Živjo,
Dejstva: poročena 15 let, zadnjih 6 let se me ni dotaknil. Živimo pri moji mami. Dva otroka. S svojo dobro plačo, si je vedno sposojal denar, jemal kredite, za katere nihče ne ve, zakaj jih je rabil. Tudi od tašče je redno jemal denar, če mu ga je ponudila. Iz telefonskega klica izvem, da je gej. Izvem, da je denar zapravljal za potovanja z ljubimcem/ljubimci. Tega ni zanikal.Ločila sva se. Za otroka ne želi plačevati, trdi da je popolnoma brez denarja. Menda je temu res tako, ker se še vedno vrača v hišo in vzema iz nje stvari, za katere pravi, da jih nujno rabi. Odselil se je v službeno stanovanje, otrokom ne da nič denarja, še vedno pa pride na kosilo k nam. Ker hiša ni moja, je vedno dobrodošel pri moji mami. Jaz pa trpim. Rada bi mir pred njim. Otroka ne želita k njemu, ker jima nič ne nudi, ne pozornosti, ne dobrin. Od njiju celo pričakuje, da mu dasta svoj denar za njegove potrebe. Rada bi se odselila, pa je to nemogoče, zaradi skromne plače, in vem, da otroka ne bi želela oditi od doma, ker pač tukaj stanujemo že od nekdaj.
Imate kakšen nasvet?

Pozdravljena Mailna!

Čeprav si pismo napisala zgojlj z dejstvi in si svoje doživaljanje pustila ob strani dobiš od mene najprej en velik virtualni objem! Ni ti bilo lahko in še vedno ti ni, vendar ti res želim, da se čimprej izvlečeš iz tega, ker si tako ti, kot otroci zaslužite boljše življenje.

Kaj boš naredila se boš morala odločiti sama. Prvo kar se mi zdi nujno pa je, da takoj sprožiš postopke za preživnino. Takšni osebki, vajeni živeti na račun drugih za svoje potrebe vedno najdejo denar in poskrbeti moraš, da bo prisiljen ( če ne drugače preko države in grožnje z zaporom) da bo preživnino otrokoma plačeval. Otroka bosta dobivala vsaj denar iz preživninskega sklada, on pa naj se zmeni kar z državo.

Mislim, da je skrajni čas, da se nehaš ukvarjati z zahtevami ali potrebami drugih in se posvetiš sebi in otrokoma. Če se (še) ne moreš odseliti potem postavi meje tako bivšemu, kot mami ( tudi tu mora biti nekaj preceje narobe, saj “normalna” mama ne bi tako grdo povozila potreb in čustvenega stanja hčerke in vnukov. Tudi če morda ponuja razlog – otroci potrebujejo očeta je to precej majav razlog, saj je otroke pred takšnim očetom potrebno zaščitii, ne pa da se jih meče v levjo kletko.

Dobro razmisli, kaj je res najbolj nujno, da bi lahko kolikor tolikor normalno živela v teh hiši in nato postavi meje. Npr:

– otrokom razloži, da je starš odgovoren za otroka ( tako finančno, kot čustveno in fizično) in da nista odgovorna za potrebe svojega očeta. Lahko jima poveš, da jih ima sicer rad, vendar ima težave sam s seboj in da žal takšen kot je ni sposoben biti dober starš, vendar do takrat, ko se se spravi v red ni prav, da mu dajata denar ali ga kako drugače ” tolažita”. Poskrbi, da boš vedno prisotna zraven, kadar bo v stikih z njima in mu še prej povej, da ne boš dovolila, da bi mu dajala denar in da boš to preprečila. Morda boš kdaj tudi v njunih očeh izgledala kot “hudoba” vendar je to na dolgi rok bolje, kot da ju z exmožem naučita, da prevzemata vajine odgovornosti.

– Mami povej, da ne boš več dovolilal, da jo izkorišča zato, da manipulira z vami in da tudi če ga bo še naprej vabila na kosilo ne boš več dovolila, da pride v vaš del stanovanja . Dokler se ne boš uprla, bo poćela kar ji bo pasalo. Očitno te ne on ne ona ne jemljeta resno, zato boš morala zarjoveti in začeti kazati zobe, predvsem pa postaviti trdne meje. Na socialni , kjer boš urejala preživnino se dogovori za jasen plan, kdaj in kako so dovoljeni stiki in se tega nato drži.

