spolnost, pornografija.. – kaj je normalno, zdravo?
Spoštovani,
sem zmedena in ne zaupam več lastni presoji, zato potrebujem drugo mnenje oziroma nasvet.
Stara sem 25 let, partner pa je nekaj let starejši, skupaj sva dobro leto. Moti me, ker se fant samozadovoljuje, večinoma s pomočjo pornografije. Res je, da se približno tri dni v tednu ne vidiva in ponavadi v teh dneh masturbira vsak dan. Po preteklih pogovorih sva se vsaj uspela dogovoriti, da tega ne počne medtem, ko sem jaz doma in torej lahko seksa z mano, če mu je že do spolnosti. Problem je, da z mano ne želi seksati tako pogosto. Običajno imava spolne odnose 1x – 2x na teden. Problematično se mi zdi, da si večkrat zaželi masturbiranja kot pa spolnosti z mano, ob pornografiji pa (očitno) občuti večje poželenje. Pravi sicer, da sem mu zelo všeč in da ga zelo vzburjam in tudi sama vem, da sem privlačno in seksi dekle, odprto za spolnost. Ampak z njegove strani preprosto ni čutiti interesa za seks, pobuda za spolni odnos pa pogosto pride z moje strani. O tem sva se sicer že odkrito pogovarjala in se tudi njemu stanje zdi nezdravo – namreč da si masturbiranja želi bolj kakor spolnosti z mano. Po drugi strani pa mi očita, da se o tem sploh pogovarjava, da sem preveč občutljiva in da me njegovo početje preveč prizadane. Jaz se namreč počutim skoraj tako, kot da bi me varal. Počutim se neprivlačno, nezaželeno, nepomembno, užaljeno, osramočeno. Zaradi tega trpim, sem živčna in nesamozavestna in ne razumem, zakaj mu je več do pornografije in samozadovoljevanja kot do mene!?
Poleg tega sem vedno napeta, ko nisem zraven njega. Ker vem, da bo vsak dan počel isto, da ne bo hrepenel po meni, ne bo komaj čakal da bo z mano… V bistvu se počutim, kot da komaj čaka, da me ni – in bo lahko spet masturbiral in gledal pornografijo. In res tudi ne kaže posebnega zanimanja za spolnost z mano, tudi če se ne vidiva nekaj dni. Strah me je biti stran od njega, ker se bojim, da bo vedno počel isto, kar me prizadane – in v večini primerov je tako. Če sva skupaj nekaj tednov, vsak dan, bo to počel prvi dan, ko me zvečer ne bo ob njem. In običajno bo to počel vsak dan, ko me ne bo ob njem. Včasih kakšen dan izpusti… in to je zanj že velik dosežek in nasploh pokazatelj tega, da je njegovo samozadovoljevanje čisto v mejah normale – si pač kdaj zaželi, mu pač kdaj zapaše. Zakaj torej kompliciram, saj je vendar samozadovoljevanje nekaj povsem normalnega? Zanimivo je, da se obema zdi najin seks dober. Sploh on je popolnoma navdušen, da sem ga celo marsičesa v postelji naučila, da sem zanimiva in da sem mu uresničila celo kakšno spolno fantazijo. Več mu jaz ne morem dati, ne razumem, kaj mu manjka, zakaj nisem dovolj zanimiva, zakaj ne hrepeni po spolnosti z mano?? Pravi tudi, da res komaj čaka, da pridem k njemu, da sem ob njem. Da komaj čaka, da začneva živeti skupaj, ker mu je tako super vsak dan preživeti z mano. Zakaj v to ne vključuje spolnosti z mano, zakaj tudi tega komaj ne čaka in ne hrepeni po tem?
Meni res ni več jasno… ali res samo preveč kompliciram in sem preobčutljiva? Ali je dovolj, če se povprečno 2x na teden slučajno spontano zgodi, da pride do seksa? Ponavadi z mojo pobudo, včasih z njegovo… (se trudi, ker sem mu že omenila, da pokaže premalo zanimanja zame) Ali je res normalno, da moški masturbirajo večkrat na teden, da to počnejo skoraj vedno, ko ženska ni na voljo (pa tudi ko je, si pogosto bolj želijo masturbacije kot seksa, ampak zavoljo “zdravega odnosa” tega ne počnejo)? Ali res eni počnejo to pač malo večkrat, drugi malo manjkrat… vsi pa to počnejo in je to normalno in ni razloga za preplah, dokler včasih pač seksa tudi s partnerko in mu je privlačna? Saj me ne vara in ne želi biti v resnici z drugo, res je zaljubljen vame in res si želi biti v zvezi z mano. To je res, ampak ali je to dovolj?
Hvala za Vaš čas in upam na odgovor.
Spoštovana Ivygreen!
