nasvet,izkušnja
Pozdravljeni!
Imam problem ki mu nikakor ne pridem do dna. Iščem in prebiram zakone,forume ,sprašujem druge ki jim zaupam,pa nikakor ni in konkretnega odgovora. CSD je tematika za sebe. Da ne nakladam in dolgotvezim bom prešla na problem.
Namreč jaz in moj partner imava oba otroka iz prejšnih vez,sedaj imava dva najina skupna otroka.
Partnerjev otrok živi pri svoji mami in moj z nami.Partner redno plačuje preživnino ter ima stike z otrokom,kolikor je to mogoče. Mene zanima koliko in kaj mu je dolžan nuditi poleg plačane preživnine?(mislim na otrokove potrebe in želje).Namreč jaz svojemu otroku nudim kolikor lahko ker sta tu še dva majna otroka in večkrat ji nemorem privoščiti kar si želi in je dostikrat prikrajšana za marsikaj,ker moram poskrbeti za drugadva.
Predvsem se je pojavil problem katerega od otrok vzeti seboj na morje,mojega ali njegovega,kajti avto je za pet oseb in za kombi seveda denarja ni. Kateri otrok ima prednosti tisi ki živi z nama ali tisti ki živi pri svoji mami ?
Jaz sem potrpežljiva oseba in razumem nekatere stvari,poznam način komuniciranja,moj partner pa je zelo vzkipljive narave in takoj pride do spora pri takih temah. Razmišljam tudi da greva narazen ker ni prave komunikacije med nama in me to vedno bolj in bolj moti!
LP!
Spoštovana smm76!
Iz vašega sporočila je začutiti, da vas opisane težave spravljajo v stisko, kar v prvi vrsti pomeni, da ste dobra mama, ki želi najti najboljšo in najbolj pošteno rešitev za vse otroke, ki ne bo krivična do nobenega. Predvsem pa vas upravičeno moti in jezi, ker s partnerjem ne zmoreta najti skupne konkretne rešitve za vajine skupne težave, ker se o njih ne moreta niti v miru pogovoriti. In verjetno je tu res ključni problem in tudi ključ do rešitve. Glede na vaš pesimističen zaključek je morda čas za razmislek o strokovni pomoči ali vsaj korenitem prelomu z dosedanjimi načini – predno še ena družina razpade. Glede na to, da pravite, da je »vzkipljive narave«, je morda to tudi znak, da mu ni vseeno (jeza je znak, da nam je nekaj prišlo »preblizu« in se počutimo nemočne ali pa da sami ne najdemo rešitve). Mislim, da bi v mirnem pogovoru, kjer bi oba zmogla prisluhniti drug drugemu dokaj hitro sama prišla do želene rešitve, s katero bosta lahko oba mirna in bo do vseh vključenih vsaj približno poštena. Tako pa vi iščete konkretni odgovor od drugih, a v resnici je ta skrit pri vas doma (oz. vama s partnerjem oz. vajini razširjeni družini (in vseh pomembnih detajlih, ki jih ne poznamo – kot npr. starost otrok, odnosi med njimi, njihove želje in potrebe, osebnosti, koliko je dejansko že sedaj kateri od otrok imel »privilegijev« …). Nihče drug ne more začutiti notranjih potreb vseh 4 vajinih otrok tako globoko, kot jih lahko vidva (razen drugega starša otrok, ampak to zdaj tu ni v igri).
