Spoštovani,
na vas se obračam s vprašanjem, kako priti do moževe hčerke, ki jo ima on iz prejšnje zveze. Gre namreč za to, da je pred nekaj meseci popolnoma prekinila stike s svojim očetom in posledično s svojo 15 let mlajšo sestro.
Midva sva se našla, ko je bilo dekle že na pragu srednje šole. Mož je šel narazen z njeno mamo, ko je bila hči stara okoli 1 leto. Od takrat in do najinega srečanja je živel sam. Hčerka je s svojo mamo doživela marsikaj; od tega, da jo je mama veliko časa puščala samo doma, menjavala partnerje, da sta se večkrat selili, živeli v pomanjkanju… V glavnem veliko tega, kar jo je zelo zaznamovalo.
Mož se je kot oče trudil, da je imel stike z njo, kolikor je le lahko (kljub temu, da mu jih je hčerina mama le te branila).
Ko sem dekle spoznala, sem začutila, da je zelo zaprta, da si ne pusti blizu… Nisem silila v njo. Redno je prihajala na obiske, šla z nami na morje… Sama sem se trudila dati dovolj prostora možu in njej, da sta bila kot oče in hči tudi sama, da sta se lahko pogovarjala… Ko se je rodila najina hčerka, se jo je sestra razveselila. Oba z možem pa sva začela opažati, da je postala vsa solzna, ko je videla, kako mož objame svojo mlajšo hčerko, kako jo pocarta. Starejši je kljub rojstvu mlajše hčerke, namenjal veliko pozornosti, jo podpiral tako čustveno, kot tudi materialno. Potem pa je v nekem trenutku pričela na mlajšo sestro gledati prav sovražno, kar stresla se je, če se jo je sestrica dotaknila ali hotela k njej v naročje. Pričela je s provociranjem očeta, res kar tako “na suho”. To se je stopnjevalo, ko je našla zdajšnjega fanta, s katerim tudi živi. Prej ni pustila, da bi kdo koga kritiziral, potem pa se je čisto obrnila in vsakega tako skrtitizirala, da sva se z možem samo čudila, kaj se z njo dogaja. Pravzaprav sploh ne veva, kaj je pravi razlog, da se je v nekem trenutku z očetom skregala in dobesedno odšla. Mož je poskušal priti v stik z njo, ji pošiljal sms-e, vendar ni bilo več nobenega odziva. Nekaj časa je prihajala še k babici (moževi mami), s katero sta se vedno dobro razumeli. Pred kratkim pa je prekinila stike tudi z njo.
Mož zaradi tega precej trpi in tudi meni ni vseeno, saj je del naše družine. Ne vem, kaj naj odgovorim, ko najina hčerka sprašuje, kdaj bo prišla sestra na obisk. Ima jo zelo rada…
Zavedam se, da je mož tisti, ki bo lahko vzpostavil stik z njo in da jaz nimam neke moči tu, saj nisem njena mama. Kljub temu bi bila hvaležna za kakšno strokovno mnenje.
Lep pozdrav!

Spoštovana Mojca14,

ob vašem sporočilu me je presenetilo, tudi razveselilo sočutje, notranja umirjenost in realnost, s katerimi ste opisali stisko vseh članov vaše družine. Marsikaj ste morali prehoditi, da ste se dokopali do te senzitivnosti, katere naravna “cena” je, da morate veliko prečutiti in zdržati. S to svojo rahločutnostjo pa vaši družini, kljub občasnim občutkom precejšnje nemoči, morda tudi nezadostnosti, že dajete ogromno dragocene podpore. Dajte si priznanje za to, na to se lahko vedno naslonite, tudi takrat, ko vam bo težko. Toliko v vašo pomiritev in ovrednotenje.

Opisana stiska je sicer ena izmed značilnih stisk članov ločenih oz. t.i. reorganiziranih družin, v katerih se na posebej močan način preverja vprašanje pripadnosti, povezanosti, vrednosti, zaželenosti ter z njimi povezana čutenja nemoči, jeze, žalosti, razvrednotenja, sramu, včasih pa tudi odpora, gnusa, kot ga v odnosu do mlajše sestrice opisujete pri moževi hčerki.

Moževa hči s svojim ravnanjem in odzivi govori o svoji stiski in bolečini, kot tudi sami ugotavljate. Pri enem letu se je njeno življenje korenito spremenilo, v njenem življenju je zazevala praznina, s katero je odraščala. Kdo ve, kolikokrat je v njeni notranjosti tlelo vprašanje, zakaj je njihova družina drugačna, zakaj očeta ni ob njej, tako kot je to opazovala pri vrstnikih. Vaš mož se je vseskozi trudil, da bi z njo ohranjal stik in skrbel zanjo po svojih najboljših močeh, pri tem pa je tudi naletel na ovire, ki jih njegovemu odnosu s hčerko postavljala bivša njena mama.

