Spoštovani, prosim, če lahko moje vprašanje posredujete vsem na forumu sodelujočim terapevtom, ker me res zanima ali je kdo že obravnaval pacientko z enakimi težavami kot jih imam jaz. Šele pred kratkim sem na tem portalu ugotovila, da nisem edina s to težavo. Bila sem že pri dveh različnih terapevtih, ki problema nista zaznala na enak način kot avtorica v nadaljevanju. Terapevtka mi je rekla, da je z mano vse super in da naj dam času čas in k sebi spustim moškega, ki se bo res trudil zame (česar nisem sposobna, ker se mi taki moški gnusijo, ja, resnično gnusijo), terapevt pa mi je rekel, da naj razmislim ali si sploh res želim resne zveze in otrok (ja, si, zelo, samo žal tega nisem sposobna zaradi nečesa kar je v meni).

Takole je tole moje neresčno stanje opisala neka druga avtorica, no meni se dogaja enako. “Afere so posledice travm. Iz opisa avotice se da lepo sklepati, kako veliko nezaupanja in laži je bilo med njenima staršema. Kadar je tak patološki odnos podkrepljen še s skrivnostnim erotičnim vzdušjem, ki ga bodisi varajoči oče al mati prinaša domov…ooo, to otrok zelo čuti. Pa četudi se o tem doma ne spregovori niti beseda, otrok ve. Ko taka deklica odrašča, se ji gabijo fantje, ki se vanjo globoko zaljubijo. Ona želi nedosegljive. Ne želi biti neumna in ogoljufana kot mati, ne želi moškemu postati tako samoumevna kot je videla pri mami. Ker takega moškega doživi kot razigranega, neresnega, ki resnično ne zmore in ne rabi neke ustalitve. Če to počne oče, potem to počne vsak moški. Če kot hčerka ni bila dovolj vredna za očeta, da bi bil dostojanstven do svoje družine, potem tudi kot ženska ne more tega pričakovati od drugih moških.Ko vidimo, koliko bolečine je zadaj, je jasno zakaj toliko bolečine ti ranjeni ljudje sejejo okoli. Največja krivica pa je, da ne more drugače.”

In točno to se dogaja meni, meni se moški, ki se zaljubijo vame gabijo (resnično, fizično gabijo). Nedosegljivi moški pa me neznansko privlačijo. In jaz po svoje njih. In ne vem ali sploh obstaja rešitev zame? Ali naj raje ostanem za vedno sama?

Spoštovana Bubamara!

Najprej pojasnilo o več odgovorih terapevtov: načeloma en terapevt odgovori na eno vprašanje, že zato, ker je skoraj vedno par vprašanj v čakalni vrsti za odgovor. In pri tem sledimo vrstnemu redu postavljenih vprašanj. Tako da vam ne morem zagotoviti še kakega odgovora. Če pa bo, bo to gratis presenečenje. 😉

Verjamem, da se sprašujete, kaj je narobe z vami in kako sploh rešiti zagato, v kateri ste. Verjetno se počutite najmanj »čudni« in »s tovarniško napako v privlačnosti«. Kar lahko mimogrede sproži še cel kup občutkov neprimernosti, nevarnosti, strahu pred prihodnostjo, obupa, nemoči, gnusa in sramu pa tudi žalosti ter krivice. Kot da podoživljate s tem nek temeljni čustveni zaplet (oz. ga na ta način »rešujete«) iz vaše preteklosti. Ker čustveni zapleti težijo za ponavljanjem toliko časa, dokler se enkrat ne razrešijo oz. predelajo. Torej najdejo bolj funkcionalen izhod.

Sicer o sebi in svoji preteklosti niste napisali nič konkretnega, sklepam pa, da ste v otroštvu doživeli nekaj podobnega, kot opisuje avtorica, ki jo citirate. In dinamika razvoja »popačene privlačnosti« je zelo dobro opisana v citatu, možna so le odstopanja v kombinacijah travm in čustvenih vzdušij ter oseb, ki so vas zaznamovale. In glede na konkretna doživetja iz preteklosti je morda tudi smiselno iskati rešitev.

Pri vas se zdi, kot da ste obupali, da bi našli rešitev za težavo. Pravite, da ste bili pri dveh različnih terapevtih, a si z njunima nasvetoma pri vaši težavi niste znali prav dosti pomagati. Verjamem, ker kot smo ljudje različni, smo tudi terapevti različni. Najprej kot osebnosti, nato kot strokovnjaki, ki izhajamo iz različnih terapevtskih šol in izkušenj. In običajno je vsaka terapevtska ura unikatna umetnina zase – zmes terapevtovega občutka za sočloveka, znanja, delovnih in osebnih izkušenj (in zapletov) kot tudi klientovih izkušenj, znanj, strahov in zapletov ter pripravljenosti/zmožnosti za sodelovanje.