– Ne pusti se potegnit v njegov svet manipulacij, razpravljanj, stokanj….ko boš postavila pravila, od njih ne odstopaj, ne razglabljaj o njih ( to stori raje s kakšno dobro terapevtko ali vsaj s kakšno zdravo razmsko prijateljico). Če bo napadal s svojim običajnim orožjem ( jokanjem, kako je ubog in nima denarja) ga takj ustavi, da to ni več tvoj problem , še najmanj pa problem otrok in se ne pusti vplesti v razpravo. Jasno povej, da če bo tako nadaljeval naj takoj zapusti prostor, če ne bo hotel zagrozi s policijo in če še to ne bo pomagalo sproži postopke.

Toliko na kratko
GittaAna

Draga GittaAna,
hvala z izčrpen odgovor. Vse kar se je dalo storiti, je narejeno. Vloga na sodišče za preživnino… ker se je na socialni hotel izogniti plačevanju preživnine. Tudi otroški dodatek je še vedno pisan na njega, denarja nam ne da. Bojim se, da ko bo ob otroški dodatek in prisiljen k plačevanju preživnine, bo popolnoma brez denarja in se bo vedno več vračal k nam- po usluge kuhanja, ozimnice…
Otroka sta že toliko velika 17 in 12 let, da ne morem biti zraven, kadar pride po katerega. Problem je tudi stanovanje, ker z mamo živimo v ISTEM stanovanju. Ko on pride v kuhinjo, pride v center stanovanja. Otroka se lahko umakneta, moja mama pa ga ima kot za svojega otroka in sama pravi, da nima srca, da bi mu zaprla vrata pred nosom. On pa, zapufan kot je (ker je z ljubimcem/ci hodil na potovanja….) nima nobenega sramu, da bi se odrekel zastonj obroku. Sama se probam umakniti, ampak vedno ne gre.
Tudi njegovo iskanje stvari po hiši, mu ne morem preprečiti. Ima službeno stanovanje in ga hoče opremiti. In od nas odnaša vse, kar se mu zdi, da rabi. Kozarce, posode,.. hoče odpeljati še neke gospodinjske pripomočke…. Ne morem se ga otresti. Moja mama pa, kljub temu da ve za njegovo nagnjenje, ga ima še vedno rada. Otrokoma nisem povedala za njegovo spolno usmerjenost.

Bravo Malina! Takoj uredi še tole z otroškim dodatkom. On je odrasel človek in SAM odogovren zase in dokler bo lahko kot profesionalna žrtev na račun drugih pač bo. Zato mu s tem, da se ti smili in ga četudi nejevoljna podpira v resnici sploh ne pomagaš. To kako se bo preživel je njegova stvar in skrajni čas je že, da odraste in da pravzame odgovornost zase. Tako, da ga bodo vsi zavijali v vatko, se to vsekakor ne bo zgodilo.

Kar se pa mame tiče ji jasno in glasno povej , da je on TVOJ nekdanji partner ne NJEN in da naj raje poskrbi za svoje vnuke, kot pa da daje potuhu njihovem očetu. Takšna situacija, da mama minira odločitve svoje hčerke in to na njeno škodo in škodo otrok je precej pogost pojav pri borderline, narcisitičnih ali sociopatskih mamah. Tudi jamranje in stokanj, kako “nima srca” da ne postavi pred vrata očeta, ki grdo ali celo zlorablja svoje otroke in nekdanjo ženo je precej pogost v takšnih primerih ( kadar gre za momsterje, ki manipulirajo z vlogo uboge , dobrosrčne žrtve) Ne trdim, da ima tudi ona res takšno osebnost, samo pravim, da se takše stvari pogosto dogajajo pri prej opisanih mamah.

V vsakem primeru, četudi ti reče, da “nima srca” da bi “ubogega” patološkega, nekdanjega zeta vrgla čez prag ji ti povsej, da ne dovoliš več, da ga sprejema notri, da se lahko dobivata zunaj, če ima tako veliko potrebo po njem in da zahtevaš ( brez razpraljanja) da upošteva svoje vnuke, ki se ne morejo braniti tako kot se morda lahko odrasli. Jaz bi tu toliko časa vztrajala, da, če ne drugače bi ji bi bilo bolj naporno mene poslušat noret, kot njega jamrat.

