Pozdravljeni!
Znašla sem se v situaciji, ko več ne vem kako naprej in nimam pojma kaj naj naredim, sem čisto zbegana in zgubljena. Mi lahko prosim nekdo svetuje? Kaj bi vi naredili v takšnem primeru? In ali delam prav?
Bom vam poskusila čim bolj na kratko opisat situacijo:

V družini smo 4 otroci. Jaz sem najmlajša, starejši trije so že vsi odšli od doma v svoje hiše/stanovanja. In je že dolgo znano, da bo hiša od očeta in mame (kjer živim) moja. Ampak ta hiša je še kar velika (takšne kot so zidali včasih, 3 etaže itd…), hišo bi bilo treba tudi malo obnoviti in urediti – denarja za to pa od strani mojih staršev ni in ga tudi ne bo, sama sem pa tudi komaj dokončala šolo in si šele iščem delo. No in že nekaj časa imam fanta, ki ima pri sebi doma tudi svoje stanovanje, zdaj ga dokončuje. (to stanovanje je narejeno tako, kot da bi bila v bloku – ima vse svojo, edino ogrevanje je skupno, pa še to ima on svoj števec, da plača kolikor porabi.) In z tem fantom pričakujeva otroka še v tem letu. Ko so doma izvedeli, da greva živeti k njemu (saj imava tam iz vseh strani gledano boljše pogoje kot pri meni) me hočejo – sploh oče, na vsak način prepričati, da ostaneva pri meni doma (kjer nimava dobenih pogojev, da bi bilo kdaj lahko živela samostojno – v svojem stanovanju, ampak bi živela z mojimi starši, ki se pa tudi redno prepirajo za vsako malenkost) In to mi “nabija” vsaki dan, daje mi občutek krivde, na način, da naj bi jaz zdaj njiju zapustila, da jima nebom pustila veselja, da bi imela vsaj enega vnuka ob sebi, da sta mi dala vse kar sem želela, zdaj pa jima tako vračam, itd… (naj povem da bova z fantom od naše hiše oddaljena 10-15min vožnje in sem že povedala da se bomo videli skoraj vsaki dan). Prišlo je že tako daleč, da mi je rekel, da sploh ne ve, če bom še lahko prišla kdaj domov, pa da če more on z solzami pokazat kako mu je težko in kako mu ni vseeno zame, da me bodo v tisti družini izkoristili, itd…Zelo je ljubusumen na njegove starše, ker bojo oni imeli po njegovem vnuka ves dan v rokah. Psihično pritiska name. Vem, da mu ni vseeno, tudi meni ni vseeno, da bom pustila svoje starše same v tako veliki hiši, ampak kaj naj drugega?? Nevem ali naj se prilagajam njima, ali naj gledam na sebe in na svojega otroka, kaj se meni zdi najboljše? Sem mu na lep način razložila, da z partnerjem ne bova pustila več 10 tisočakov vloženega denarja in stanovanja, kjer imava vse svojo – celo vrt, in šla sem, kjer nimava še nič, imava samo 1 svojo sobo in da si oba zelo želiva živeti svoje življenje – samostojno, z svojo kuhinjo in dnevno sobo in z vso “intimnostjo” ki spada zraven.
Res sploh ne vem kaj naj neredim. Naj rečem fantu, da bi raje živela v blokovskem stanovanju? (ker bi moje domače dejstvo, da nisva izbrala dobenega starša – v smislu, da sva pri fantu za to ker so tam boljši starši – mogoče malo pomirilo? ) Je narobe, da pustim starše same v hiši in grem živet k partnerju ? …. Sem čisto na dnu, imam občutek krivde, da bom zapustila svoje starše, čeprav bi mi oče dal celo hišo.