Zagotovo je najboljša idealna možnost, da greste vsi skupaj na počitnice kot 1 družina, v kolikor je to tudi v interesu otrok – odnosi med njimi (če ni nekih nepremostljivih konfliktov, manjša nesoglasja ali odtujenost med njimi se morda da ravno na takih »odmikih« zgladiti), možnost, da se bolj spoznajo, družijo, da začutijo pripadnost vaši družini, kar si verjetno tudi vidva kot starša želita – da so vsi del te družine, da se nobenega ne »meče ven«, da je prostor za vse vajine otroke, kar metaforično pomeni, da je tudi ljubezni dovolj za vse in ni noben prikrajšan. Še enkrat raje razmislita, ali niso več vredne cenovno ugodnejše počitnice celotne sestavljene družine kot pa to »deljenje« in »ločevanje«, ker je to samo ponavljanje oz. podaljševanje ločitvene travme za otroke), ali se res ne da od kakih sorodnikov ali prijateljev sposoditi cenovno ugodno kombija ali morda še enega osebnega avtomobila … Ker tam, kjer je možnost za morje, se ga skoraj zagotovo da napraskati še za prevoz ali poiskati kako drugo možnost … Se da otroke motivirati k družinskemu varčevanju z namenom skupnega prevoza, da lahko boste šli vsi skupaj? Ali pa morda kdo od vajinih prijateljev ali sorodnikov dopustuje v bližini in bi lahko pripeljal enega ali celo dva otroka? Ali pa morda obstaja kaka ugodna varianta javnega prevoza (tudi vlak ali avtobus je tudi lahko za otroke cela dogodivščina, če je vidva zmoreta tako vzeti in predstaviti in se ne obremenjevati z manj pomembnimi stvarmi, temveč videti bistvo). Verjetno je možnosti še veliko. Ključno za vajino odločitev je, da bo taka, da bo izhajala iz čustvenih potreb otrok … In če si vsi otroci želijo na skupne družinske počitnice na morje, potem verjamem, da bosta našla način, da boste lahko dopustovali kot družina! Ker bi bilo krivično, da bi ostal brez morja tisti, ki živi z vami, ker bi bil tak res vržen ven iz te nove družine in to ravno v najlepšem delu družinskega življenja. In bi bilo krivično tudi do drugega otroka, ki sploh ne živi sicer z očetom, da nima možnosti dopustovanja z očetom.
Prepričana sem, da bosta kot starša razmislila in skupaj našla način dopustovanja, da bo »volk sit in koza cela«! Ljubezen je neizmerno iznajdljiva!
Kar se pa tiče dodatnega finančnega prispevka vašega partnerja za otroka iz prvega zakona pa je tako, da načeloma je preživnina določena ravno zaradi tega, da se z njo prispeva za otrokove potrebe. Vse, kar je dodatno, je sicer verjetno zelo dobrodošel, a ne nujni dodatek. Tako je vsaj moje razumevanje, za pravno potrditev pa boste vprašali kam drugam. Je pa tu tudi hitro vprašanje, koliko materialne dobrine hitro nadomestilo za druge oblike izkazovanja ljubezni in pripadnosti … In koliko vaš partner čuti, da je preživnina, ki jo otrok dobiva, prenizka, nepoštena, ali pa premalo, da bi odplačala »krivdo«, ki ga morda bremeni. Kar so spet nova globoka vprašanja, o katereh pa bo moral razmisliti predvsem vaš partner, ne vi namesto njega, ker to ni učinkovito. Žal.
Spoštovana smm76, res vam privoščim, da skupaj s partnerjem (ali gleda na starost otrok morda v »drugem krogu« – ko se vidva zedinita – tudi z otroki ) najdete rešitev dopustniških težav. Še bolj pa vam želim, da se zmoreta s partnerjem povezati v reševanju partnerskih težav oz. odpravljanju komunikacijskih šumov. Ker sem prepričana, da si to zaslužita vidva in vajini otroci!
Vse dobro!
Pustiti kateregakoli od otrok doma pomeni mu sporočiti, da ravno “on” ni del vajine družine. Se strinjam s predhodnico, da bi bilo smiselno o tem razmisliti, preden sta se odločila za otroke. Morda bi pa eden on vaju ostal doma, tako da bi šli vsi štirje otroci lahko hkrati na dopust.
Najdita kakšno drugo rešitev. Se odločita za cenejši dopust, da bo denar še za kombi. Ali pa ostanita doma in imejte počitnice na vrtu ali v bližnjem kempu. Ali naj enega od otrok pripelja na morje nekdo drug, npr. njegova mama ali oče. Ali se dogovorite za “skupne” počitnice s kakšnimi prijatelji, ki bi tako lahko v svoj avto vzeli še enega izmed vajinih otrok. Ali pa pojdite na morje kam bližje in naj ata dvakrat pelje, da bo spravil celo družino dol …
Spoštovani!