Drži se in piši kaj!
GittaAna

no ja, glede na to, da je homič, je najbrž bil ves čas bolj mamin partner kot avtoričin:)). Avtorica ima kar hud problem, če tudi v času kvazi zakona ni uspela ustanoviti družine, ampak so bili nek privesek svoje mame in so to še naprej. Zanima me tudi, koliko časa nameravajo še vsi skupaj lagati napol odraslim otrokom?
Če avtorica želi samo mir pred bivšim, potem naj se začne obnašat pasje kot svetuje Gitta Ana do svoje mame in bivšega. Tako ga bo spravila stran.

Po pasje..heheh…zanimivo, kako pri nas še vedno velja, da če postaviš meje ( do tu in nič dlje, ne dovolim , nočem, ni mi všeč, ne bom….) da si ves pasji.

Četudi z menoj nekdo manipulira, me zlorablja, me uporablja, za svoje nezrele potrebe uporablja tudi otroke je treba dobro premisliti, preden rečeš DOVOLJ! in NE DOVOLIM VEČ! da slučajno ne bi izpadel grd. Zato pa boš deležen veliko sočutja in “pohval” če boš trpel in dopustil, da s teboj vsak počne kar mu pade na pamet in morda je tudi to razlog, da je toliko Profesionalnih žrtev naokoli, tisti, ki pa postavi zdrave meje pa je Dežurni nergač Prav čudna nacija smo…

Poklicna nergačica, GittaAna :-)))

S temle se močno strinjam.

Podobno v knjigi Umetnost egoizma govori tudi Josef Kirschner; ki pravi:
»Čudno je, da je tako široko razširjen predsodek, da človek, ki se bolj briga zase kot za druge, ne more biti dober družinski oče, dobra gospodinja ali dober sodelavec… Tisti, ki živi, zavedajoč se samega sebe in se srečno uresničuje, bolje razume samega sebe, s tem pa tudi soljudi. Kdor zna zadovoljivo izpolnjevati svoje želje, ne obremenjuje svojega okolja z nadomestnimi zadovoljitvami«.

Sama pa menim še, da se velikokrat v vlogi “profesionalne žrtve” skriva tudi tako imenovana vloga “profesionalnega rešitelja”. Oziroma si oseba to vlogo sama sebi vplete v glavo češ, da bo poskrbela za vse samo, da bo obdržala skupaj družino (oče, mama, otroci). Ne zaveda pa se, da je to le “fasadna družina”, ki ustvarja okolje, ki mu pravimo disfunkcionalna družina. O možnih posledicah take družine pa govorimo tudi na tem forumu.

Kako sem sploh lahko pozabila na Profesionalne rešitelje ( rešiteljice) :-)) Tudi to je močna in precej nezdrava vloga, ki pa ti lahko navidezno nudi dosti “koristi”,

Res je, v medsebojnih odnosih vsi igramo neke vloge in čeprav dostikrat stokamo, da nam ni všeč, se običajno takšnih vlog oklepamo, ker je to pač varno, poznano, “najlažje”…

Izstopiti iz družbeno ali družinsko dogovorjenih ( četudi nezdravih) vlog pa je težko, ker se moraš soočiti ne samo sam s seboj in svojim strahom, krivdo, osamljenostjo…temveč ker se potem običajno vsa okolica združi proti tebi, da bi te čimprej spet postavila na “svoje” mesto. Drugače jim grozi nevarnost ponovnega razdeljevanja vlog ali celo, da bodo vlogo “črne ovce” morali prevzeti celo sami.

Ampak se da in ko izstopiš in končno zadihaš ti je žal vsake sekunde, ko si odlašal z odločtvijo, da glasno in jasno rečeš : Dovolj je, jaz se ne grem več in pika.

GittaAna

nisem nikjer napisala, da je biti pasji slabo v taki situaciji. mislim samo, da svetovati polovičarstvo ni niti malo uspešno. če hočeš spremeniti svoje slabe vzorce in avtorica jih ima cel kup, moraš iti do konca in na globoko. Mislim, da je zaenkrat za ceno prikrivanja in sramovanja njegove homoseksualnosti, pripravljena trpeti vse to.

Življenje je dosti bolj zapleteno in kompleksno, da bi lahko ( zapletene) težave rešil zgolj z recepti “stori to, pa bo bolje”. Gre za proces, ki je običajno, če želimo, da je uspešen globok in počasen. Ko ti je enkrat res jasno, ni težko naredili velikih korakov ( celo ne moreš drugače) ampak do tja je treba priti.

