Pozdravljeni,

imam dilemo, za katero bi želela mnenje/nasvet.
S partnerjem sva skupaj 15+ let, imava 2 otroka. Partner moje mame ni nikoli sprejel, nikoli vzpostavil normalnega odnosa, vedno se je od nje odmikal in ga je vse pri njej motilo. Danes ima moja mama prepoved obiskov pri nama, jaz prosto grem k njej skupaj z vnuki. Ker je partner pač ne mara. Z njegovimi starši pa smo do pred pol leta imeli normalen odnos, čeprav priznam da so me taščina dejanja ali besede velikokrat vznemirjala. S tastom nimam težav, je pa sicer bolj tih, introvertiran, če pa že govori, pa vedno skuša dokazovati, da veliko ve (dejansko je razgledan človek, zato to ni moteče), ali pa se prereka s taščo, češ kako je ukazovalna ali kako dela kaj narobe. In ko se prerekata sta precej zlobna drug do drugega. Ko se ne kregata, pa rada dajeta vtis, da se družita z veljaki, elito, bogatimi ali vplivnimi ljudmi. Ali pa kako so njihova bivša dela bila odgovorna in pomembna. Tašča je zelo zgovorna, nekdanja učiteljica, deluje močno samozavestno, zelo ukazovalna oz. manipulativna, nestrpna do drugačnih oz. nesprejetih in rada hodi okoli z ljudmi, ki so običajno na višjih položajih ali premožnejši. Sami so del srednjega sloja. Jaz pa izhajam iz revnejšega sloja (moja mati je bila samohranilka). Od vedno tašče moje delo ne zanima, moji dosežki niso nič, moje znanje ali zanimanje ni zanimivo, vse kar s partnerjem imava, pripisuje njemu. Ko se pogovarjava, vedno veliko govori o sebi in svojih dogodkih, zanimanjih, ko pa jaz hočem kaj povedati, me nezainteresirano posluša, ali pa celo reče, da je to področje, ki nje ne zanima. In nadaljuje pogovor o sebi.

Problem se je pojavil, ko je naš otrok (ki slabo sprejema siljenje na kateremkoli področju) do tašče postal uporniški. Takrat je “zasadila” kremplje vanj in ga začela neusmiljeno kritizirati. Ker ne živimo v istem kraju, so bila srečanja na približno 14 dni. Zato se je včasih malo umirilo, potem pa spet stopnjevalo. No in pred nekaj meseci mi je tašča, ko jo je naš otrok “provociral” in ni hotel sodelovati z njo, zabrusila, naj peljem otroka (5 let)k psihologu ali psihiatru, ker je problematičen in nam bo povrzročal še veliko težav. Izjava me je zelo prizadela, toliko, da ne želim več takšnega odnosa kot do sedaj, posumila pa sem, da gre pri njej za katero od osebnostnih motenj, saj zaznavam, da nima empatije, da sinovom nikoli ni nudila ljubezni, ampak zgolj golo racionalnost, skupaj z visokimi pričakovanji od otrok. Zdaj se je najin odnos precej ohladil, ne kličeva se, komunicirava kolikor je nujno potrebno, otrok se je izogiba (partner pravi, da sem jaz nastrojila otroka proti njej), tašča pa občasno reče kakšno pikro nedirektno kritiko.

Ne vem, kako se obnašati dalje, ali kako preprečiti, da ta odnos povrzroča nemir v naši družini, kako nadaljevati odnos brez da vsakič dobim novo rano?
Partner ima podobne težave z izražanjem pohval in ljubezni do otrok,občasno je verbalno agresiven in nestrpen, do mene pa občasno prav izžareva željo po ljubezni in objemanju, kar seveda vsaj malo pomaga, da se zbližava.

No, tvoj problem ni s taščo, ampak predvsem s tvojim partnerjem, kajne?
Nimata dorečenih odnosov, nista enakopravna, niti enakovredna.
Vsaj jaz nimam tega občutka. Kako partner lahko prepove obiske tvoji mami, v odnosu tebe
s svojo mamo pa potegne z njo? To, vidiš se meni zdi problematično in ne tašča.
Ti s taščo nimaš kaj reševati, za vajin odnos pač nisi odgovorna samo ti, oziroma si taka
do nje, kot je ona do tebe.
Kar se družinske dinamike in odnosov med vami tiče, je tu “glavni” mož…on mora postaviti tebe
in otroke na prvo mesto – če tega ne stori, imata resen problem.
Predlagam resen in dolg pogovor z možem, najbolje v posvetovalnici za pare….

Živjo,

v bistvu ne. S partnerjem se veliko pogovarjava in on ne potegne vedno z mamo. Dejansko je tudi edini v družini, ki ji je ob eni priložnosti povedal svoje, ko je tik pred mojim porodom prihajala k nam z vročino zaradi viroze, brez kakršnega koli občutka za varnost mene in otroka. Reakcija pa je bila tako burna, da je nemudoma zapustila kraj srečanja in potem hotela prekiniti stike z njim. Velikokrat se on strinja, da je težka in sam zna povedati, da jim ni nudila ljubezni, čeprav je seveda to njemu normalno, šele ko sva začela o tem govorit, je ugotovil, da ni. Midva v bistvu veliko delava na odnosu, pa tudi v svetovalnico sva šla. Problem pri meni dejansko je tašča. Ker vedno ko se pojavi s svojimi besedami ali dejanji sproži pri meni en kup slabega počutja. Zdaj kritizira otroka, potem namiguje, da ga jaz preveč vežem nase, pa potem spet, kako je moj partner čuden odkar ni več doma, da prej se pa ni tako obnašal. In na splošno mi daje znake narcisa, saj več ko berem o tem, bolj vidim njo. Delno pa tudi partnerja, saj seveda ne bi bilo čudno, če je odraščal ob narciski.