Najprej se moram zahvaliti dr. Anici K. Prepeluh za obširen odgovor iz katerega sem izčrpala kar nekaj odgovorov. Zavedam se da sva v vseh težavah in problemih krivca oba in da morava oba reševati probleme(kolikor je to mogoče). Vendar nisem pa poudarila da je njegov otrok zaščiten kot severni medved,ker ga on ščiti in vse to pod pritiskom (nevem zakaj),svoje mame. Namreč imam sama tudi izkušnje kar se tiče psihologije,ker imam tak poklic in sem tudi dober opazovalec. Po vsem kar vidim in slišim je tukaj razlog predvsem občutek krivde do otroka in sicer ker ne živi pri svojem očetu oz. z svojim očetom.Naj še povem da moj partner izhaja iz enostarševske družine!
domachamachka!
Da, imava 4 otroke,vendar od tega živijo 3je z nama! Za novi avto bo denar ko zadanem na lotu in za enkrat na leto ni kalkulacije imeti tako velik avto ker denarja ni!!!! In avto ki ga sedaj imava je na kredit ki pa ga komaj,komaj odplačujemo!! Plenice in vse kar mala dva potrebujeta, kupujem jaz,oblačila ki jih rabita imam tudi to čez jaz! Ker partner nima denarja in tako je iz meseca v mesec! Za mojega otroka iz prve veze skrbim jaz,(oče plačuje preživnino) stike z svojim očetom zavrača,ker ga ne mara in tako da dejansko je odvisna v vsem popolnoma od mene in sem dolžna ji omogočiti kar potrebuje!
Partner kot sem omenila plačuje preživnino za sina,odpoveduje se tudi olajšavi pri dohodnini, hodi po njega in ga tudi odpelje domov( bencin je zastonj),na morje bo šel s svojo mamico in sedanjo družino ki jo ima tam kjer živi,na morje bo šel tudi z svojo mamo ki ga obožuje in je no. 1 pri njej (za razliko od sedanjih vnukov ki jih še ima)! Tašča(če ji lahko tako rečem) me nemara,tako se je odločila že na samem začetku najine veze.V primeru da se s partnerje razideva bo pa vrjetno moral imeti denar za preživnino malih dveh otročkov,kot ima in mora imeti za prvega otroka!
Je pa nekaj,glede na to da sta najina otroka majhna,se mi zdi da rabita več kot pa najstnika ki jih imava!
Lahko bi še pisala, vendar ko človek ne pozna vseh razmer in situacije je teško nekomu vse to približati da vsaj malo občuti realnost v kateri živim.
Vse dobro vam želim in Lp!
Če si tako dobra opazovalka, kako to, da odnosa partnerja do sina nisi opazila že prej, preden sta ustvarila novo družino? Da nima denarja, si verjetno tudi vedela že prej.
Seveda ga razjeda občutek krivde, ker se očitno zaveda svojih očetovskih dolžnosti. Plus čuti, da ti njegovega otroka zavračaš, ga izrivaš iz družine in ga pravzaprav ne šteješ za člana vajine družine. Se zavedaš, da bo prišel živet k vama, če se mami kaj naredi?
Glede avta – če sta si lahko privoščila kupit avto na kredit, bi si še toliko lažje privoščila nakup rabljenega avta z dovolj sedeži! Kje pa piše, da mora biti avto nov? Pa še kredita vam ne bi bilo treba jemati in bi mogoče kanček lažje dihali.
Ne, majhni otroci ne rabijo več kot najstniki. Stroški so tem večji, čim starejši je otrok. Ker imam najstnike, lahko to zelo preverjeno zatrdim in čeprav ni več treba plačevati plenic in vrtca, se pri najstnikih nabere toliko drugih stroškov, da daleč presežejo ta znesek.
Prav žalostno je prebrati, kako razmišljaš. Kaj bo z vajinimi otroki, sploh z njegovim? Otroci se učijo z naših zgledov. Ti svoje tri učiš, da je okej nekoga odrivati iz svojega življenja in mu odkrito kazati, kako ga zaničuješ.