Avtorica nikjer ne omenja, zakaj otrokom niso povedali, da je oče gej in to ni ravno novica, ki bi jo ob zajtrku serviral otrokom ( po možnosti še adolescentom) . Zato bomo o njenih motivih govorili, ko jih bo sama razkrila in ne bomo vnaprej domnevali, zakaj nekaj je ali zakaj tega ni storila.

Meni se tudi zdi dobro, da otroci vedo, kaj se v resnici dogaja ( njihovim letom in pameti primerno) vendar je treba upoštevati tudi mnogo drugih stvari, da jih z resnico povsem ne zmedemo. Zdi se mi, da otroci trenutno potrebujejo najprej razčistiti, kaj se dogaja v meodsebnih odnosih, kar se drugih stvari tiče, preden se soočijo še s tem, da je njihov očka ( poleg vsega drugega) še v spolnosti drugačen. Če bi bil en kolikor toliko normalen očka, to sploh ne bi bil problem, tako pa morajo najprej predelati, da je slabič, egoist, nesamostojen, čustveno manipulativen, se naučiti, da ni njihova odgovornost, da skrbijo za njegove potrebe. To, da je gej se mi zdi še najmanjša “težava”.

GittaAna

se v celoti strinjam z zapisanim in tudi meni se zdi vse našteto večji problem kot to, daj je mož gej. Avtorici pa se je zdelo pomembno tako nasloviti svoj post, torej zanjo ima očitno to največjo težo. Tudi se mi zdi prav, da moderator piše v smislu, da se krepi njena samozavest. Jaz pa si kot neprofesionalka lahko privoščim, še malo opozorit avtorico na njene lastne pomanjkljivosti.
Njen mož se je lepo ugnezdil v neki familiji, ki mu je nudila udobno krinko normalnosti. ni mi sicer čisto jasno, kako je avtorica 20 let prenašala njegovo popolno neaktivnost (ni dajal denarja, skrbel za otroke, ni seksal, hodil sam na potovanja, celo otroški dodatek koristil zase). Očitno pa je njen mož zelo lepo in še zadovoljuje potrebe njene matere. Mi gre na smeh, ko se spomnim, kako novinarke še danes (in že celih 20) pisarijo o enem znanem slovenskem geju, da je to zet, ki si ga želi vsaka mama. Seveda bi ga morala domov pripeljati hči, ne sin:)).
Torej se ne zdi smiselno, da se avtorica zapodi v mamo in ji preprečuje zadovoljevanje njenih lastnih potreb, ker bo oplela. Bolje bi bilo, da avtorica pri najbrž 40 letih počasi odraste in se začne obnašati kot odrasla ženska in konec koncev tudi mati svojih že skoraj odraslih otrok. Kako se gre v to smer, pa zna moderatorka res dobro povedati. Vas moram res pohvalit, mislim, da ste kar se MON in ostalih tiče res moderatorka na mestu.

Uff, ste mi dale misliti. Torej, otrokom še nisem povedala, ker je starejši tako besen na oba (name in na očeta), obupano besen, prepričan, da sva oba varala. Za očeta misli, da je varal z žensko. Jaz pa nimam nikogar. Mlajši je nekako potegnil z mano, k očetu niti ne želi iti v novo stanovanje. Zavedam se, da če bi jaz spokala od mame v kakšno najemno stanovanje, da se mi starejši otrok nikakor ne bi pridružil, mlajši mogoče, vendar ima v bližini šolo in prijatelje, kar pa spet govori v prid trenutni nastanitvi. Moja osnovna želja po ločitvi so bili njegovi pufi in nehal se me je dotikat-na kakšenkoli način in za njegovo homo usmeritev sem zvedela SLUČAJNO. Prvih deset let zakona je bilo res krasnih. Ne morem tega zanikat. Je pa res večkrat omenil, da si je dobro uredil življenje. (zdaj šele to povezujem z njegovo usmeritvijo). In otrokom to povedat in jih postavit v vlogo : moj ata je gej… je kruto. Raje izpadem sama “koza”, kot da jima to naredim v teh letih, ko se jima je itak vse sesulo. Kdaj in kako to povedat.. nimam pojma. Če sploh. Torej prvih deset let_ skrben oče, meni je izkazoval pozornosti, starši so ga imeli radi….Vse super. Potem se je pa to končalo. Kar naenkrat. Dotaknil se me ni 5 let. (kar je bil še dodaten razlog za ločitev). Vendar za te stvari moji otroci ne vedo, niti moja mama. Vsi vidijo samo to: ločila si se.. le zakaj? Zakaj ne more bit kot prej? Meni je bilo pa končno dovolj vsega. In še slučajen podatek so zadevo ločitve spreobrnili v odlično rešitev. To, da se rešim njegovih pufov. Vendar se ne morem rešiti njega. Moja mama je pa v poziciji: da je to njeno stanovanje in bo tako, kot bo ona rekla. In mi je že povedala, da naj nikoli več ne pripeljem moškega v hišo, ker ima moških dovolj za eno življenje. Jo razumem (težko, ampak ja), vendar si kljub temu želim nekoč spoznat nekoga s katerim bova skupaj. Utopično o tem razmišljat zdaj v tej situaciji, pa vendar. Za otroka pa niti ne upam razmišljat, kako bi bilo če bi spoznala nekoga…. Plača majhna, z mamo komaj zmoreva vse plačevat, tako, da od doma res nimam kam it. Mama se pri svojih letih ne bo spremenila, otrokom je težka že sama situacija, jaz sem pa ujeta na sredini in sploh ne vidim izhoda.
Hvala vsem za podporo.

