MOM- kdo je tu nor?
Pozdravljeni.
Zadnji teden sem odkrila ta forum in ga s strastjo berem,ker sem se znašla v situaciji v kateri ne vem več kdo je tu nor.
Stara sem nekaj čez 30 let in v zadnjih 10 letih,lahko rečem da nisem bila sposobna vzpostaviti niti ene zdrave veze.
Prihajam seveda iz disfunkcionalne družine.Mama-MOM, oče-NOM..Vsaj tako se mi dozdeva,itak pa se oba prikazujeta kot žrtvi že od ločitve (pri mojih 4h letih) naprej.
Da nekaj ni v redu z mano sem dojela že precej kmalu,v moji prvi vezi pred 10imi leti. Ljubosumje,strah pred zapustitvijo,totalna kontrola mojega partnerja,nezmožnost dihanja in funkcioniranja če ga ni bilo zraven,pojav bulimije,uživanje rekreativnih,sintetičnih drog med vikendi in nato vedno bolj pogosto. On me pač ni mogel zapustit ker sem ga tako prosila in manipulirala. Ko sem ga dobila nazaj v vsakem poizkusu zapustitve,mi je zanimanje zanj takoj padlo na nulo. Vendar sem dojela in zbrala moč ter odšla,preživela abstinenčno krizo in začela aktivno delati na sebi. Seveda je bilo takih vez še več,vendar so bile krajše,ker takoj ko sem dojela da se mi pojavljajo simptomi,zgodbo zaključila ali pa naredila tako dramo da je sam odšel..Da sem bila lahko žrtev. Potem je bilo 3 leta nazaj tega dovolj..spoznala sem človeka ki mi je zadevo osvetlil. Nisva bila romantično povezana. In nekako sem dobila nazaj malo samospoštovanja,počasi sem dojemala manipulacije staršev, ko sem dobivala napade prenajedanja sem se uspela z različnimi tehnikami umirit..Pa šport,meditacija,branje,selekcija ljudi s katerimi sem preživljala čas,ambicije,zavedala sem se tega da nikoli ničesar ne dokončam,začela popravljati stvari za nazaj itd. Čutila sem kako se mi zbuja empatija do ljudi ,živali,hitro začutim žalost,depresijo pri drugih,naučila sem se odpuščanja (in se še učim). Nisem želela veze ker sem čutila da še nisem pripravljena..Pa GA spoznam. Na neki zabavi. Takoj je kliknilo. Bil je prijazen,spoštljiv,kasneje mi je rekel da so se mu oči ustavile na meni,da je takoj vedel da sva si usojena. Vse se je dogajalo s svetlobno hitrostjo. Sex je bil odličen. Po enem mesecu mi je dal ključe stanovanja,klical me je zelo pogosto. Še sama ne vem kdaj sem bila skoraj preseljena tja..Skrbel je zame mi dajal občutek da še nikoli v življenju ni tako čutil.Povedala sem mu tudi za svoje težave,veliko je nato (kao)prebral o MOM,da bo vedel kako postopati z mano če kdaj pride do tega (?!) Takoj se mi je pa zdelo odveč da je tako blatil svojo bivšo punco,češ da mu je naredila nepredstavljivo svinjarijo zaradi katere je tri leta hodil k sebi in da je zaradi nje tudi izgubil službo. Ja-bil je brez službe..ni me me motilo ker je zatrjeval da bo začel delat sedaj ko sem ga jaz postavila na noge. Počasi me je začelo motiti kako se je pogovarjal s svojo mamo..dretje,poniževanje..Za vso njegovo nesrečo je bil kriv pijanski oče in mama ki je odšla ,ker z njim ni zdržala..Motilo me je takoj da je odgovornost prelagal na druge,za vse so bili drugi krivi..Ko sem ga spoznala sem dobila vtis da je zelo inteligenten in ni mi bilo jasno kako lahko tak človek doma sedi in igra igrice..Pa je bil njegov odgovor da rabi čas za “inkubacijo” (???) in da je to njegov način da spravi vse krivice ki so mu bile prizadejane iz svojega sistema..In naj ga razumem..naj bom malo bolj sočutna..Ko je pospravil sem morala hoditi po prstih..znorel je če sem odprla pipo v kuhinji ker je pobrisal lijak..ko sem enkrat