Toplo pozdravljeni,

lahko vas začutim v stiski in precepu pričakovanj, ki jih imajo drugi do vas. Po eni strani čutite svojo pot in svojo smer, sebe, življenje, ki vas vleče, po drugi strani čutite prizadetost očeta, mame, krivdo, njihove upe, ki sta jih gojila za vas, bolečino, strah, ker bosta ostala sama…

Sprostite se in sledite temu, kar vi čutite. Če čutite dom ob fantu, v njegovi hiši, pojdite tja. Otroka bosta dobila, usmerita energijo v vajin odnos, da bo otrok imel toplo podlago za prihod v življenje. Starša sta morda sedaj res v stiski, ker ste jima prekrižali načrte, vendar verjemite, odrasla sta, veliko težjih stvari v življenju sta si že izkusila in preživela, kot je odhod otroka od doma. Sledite sebi in svojim občutkom, nekaj časa bo doma še živo, potem pa se bo umirilo in življenje se bo vrnilo v svoje tire. Vi boste pa dihali, ker ste sledili sebi. Starša se bosta kmalu pomirila in sprostila, ko bosta ugotovila, da se odhod zadnjega otroka od doma čisto lepo preživi in da se svet še vedno vrti po svojih tirih. Vse se bo uredilo, samo vi morate vedeti, kaj si želite in iti do konca. Če vam je bolj varno in prijetno prinesti otroka v dom, ki ga je njegov oče ustvaril za vas, si dajte toliko popusta in si dovolite slediti sebi in svojim željam. Čutim vašega partnerja, kako je s srcem delal to gnezdece, da bi vam, otroku in vam vsem bilo prijetno, toplo in da bili družina, ki sta si jo želela. Vse je uredil in vas povabil k sebi. Pojdite k njemu, objemite ga in mu povejte, da čutite kako vas ima rad in se trudi za vaju z otrokom. To pa je tudi vse, kar je za vas v tem trenutku pomembno in kar potrebujete. Varnost, očeta svojega otroka, moškega,ki ga imate radi in topel dom.

Vse dobro vam želim vsem trem-kmalu.

Brez zamere, ampak ko boš enrkat živela pri fantu in dobila otroka, boš morda “drugače” ocenjevala splošne pogoje pri njem. Kakorkoli gledaš, boš živela skupaj z njegovimi starši. Z nekom se dobro razumet, ko ne živiš skupaj je enostavneje kot takrat ko živiš skupaj – pa čeprav si deliš samo zidove ali stopnišče ali centralno. Po porodu boš potrebovala pomoč in vprašanje je, ali boš otroka lahko enako zaupala tašči in tastu kot svojim staršem.

Pojdi k fantu živet, če se ti to zdaj zdi najboljša opcija. Starše pomiri, da ni to odločitev za na veke vekov, ampak da v tem trenutku ti bo tako lažje (zaradi otroka, tam bosta imela stanovanje/prostor “za sebe”, …). Povej jim, da boš potrebovala njihovo pomoč in podporo, tudi če boš živela 15 min. stran.

Ne zapiraj si vrat, ker si boš morda še premislila. Pri fantu je trenutno vse “zlato”, ker tam še ne živiš. Ko boš tam živela in povrh imela še otroka bo lahko še naprej vse tako “zlato”, lahko pa tudi ne.

SabinaStanovnik, hvala za odgovor in vašo podporo.

[hr]

Pandora1, to mi je vse jasno, nisem rekla, da je pri fantu vse “zlato” – nikjer ni vse “zlato”. In tudi mojim je jasno, da jih ne bom “odsekala” od sebe, vejo, da so zmeraj dobrodošli, tudi vejo da to ni rešitev za stalno, da se lahko še marsikaj spremeni… Ampak oče tega pač noče sprejeti, čeprav sem mu povedala, da se bomo videli večkrat na teden (tako kot smo se do sedaj) in da bomo prišli tudi za vikend večkrat prespat. Z partnerjem le gledava na to, kje imava boljše pogoje za SVOJE življenje in SVOJO družino. (Ali je to ena majhna sobica pri meni doma + delitev vseh ostalih prostorov z mojimi starši, ali pa svoje, novo stanovanje z svojimi stroški in z svojo “intimo”)

Sem dobila pred dnevi potrditev od mame, da naju razume in da naju pri tem podpira. Če pa se z očetom ne morem normalno pogovorit (ker se začne potem cela drama), se pač o tem z njim ne bom pogovarjala. Ker se potem samo sekiram in sem slabe volje, ko mi začne “nabijati” občutek krivde.