Veš kaj ne razumem? Zakaj niso to, da je gej povedala vsaj mami. Ker jo ščitiš? Je ona bolj pomemnba kot tvoji otroci, da raje ščitiš njo kot njih? Ker ščitiš sebe, ker se nočeš navzven z drugimi soočiti s kom si pravzaprav živela? Tudi v tem primeru je blagostanje otrok bolj pomembno kot tvoje. Sem prepričana, da bi tvoja mama na vse skupaj gledala drugače, če bi pridodala eno najbolj pomembnih info o tvoji ločitvi.

Tisto, kar se mi zdi zanimivo pa je tud to, da tudi v primeru, ko bi srečala nekoga razmišljaš zgolj kako ne bi mogla z njim živet pri svoji mami ali da nimaš dovolj, da bi v takem primeru šla na svoje. Če boš spoznala koga tako ali tako najprej ni dobro, da ga kar takoj pripelješ domov pred otroke, če pa bi videla, da sta za skupaj potem je pa normalno, da bi šla stran od mame in skupaj, še najmanj pa to, da bi še on sedaj živel tam. Z dvema plačama bi si že privoščila tudi najemniško stanovanje. Morda je res dobro, da preden spoznavaš kaj novega , da krepko razmišiš o svojih pogledih na sebe kot žensko, kaj pomeni partnerski odnos, ker drugače boš s tvojim načinom razmišljanja čez nekaj časa verjetno v precej podobni situaciji s precej podobnim partnerjem.

GittaAna

Živjo,
Mama VE, da je gej. Ampak je njej ta podatek popolnoma nezanimiv. Celo rekla je, da zakaj ne bi mogli še naprej živeti tako kot smo? Ima ga rada, daje mu denar, ne more si predstavljati, da bi ga po tolikih letih življenja skupaj, ONA vrgla čez vrata. Jaz ga ne smem. Ker je mamino stanovanje. Ve, da ni prav, kako razmišlja o njem, vendar pri svojih letih ne zna drugače. Preprost človek, želi stvari preproste še naprej. Čeprav vidi, da ji laže, se zmišljuje, krade po hiši…. ampak… ima ga rada… Jaz pa žal, že dolgo let ne.
GittaAna, ne iščem moškega. Samo naglas razmišljam, da bi se lahko kam premaknila.
Hvala, bom prežvečila zadeve in probala kaj ukreniti.

Potem pa si poskušaj predstavljati takšno situacijo.

Tudi ti imaš svoje otroke in predstaljaj si, da ima eden od njiju odličnega prijatelja – saj veš tistega otroškega “za vse življenje” in tebi je ta prijatelj strašno všeč. Misliš si – kako čudovit otrok (poleg tvojega seveda :-)). Nato tvoj otrok odkrije, da njen prijatelj krade, vsakič ko pride k vam na obisk ali pa krade iz njegove šolske torbe, da tega ne prizna in da celo laže za njegovim hrbtom, da je v šoli sprožil govorice, da je tvoj otrok nekaj grdega in se ga sedaj drugi izogibajo…itd. Hudo prizadet ti pove, da ni več prijatelj z njim in da ne želi, da pride še kdaj k vam na obisk ali da se igrate skupaj z drugimi mami na igrišču.

