Pozdravljeni!

Že dva dni vas preberam in morda še sama ne vem zakaj ali pa morda vem, pa si še ne priznam…kakorkoli…imam vprašanje…se je kdaj na katerokoli temo oglasil tudi MOM?

Vse je možno. Drugače jimajo pa svoj forum, ta je za svojce. Oni itak mislijo, da je z njimi vse ok, tako da mislim da je majhna verjetnost, da bi se tukaj pogovarjali. Za enega MOM -a vem, da je to bral, ampak dlje od tega ni prišel. Itak so vsi drugi nori, on je pa ok.

Ne vem, če mislijo, da je z njimi vse ok. Mislim, da vedo, da je nekaj narobe in da morajo nekaj spremeniti. Mislim, da je najhujše sprejeti dejstvo, da si nekomu povzročili pekel in se soočiti, da si to storil TI in nihče drug in da vsi odmiki, morebitni kontra izbruhi itd tvojega partnerja so bili zgolj obrambni mehanizmi pred nevzdržnim stanjem. In ne verjamem, da ni pomoči in da se MOM ne more spremeniti. Kaj in kako se sproži, to videnje kaj si počel in koliko gorja si povzročil ne vem. Vem le, da moraš kopati zelo globoko in zelo nazaj in da traja leta, da prideš do te točke. Ko berem forum, ki sem ga našla po golem slučajo, ko sem brskala po literaturi, so se neki koščki sestavljank začeli zbirati in sestavljati in postajajo mi jasni dogodki izpred 20 let, ki so se stopnjevali vse do 9 let nazaj, ko sem začela delati na sebi. Takrat sem odšla čez noč. Zapustila kaos in razsulo za seboj. Očitno sem bila in sem najbrž še MOM. In ja imam pogum pisat tu, morda lahko pripomorem k kakemu razumevanju zakaj ali karkoli in hkrati s tem odkrivam tudi sebe. Imela sem partnerja nad katerim sem vzrojila za brez veze in na koncu nič karkoli je naredil ni bilo prav. Zakaj? Ne vem, vem le da se v tistem trenutku zgodi nekaj, kot bi padla tema na oči in svojih dejanj ne bi mogel več nadzirati. In navadno takrat ne pomaga nič, ne pogovor, ne objem….nič…najslabša pa je jeza, ker to v bistvu hočeš, opravičilo, da lahko razsajaš naprej. Temu lahko pridate patološke laži, zakaj patološke ? Ker so brezvezne in nepotrebne. Lažeš že kar tako, ker ti paše za stvari, ki se ti jih ne bi bilo potrebno zlagati. V nekem obdobju najine 10 letne zveze sem bila tudi popolnoma brez čustev zanj. Vseno mi je bilo, če ga naslednji dan ne bi bilo več. In točno sem vedela, kako doseči svoje pri njemu, vse… sprva z lepa in če ne tako zgrda in na koncu z nabijanjem občutka krivde. Danes, ko gledam nazaj vem, da je bil problem v meni, ne v njemu. V šestih letih sem ure pri svojemu psihologu začela 4 krat in 3 krat opustila. Zdaj vztrajam in vem da bom vztrajala še naprej. Nikoli se do nikogar nisem tako obnašala razen do svojih partnerjev in staršev. In res je ko Jackil in Hyde. V družbi sem veljala za izobraženo, uspešni in intelegentno žensko, doma sem velikokrat zganjala teror. Bila sem ljubosumna in to zelo, preveč, ni šlo za nezaupanje, sploh ne, šlo je za nadzor. Vse sm želela imeti pod kontrolo. Hkrati pa sem zase zahtevala popolno svobodo. In se zopet hkrati bala, da bom ostala sama. Gre za paranoični strah, ki te v nekih trenutkih popolnoma paralizira. Ko sem začela s terapijami sem najprej ostala dolgooo sama in se učila biti sama, neodvisna in samozadostna. Bilo je težko, ker sem bila navajena skočiti v vezo in biti hkrati nebogljeno dete, ki rabi zaščito in največji monster kadar se mi je zdelo, da nimam dovolj pozornosti. Zakaj pišem v pretekliku, ker danes živim drugače. Imam vezo in ob meni je človek, ki je prvo leto najine veze šel čez pekel (ki je bil sicer manjši kot pred 20 leti, ampak vseeno so bila moja dejanja destruktivna) in včasih še sama ne vem čemu je vztajal. Nimava skupnih otrok, ničesar. Je poseben in je vztrajen, predvsem pa je potrpežljiv, česar se sama še učim. Po letu dni mi je jasno postavil meje, ki sem jih sama v trenutku videla kot krute in nepravične in v mojih očeh je bil takrat tudi on krut in ni me razumel itd itd… ne vem kje je bil trenutek, ki je spremenil vse in zakaj ampak izpada nisem imela že leta. Ne nadzorujem več. Ljubosumna tudi nisem, ne bolj od povprečne ženske. Na trenutke me popade strah, da bom ostala sama in na trenutek se prikrade kakšna laž. Kako je to dosegel? Ne vem. Morda tako, da mi je on in terapija dopovedala, da sva dva individuma in se ne rabiva zliti v eno in ne rabiva živeti istega življenja, lahko pa greva po določenih poteh skupaj. kako je postavil meje? Ko je probal z pogovorm, objemi, kreganjem in ko je videl da to ne pomaga je dojel, da definitvno pomaga odhod brez besed, brez pojasnila. Samo odhod. Prvič, ko je to naredil sem obstala brez besed in lovila sapo. Prvič se nekdo NI HOTEL kregat z mano. Vsakič, ko je šel so sledili smsi najprej manipulativni in lepi, sledili so grdi in obtožujoči in zopet lepi. In ni imel vzorca kdaj se vrnil…enkrat ko sem prenehala pošiljat smse, enkrat ko sem priznala, da sem imela izbruh za brezveze…zdi se kot da je delal po notranjem instinktu, ampak prišel je ko sem se umirila in ob najmanjšem znaku je zopet odšel. Res je, da nikoli res nikoli nisem blatila svojih partnerjev na ven, ker svojo zasebnost skrbno skrivam (tako da vsaj to v mojem primeru ne drži).