Kar jaz začutim ob vaši težavi, je, da potrebujete verjetno bolj »globinsko orientiranega terapevta oz. terapevtko« – nekoga, ki se ne ob ustavil zgolj ob površini težave in vašega vedenja (ter želja), ampak bo z vami odrinil na globoko v daljšem procesu. Ob katerem boste lahko resnično predelali travme, ki ste jih doživeli, in ki so tako močno zaznamovale vaš vzorec privlačnosti. To so dolgotrajni procesi, temelječi na razvoju varne navezanosti, ki je očitno vi v otroštvu iz nekega razloga niste zmogli razviti oz. se je razvila v popačeni obliki.

Pomeni pa tudi, da si boste vi morali upati tvegati vzpostaviti tak globok odnos – kar ni vedno enostavno. Verjetno še posebej pri vas ne, ker imate globok strah pred varno čustveno bližino in so vas v enem temeljnem odnosu v otroštvu očitno zelo globoko »umazali« – zato toliko gnusa sedaj, ko bi moralo biti lepo. Zato se mi zdi pomembno, da si upate tudi o tem (občutkih lagodja, nelagodja, strahovih, sramu, gnusa …) odprto spregovoriti s svojim terapevtom, ki mora biti človek, ki ob katerem čutite, da mu lahko zaupate in se pustite voditi. Lahko individualno ali v terapevtski skupini ali kombinacija obojega. Ključno je to, da s terapevtom lahko ustvarjata varen prostor, v katerem se nato da govoriti o vsem (Hm, ne vem zakaj, a po mojem občutku bi vas poslala k terapevtki.) Ker sprememba, ki jo vi želite, bo najbolj verjetno nastopila kot stranski produkt temeljne spremembe v vašem odnosu do sebe in drugih (torej odnosih navezanosti). »Čudežne tabletke in instant rešitve« za vašo težavo žal ne obstajajo.

Draga Bubamara, upam, da se boste opogumili in stopili na dolgo pot preobrazbe ter odlaganja hromečih čustvenih bremen! Vse dobro vam želim ter veliko poguma!

Bubamara,

upam, da bom s svojo izkušnjo pomagala, dogajalo se mi je nekaj podobnega kot tebi. Pravzaprav enako. Sama sebe sem potem krivila kako grozna sem. Tudi glede družine imava očitno podobno izkušnjo. Življenje me je potem nekako presenetilo (selitev zaradi študija) in se mi je zgodilo, da sem se prvič v življenju preprosto prepustila vsemu-dogodkom, življenju… Nič nisem planirala, enostavno sem uživala v krogu ljudi, ki sem jih imela takrat ob sebi in preko tega sem tudi rada spoznavala nove ljudi. In tako se je zgodilo tudi v ljubezni. Naučila sem se uživati in se sprejeti tako kot sem. Po nekem času sem začutila, da si želim partnerja, vendar se je hkrati tudi pojavil strah, da se mi ne ponovi zgodba iz preteklosti. Takrat sem sama pri sebi razmislila kaj si želim. Kakšne vrednote mora imeti, zanimanja, skratka, vse kar meni veliko pomeni, zavedala sem se, da ko zaljubljenost mine mora partnerja nekaj »držati« skupaj in to so ponavadi ravno ista zanimanja, hobiji, vrednote itn. In ko sem ugotovila, kaj si želim, sem se enostavno prepustila, prav se spomnim, da sem si rekla »če sem res tako težavna oseba, kot so mi doma vedno govorili, bom pač ostala sama, ampak to naj pokaže čas«. S fanti sem hodila na pijače in v nič se nisem silila, seveda sem čutila zanimanje z njihove strani in v meni se je prebujal odpor, vendar sem ugotovila, da se enostavno ne skladajo z mojim »seznamom«. Kar nekaj fantov sem tako spoznala, se družila z njimi, vendar samo moj sedanji fant je uspel priti do mene. Pri njemu nisem čutila nobenega siljenja, tako spontano je bilo, nobene prisile, tudi pričakovanja z njegove strani, da če ne uspe, bo pa užaljen itn. Enostavno sem se prepustila in še danes sva skupaj (6 let). Na začetku sva se odkrito pogovarjala, še celo rekel mi je, da bova sčasoma videla ali sva za skupaj, če ne, bova šla pač narazen. Kar malo me je presenetil, vendar sem vsaj vedela, pri čem sem oz sva. Zdaj z njegovo pomočjo tudi ozaveščam preteklost in škodljive vplive moje primarne družine, tudi bolj varne navezanosti, ampak to je že druga zgodba.

Fant, ki se zelo trudi (nespontano ali vsiljivo) hkrati oddaja tudi pričakovanja in ravno ta pričakovanja so mene odbila, bolj kot je bil vsiljiv, bolj se mi je zagnusil, kot ti praviš. Nekaterih nikoli več nisem želela videti.

Pri meni je vse to izviralo iz tega, ker sem se silila. Želela sem si partnerja, mogoče preveč močno, nisem znala biti zadovoljna sama s sabo in uživati, ko se je to zgodilo sem spoznala tudi sedanjega fanta.

Prepusti se, ne znam drugače opisati tega, ne sili se, niti ne pusti, da tebe kdo sili.