Kaj bi storila? Bi mu rekla, ja saj razumem, ampak jaz sem se na tega otroka tako zelo navadila? Meni je tako zelo všeč. Meni se tako zelo smili, očitno ima večje probleme kot ti ( bi rekla svojemu otroku) in malo stisni zobe pa bo šlo, da je njemu ( tvojemu otroku) lažje, ker bo tako ali tako še našel kakšnega drugega prijatelja ti pa si se tako zelo navadila na njegovo družbo…itd….in bi ga kar ti povabila domov in seveda bi šla na vse skupne otrokše zabave..itd… ne glede na to, kako bi se počutil otrok.

Če bi tako doživljala in se tako odzvala – potem imaš problem. Če ti je jasno, zakaj to ni prav in da je to v bistvu zloraba otroka zaradi svojih lastnih potreb, pa ne vem v čem je razlika med tem in odzivom tvoje mame. Gre za popolno prezrtje potreb, čustev tvojega otroka, kar mama ne bi naredila, razen če je z njo nekaj hudo narobe ( in to velja tudi za starejše mame).

Je stara , uboga , ne more drugače? Glede na to, da si tako zelo povezana in odvisna od nje in sploh nisi vajena razmišljati o sebi in svoji prihodnosti, ne da bi vklučila njo v svoje življenje veliko bolj, kot je to zdravo, primerno in normalno, bi bilo dobro najprej razmisliti tudi o vajinem odnosu. Poznam mnogo mam, ki so od majhnega strenirale svoje otroke za svoje “oskrbovalce”, zato ti odrasli otroci sploh ne vidijo v kakšno nezdravo mrežo so ujeti ( četudi je od zunaj kričeče jasno) in mnogo “ubogih, starih ženičk, ki ne kasneje ( in verjetno tudi prej) ko so že stare ne “znajo drugače” in se mora zato okolica prilagajati njim , četudi za njih to ni dobro in je povsem nezdravo. In moje izkušnje so take, da so te “uboge, stare, rahločutne ženičke” v bistvu zgolj izjemno spretne manipluantke, nezmožne resničnega sočutja in odnosv, ki s svojo vlogo Žrtve z lahkoto ovijajo ljudi okoli prste.

Ne pravim, da je tvoja mama takšna, samo da bi bilo dobro, da razmisliš malo o tem ali je njen odziv še zdaleč ni takšnen, kakršen bi moral ( in bi tudi lahko) bil.

Ponavadi se mamam upremo in ločimo od njih tam v najstiniških letih in nato kasneje vzpostavimo bolj ali manj prijateljski odnos. Normalno, zdravo je, da vsaka živi svoje življenje ( četudi živijo skupaj) in da sta si v poporo kolikor je treba, vendar ne na račun druge. Ena od značilnosti disfunkcionalnih družin je da so ljudje v njej preveč in boleznsko povezani ali po so povsem odrezani odnosi.

Naša primarna družina je temelj, na katerem gradimo bodoče življenje, saj se tu naučimo tudi tistih osnvnih stvari, o katerih kasneje sploh ne razmišljamo več, ker se nam zdijo samoumevne. In vzorci, ki nam jih je pustila naša primarna družina so tudi osnova, kjer moramo začeti z delom na samem sebi, če želimo spremembe.

GittaAna

no saj sem rekla, tvoj mož je v bistvu mamin partner, tebi je samo naredil otroke, da je lepo zgledalo.
Ti si tista, ki je zadnja izvedela, da je mož gej, verjemi, da vsi ostali to vedo in se ti smejejo za hrbtom. Torej nimaš nobenega razloga, da se ti tega sramuješ ali to pred drugimi skrivaš. Ti nisi prav nič kriva, da te je prinesel okoli, to se lahko zgodi prav vsaki ženski. Biti gej tudi ni nič takega, da bi iz tega delali velik halo. Mislim, da ni dobro, da krivdo za razpad zakona prevzemaš nase še v njegovem imenu. S tem boš še pri otrocih potegnila ta kratko.
Mati od tebe pričakuje, da ne boš nikoli živela svojega življenja, ampak si njen podaljšek. Razmisli, če je to edino, kar ti pričakuješ od življenja? Si res tako nesposobna, da boš večno odvisna od nje? Do sedaj si plačevala moževe pufe, se pravi si imela še dodatno breme, zakaj misliš, da sebe ne bi mogla preživeti? Kakšno sporočilo za življenje dobivata tvoja otroka?
Želim ti, da korak za korakom premagaš to farso in počasi začneš živeti svoje življenje.
Loteva se me zloba in v mislih si predstavljam, kako pride tvoj bivši na kosilo, ti se naješ, odložiš žlico in čisto mirno vprašaš: “Kako pa kaj tvoj prijatelj? Morda bi še njega pripeljal na kosilo?”

