva, ker mi ukvarjanje z mamo enostavno izpije vso (vso!) energijo. Želela sem, da bi k mami prihajala kakšna ženska za dodatno pomoč, a je moja sestra to striktno in rigorozno zavrnila, se skregala in zagrozila, da v primeru zunanje pomoči ona več ne bo mignila s prstom. Tako nekako krmarim med vsemi svojimi obveznostmi, sem nezadovoljna, nesrečna in tako zelo utrujena. …Krivde, dela, vloge tolažnice/poslušalke/psihoterapevta; utrujena sem od skrbi in slabe vesti, ker ničesar ne naredim dovolj dobro in krivde, ker sem včasih jezna, da vsi toliko (?) pričakujejo od mene…Sprašujem se, če sem sploh še “normalna”; mogoče je kaj narobe z mano, da si ne znam bolje organizirati časa; mogoče sem samo nesposobna in čustveno zakrnela, da vsega ne zmorem; mogoče samo narobe vidim svojo situacijo in bi jo kdo drug zlahka obvladal………

Malo sem si morala olajšati vest in se “izkašljati”. Vem, da moram sama zvoziti in voditi svoje življenje. A trenutno sem samo globoko užaloščena, neskončno utrujena in skrajno depresivna….. Živim iz dneva v dan in se tolažim, da bo že kako. Skušam in se trudim, a včasih res ne vem več, kako naprej….

Sigurno si zna kdo bolje organizirati čas, je sposobnejši in se vseh obveznosti loteva z več dobre volje kot ti. To lahko staviš karkoli. Ampak bodi prepričana, da pa marsikdo ne zmore niti pol toliko kot ti.

Skrb za onemogle starše je naporna in zahteva velik del človeka. O tem ni dvoma. In lepo je, da si mami pripravljena to dati. Ampak kakorkoli je že to naporno in zahtevno, to je tvoja mami. Skušaj vsak dan, ko greš k njej, tam ukrasti tudi lep utrinek. Naj bo to beseda, naj bo to njen hvala, naj bo to njeno kanček boljše počutje kot prejšnji dan, mogoče dolg, hvaležen pogled, ki ti ga nameni …
Obstaja možnost, da bi šla otroka s tabo k mami? Se lahko igrata kje zunaj z bratranci in sestričnami? Tako bi ti lahko bila hkrati z mamo in njima, verjetno se vsaj deloma da to uskladit (recimo da skupaj jeste, tudi če je mama v postelji). Otroci imajo veliko manj pomislekov, kot mislimo odrasli.
Mož, če te ima rad, je verjetno vesel, da ti lahko vsaj malo pomaga. Hkrati vpreži tudi kako prijateljico ali drugo sorodnico. Včasih je treba res samo prositi ali namigniti. Ljudje radi pomagajo, samo Slovenci smo glede tega rahlo zadrti – težko prosimo in težko ponudimo pomoč, nam je kar nekako nerodno. Naredi ti prvi korak, pa če bo lahko prijateljica kakorkoli vskočila enkrat na dva tedna, bo to tebi nekaj pomenil. Ali če ti magari prinese kak golaž, omako, da ti potem samo pogreješ. Kaj praviš, je izvedljivo?
Gospodinjstvo omeji na minimum – ne likaj, ne kuhaj kosil s tremi hodi, ne lotite se ravno letos beljenja in podobno. Aja, pa ko ste skupaj v avtomobilu, se pogovarjajte, pojte, si postavljajte uganke in miselne igre – bodite tisti čas skupaj in ga koristno izrabite. Enako velja za recimo večerno kopanje, pravljico … Vse to je čas, ki ga prebiješ z otroki in ne imej slabe vesti, če se trenutno ne ubadaš z njimi 24/7. Obvezno pa moraš najti tudi pol ure za moža. Vprašaj ga, kako je. Povej mu, kako si ti. Ta čas ne bo zapravljen, ampak te bo napolnil z dodatno energijo, ki jo še kako potrebuješ. Magari na račun tega, da ne bo posoda pomita ali posesano po tleh. Od tega ni še nihče umrl, od pregorelosti pa je že marsikdo hudo zbolel.

