Kako se razumete s svojo primarno družino, sedaj, ko ste proč od nje? Ne mislim na tiste “hotel mama”, ampak tiste, ki živite zase.In kako vzdržujet stike in odnose,ko ste tudi sami starši.saj če živiš v hotelu mama,je normalno, da se podrejaš in moraš bit pripravljen marsikaj požret.Kaj pa, ko nisi več pod njihovo streho in s svojo družino? O tem je će veliko napisano, pa vseeno, rečimo kaj na to temo.

Spoštovani, fankar!

Sami sicer niste napisali svojega mnenja oz. izkušnje, da bi vam odgovorila, vrgli pa ste »kost« za razpravo. Pa jo odprimo. Vabljeni.

Jaz moram priznati, da moram uporabljati veliko svojih spretnosti, besednega taktiziranja, tudi manipuliranja in se načeloma ok. Nimam sicer še svoje družine, sem pa že 7 let na svojem. Niso to sicer neki iskreni odnosi, ki bi si jih želela, so pa za silo. Prej, ko nisem znala ravnati z njimi, nisem znala postaviti mej, pa so hodili preko mojih meja, me izsiljevali, precej hudo je bilo. Ko sem jih začela postavljati je bilo kar nekaj hude krvi, zdaj pa vsi med sabo delamo precej v rokavicah. Mislim, da je to največ kar lahko razvijemo med sabo. Se pa vedno prej psihično pripravljam preden grem na obisk, enako je samo s tel. pogovorom. Podrejam se ne več oziroma do tiste meje, ko je meni še ok, če želijo več od mene, uporabim zgoraj napisane tehnike in spretnosti (taktiziranje…).

Draga Fankar,

citiram iz tvojega posta ”ko ste tudi sami starši.saj če živiš v hotelu mama,je normalno, da se podrejaš in moraš bit pripravljen marsikaj požret.Kaj pa, ko nisi več pod njihovo streho in s svojo družino? ”

Ne razumem, kaj je to ”marsikaj požret” in ”podrejanje”. Osebno v preteklosti in niti sedaj nimam groznih problemov s svojo primarno družino, vsaj jaz jih ne jemljem tako. Podrejanje, ne razumem kot podrejanje ampak kot razdelitev dela, opravkov, ki so potrebni, da ena hiša normalno funkcionira. ”Marsikaj požret”…verjetno je že dolgo od tega 😀 :D, da tega več niti ne jemljem tako, verjamem pa, da mlademu človeku se zdi vsako drugačno izraženo mnjenje, ki je lahko izraženo z nezaželjenim tonom, besedami kot nekaj za ”požret” oziroma po domače – kritika. Se ti oproščam že v naprej, ampak danes mi gre to na smeh, verjetno bi pa tudi sam tako opisal kot ti za toliko in toliko let nazaj 😀

V realnosti, mi lahko rečemo, da se z vsemi lepo razumemo, je pa dejstvo, da so določene točke, kjer ne bomo prišli na isto točko, zato pa smo odrasli in mati narava nam je dala možgane, da razmišljamo in cenimo drugače misleče, brez da bi jih zapostavljali z obiski ali fizično pomočjo in celo denarno pomočjo. Če je nekdo od primarne družine ”nadloga”, ga ne ignoriramo, vzamemo ga za takšnega kot je. Sprejmemo ga za to kar je (če nam je všeč ali ne), upam da se strinjaš, da ga ne moremo spremeniti 🙂 Sami vemo kaj smo, torej nas ne prizadane, da bi morali bežati od take ”nadloge”, vedemo se spoštljivo in pustimo času čas.