Malina10 pozdravljena,

moje mnenje o opisanem je takšno:
-Mislim, da je največji problem zavedanje o tem: “Kaj bodo pa drugi rekli?” To močno obremenjuje tebe pa tudi tvojo mamo. Nobena od vaju se žal ne želi sprijazniti z realnim stanjem in njegovo spolno usmerjenostjo. Sicer si poskušam predstavljati kako bi reagirala sama, pa vendar sem težko pametna, ker takšnih izkušenj nimam. Sem pa videla že marsikaj in vedno bolj sem mnenja, da je takšnih moških (tudi žensk, da ne bom moškim delala krivice), ki si popestrijo dneve z drugimi moškimi na takšen način veliko več, kot si lahko mislimo, zraven pa furajo neko družinsko življenje z ženo in otroci. Tako da, če te sploh lahko kaj potolažim, tole ni nič več kaj nenavadnega in nisi edina, ki se ji je to zgodilo. Kot rečeno videla sem že marsikaj in ni jih tako malo žensk, ki se jim to dogaja (nekatere vedo, nekatere nimajo pojma).
Ostalo njegovo obnašanje (laži, manipuliranje za denar, jemanje predmetov..) si že bolj predelala in te ne motijo tako zelo, ker si s tem poštimala v svoji glavi.

-Glede na to, da je mama s tem seznanjena, se mi zdi, da na vsak način poskuša ohraniti videz “tradicionalne družine”. Ker to, da ga po eni strani “kuje v zvezde” po drugi pa govori, da ima moških za eno življenje dovolj, priča samo o tem, da je tako zelo prizadet njen ponos glede “dobrega zeta”, da svojo jezo in nemoč zdaj usmerja nate.
Res pa je tudi, da so časi zdaj drugačni kot so bili, ko je bila ona stara toliko kot ti in je bilo biti gej bogoskrustvo in glede na to, da je starejša svojega zavedanja o tem verjetno ne bo mogla spremeniti. Konec koncev tudi družba na splošno zelo počasi sprejema drugačnost.

-S tem, da ti mama govori, da je to njeno stanovanje in bo tako, kot bo ona rekla, pa mislim, da gre za čustveno izsiljevanje. Če je to tako pomembno, da je to njeno stanovanje, potem pa naj še sama plačuje stroške za to stanovanje. Če mora biti po njeno v tako kočljivem primeru kot je “vračanje” bivšega zeta, kljub temu, da se zaveda, da s tem obremenjuje svojo lastno hčer in svoje lastne vnuke, potem je jasno, da je njena “skrb” in težava predvsem v potrebi po zadovoljitvi svojih lastnih interesov, ki pa so ohraniti neomadeževan ugled zeta za okolico.

Moj nasvet je: sama pri sebi predelaj vprašanja:
-kaj sem mislila in zakaj sem dopuščala situacijo, da se me moj mož ni dotaknil celih 5 let?
-zakaj v tistih 10 letih, ko so bili “res krasni” in sta si ustvarila družino, nista šla na svoje? Ali in zakaj je bilo ves čas živeti pri mami tako prikladno, glede na to, da ima rada komando in je glede na zapisano bolj manipulatorska?
– izgovor, da ga ima mama rada in mu vse to dopušča je iz trte zvit. Rada ima sebe in svoj ugled. In pri tem bo poteptala tudi tvoja in vnukova občutja (kot praviš starejši je besen, mlajši ne želi na obisk k njemu).
-zakaj pred svojimi otroci raje izpadem “koza”, kot pa močna ženska oziroma mati s pokončno držo in jim povem resnico zakaj z očkom nisva več poročena. Oziroma poveš, kakšni so tvoji občutki pri vsem tem in njegovem vračanju. Veš otroci takšne stvari velikokrat sprejmejo veliko bolje, kot si mislimo in predstavljamo odrasli. Predvsem si bodo sami ustvarili svoje mnenje, ko bodo izvedeli vso resnico. Jasno pa je, da, ko ne vedo ničesar, ker jim meglite dejstva, zaradi nemoči postanejo jezni, sploh v tem odraščajočem obdobju.
-in še najpomembnejše; ali tudi meni ugled za okolico pomeni več, kot pa mir v srcu in, da se premaknem naprej?
Zanikanje dejstev tvojim otrokom in okolici po mojem mnenju pomeni, da sama sebi ne želiš priznati to, kar se ti je zgodilo. V bistvu prikrivaš sram sama pred seboj. Naj ne bo sram tebe, ker ti nisi storila popolnoma nič narobe. Ne bodi “rešiteljica” v tem primeru ugleda tvoje družine, ker tebi in tvojim otrokom to ne bo na dolgi rok nič koristilo. Kaj pa če sinova od kje drugje izvesta, kako je z njunim očkom? Takrat ti bo morda starejši zameril tudi to, da mu ti, kot mama nisi povedala resnice.