Hvala za vaše sporočilo in ranljivost, občutke, ki so v njem. Odnos s fantom vam res veliko pomeni in želite si, da bi se razvijal tako, da bi se v njem oba lahko umirila, povezala in našla takšno bližino, ki bi bila za oba osrečujoča. O samozadovoljevanju smo na forumu sicer že velikokrat pisali, malo pobrskajte in našli boste kar nekaj odzivov, ki vam bodo verjetno v pomoč pri razumevanju in ovrednotenju tega, kar se dogaja v vajinem odnosu. Seveda je vsaka zgodba tudi zgodba zase, kakor je tudi vaša (vajina). Gre pa za temo, ki očitno vznemirja mnoge pare, saj se ob njej preverjajo vprašanja bližine, iskrenosti in ranljivosti v odnosu. To pa so že teme, ki so v resnici pomembne za vsak par, ki si želi ustvariti varen, ljubeč in osrečujoč odnos in čutiti je, da vas nekoliko globlje vznemirjajo tudi ta vprašanja in z njimi povezani občutki.
Najprej bi rad poudaril, da imate vso pravico do vaših občutkov, čustev, to je osnovni kompas, ki ga imate. V tem, kar čutite, ne morete pretiravati, čustva so naravni odzivi vašega telesa, ki vam govorijo o vsem, kar je pomembno v vašem življenju. Tako se tudi dogaja ob partnerjevem samozadovoljevanju, ob katerem se čutite neprivlačno, nezaželeno, nepomembno, užaljeno, osramočeno, zaradi tega trpite, ste živčna in nesamozavestna, kot pravite. Cela paleta izredno bolečih občutkov, ki kličejo po razrešitvi v tem odnosu. In v tej stiski sta kar oba, čeprav se jo partner trudi zanikati, zminimalizirati. Torej, pri vprašanju samozadovoljevanja ne gre samo za neko dejanje, ki ga pač “opraviš enkrat dnevno” in je stvar mimo, naravni impulz, potreba. V resnici gre za veliko globlja vprašanja o tem, kaj čutimo in doživljamo v svoji notranjosti in predvsem, kako reguliramo svojo napetost, občutke, stisko – ali to počnemo sami, ali v odnosu s partnerjem? V takšnih trenutkih se – hočeš, nočeš – pokaže, ali globoko v sebi verjamemo, da nas bo drugi razumel, sprejel, začutil in tako pomagal pomiriti, ali pa je v nas tako močno zapisana izkušnja osamljenosti in nerazumljenosti, da preprosto ne verjameš več, da te je kdo pripravljen sprejeti takšnega, kot si v resnici. Če to zaupanje v odnose v preteklosti (družini) izgubiš, je zate izjemno strašljivo tvegati se popolnoma odpreti. Izjemno strašljivo! Za moškega (v tem primeru) je to prava grožnja, da se bo ob ponovni zavrnitvi (spet) počutil neprivlačnega, nezaželenega, nepomembnega, užaljenega, osramočenega, da zaradi nje trpel in izgubil zadnji kanček navidezne samozavesti, kar bo zanj pomenilo najgloblji občutek zavrženosti. To pa je grožnja, ob kateri bo marsikdo v strahu močno potegnil ročno zavoro in ostal pri ustaljenem načinu reševanja stiske – “na svoji zemlji”. Samozadovoljevanje je torej izhod v sili, posameznikov poraz v boju s strahom pred bližino in ranljivostjo ter potencialno zavrženostjo. Poraz pa tudi boli, tudi vašega fanta, pa čeprav se trudi, da tega ne bi čutil. Globoko v sebi ve, da mu pripada več, kot je že pripravljen tvegati, in to ga verjetno začenja precej obremenjevati, saj se počuti ujetega, dosti mu je tega skrivanja in samozadostnosti, nima pa verjetno še cele slike, kaj se v resnici dogaja z njim (mimogrede – partnerska terapija?). Način, kako on regulira svojo stisko, se je z leti utrdil in težko si predstavlja, da bi ga kar odložil in se odločil za prekinitev nečesa, kar mu je postalo tako vsakdanje, da bi temu lahko rekli tudi odvisnost.
Njegov svet je v resnici dušeč, tesnoben, prežet s sramom, strahom, zraven pa se čutiti veliko potlačene jeze, ki je najbrž ni mogel izražati oz. je predvsem nikoli ni nihče sprejel, ovrednotil in pomiril in se je obrnila navznoter. Tega najbrž ne povezuje s samozadovljevanjem, bi se pa dalo vsa ta čutenja verjetno nasloviti ob drugih temah, ki tukaj niso izpostavljene (odnosi s staršema, družino, ustvarjanje družine, osamosvajanje, …), pa so ali bodo postale pomemben del vajinega doživljanja. Kot sem že zapisal, gre tudi pri samozadovoljevanju za to, kdo globlje si, kaj nosiš v sebi in kako se s tem spoprijemaš. To pa pomeni, da se bodo slej ko prej med vama in v vsakem od vaju odprlo še kar nekaj velikih tem, ki jih samozadovoljevanje zgolj napoveduje in bodo predstavljale nove priložnosti za srečevanje s sabo in zbliževanje (a žal tudi za odtujevanje) med vama.