Veš kaj. Ne ukvarjaj se več z njo, ampak s sabo.
Pišeš samo o tem, kako ti pride do živega. Če sama ne bi imela ran iz otroštva, ne bi tašča nikoli povzročila pri tebi slabe volje, ker govori le o sebi, tebe pa ima malo za mar.
Tvoja prva naloga je, da začneš biti ponosna nase in na svoje dosežke najprej ti. In da se ob vsem, kar tašča počne, veselo nasmejiš, zamahneš z roko in ne dovoliš, da te potre.
Take ljudi ignoriraš, poskrbiš pa, da sama izžarevaš zadovoljstvo, srečo, veselje itd. Potem ti nič, kar ona počne, ne bo moglo pokvariti dneva.

Hvala, super odgovor! Mislim, da je točno to tisto kar moram narediti. Upam, da mi uspe spremenit svoj način fukcioniranja, da se požvižgam in skrbim za svoje zadovoljstvo.

Pozdravljena!

Meni se zdi, da je problem tudi v partnerju. Ne vem sicer kakšen je razlog, da ne sme mama priti na obisk, vendar to, da je ne mara ni dovolj in je skrajno nespoštljivo in egositično. Sama si niti ne predstavljam, da bi mi nekdo prepovedal, da moji bližnji ne bi smeli priti k meni domov, zgolj zato, ker partnerju niso všeč.

Še večji problem pa je tašča, za katero bi bilo bolje, da bi ji v resnici omejili stik z vnuki, saj je to kar počne škodljivo za njih in vsekakor precej “smrdi” po mejni babici. ( dokler so vodljivi so anglečki, ko imajo svojo voljo so hudički). Če bi se do mene tako obnašala bi ji definitivno postaila meja:
– ne dovolim, da se do mene nespoštljivo obnaša
– ne dovolim, da se tako obnaša do otrok ( konkretno kaj)

In pri tem se sploh ne bi spuščala v debate zakaj, kako, kje……temveč bi zgolj v enem ali dveh stavkih povedala česa ne dovolim več ( vmešavavnje v odnos, take pripombe o otroku..) in da bom v nasprotnem primeru nekaj časa povsem prekinila stike ( npr teden dni, mesec dni..) Seveda bo cel hudir in tisoče besed in želja po tem, da bi te zvlekla v debato in prepir, vendar se ne bi dala in bi zgolj kot pokvarjen gramofon ponaalja tistih, nekaj stavkov + tašna je moja odločitev + čimprej šla. Pred tem bi tudi partnerju povedala, da ne dovolim več takšnega odnosa do mene, še manj pa do otrok in da nisi več pripravljena trpeti takšnega vedenja in še posebej ne v svojem domu.

Če boš vztrajala in ne boš popustila se bodo sčasoma viharji pomirili in bodo upoštevali tvoje meje ( ki pa jih bodo vake toliko časa testirali – vztrajaj). Lahko pa se tudi zgodi, da bo tašča, potem ko bo videla, da nima več takšnih koristi, kot jih želi prekinila stike z vami , naokoli pa trosila zgodbice, kako grdi ste do nje.

Takšna pač je, spremeniti jo ne moreš, vse kar lahko spremeniš je tvoj odnos in tvoje reakcije do nje. V nobenem primeru pa je ne bi več nikoli ( res nikoli) pustila same z otrokom. Glede na to, kaj je že pokazala in česa vsega je zmožna, ni šans, da bi otrok odnesel brez poškodb. Lahko ga zlahka manipulira ( celo proti vam) , prefinjeno žali ali izsiljuje za vašim hrbtom ..itd. Že sama se težko ubraniš njenim manipulacijam otrok pa ji je prepuščen na milost in nemilost.

Moja se je zdela idealna babica, pa sem potem ugotovila, da ga je sščuvala proti meni , preko njega poskušala vplivati name, ker ga je poskušala na silo narediti vernega ga je iziljevala, da če hoče gledati risanko, mora vsakič molit prej z njo, ga izgubila nekajkrat ( to sem zvedela šele leta kasneje), ga čustveno izsiljevala ( tvoja mami je tako grozna, grda, meni je pa tako hudo in bom jokala, zdaj boš ti šel, jaz bom pa ves čas jokala, kako me lahko pustiš samo…itd)

Takrat je bil otrok še res majhen in takoj ko sem odkrila kaj počne nisem nikoli več dopustila, da bi bil sam z njo. Trajalo pa je še leta, da sem ublažila posledice, četudi niso bile zelo hude, ker sem ga pravočasno umaknila.

GittaAna