Ključ do rešitve stiske, ki jo opisujete, pa vendarle ostaja v rokah vašega moža, ki je oče temu dekletu. Mora se odločiti, da bo našel pot do nje, pa naj bo pot še tako trnova, zahtevna. Težko je iz vaših vrstic začutiti značaj vašega moža in način komuniciranja s hčerko, čuti pa se, da mu ni vseeno, da zaradi hčerinega doživljanja in ravnanja trpi in si želi razrešitve. Jo v tem času umika obišče ali povabi kam na prijetno, sproščeno druženje? Se stika boji? Ali opazi njene občutke in jih tvega nasloviti? Tukaj bi me res zanimalo marsikaj … Gotovo obstajajo aktivnosti, dogodki, preko katerih lahko s hčerko vzpostavita stik in prideta vsaj do priložnosti, da spregovorita o doživljanju in se spet povežeta, potreben je pogum in vztrajnost, da te neuspehi ne potrejo in ustavijo. Hči mu z zavračanjem morda poskuša tudi pokazati, s kakšno bolečino je ona doživljala njegovo odsotnost, kako nemočno se je počutila sama ter sedaj tudi v odnosu do njega in vaše družine ponovno “odigrava”. Ne vem, koliko se on ob tem obremenjuje z občutki krivde, koliko je lahko iskren do sebe in koliko neposreden je lahko pri naslavljanju doživljanja hčerke. Se lahko z njo odprto pogovarja o njenem doživljanju? Ena izmed pomembnejših stvari v odnosu med ločenimi starši in njihovimi otroki je ta, da starši omogočijo otrokom, da ti izrazijo svoje občutke, torej, da se lahko zjezijo, zjočejo …. in tako dajo ven vse tiste občutke, ki so jih dušili in obremenjevali skozi pretekla leta. Starš lahko vse mogoče očitke, ki ob tem privrejo iz otroka, doživlja kot čisto krivico, saj se je vedno trudil, kolikor je bil v njegovi moči, dobi pa povsem nasprotna sporočila. Vendar so čutenja, ki jih s tem prebuja hči, tudi njen osnovni jezik komunikacije, z njimi očeta nezavedno prosi, naj ji jih pomaga nositi, poimenovati in ovrednotiti in tako predelati, odložiti. Prosi za sočutje, čeprav na – za očeta – boleč, “neustrezen” način. Prosi ga tudi, da oče ne obupa, tako kot je (navidezno) z umikom obupala ona. Vprašanje je, ali oče otroka lahko skozi svoje telo (v smislu čustvovanja) spusti vse to, kar je hči doživljala, in ali iz tega lahko razvije takšno držo, da bo hči začutila, da jo v resnici vsaj približno razume. To lahko naredi le on in za to bo šel po hči tudi na konec sveta, če bo treba. In če mu 10x ne uspe, bo poskusil 11-ič, zaradi nje, pa tudi zaradi sebe. Pot do hčerke bo neizogibno povezana tudi z vzpostavljanjem stika z lastnimi čutenji, nepredelanimi vsebinami in neozaveščenimi deli sebe. Kako on preko svoje življenjske izkušnje lahko najgloblje razume njeno doživljanje? Na kaj se pri sebi lahko opre? Kako je bilo zanj kot otroka ohranjati stik s starši, kdo ga je resnično razumel, mu ovrednotil doživljanje …? Kaj mu je v resnici ostalo tudi iz odnosa z bivšo partnerko, koliko je tam nepredelanega in vseskozi zastruplja tudi odnos s hčerko? In predvsem – koliko ga ustavlja, paralizira strah pred novimi neuspehi? Veliko vprašanj, morda najbolj primernih za en terapevtski proces.

Vsekakor gre za zahtevno nalogo, pri kateri ni bližnjic, in res se je težko prebijati skozi te čustvene prepreke in zaplete, v katerih se včasih kar ne da začutiti ene odrešitve. Upam, da bo vaš mož uspel zbrati moč in pogum za vztrajno iskanje stika s hčerko. Vaša naloga pri tem je, da mu poskušate še naprej biti blizu v njegovem doživljanju, se o vsem tem še naprej pogovarjate in naslavljate občutke, ki jih začutite, pri sebi, pri njem in hčerkah. Hkrati pa zdržite s tem, da vaš mož mora zavestno in zelo aktivno stopiti na pot razreševanja. Kot tudi sami čutite, težko neposredno prevzamete vodilno vlogo pri razreševanju stiske moževe hčerke, saj niste njena mama. Če pa bodo v vaši rahločutnosti dozoreli kakšni stavki, za katere čutite, da bi jih lahko slišala, pa jih povejte, saj nikoli ne moremo predvideti, čigava iskrenost in naklonjenost nam v življenju pomaga narediti korak naprej. Morda pa ji bo kdaj kak vaš iskren odziv v pomoč, ne da bi vi morali čutiti odgovornost za to, da ga najdete.

Kolikor je v vajini moči, poskrbite tudi za sprostitev v družini, čas za vaju, saj potrebujete veliko energije za razreševanje teh stisk. Tukaj je tudi vajina mlajša hči, ki potrebuje navzoča, vedra in zadovoljna starša, čeprav se spopadata z močnimi življenjskimi izzivi.

Mojca14, veliko poguma ter vse dobro vam in vaši družini!