Ko boš oziroma če boš začela govoriti na glas se bodo stvari začele odvijati na bolje. Mislim, da tudi pri tvoji mami, saj ne bo imela več razloga ustvarjati iluzij glede “dobrega zeta”.
Srečno.

Pa še to: če bo tvoja mama, kljub vsem znanim resničnim dejstvom o zetu tudi za okolico, še naprej vztrajala v svojem slogu, bo za to isto okolico (kar se tako zelo boji) postala “črna ovca” ona. Saj bodo sčasoma podprli tebe, ker si se uspela kljub vsemu postavit zase in pokazat svoje samospoštovanje.

Ej, ko sem brala vaše zadnja sporočila, me je doletelo. Boljše vidim situacijo in vam dam prav. Tiste primerjave z “otrokovim prijateljem”, s skrivanjem podatkov, da je gej, o mami- ki se tako drži neke udobnosti…. Hvala, hvala… vidim, ampak lahko pa še ne bo. Ker delam deljen delovni čas, ne morem vplivat na vse, ampak ti pogovori bi bili pa dobrodošli, čeprav ne vem, kako ji naj izvedem, da bodo najmanj boleči za vse. Bojim se, da bom po………, nahrulila vse zaradi pritiska v katerem sem, in potem bom res izpadla, da sem vsega jaz kriva. V bistvu bi najbrž morala sklicat hišni sestanek, vsem trem povedat, da jim bom nekaj povedala in da ne smejo nič komentirat. Povedala bi, da je gej, da se slabo počutim, kadar bodi po hiši in na kosila (in polni svoj flet z našimi rečmi), da od mame pričakujem podporo (mogoče primerjava, ki jo je napisala GittaAna z “prijateljem” ne bi bila odveč-da bi mama bolje razumela ta paradoks) in potem bi jih pustila in šla. Naj razmislijo. Vprašanja naj bodo kasneje, ko bodo to prežvečili.
Kaj menite?

Lahko oziroma težko bo samo toliko, kot boš sama pri sebi odločna, da se postaviš zase ter poveš kaj se je dogajalo in kaj se dogaja zdaj in kaj ob tem občutiš.
Ne gre zato, da jim rečeš, da ne smejo komentirati. Tole je spet neko izsiljevanje. Gre zato, da se pogovorite. Pa ne na hitro v nekaj minutah ampak takrat, ko vas ne bo preganjal čas. Prosi jih, da te pustijo, da jim najprej poveš , kar občutiš potem pa lahko vprašajo, kar želijo. Povej dejstva in občutke kakršna so in pri tem, ko govoriš ne žali očeta. To je v otrokovih očeh najslabše.
Bodi pripravljena, da zna starejši odvihrati iz sobe, da se zna nate vsuti cel plaz kritik, da te znajo sprva obtožiti, da si ti za vse kriva. Bodi pripravljena, da se mama o tem ne bo želela pogovarjati.
Ne zlomi se pri tem. To je zelo običajna prva reakcija. Ampak, ko bo enkrat vse na planem bo šlo lažje. Bodi potrpežljiva, da otroka to predelata po svoje in v času, ki ga za to potrebujeta onadva. Kar se mame tiče enako. Vmes pa jima lahko kdaj pa kdaj predlagaš, da ti povesta in vprašata še kaj, če ju zanima oziroma, da jim boš razložila po najboljših močeh. Vendar se bo meglenje nehalo in začel čas okrevanja tebe in tvojih otrok. Je pa res, da to verjetno ne bo v dveh dneh.