nekaj polila je tako pop****l,da sem se od šoka zjokala..vedno bolj mi je bilo jasno da nekaj ne štima. Stalno se je hvalil..,od mene skoraj grozeče zahteval spoštovanje..Ko sem se začela upirati in mu odgovarjati v smislu da ga ne morem spoštovat dokler špila revčka je znorel da jaz itak nobenega ne spoštujem ker sem bolna..in naj bom hvaležna da je on tak..da ne vara in ne hodi po gostilnah kot ostali moški..Vedno bolj se mi je upiral sex,njegova cela podoba se mi je začela upirati..in to njegovo brezvezno lapanje..eno in isto,slišano tisočkrat…Vsi moji frendi so bili reveži,moja mama manipulatorka ki ji ni para itd. Ko sem hotla na lep način oditi domov,češ da se bova jutri pogovorila ko bova bolj mirna,me ni spustil iz stanovanja..prijel me je za roko in posedel na kavč,dokler se nisem vdala in prespala tam..Začela sem si izmišljevati zgodbice da delam zjutri,in bi rada doma spala..to je še nekako razumel (predvsem zato da ga ne bi ob 5.30.zbudila iz njegovega “težko zasluženega spanca”,ko bi se pripravljala za službo ). Ko je zaslutil da nisem srečna,da se umikam,je začel obračati..da ne ve več kaj naj stori,da ne ve kakšen naj bo da bom srečna..da sva že tok stara da življenje ni potica,da se morava zresnit,narest otroke,ker pri teh letih ni več fora v potovanjih,izobraževanju in planiranju kaj vse bi lahko še naredil zase..Da naj se sprijaznim s svojimi leti,naj neham bit tako prijazna do vseh,in vsem odpuščat..da je svet pokvarjen,jaz sem pa tako naivna da vsem verjamem..
Moj “klik” se je zgodil s pomočjo bližnjih…Govorili so mi da zgledam obupno,da nisem več tista jaz..da nimam prave energije,bila sem vzkipljiva do vseh okrog mene..najedala me je depresija,nisem več mogla skrbet zase…ampak skrbelo me je pa vedno da bom zanj skuhala kosilo…
Rekla sem da ga nimam več rada in hotela oditi. Pa je rekel da sem bolna in da ne vem kaj je ljubezen in da se bom z njegovo pomočjo tega naučila..takrat mi je počil film,začela sem se dreti,ga žaliti,tepsti..zmešalo se mi je..Pa je ubral igro revčka se zjokal in prosil,prisegal da se bo spremenil itd. Meni je jasno..ne grem več nazaj..dovolj je bilo..Ne grem več se te igre ..Meni je že smešno -tako mi je kristalno jasno..kako močno je padla iluzija..
Zanima pa me kako se lahko iz več kot očinega MOMovca spremeniš v žrtev le-teh..Kako se vloge izmenjujejo..
Pozdravljena Fenix!
Najprej o tvojem MOM. Ti je res diagnostiiran ali si to določila sama? Vedeti je treba, da če odraščaš v disfunckionalni družini ne moreš ven priti čisto “normalen” in če imaš starše MOM ali NOM potem se dostikrat tudi sam nekaj časa tako obnašaš ( vsaj deloma). Temu pravimo “bolhe” po tistem reku, če s psom spiš bolhe dobiš ( ali nekaj takega).
Razlika med nekom, ki je MOM in tistim, ki ima bolhe ( pa četudi veliko) je, da momovci ponavadi ne sprejmejo odgovornosti za svoja dejanja ( vedno so krivi drugi ali okoliščine), niso ravno sposobni sočutja ali empatije ( ali izjemno malo in bolj ali manj poezano z njimi). Jaz ne poznam nikogar, ki bi tako kot ti potegnil zavore, dojel, da je nekaj hudo narobe, da je tudi sam problem in začel delati na sebi. Poznam pa mnogo odraslih otrok iz družin z mom starši, ki so bili nekaj let čisto pobezljani, pa so se potem bolj ali manj spravili k sebi. Čustvena nihanja, nesigurnost, nizka samopodoba , destruktivno vedenje, težave z intimnostjo so precej pogosti spremljevalci odraslih otrok, ki prihajajo iz takšnih družin.