Se zavedaš, da imaš zelo pomemben vpliv v življenju partnerjevega otroka, saj je od tvojega odnosa do očeta odvisen tudi očetov odnos do njega? Se sploh zavedaš, kako obema, partnerju in temu otroku, greniš življenje? Si mogoče že kdaj razmislila, da tvoj partner skuša tvoj hlad kompenzirati z materialno platjo? Če bi bila ti sposobna sprejeti njegovega otroka kot člana vajine družine, bi bilo morda vse drugače, ker bi mu lahko ljubezen izkazoval na drugačen način. Tako pa mu enega od najboljših načinov otežuješ po najboljših močeh. Zavedaj se, da imaš ogromen vpliv na partnerja in njegovega otroka. Ogromen! Hočeš nočeš si pomembna postavka v njunem življenju. Začni se zavedati te odgovornosti.
Potrebuješ nasvet, kako se znebiti moževega otroka, da ne bi bil napoti vaši družinici tisti teden, ko je na počitnicah? To pa res ni problem. Preprosto povej, da tega ne dovoliš. Razloži mu, da si zelo potrpežljiva oseba, ampak da ima tudi tvoja potrpežljivost svoje meje. Tvoj partner ni dolžan otroku nuditi ničesar zunaj zakonsko določene preživnine in stikov. Pojasni mu, da ga tvoja hči bolj potrebuje, ker živite skupaj. Njegov otrok ima svojo mamo, da se ukvarja z njim. Pri tvojem poznavanju načina komuniciranja to res ne bi smelo biti tako težko, da bi rabila nas za zaledje.
Katastrofa,kako nekateri razmišljajo!!!!!!!
To se predvsem na naša na mezincico! Nevem če si prebrala vse kar piše?Bom pa komentirala izjavo!
Pri avtomobilu mora človek misliti tudi na varnost in ne samo na ceno! Partnerjevega otroka sem sprejela,če bi pa bil ovira,sigurno se nebi odločila za najino skupno pot! Otroka bi z velikim veseljam sprejela pod našo streho,tudi brez tega da se mami kaj zgodi in da bi bil primoran priti k nam!
Kar se tiče stroškov,seveda da so pri najstnikih višji če jim kupuješ firme,vendar ne rastejo več tako intenzivno kot majhni ki rabijo vsak letni čas večja oblačila ki pa so kot čevlji cenovno ugodni! Imam najstnico in kot sem povedala ji ne nudim vsega in vidim dejansko kaj poterbuje!!!!!!!!
Si se pa mogoče vprašala kakšen odnos ima moj partner do mojega otroka? Mislim da ne! Moj otrok živi z nami in mi ogromno pomaga pri malh dveh in kot sem že povedala bi morala mojega otroka izločiti da bi šel partnerjev z nami na morje.
Zato sem napisala da je težko zadevo pričarati nekomu ki ne živi tako? Imaš mogoče sama izkušnje na tem področju,ker tako pišeš?
quote,hvala za nasvet,vendar kot sem na začetku omenila je komunikacija z mojim partnerjem nemogoča ker je agresiven sploh na področju njegovega otroka! Težko mu kaj razložim ker vedno želi dominirati in ima očitno samo svojega prvega otroka najrajši in v srcu(glede na reakcije). Mi smo pa nekakšna stalnica v vsakdanu!
Vse dobro in hvala vsem!
Ta forum sicer ni namenjen razglabljanju o avtomobilih, ampak večina starih avtov je enako varna kot novi. Varnost je potrošniška kategorija, struna, na katero igrajo proizvajalci, ker vedo, da smo psihično dojemljivi za take stvari. Tudi med novimi avti imaš take, ki so za današnja merila nevarni, in med starimi je veliko takih, ki so tudi za današnja merila varni. Moj je star 16 let in je celo za pešce (kar ocenjujejo po novem) varnejši od marsikaterega novega. Torej če povozim pešca, ima dobre šanse, da ga ne bom zmlela.
Ker to ni moja tema in moja dilema, je popolnoma nerelevantno, kakšne so moje izkušnje. Lahko ti samo povem, da nisem bila nikoli v dilemi, koga izbrat za počitnice, nikoli očitala denarja in časa za drugega otroka, kaj šele tega, česa je otrok deležen pri ostalem sorodstvu.
Žal mi je, ker tako razmišljaš, ker imata štiri otroke, ki tole gledajo, srkajo, opazujejo, se učijo od vaju.
Quote ti je pa nastavila tako ogledalo, ono kozmetično, v katerem se vidi vsak ogrc in pora posebej. Bravo quote.