Kaj konkretno lahko naredita, da prekineta ta začaran krog? Predlagam, da se začneta pogovarjati o tem, kako se je odpirati in govoriti o stvareh, o katerim vama ni najbolj lahko spregovoriti, saj so polne bolečih občutkov. Vprašajte ga, koliko je bilo ene osamljenosti v njegovem življenju, kdo ga je v resnici razumel in sprejel? Kdo se je posebej potrudil, da ga je kar naprej kritiziral? Ob kom nikoli ni bil dovolj dober? (to se sedaj trudi na boleč način podoživeti v vajinem odnosu …) Zelo dobro izhodišče je, da se o samozadovoljevanju lahko pogovarjata, za to si dajta priznanje, saj le ta na tej osnovni odprtosti in iskrenosti lahko (z)gradita odnos. Potreba po samozadovoljevanju bo izzvenela v tistem trenutku (obdobju), ko bo partner začutil in začel globoko verjeti, da ima ob sebi osebo, ki se ji lahko popolnoma odpre v vsem, kar doživlja, čuti in ja, tudi fantazira. Da pa bo do tega prišlo, mora on narediti vsaj toliko, kot vi. Predvsem se mora prebiti čez strah, da bo preživel, če bo o svojem doživljanju enkrat odkrito spregovoril. Njegovo doživljanje in fantaziranje bi (bo) v vas zelo verjetno vzbudile občutke gnusa, zavrženosti, sramu, prezira, morda tudi jeze, strahu … Le katera ženska si želi zares slišati, kaj skriva moški v tem svojem skritem, dušečem, osamljenem svetu? Kaj mi bo še povedal? Je to vse, me čaka še kakšen šok?
Na vas je torej, da – če se mu uspe odpreti in tvegati – zdržite z njim in čutenji, ki jih boste začutili. Poskušajte si predočiti, da so to tista temeljna čutenja, s katerimi se je on kot otrok moral spoprijemati in se naučiti raznih samozadostnih strategij, kako z njimi zdržiš. Samozadovoljevanje je ena izmed njih. K sreči imate vi ob tem svoje občutke (ponovno – super, da jih imate!), ki govorijo, da tukaj nekaj ni v redu, da si oba zaslužita več iskrenosti, zaupanja, tudi tveganja z boljšim izidom, kot je to bilo v preteklosti, tudi v morebitnih prejšnjih zvezah. Tako ne bosta več osamljena v najbolj ranljivem doživljanju, kar si oba globoko želita, potreba po izhodu – samozadovoljevanju pa se bo po tem procesu zelo verjetno umirila.
Glede njegovega odpiranja in fantaziranja morda še en pomemben poudarek. Zdržati s tem, da vam pove, kaj vse doživlja, čuti, ali fantazira, niti pod razno ne pomeni, da bi vi morali ob tem uresničevati njegove spolne fantazije, za katere vam občutki pravijo, da vam niso prijetne. To bi bilo ponižujoče do vas in velik poraz vašega fanta, ki vas želi začutiti, slišati in spoštovati v vašem doživljanju. Zato pri tem vedno postavite jasno mejo, popolnoma brez strahu, da bi takšna meja lahko zmanjšala zanimanje vašega fanta za vas. Nasprotno, to je osnovno sporočilo, da se čutite in cenite in fantu, ki ni popolnoma brez kompasa in odrezan od čutenj, bo to veliko bolj privlačno, saj bo začutil, da ob sebi nima nekoga, ki …
Upam, da vam bodo ta razmišljanja lahko v pomoč, toliko zdravega občutka in iskrene želje nosite v sebi, da vam resnično želim, da bi ostala zvesta sebi in temu kar čutite!
Ivygreen, vse dobro in pogumen skok v strašljivo/odrešujoče!
Spoštovani!
Z besedami se Vam kar težko zahvalim za hiter in tako izčrpen, lep odgovor. Pomagali ste meni do boljšega razumevanja svojega partnerja, predvsem pa njemu, da se je soočil z razsežnostjo težave in tudi moje stiske ob tem. Ne vem še, kako se bo najina zgodba razvila in razrešila, vendar najpomembneje je, da se je začela razvijati.
Z veseljem bi se še kdaj obrnila na Vas – še enkrat hvala!
Ivygreen
Oprostite, ampak v njenem pismu ne vidim vašega mnenja, da je njegovo samozadovoljevanje izhod v sili in bežanje pred njeno bližino. Bolj se mi dozdeva, da fant išče skozi to različne izkušnje (čeprav temu ni tako) z različnimi ženskami in pač različne situacije. Nadaljuje se pa tako, da obtiči pred televizijo in računalnikom v virtualnem svetu.