Če pa je res, da si se uspela izvleči iz MOM pa ti lahko samo čestitam. Kot sem že rekla, še nisem srečala ( brala) kakšnega momovca, ki bi bil sposoben toliko samouvida in še česa, kar je razbrati iz tvojega pisma.
Kadar začneš delo na sebi ponavadi traja kar nekaj časa, da si lahko “privščiš” odnose, ne da bi spet zapadel v kakšno čudno zanko. Dokler si še sam tako ali drugače poškodvan, pritegneš ali te pritegnejo poškodovani ljudje, s katerimi podzavestno želiš nadaljevati nedokončane drame svojega otroštva ali zdraviti svoje rane. Tudi sama si napisala, da še nisi čutila, da si dovolj sestavljena za odnos, pa se je zgodil. In povsem te razumem zakaj te je notri odneslo.
Nima smisla, da se s tem preveč obremenjuješ, vzemi samo tisto iz česar lahko kaj potegneš, iz česa se lahko kaj naučiš in stopaj dalje. Če želiš svoje korake malo pospešiti raje poišči kakšnega res dobrega psihoaterapevta , ki ti bo pomagal zaobiti čeri, ker vzponov in padcev na poti samospoznavanja in samozdraljenja je vedno veliko.
Glede na tvojo odločenost, da se rešiš bremen, tvoj voljo do sedaj, sem prepričana, da boš tudi čez to šla in nekoč našla nekoga, s katerim boš lahko imela zdrav odnos.
GittaAna
Pozdravljena GittaAna in hvala za odgovor.
Ja moram priznat da sem si po letih iskanja in analiziranja kar sama postavila diagnozo. Tako se mi je zdelo ker sem imela v preteklosti precej takih simptomov. Predvsem sem vedno iskala nove “žrtve”..hitro sem lahko zamenjala človeka,kljub temu da je bil vsak moja “usodna in večna” ljubezen. Hitro sem se pobrala in spustila v nov odnos. je pa res da nikoli nisem zares nikogar pozabila. Vedno mi je vest govorila da imam jaz probleme in ne tisti drugi. Tudi ko sem po določenem času srečala človeka iz moje preteklosti,sem začutila neko pure ljubezen in sem bila sposobna se z njim normalno pogovarjati. Velikokrat se spomnim na moje “žrtve” in razumem zakaj je bilo tako. Vem tudi da je bil vsak od njih na nek način soodvisen in skušam da ne prevzemam vse krivde nase. Tisti ki so hitro skužili in odšli pa itak tega niso potrebovali in so mi nek pokazatelj kako bi lahko bilo.
Hvala za spodbudne besede. Ta zadnji človek,za katerega res predvidevam da je MOM,se sedaj na vse načine trudi da bi prišel nazaj. Ravno včeraj je rekel da gre ta teden k psihiatru (?)..ampak mu instinktivno ne zaupam. Mislim da je to samo en način obupnih poizkusov da se vrnem. Naj povem da je že grozil s samomorom,kontaktiral je tudi mojo mamo naj me prepriča..enostavno ne sprejme da ga ne želim več. So pa trenutki šibkosti,ko se mi do konca zasmili..mislim da poleg vsega preživlja še krizo srednjih let,želi si nekoga do konca življenja,otroke,katerih jaz niti slučajno še ne morem imeti-sploh ne z njim,čeprav se nevarno približujem tisti meji ko naj bi jih že končno imela…Pravi da bom vidla da me nihče ne bo imel tako rad kot on,da mi bo žal..in včasih mu uspe da začnem verjeti,sploh ob težkih dnevih..Pravi da ima rano na želodcu,da je osivel odkar je z mano,da ga že od samega začetka vidim skozi svoje bolane vzorce in da bi rad samo še eno šanso da pokaže da je drugačen..
In me za trenutek prepriča da sem ga zavajala,mu uničila vero v ljubezen in da ravno sedaj ko je končno dobil službo nočem videti kako bo od sedaj drugače… Tukaj se izgubljam. Ker ne vem ali se jaz tako oklepam svojega prav in ali je ta prav sploh realen?
Je pa res da sama sebe velikokrat zjebem (pardon my language) zaradi preveč analitičnega uma..In od tu ta “Kdo je tu nor”..:)
Hvala še enkrat!