Za tisto telovadbo in preganjanje bo pa še čas, boš videla. Živi svoje življenje in bodo pozorna na svoje najbližje, ne opazovat, kaj delajo drugi. To, kar ti trenutno počneš, da pomagaš skrbeti za mamo, je vredno več od vseh treningov, pedikerjev in manikure. Vse to boš nekoč lahko počela, mame pa nekoč ne boš imela več in ne boš več mogla nadoknaditi izgubljenega.

Draga Luma….dobro te razumem, tudi jaz sem (bila) taka….da sem se počutila dolžna poskrbeti za
vse, narediti vse, vsem olajšati življenje na moj račun…
Ampak ne gre. Na kratek rok ja, potem pa izgoriš.
Mogoče bi ti pomagalo, da tole jemlješ kot “obdobje”, ki ima rok trajanja in ki bo minil, samo še malo
moraš potrpeti.

Potem pa . ..vem, da se sliši utrgano, ampak vzeti si moraš čas zase. Magari en dan v tednu. Misija
nemogoče? Ne. Boš videla, da se da. Enostavno izklopi, pojdi sama nekam ven, par ur posveti samo
sebi. Ne misli na stvari, ki te čakajo, enostavno vzemi knjigo, se usedi pod drevo in beri. Ali kar ti paše.
In potem poglej okoli sebe…se je svet podrl? Ni se, še vedno stoji, stvari te počakajo, ljudje te počakajo,
svet se vrti mirno dalje, samo ti si se malo nadihala.
Potem pa seveda pomagajo vnaprej napisani urniki, vsaj za hišna opravila….zmotilo me je pa tisto o
sestri, ki je zavrnila zunanjo pomoč – pa kaj ji pa je? Ampak glej – zunanjo pomoč še vedno lahko dobiš,
kaj pa če bi dobila koga, da ti pride enkrat ali dvakrat tedensko počistiti doma in zlikati?
Če pa denar ni problem, bi se jaz gladko požvižgala na sestro in bi dobila koga tudi za mamo.

Občutki krivde….. vzemi desko za rezanje, velik nož in kladivo za tolčenje zrezkov – daj te občutke na
desko, jih fajn na mehko potolči, potem nareži na čim manjše koščke in te koščke zabriši v smeti.
Moje načelo je naslednje : naredim največ, kar zmorem in s tem sem čisto zadovoljna.
Ne primerjaj se s super-žensko, primerjaj se z ljudmi, ki jim nič ne manjka, pa se celo življenje lepo
šlepajo na račun drugih in glej, glej – nihče jim nič ne reče, vse jim laufa, vsi jih še dodatno pedenajo, ker
so kao “revčki”….in grejo čisto lepo skozi lajf – torej se ti res nimaš za kaj sekirati.

Pa še zadnje – na koncu koncev je veliko manj vredno speglano perilo, pobrisan prah ali skuhano kosilo,
kot pol urice crkljanja in žgačkanja na kavču s tvojimi dragimi….tega ne zamujaj, to je res dragoceno….

Super ženska si, samo daj nehaj se sekirat z nepomembnostmi. Mož ti rad pomaga in še več bi ti, samo najbrž čaka da mu še kaj rečeš. Noče ti preveč govoriti okoli tvoje mame ker to ni njegova stvar. Ga popolnoma razumem. Tudi vidi najbrž da si popolnoma sesuta pa ti noče nič rečt. Najprej se usedi z možem, povej mu to kar si povedala nam pa ga vprašaj kakšno rešitev predlaga. V glavnem rešujta težave in tegobe skupaj, tako bosta tudi rasla v zakonu.