Ampak zdi se da to igro lahko prekine nekdo, ki pride nov v tvoje življenje (bivši, tisti, ki preživlja to ali nekdo ki se vrača po preživetem to ne more spremeniti, to vem, pa zopet ne vem zakaj), drugo kar je pomembno, da mora MON dojeti kaj počne in si želeti, da ozdravi in priznati, da je problem v njemu in ne v drugih, tretje to osebo, s katero si v vezi moraš imeti rad, res rad (ne vem ali sem dobila zmožnost imeti rada skozi terapije in spreminjanje sebe ali se je našel pravi po dolgi pavzi ko sem bila sama in delala na sebi, ta odgovr še kar iščem) in novi partner mora postaviti meje in se jih trdno držati. Ne rečem, da nikoli več ne izbruhneš, ampak moji izbruhi so zdaj bolj podobni kujanju, ki traja pol urce do ure, ker potem se spomnim, da pogovor in kompromis reši vse. Saj ne vem niti zakaj pišem to tu, rada bi se le zahvalila, ker ob prebiranju vaših izpovedi sem slikovito doživela, kar sem sama počela in se hkrati opravičujem, če sem vdrla na forum, ki je namenjen svojcem. Lep dan vsem in srečno na vaši poti.

Pozdravljena anonymouska!

Hvala za tvojo pripoved, prepričana sem , da bo mnogim pomagala. Res je, vse se da, če se hoče in še lažje je, če imaš ob sebi, koga, ki ti pri tem stoji ob strani. Super, da si poiskala pomoč in prepričana sem, da je ne glede na to, kaj je vzrok kakšnega razhoda zelo dobro, da si nekaj časa sam in se soočiš sam s seboj in s svojo lastno odgovornostjo, kar si ti storila in si zato lahko stopala naprej in našla nekoga, ki je bil dovolj zrel in dovolj trden, da je bil sposobne postaviti meje.

Najbolj pogosta napaka svojcev pri takšnih zvezah je, da tega ne upajo storiti ( ker se počutijo krive, ker jih je strah izgube odnosa, ker ne znajo…) in zato je še posebej super, da si ti opisala, kaj je to pomenilo zate. Iskreno sem vesela zate, da si zbrala dovolj poguma in moči in še posebej, da imaš sedaj ob sebi nekoga, s katerim ti je lepo in s katerim lahko spoznavaš tudi druge lepe plati partnerstva.

GittaAna